28. julij 2016

Pojdi, postavi stražarja: Scout mora odrasti

Ker sem pred kratkim prebral čudovito Če ubiješ oponašalca, je seveda povsem jasno, da se je potrebno lotiti tudi Pojdi, postavi stražarja. Gre za drugo knjigo Harper Lee, ki je izšla lansko leto, v prevodu pa je ravnokar izšla. Okoli te šviga kar nekaj zanimivosti. Prav gotovo je svojevrsten fenomen v tem, da je poskrbela za izjemno zanimanje. Naročila, prodaja in odzivi so šli v nebo. A najbrž predvsem na račun imena Harper Lee in njenega Oponašalca, ki je res izjemna knjiga. Zelo zanimiv pa je tudi razmislek, kako takšno delo sploh brati: po eni strani jo lahko vidimo kot vsebinsko nadaljevanje zgodbe iz Oponašalca, ker se vse skupaj dogaja dvajset let kasneje; po drugi strani pa je seveda jasno, da gre za delo, ki je bilo napisano pred Oponašalcem in je osnutek tega velikega dela. Tej slednji v prid govorita vsaj dva dejstva: prvi je ta, da je kar nekaj pasusov Stražarja malodane identičnih tistim iz Oponašalca in če bi nekdo želel pisati nadaljevanje zgodbe, bi najbrž (če odmislim kake hipermodernistične geste) tega ne bil počel; in drugi, ki je v branju še toliko manj zanemarljiv, je ta, da gre za precej bolj nerodno spisan roman, ki ga Oponašalec prekaša brez primere. In čeprav je to, da gre v Stražarju za osnutek Oponašalca, nekaj splošno znanega, je branje res zanimivo, ker imamo podlago pri likih, geografiji in ozračju. O vsem tem že nekaj vemo, postavlja se kvečjemu vprašanje, ali je to dobro ali slabo. S tem pa tudi navezava na to, česa se pri branju lotiti najprej: Oponašalca ali Stražarja. Za tiste seveda, ki so uspeli do sedaj izpustiti branje Če ubiješ oponašalca.


vir slike: emka.si


Pojdi, postavi stražarja je roman o občutenju rasnih problemov, ki se dogajajo v Maycombu, v mestecu na ameriškem jugu, v petdesetih letih 20. stoletja. Torej je prizorišče popolnoma enako kot v Oponašalcu. Vmes pa je preteklo 20 let in v ospredju je sedaj 26 letna Jean Louise Finch, ki je bila v Oponašalcu največkrat imenovana Scout. Sedaj, po dvajsetih letih, sicer živi v New Yorku, a v romanu se vrne na obisk k očetu in teti domov v Maycomb. Tako je zgodba romana postavljena: gre za povratek hčere domov in njeno soočenje z mišljenjem, ki se dogaja doma. Soočenje z ostarelim očetom in snubitvami Hanka, sicer očetovega pomočnika v pravni pisarni, ki je odločen, da bo Jean Louise postala njegova žena. Soočenje tudi z Alexandro, teto, ki je pravzaprav glavna v hiši, v kateri se je Scout rodila. Tako so v ospredju predvsem dialogi med Jean Louise in vsemi omenjenimi. Pri tem ima veliko vlogo tudi Jack Finch, njen stric, h kateremu se rada zateka po nasvet. V Stražarju za hip, torej kake pol strani, najdemo tudi Calpurnio, ki smo jo vajeni iz Oponašalca kot temnopolto gospodinjo, ki je Atticusu pomagala pri skrbi za njegova dva otroka Jema in Scout, v resnici pa je odigrala vlogo druge mame, ker prve žal ni bilo več. V Stražarju tudi Jema ni več. Jean Louise / Scout iz velikega mesta in predvsem lastnega otroštva (v romanu je omenjen tudi proces proti Tomu Robinsonu iz Oponašalca) zavzema stališče ničelne tolerance do rasne diskriminacije, saj je odraščala ob naklonjenosti do temnopolte Calpurnie in predvsem razsvetljensko usmerjenega očeta Atticusa. Zgodba Stražarja pa se vsaj za glavno junakinjo, bistveno prelomi dvakrat: prvič, ko je obiskala ostarelo Calpurnio na njenem domu in namesto toplega sprejema doživela hladen tuš in zavrnitev, drugič in še toliko bolj pa nekega dne, ko je prisostvovala sestanku mestnega sveta, na katerem je besedo dobil zagovornik KKK, medtem, ko sta na istem sestanku sedela tudi Hank in, kar je bilo za Jean Louise najbolj tragično, tudi oče Atticus. Ta sestanek in očetov tihi pristanek na govor, ki je bil v popolnem neskladju z vsem, v kar je prepričana Jean Louise, poskrbita za serijo dialogov, v katerih se izpostavi mnogo aktualne problematike rasne diskriminacije na ameriškem jugu v 1950ih, vse skupaj pa je premešano s koleričnimi izbruhi odrasle Jean Louise do svojega očeta, strica in tete, ki jim v knjigi pogosto manjka epiloga. So stvari, s katerimi se tudi Jen Louise mora soočiti. Ker ni več Scout, ampak Jean Louise.

Pogreznila se je v globok naslonjač in razmišljala o tem, kako so jo vsi dogodki v resnici osiromašili. Moja teta je zlohotna tujka, moja Calpurnia noče imeti opravka z mano, Hank je zmešan, Atticus pa - nekaj je narobe z mano, krivda je v meni. mora biti, saj ni mogoče, da bi se vsi ti ljudje spremenili.

V vsebinskem dialogu z Če ubiješ oponašalca je Pojdi, postavi stražarja, mnogo bolj pomanjkljivo delo. Za prvega sem zapisal, da učinkuje predvsem zaradi trikotnika silnic, ki je v romanu nasproti postavljen med ljudstvom, ki ga žene nevednost, strah in predsodki, likom Atticusa Fincha, ki nastopa kot nekdo, ki mu je jasno, kako je treba in Scout, Jemom ter Dillom na tretji strani, ki zavzemajo pozicijo učečih se otrok, ki s preprosto radovednostjo, naivnostjo in zdravo pametjo prenašajo svoje učenje tudi na bralce. Ob tem in ostalih pritiklinah tega izjemnega romana seveda njegova kvaliteta ni vprašljiva. Pojdi, postavi stražarja pa v resnici večjih dogodkov nima, vse je v bistvu fokusirano na Jean Louise, ki se vrne na obisk domov in tam spozna, da ni več otrok, da je lik njenega očeta pravzaprav le odblisk tistega, kar je ona imela v spominu in da se bo s problemi, ki jih ima glede razumevanja situacije neenakosti in neenakopravnosti, v resnici soočila šele v boju same s seboj. V tej bitki gre torej predvsem za boj med dvema resnicama. Odlika Oponaševalca je tudi v jasnosti ideje, ki jo zastopa, nemara tudi zaradi velike vloge otrok, ki nastopajo v njem; v Stražarju pa otrok ni. Če odmislimo krajše zastranitve, v katerih se Jean Louise spominja svojega otroštva, v resnici tukaj otroci nimajo vloge. In diskusija o toleranci, enakopravnosti in rasni diskriminaciji je na drugačnem nivoju: gre za boj med resnico Jean Louise, ki je resnica nekoga, ki je odraščal ob Atticusu in Calpurnii, odšel v veliko mesto in se vrnil sedaj nazaj, torej zastopa liberalnejšo plat; in resnico tistih, ki so tu, ki so tu od nekdaj bili, so spremljali politike in dogodke v kraju, ti so bolj konzervativno zadržani, če se lahko tako izrazim. In v boju teh resnic je v ospredju skoraj bolj Jean Louise sama kot pa karkoli drugega. Vsem, ki ste prebrali Oponašalca, bo ta knjiga zanimiva precej natanko zaradi nje: v kaj je zrasla mala Scout in kako se sooča z realnostjo, ki je drugačna od tiste, v kateri je odrasla. Po mojem mnenju je ta vidik Stražarja daleč najmočnejši: psihologija Jean Louise in njenega odnosa do podob, ki se ji pred očmi sesuvajo. Nujnost tega sesutja pa na koncu nekako postane jasna. Lep zaključek romana, vsekakor.

Potrebujem stražarja, ki bi vsem po vrsti razglasil, da je predolgo, če se šestindvajset let z nekom šalite, pa ne glede na to, kako smešno je.

Navkljub navezavi na Oponašalca gre pri Stražarju praktično za popolnoma drug roman. Ali bolj ideja. Ki je doživela drugačno manifestacijo kot kasnejša uspešnica. Razlika je res velika. Če bi lahko, bi za komentar k Stražarju poprosil nekoga, ki še ni prebral Oponašalca, a to, ugotavljam, bo vsekakor težak izziv. V vsakem primeru pa, čeprav se je težko otresti misli, da je pri objavi Stražarja šlo bolj ali manj za finančne motive, se mi zdi, da bo knjiga brez težav našla svoje bralce. Ker gre za premik od diskriminacijske problematike k družinski in intimni zgodbi o očetu in hčeri, bi lahko pritegnil ogromno bralcev, konec koncev je čisto spodobno čtivo; pritegnil pa bo tudi vse raziskovalce in študente literature, ki bodo s tem delom dobili vpogled v ustvarjalni proces, ki je rezultiral v eno največjih mojstrovin svetovne književnosti. Če ubiješ oponašalca je tako oboje: najšibkejša točka romana Pojdi, postavi stražarja, in hkrati njegovo najmočnejše orožje.


✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Dobre knjige
Emka
Hermionin blog
Mladinska
Delo
NY Times
The Guardian
Quartz
Goodreads 

22. julij 2016

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja: preteklost

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija, ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja. Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84, pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali.


vir slike: emka.si


Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi prebral v treh dneh. Jasno je, da tu ne gre za knjigo, ki bi spadala v razred Kafke na obali, Kronike ptiča navijalca ali 1Q84. V teh delih je Murakamijev magični realizem pravzaprav postal nek svoj žanr, ki ga definira nekaj stalnih motivov, na katere je navezan, hkrati pa izjemno čista prehajanja med svetovi, ki jih fizično občutimo in več drugih, ki se skrivajo onstran teh. Murakami je, kar se mene tiče, slogovni umetnik brez primere. Zato jasno tudi v branje o Tsukuruju vstopam z določenimi pričakovanji. Ta knjiga me ni pustila na cedilu, dasiravno bi kupil stavo, da bodo nekateri tudi namrgodeno privzdigovali nosove. Prvi vtis je, da gre predvsem za knjigo, ki brez širokih potez razkriva posameznika, ki išče pomiritve s svojo preteklostjo, občutek branja pa sledi Norveškemu gozdu.

Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.

Tsukuru ima 36 let, živi v Tokiu in je inženir, ki skrbi za načrtovanje železniških postaj. Nekaj, kar si je od nekdaj želel početi. A nekdaj je želel tudi nekaterih drugih reči. Nekdaj je živel v Nagoyi. In imel štiri izjemne prijatelje, ki so po barvah v svojih imenih poimenovani Bela, Črna, Rdeči in Modri. Dva fanta, dve dekleti in Tsukuru, ki v imenu nima barve; brezbarvni Tsukuru, ki je s svojo pisano druščino tvoril prijateljstvo, ki je bilo trdno kot skala. Prijateljstvo, ki se je zdelo, da ga nič ne more uničiti. A Tsukuruju, sedaj zaposlenemu načrtovalcu železniških postaj, se je pred šestnajstimi leti zgodilo prav to. Takrat so ga na lepem ostali štirje izločili iz skupine in od takrat ga je ta dogodek načenjal, mu skozi lupino na zunaj urejenega moškega delal luknje v samozavest in premišljevanja o smrti. Sedaj je vse to bolj ali manj za njim. Pred njim pa je bitka za Saro, dekle, za katero je pripravljen storiti marsikaj, čeprav se svoje občasne neodločnosti in introvertiranosti močno zaveda. Izkušnje iz preteklosti so ga napravile takšnega, kot je. A Sara je drugačna. In ob bok njegovi želji po njej postavi njeno željo po njegovem soočenju s preteklostjo. Tako se zaplet zgodbe šele prične. Povsem nevsiljivi Tsukuru, ki rad predvsem opazuje svet okoli sebe, se poda na romanje v preteklost, v iskanje Modrega, Rdečega, Črne in Bele. V iskanje miru in odgovore na vprašanja izpred 16 let nazaj, ko so ga odslovili. In to iskanje je romanje, ki sicer ne traja leta, ampak se leta romanja s tem iskanjem pravzaprav zaključijo. Zato gre tule za Tsukurujevo preseganje samega sebe, ki se ga brez Sare ne bi lotil. To iskanje mu prinese veliko novih spoznanj. Predvsem glede izločitve, ki je je bil deležen, pa tudi sicer o vseh prijateljih, za katere je nekoč menil, da jih dobro pozna in se je v skupino lahko tudi umestil. Marsikaj je bilo v resnici drugače. In za Tsukuruja marsikaj popolnoma novo. Največ pa o vsem skupaj izve na Finskem, kamor ga ta sicer kratka Murakamijeva zgodba pripelje. In čeprav je avtor tudi tu ostal zvest neizrekljivosti svojih zaključkov, ki jih rad pušča odprte, je Tsukuru na koncu vendarle romanje dokončal.

Vsak človek ima zanj značilno barvo, ki lebdi okoli njegovega telesa. Kot svetniški sij. Ali pa protisvetloba.

Murakami je tokrat izpustil iskanje pogrešanih mačk in padanje skuš z neba. Prav tako ni nobenih prehodov in bore malo onstranstva. A obdržal je moškega protagonista, rahlega introverta, ki ga muči preteklost in seksualno bogato sanjsko življenje. Odpovedal se ni tudi svoji ljubezni do glasbe, tokrat so tu Franz Liszt in njegova Leta romanja. Obdržal je tudi popotovanje, ki se kot običajno, izkažejo, da delujejo predvsem kot odpiranje in zapiranje stvari iz preteklosti. Tsukuru deluje kot precej odtujen človek, brez prijateljev, a ne deluje osamljen in nesposoben. Dovolj dolgo je že tako kot je, da se je naučil samostojnosti in veselja do majhnih stvari v vsakdanu. Še posebno, ker ga je v preteklosti močno zaznamovala travma izgube prijateljev, v bistvu z njim simpatiziramo in skozi vso pripoved ostaja etično zanesljiv vodnik. Vsa presenečenja tako doživljamo z njim. Sladka, kot je pomemben vrinek o ljubezni iz preteklosti in grenka, kot je taisti vrinek, tokrat izgubljene ljubezni iz preteklosti, ki je ni opazil. A vendarle, na koncu se, vsaj s Tsukurujevega gledišča, marsikaj poklopi. Vendarle pa je potešen bolj bralec, ki je iskal dopolnitev Tsukurujeve zgodbe, vezane na preteklost, kot pa Tsukuru sam, ki ga za vogalom zadnje strani knjige še čaka Sarina odločitev. Murakami je v Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja napisal mnogo bolj premočrtno pripoved, ki je na nekaj koncih le nakazala, da bi lahko šla v smer, ki smo je pri njem bolj vajeni. In najbrž bi tudi tako zgodba delovala, nemara še bolje. A avtor se je odločil za premočrtnost.



Liszt - Années de pèlerinage. Première année: Suisse, S. 160 [André Laplante]


Zgodbo se da brati na več načinov: lahko je zgodba o determinizmu usode, ki je morala steči tako kot je; lahko je tudi zgodba o pravem vzgibu, ki ti lahko ponudi preteklost, da se razkrije tako, kot si nisi predstavljal; lahko je tudi ljubezenska zgodba, ki vedno s seboj jemlje tudi zgodbo o osamljenosti; lahko je tudi zgodba o končevanjih, o smrti in ločitvah, ki so vgrajene v vmesje naših življenj in jih tako povsem pozitivno določajo za naprej. Prva o od teh možnosti ponuja branje Tsukurijeve usode kot iskanje nujnosti, ki je pot njegovega samospoznanja in doseganja notranjega miru; druga je predvsem zgodba, v kateri prepoznamo detektivsko brskanje po preteklosti, kjer ne manjka niti suspenza ob pričakovanju razrešitve. Zadnji dve pa sta pravzaprav iz Murakamijevih zgodb že znani liniji branja, torej bi ju lahko vzeli kot reinterpretaciji idej iz Norveškega gozda.

Glej, da te ne dobijo v roke zlobni škratje.

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja bi težko umestil med Murakamijeve presežke in najbrž bi nekomu, ki želi brati kaj tipično njegovega, v priporočilo dal prej kaj drugega. A daleč stran od tega, da bi ga podcenil: v njegovih knjigah poteka neka linija motivov, ki skozi različna bralska obdobja peljejo k učinkovitemu prevpraševanju lastne identitete, ljubezni, prijateljstva in smrti, in v tem oziru se v pomembnem delu literarnega vesolja skriva tudi sled z deli, kot sta Norveški gozd in zgodba o Brezbarvnem Tsukuruju Tazakiju. Sled, ki ji velja slediti.

✭✭✭


Obišči tudi:

15. julij 2016

Če ubiješ oponašalca: klasika

Tole čtivo je do sedaj mirno šlo mimo mene. Nihče v mojem dosedajšnjem obračanju listov ni izpostavil tega dela, prav tako očitno ob kakem prispevku v časopisju nisem bil dovolj pozoren. Tudi v šoli se ne spomnim, da bi ga omenili. Kar je zanimivo, še posebej to slednje. Ker gre za knjigo, za katero bi pričakoval, da gre vštric z marsikaterim elementom učnega načrta in pride prav v marsikateri fazi poučevanja, izgradnje osebe in odraščanja. Nadvse zanimivo, tudi zaradi tega, ker bi človek lahko pomislil na pomanjkanje prevoda v slovenščino, in to prav tako hitro tudi opustil, saj je prvi prevod omenjenega listosuka nastal že pred več kot 50 leti. No, nič ne de. Kot je za revolucijo čisto vseeno, kakšno je vreme, je tudi za dobro knjigo čisto vnemar, kdaj jo prebereš. Ali pa nemara celo bolje, da si pustiš nekaj let izkušenj, da fina knjiga pristane v bolje grajeno okolje in tudi sama več ponudi bralcu. Kakor koli že, končno sem tudi jaz prečital To Kill a Mockingbird, Če ubiješ oponašalca. Razlog za to, da sem končno prebral to klasiko, je v tem, da je letos izšlo tudi drugo delo nagrajene avtorice Harper Lee, Pojdi, postavi stražarja, ki pa, kot sem poizvedel, seveda nosi zgodovinsko, osebno in vsebinsko navezanost na Če ubiješ oponašalca. Oboje bom bral v prevodu Polone Glavan. In res gre za veliko večno knjigo. Če je še kje kak nesrečnik, ki v moji maniri še ni posegel po Oponašalcu, naj to nemudoma stori.



vir slike: emka.si



Knjiga slika podobo ameriškega juga v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Zgodbo pripoveduje šestletna Scout Finch, ki preživlja svoje prve šolske dni in počitnice v družbi starejšega brata Jema in prijatelja Dilla, ki vsako poletje pride na obisk k Rachel, sosedi Finchevih. Scout in Jema vzgaja Atticus Finch, ki spada med pomembnejše literarne like ne le v Če ubiješ  oponašalca, temveč tudi v ameriški literaturi nasploh. Gre za očeta samohranilca, ki je pravnik in nepopustljivi zagovornik humanizma, pravičnosti, poštenosti, razuma in enakih možnosti za vse. Tu je tudi Calpurnia, temnopolta kuharica, ki pravzaprav ob Atticusu igra vlogo drugega starša Scout in Jemu. Preko igre in dogodkov, ki se med njimi dogodijo, spoznamo tudi druge prebivalce Maycomba, kjer rasna segregacija igra pomembno vlogo, čeprav se vedno več ljudi obrača proti načelnemu odrekanju pravic temnopoltim. V zgodbi ima pomembno vlogo tudi v bližnji hiši živeč Arthur Boo Radley, ki s svojo preteklostjo in misterioznim formatom osebe, ki je vedno notri, se ne prikaže in s svojo skrivnostnostjo otrokom kot so Dill, Scout in Jem močno buri duhove. Počasi spoznavajoče okolico v iskrivih dialogih med otroci na eni strani in pretežno izjemno modrega Atticusa ter v prvi vrsti praktične Calpurnie se dobro vpeljemo v scenarij, ko pride do zapleta. Atticusu je bil v obrambo na sodišču dodeljen primer Tima Robinsona, temnopoltega delavca, ki je obtožen, da je posilil in pretepel belopolto Mayello. Atticus se zaveda dveh stvari: prvič, da je Tim nedolžen in drugič, da mu kljub temu ni pomoči, ker beseda temnopoltih ni vredna dovolj. A gre vseeno v to in priča smo izjemno dobro popisani zgodbi dogajanja na sodišču, ki ga spremljamo skozi oči majhne Scout in skozi Jemovo nesprejetje nepravičnosti. Atticus seveda izgubi, a brazgotina, ki jo je v procesu pustil na tožečih strankah, je globoka. Dvom in resnico, ki ju je nepreklicno zasejal med prebivalce Maycomba, sta tu in tu ostaneta. S tem pa se jasno ni mogel sprijazniti Bob Ewell, oče Mayell, ki je Atticusu napovedal maščevanje, do katerega v dramatičnem izteku romana skoraj tudi pride. Vse podrobnosti naj ostanejo nezapisane, za tistih nekaj v prvem odstavku omenjenih nesrečnikov, ki bodo prvič brali zgodbo o Finchevih iz Maycomba.

Raje bi videl, da za hišo streljaš pločevinke, ampak vem, da se boš spravil nad ptice. Kavk postreljaj, kolikor hočeš, pomni pa, da je greh, če ubiješ oponašalca.

Harper Lee je odlična pripovedovalka in v zgodbi boste nedvomno uživali. Skozi malodane etnografsko slikanje mesteca v Alabami in vsakodnevno življenje otrok v njem pa je avtorica ekstremno bistro vpletla zgodbo o krivici in nepošteni sodbi ljudstva, ki je bila odločena že pred sojenjem. Tako lahko celotno knjigo dojamemo kot dialog med otroško radovednostjo, preprostostjo in neobremenjenostjo s pravili razredne družbe na eni strani in realnostjo prav te družbe na drugi strani, pri čemer otroci, predvsem Scout, postavljajo predvsem očitna vprašanja, tudi kadar na koncu vprašaja ni. Otroci so tisti, ki se morale učijo in so z vsakim dnem znova postavljeni pred učenje principov dobrega in zlega. Družba pa ima povsem svoje zakonitosti, ki sicer ne nujno, a vseeno prepogosto zapada popolnoma neutemeljenim odločitvam, ki so izključujoče za določen sloj ljudi, v tem primeru je pomembna barva kože. Avtorica takšne rasne segregacije seveda ne sprejema in svoj obračun bitke med otroki, ki so v dialogu z družbo okoli sebe, ki jo opazujejo, in so v njej seveda neenaki sogovorniki, prestavi drugam. V sredo obračuna postavi Atticusa, očetovsko figuro, ki etično izjemno dovršena literarna figura. Umirjeno vzgaja otroke, odgovarja na njihova vprašanja zbrano in brez cenzure, dojema otroke kot pomemben člen družbe in v družbi zagovarja načela enake možnosti, enakega poštenja. Zato tudi ne izpusti bitke za Toma Robinsona. Toliko bolj, zanj se zavzame tudi izven pristojnosti, ki mu jih je naložilo sodišče, s čimer avtorica vanj položi človeškost izven razredne strukture in družbenega položaja, v katerem ta je. Atticus je naslikan kot človek, ki ne more delati slabo. Ideal vključujoče družbene figure in učbeniški primer pravnika. In Atticus je tisti, ki naredi obračun z ljudstvom. Brez pesti. Pravzaprav niti ne obračuna sam, marveč pokaže na resnico enega dogodka, to pa ne mine brez posledic. Otroke, predvsem Scout kot osrednjo mlado junakinjo, tu nato dojemam kot primer ciljne publike Atticusove misije, zgodbe iz Maycomba in zatorej romana Če ubiješ oponašalca. Nobenih težav nimam s tem, da bi to delo označil, vsaj v večji meri, kot mladinski roman. Kot bi avtorica želela, da nepoštenost in druge anomalije družbe, ki so osnovane na barvi kože, v generacijah, ki prihajajo, ne smejo imeti mesta. Pri tem pa uporabi tudi zrcalni dogodek razbitja nekega mita. Počasi skozi celotno knjigo gradi zgodbo, ki jo otroci spletejo okoli skrivnostnega Booja Radleya. Ker ga odraščajoči otroci ne vidijo, o njem vedo zelo malo, a domišljija naredi svoje in skozi leta se okoli podobe Booja ustvari urbani mit, ki jih neprestano sili k odkrivanju resnice o njem, a jih hkrati navdaja s strahom. In ob koncu knjige se to konča, a potek zgodbe mogoče prav zaradi tega preide v drugo luč, saj se v pravi luči pokaže tudi resničnost mita, v katerega se je ujel stari Ewell. Ki je v resnici laž. Verjamem, da je Ewellov primer eden tistih, v katerih ponavljaš laž tako dolgo, dokler ne postane resnica. A v tem je neslavno propadel. Nemara je v tem propadel že na sodišču, kjer mu je resnico v brk pogumno vrgel Atticus Finch. Stari Ewell pa je čutil, da mora iti predaleč. In je šel.

Nikakor pa nisem mogla dognati, kako je Atticus vedel, da prisluškujem, in šele čez mnogo let sem sprevidela, da je hotel, da slišim vsako besedo.

Zgodba iz Maycomba torej skriva mnogo. In ponuja izvrstno branje, tako starejšim kot mogoče predvsem mlajšim. Meni ni žal, da sem se je lotil in verjamem, da nikomur ne bo. O izjemno pomembnih stvareh spregovori na popolnoma jasen način. Pred oči pričara pogled, v katerem trčijo navezanost na predsodke in stare tradicije, otroška radovednost, boj za enake možnosti in enakopravnost. Če ubiješ oponašalca je upravičeno tako uspešna in brana knjiga.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

07. julij 2016

Katherine, Katherine: romanje za formulo

Pred kratkim smo na police dobili še en prevod Johna Greena, ki je, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi pri nas povsem upravičeno zaslovel s svojim mladinskim pisanjem, še posebno z romanom Krive so zvezde. A slednji je pravzaprav zaenkrat zadnji roman, ki ga je objavil in tako v slovenskih prevodih v zadnjih letih tako lahko beremo njegova starejša dela, izbor pa nima kakega posebnega kronološkega reda. Po Zvezdah smo dobili Kdo si, Aljaska?, ki je bil njegov prvi roman, nato Lažna mesta, ki ga je izdal 2008, sedaj pa lahko beremo še Katherine, Katherine, v originalu An abundance of Katherines, roman, ki ga je izdal po Aljaski in pred Lažnimi mesti. In kot pri vseh delih, ki so Zvezdam sledili v prevodih, je potrebno tudi tu vedeti, da ne bomo brali Krive so zvezde. Kdor bo v Katherine, Katherine iskal to, bo zelo razočaran. Gre preprosto za delo, ki ga je napisal na poti svoje sedaj že kar bleščeče kariere, v kateri je sedaj postavljen prav gotovo kot eden od najboljših mladinskih pisateljev; eden tistih, ki so poskrbeli za to, da o mladinskem žanru nikakor ne smemo govoriti z pokroviteljskim ali celo manjvrednim tonom, saj je v vsebine svojih del vpletel razmišljanja o zelo pomembnih temah, o katerih se ni tako enostavno pogovarjati. John Green je eden večjih carjev med sodobnimi pisatelji.


vir slike: emka.si


Katherine, Katherine bi lahko v tem kontekstu označil za povsem povprečno branje. Za razliko od ostalih del, ki sem jih bral in so se ukvarjali z dojemanjem smrtonosne bolezni, smrtjo in pobegom od doma, se tukaj Green ni spustil v tako mogočne problemske motive. In če je v drugih delih prevladujoč močan značaj glavnih (predvsem junakinj), si tule ne vzame zapletov in časa tako resno, da bi lahko bralec skupaj s katerim od junakov vred razvil fascinacijo nad kakim posebnim likom v zgodbi. A vse to še ne pomeni, da ne gre za prijetno čtivo, bere se kot sproščena zgodba o mladih na enem od življenjskih prelomov, brez kakih večjih moralnih in situacijskih pretresov. Nekaj, kar boste brez težav lahko brali na dopustu in končali s prijetnim, skoraj popolnoma nepatetičnim občutkom manjšega zmagoslavja, ki ga bomo delili z glavnim junakom.

Katherine, Katherine je zgodba, ob kateri sem se velikokrat spomnil na film o Johnu Nashu, Čudoviti um, se mi zdi. O tistem genialnem ekonomistu, ki ga spremljamo skozi življenje. Ne da bi razpravljal o kvalitetah filma, je kot ena glavnih pofilmskih usedlin, ki je ostala po ogledu, ostala Nashova obsedenost z izvirno idejo. Obsedenost, ki ga je stala marsičesa, a mu obenem tudi marsikaj prinesla. Colin, glavni junak Katherine, Katherine, mi je podobo Johna Nasha kar nekajkrat privabil pred oči. A ne tako karikirano, kot recimo kak Ahil, ki je v Troji, obseden s slavo, ki mu služi kot edini motiv za boj, temveč povsem nemitološko, realno in pošteno. Colin iz Katherin je v svoji drugačnosti od drugih prikazan kot podobno introvertiran rahlo genialni posameznik, ki ga v vsakodnevnih odločitvah vodijo tudi nekoliko svojevrstne odločitve. Zgodba Katherine, Katherine je v resnici zelo preprosta: dva fanta na začetku dvajsetih let se odločita za mini roadtrip, na katerem bosta razmislila o svojem življenju, predvsem pa pomagala enemu od njiju, da postavi stvari na svoje mesto. Gre za Colina in Hasana. Povod za izlet je Katherine, sedaj že bivše Colinovo dekle, ki ga je zapustila in, kot si lahko predstavljamo, v njem pustila veliko luknjo. A Katherine ni le Katherine, temveč je Katherine XIX. Devetnajsta Katherine. Colin je namreč nekaj posebnega. Čudežni otrok, ki govori ogromno jezikov, ve ogromno stvari in je bil inteligenten mnogo nad povprečjem vseh v svojih letih do sedaj. Kot tak otrok ima v življenju seveda svoje misli in svoje težave, ima predvsem neverjetno fiksacijo na premetanke (vsaka beseda je potencialen anagram, tule čestitke tudi prevajalcu) in ljubezensko se že celo življenje zapleta s puncami, ki jim je ime Katherine. Zato zadnja Katherine nosi številko 19. In prav zadnja ga je s svojim odhodom prizadela. Zato se je odločil, da bo izdelal matematično formulo, s katero bo pojasnil vsa svoja neuspešna katherinasta razmerja in si obenem pomagal tudi pri odločitvah za naprej. Zato gre s svojim najboljšim prijateljem Hasanom na roadtrip, potovanje za formulo.

Vedno je bilo tako: iskal in iskal je ključe satanovega mrliškega voza, potem pa se je na koncu vdal, zaklel: "pinja, prav, bom šel pa z avtobusom." in jih na poti skozi vrata zagledal. Ključi se pojavijo, ko se sprijazniš z avtobusom; Katherine se pojavijo, ko začenjaš dvomiti, da je na svetu še kakšna; in kajpada je prišel učinek eureka, ko se je že skoraj strinjal s tem, da ga ne bo nikoli.

V tem potovanju se prav hitro ustavita in se spoprijateljita z Lindsey, ki dela v trgovini v Gutshotu. Fascinacija nad njo in prijazna domačnost, s katero ju je sprejela njena mati (sicer lastnica glavne tovarne v Gutshotu), ko jima je ponudila prenočišče in nekajdnevno delo, so bili dovolj tehtni razlogi, da sta Colin in Hasan ostala v Gutshotu. Opravljala sta naročeno delo, spoznavala Lindsey, njene prijatelje in življenje v majhnem mestu, hkrati pa se, vsaj Colin, precej ukvarjala s sabo in svojimi anagrami, Katherinami in iskano formulo.

Tako Lažna mesta kot Aljaska, kdo si? počivata na formuli fanta, ki je fasciniran nad izjemnostjo in unikatnostjo dekleta v zgodbi. Greenovi moški liki radi iščejo samega sebe skozi nenavadna dekleta. Tu, v Katherine, Katherine je nekje od daleč stvar zelo podobna. A prava nenavadnost, fascinantnost je tule nekaj, s čimer imamo opravka že od prve strani dalje, saj je Colin tisti, ki iz vse druščine v knjigi najbolj izstopa. Pa se je Green odločil, da ga ne bo predstavil kot čudaka, ki ne sodi v družbo. Tudi ta ga večidel zgodbe ne izloča, vseeno pa je dovolj jasno pokazal, da njegov um deluje nekoliko drugače. Na drugi strani pa imamo skorajda povsem vsakdanjo zgodbo o nekajdnevnem počitniškem doživljanju družbe mladih v majhnem mestu. V tem paketu dobimo torej vse, od prijetnih mladostniških spogledovanj, manjšega pretepa, pogled na samohranilko, ki nosi ogromno odgovornost in stransko zgodbo o mestu Gutshot in njihovih prebivalcih, za katero se vendarle zdi, da ima glavni namen v usmeritvi pozornosti na Lindsey in njeno iskanje same sebe. In v tem paketu je tudi nekaj malega čisto prave romantike. Knjiga se izteče nepresunljivo in brez večjega pompa, kot zaključek nekega poletja, ki je vsem udeležencem zgodbe dalo nekaj, zaradi česar so postali za prgišče drugačni. Boljši, srečnejši.

To je blazno kul način pripovedovanja. Mislim, matematiko sovražim. Ampak tole je kul.

Katherine, Katherine je prijazna knjiga o prijateljstvu in problemih, ki jih imajo mladi ljudje na pragu življenja. Polna je sočnega najstniškega slenga in inteligentnega piflarskega humorja, pripoved pa avtor začini tudi z vmesnimi dovtipi v opombah in matematičnim dodatkom na koncu knjige, ki ga je spisal njegov prijatelj, matematik Daniel Biss. Rdeča nit zgodbe je prav gotovo Colin in njegovo iskanje ljubezenske formule, s katero bo v enem zamahu rešil uganke svojih preteklih in uspešno načrtoval prihodnja razmerja. To, da formulo na koncu na nek način odkrije, je sicer nekaj postranskega, bolj pomembno je, kaj se dogaja, ko jo išče in kaj v resnici sploh pomeni, da jo išče. V Colinu nam Green kaže osebo, ki se v izgubi in bolečini zateka k številkam in formulam. Kar je seveda nenavadno, a v Colinovem svetu čisto običajno. V tem primeru pa je prav romanje k formuli rezultiralo v rešitvi, ki gre mimo formul, s čimer je avtor uspešno in povsem nevsiljivo vpeljal univerzalnost preseganja lastnega sveta, ki pripelje do razrešitve. Z idejo, da se najlepše rešitve včasih lahko pokažejo same od sebe.

Kakšno vlogo je pri tem odigrala formula? In kaj piše v njej? Kot bi rekel Hasan: »Vzemi knjigo v roke, pinja!«.


✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Wikipedia
Goodreads
Avtorjevo spletno mesto
The Guardian 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...