30. junij 2016

Kafka na obali: Murakamijev Ojdip

Spoštuj očeta in mater. Dokler ju ne spoštuješ več. Spoštuj družino, dokler je tu. Ali pa jo pripelji nazaj, ko je izginila, da jo boš zopet lahko spoštoval. Vse je v družini, vse lepe in vse grde stvari. Tudi tam, kjer družine ni. In so zato potrebni dodatki, da je življenje lahko nosilec klica želje po tem, da jutri pride. Smisla, vrednosti, pljunka na sovražnikovem obrazu in lepila, s katerim skupaj povežeš razbito ogledalo in v njem dvojno podobo samega sebe. Tistega, ki si in tistega, ki je s tabo. Ker je nastala praznina, ki si jo moral zapolniti. In potem se gledata, se pogovarjata in se odločita, da bosta spoštovala družino. A ogledalo zasuče nazaj popolnoma druge besede, nezmožne strinjanja z originalom. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati. Nemara pa je res ni in je vse svojevrsten original. Tudi odmev strte slike pred ogledalom lastne razdvojene podobe. Ki zdaj ni podoba, temveč bitje na sebi. In ta pravi, da je treba pripeljati družino nazaj, razrešiti samega sebe skozi uganko želje po spoštovanju očeta in matere. Bogastvo možnosti, ki jo razkrivajo poti tega reševanja, je izjemno. Svetovi so neskončni. In možnosti so tisto, kar je najpomembnejše. Kar je. 


vir slike: mladina.si


V to smer sem dojemal branje Murakamijeve Kafke na obali. Že več kot leto je tega, kar sem slišal, da se pripravlja izid novega prevoda Harukijevega romana v slovenščino, a ker ga ni in ni, sem vesel, da imam še nekaj njegovih neprebranih. Murakami vsekakor spada med meni ljubše, če ne že povsem najljubše pisatelje sodobnega časa. Tako sem se v čakanju na novi prevod lahko posvetil tudi kakšni od preteklih. In ker sem vmes potoval v Dalmacijo, sem na obalo vzel Kafko. Kafko na obali. Dolgometražno čtivo, ki vsebuje vse, kar si lahko tipičen murakamijevski bralec želi: običajnosti vsakdanjosti, ki spretno in čarobno razkrijejo neobičajne nevsakdanjosti, s katerimi protagonisti rešujejo vsakdanje uganke na popolnoma nevsakdanji način, avtor pa mojstrsko slepi pogled na prehode med svetovi teh (ne)vsakdanjosti. Izbira se je izkazala za odlično.

»Saj mi ni zares tako ime. No, pišem se res Tamura.«
»Vendar si si ga sam izbral, kajne?«
Pokimam. Sam se si ga izbral in že dolgo sem bil odločen, da bo to moje ime v novem življenju.
»To pomeni še veliko več,« reče Oshima.

Kafka je glavna oseba knjige, petnajstletnik, ki si je to ime nadel sam in pobegnil od doma. Pot ga pelje daleč stran v Takamatsu. Na pot odide, ker se mu tako zdi prav in ker ga moti nerazrešena uganka matere, ki je njegovo družino s sestro zapustila, ko je bil star štiri leta. V Takamatsuju prične zahajati v zasebno knjižnico, kjer spozna Oshimo, prijaznega nekajčezdvajsetletnika in gospo Saeki, skrivnostno upravljavko knjižnice. Še prej na poti spozna tudi Sakuro, prijetno dekle, ki prav tako potuje v Takamatsu. Medtem Murakami predstavi tudi drugi pol romana. Vzporedno ves čas namreč lahko beremo skrivnostno zgodbo o Nakati, ostarelem, naivnem in prijaznem gospodu, ki ne zna brati ali pisati ter na splošno pravi, da je neumen. O Nakati izvemo mnogo, predvsem pa presune njegova zmožnost, da se pogovarja z mački. Kar mu pride prav, saj se preživlja tudi s pomočjo tega, da išče izgubljene mačke. Nakata se tako pri iskanju sreča z Johnniem Walkerjem, ki se hrani z mačjimi dušami in Nakata ga, kljub prijaznemu začetnemu oklevanju, ubije. S tem tudi tempo branja preide v višjo prestavo, Nakata se namreč takrat odpravi na pot. Nepismen in preveč naiven, iskat tisto, kar bo našel šele, ko bo našel. Roman spretno prestavlja s Kafkine na Nakatovo zgodbo in nazaj. Kafka je tako ravno takrat povsem nepojasnjeno za kratek čas izgubil zavest, zbudil pa se je okrvavljen, ne da bi vedel, čemu. Na pomoč mu priskoči tako Sakura kot tudi Oshima, slednji mu ponudi delo v knjižnici, kjer bo imel tudi sobo. Stvari se tako začenjajo zapletati. Oshima Kafko pelje v preprosto kočo v gozdu, za katerega mu osvetuje, da bi šel pregloboko vanj, hkrati pa Kafka spoznava zgodovino knjižnice, gospe Saeki, njenega izbranca, njegove prezgodnje smrti in njeno melanholično življenje posihdob. Spozna tudi to, da je Saeki v mladosti zaslovela s pesmijo Kafka na obali in z njo počasi navezuje tudi vedno bolj intimne stike. Vmes pride do Kafke novica, da so njegovega očeta, sicer slavnega kiparja, umorili. In policija bo toliko bolj intenzivno iskala pobeglega sina, dospejo tudi do Takamtsuja. Oshina mu prijazno ponudi zavetje in ga odpelje v hišico ob gozdu. A to pot Kafka odide v gozd. Predaleč v gozd. Na drugem koncu romana pa se tudi Nakata ob vseh mogočih peripetijah in spoznanih prijateljih, najdlje mu družbo dela precej mlajši šofer Hoshino, Takamatsuju približa tudi Nakata. A kaj Nakata v resnici sploh išče? Ali to najde? Kako se zanj vse skupaj konča? In, najpomembneje, kako se vse skupaj povezuje? Ali sta zgodbi Nakate in Kafke povezani? O tem boste najbrž, če vam radovednost preveč buri duhove, na spletu hitro našli dovolj pisarij. A jaz predlagam, da se jim ognete, rajši berite knjigo, čudovito branje je.


»V senci za vrati stojijo
besede, ki so izgubile črke«…
»Prsti utopljene deklice
Iščejo kamen prehoda«…
»Skozi okno vidim
Dva vojaka odločnega srca«…


Od vseh do sedaj prebranih Murakamijevih knjig se mi zdi ta nekako še najmanj odprta v svojih zaključkih. Avtor sam je pri odgovarjanju na številna vprašanja o knjigi prišel do sklepa, da je Kafka na obali knjiga, ki jo je treba prebrati večkrat. Pravi, da knjiga vsebuje več ugank, a nobenih rešitev. Ko jih nekako misliš skupaj, se možnost njihovih rešitev pojavi. In pojavnost te rešitve je vezana na vsakega bralca samega. Celotni intervju je na voljo tule. Vsebina Kafke na obali je izjemna. Glavnih junakov je malo, a druži jih neka specifična nenavadnost. Ali gre za pobeglega najstnika, ki ima močan alter ego, ali pa gre za starčka, ki je v otroštvu v nepojasnjenih okoliščinah nesreče na izletu z razredom izgubil pismenost in inteligenco. Ali gre za nadarjeno mlado pianistko, ki je izgubila ljubezen svojega življenja, ali pa za transseksualnega knjižničarja, ki se glede na najpogostejšo binarno seksualno določenost iz čisto objektivnih razlogov težko opredeli, kaj sploh je, ves čas romana pa vztraja na poziciji enega najbolj etično izjemnih posameznikov. Ali gre za nekoga, ki si da ime po priljubljenem viskiju ali pa nekoga, ki se imenuje Polkovnik Sanders in pravi, da je v bistvu pojem, koncept. Prvi ključ, tako se mi zdi, do branja še posebno tega (pa tudi drugih njegovih) romana je v tem, da se je potrebno posloviti od časa in prostora kot določujočih kategorij bivanja. Ali ju vsaj začasno opustiti. Murakamijevi romani opisujejo svetove, ki se ne končajo s fizično zaznavo, tudi sam pravi, da je pisanje kot podaljšek sanj. Roadtrip, ki ga spremljamo na obeh koncih Kafke na obali, je vse prej kot potovanje po Japonski. Potovanje, ki je v resnici eno samo, je potovanje v razrešitev problemov. Seveda, Kafka na obali je Murakamijevo branje Ojdipa. Gre za mladega fanta, ki se predvsem išče. In bolj kot v reševanje problemov skozi tisto kar prihaja, je vezan na tisto, kar mu manjka iz preteklosti. Predvsem mama. In tudi sestra. Zato išče rešitev na uganko matere, na katero je zaradi tega manka silno navezan. Rešitev najde v sistemu možnih svetov, katerega dejanska faktičnost tega-tu je le modus trenutne fizične veljavnosti. V tistem, kar je možno, pa vidi mnogo več kot v tem-tu, saj je svet možnosti tisti, ki mu ponudi mamo in sestro. In umor očeta, ki ga mora storiti za dosego cilja. Nakata je modus Kafkove biti. To, da se v romanu bližata eden drugemu prostorsko, je zaključek poti enega od njiju, ki prihaja na cilj. Tisto, kar Nakato kot lika v zgodbi določa, je usmerjenost k cilju, v katerem ni nič vsebinskega, nič sebičnega, nič oportunističnega. Sovpada pa z neciljno usmerjeno Kafkovo potjo, za katero se zdi, da je precej odvisna od drugih, a ga veže vsebina in želja, ne da bi vedel za dve uri nadaljnje poti. Ob koncu sestaviš skupaj, vse skupaj se nekako poklopi. Pod črto ostane Kafkovo izkustvo sveta onkraj tega-tu, ki je sestavljen iz bogastva možnosti, v katerem odpre tudi polkna oken svoje izgubljene matere in hčere, hkrati pa poleg polken odpre tudi okno nadomestitve očeta z njegovim umorom, ki se dogodi tule-tu. S tem prek razrešitve Ojdipovega kompleksa najde tudi prostor v nadomestitvi svojega očeta. A to slednje je v vmesnem, orodnem značaju, poudarek je v čudenju in moči sveta onkraj, brez katerega ni razrešitve uganke. In v pripovedovanju takšne zgodbe je Murakami neponovljiv. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati.

S Kafko na obali torej dobite celoten paket. Murakamija tudi tu fascinirajo nenavadnosti, neločljiva ljubezen do glasbe, ustavi se tudi pri Heglovi filozofiji; kot v Kroniki ptiča navijalca tudi tu kot pomemben element v zgodbo vgradi (in nadgradi) iskanje mačke; doživljanje stvarnosti globoko povezuje z intimnostjo in seksualnostjo osrednjega lika; velik del knjige je tudi izjemen hommage literaturi, začenši s posebnim poklonom Kafki (ne le v naslovu); a trdnost, barvitost in povezljivost mnoštva svetov, ki z metaforami segajo čez meje izgovorljivega in vsakega peljejo pred strto ogledalo je tisto, zaradi česar pravzaprav berem njegove knjige. In dokler jih bo pisal, jih bom z veseljem bral.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Mladina
Bajta
Siol
Dobre knjige
The Guardian
NY Times
WildMurakamiChase
Goodreads

14. junij 2016

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga izbere sam. A vzbrst sodobnosti ni utemeljena na napredku, temveč v kontroli škode, ki jo povzročajo mnogi. Premnogi. Zato je treba pisati, razmišljati in brati o tem, kar je. Verjamem, da obstajajo načini, kako zapopasti gnoj Avgujevega hleva sedanjosti učinkovito že s tem, da vzpostavljamo ustrezno refleksijo. Tudi ali predvsem s pomočjo dobrega branja. Takšno je lahko tudi Nikoli ne reci, da te je strah.

Presunljiva zgodba, ki jo spremljamo v knjigi, bo učinkovala na način, kot vse dobre knjige. Vsidrala se bo v duh beročega in tam ostala za vedno. In tako je tudi prav. Že tule, kjer sedim v tem trenutku in zrem v lepo temnomodro obarvano jadransko morje, ki obliva Ugljan, vidim, da še naprej razmišljam o Samii in njeni zgodbi iz knjge, od katere sem se poslovil pred dnevi. In če je to merilo za dobro zgodbo, potem naj bo tako. Ja, Nikoli ne reci, da te je strah je knjiga, ki bo temnomodri barvi oceana za vedno pridala odtenke barv, ki jih tam sicer ne bi bilo. In v roke jo je treba poriniti vsem, mogoče predvsem mlajšim bralcem, generaciji, ki prihaja. Že res, da je pisana za dobo, v kateri živimo, a zdi se mi, da bi rad živel v vedenju, da bodo naše življenje čez nekaj let upravljali ljudje, ki se zavedajo takšnih zgodb.


vir slike: mladinska.com

Samia je dekle, ki odrašča v Somaliji. Navajena je živeti skromno in zadovoljna je z majhnimi stvarmi. Ima svoje življenje, v kateri ima najboljšega prijatelja, ljubečo družino, sestro, na katero je izjemno navezana. In ima tek. Samia izredno dobro teče. To počne zelo rada, pravzaprav obsesivno. Za tek je pripravljena tudi prekršiti pravila. In to se ji povrne, saj zmaguje in pride v somalsko reprezentanco, ki nastopi v Pekingu na olimpijskih igrah. Tam prvič vidi svet zunaj, vidi ostale tekmovalke in - čeprav na daleč - vidi tudi svojega idola, katerega sliko nosi vedno s seboj. In tam njene sanje postanejo toliko bolj otipljive. A doma v Somaliji se politične razmere zaostrujejo z dneva v dan. Ekstremistične ločine se borijo za svojo prevlado, prebivalstvo pa je vedno bolj sojeno na podlagi etničnega porekla. Streli, umori, ustrahovanja, pretepi, policijske ure in pravila, ki krojijo življenja vseh, ki skušajo živeti normalno življenje. Kaj to je, bralcu pravzaprav po nekaj deset straneh knjige ni več jasno. A Samia še vedno teče. Najde tisto šivankino uho, ki se ponudi v vsakodnevju, da lahko počne, kar želi. A najbolj prelomen trenutek njene zgodbe niso zmage, ali sodelovanje na olimpijskih igrah. Trenutek, v katerega se izteče marsikaj v tej knjigi je trenutek, ko se njena sestra Hodan odloči za Pot. Hodan je bila žrtev situacije, ki so jo diktirali vladajoči ekstremisti in se je morala ločiti od moža, ker ni pripradal pravim ljudem. Zato je šla na Pot. To je nekaj, kar s spoštovanjem, grozo, upanjem, veseljem in strahom hkrati izgovarjajo mnogi. Gre za pot do lepšega življenja. Hodan gre nanjo. Od takrat je tudi za Samio le še vprašanje časa, kdaj bo šla za njo. Pred seboj ima sanje, pred seboj ima željo po teku in po pravem treningu, ki ji bo omogočil rezultate. Zato sprejme tudi sama odločitev o Poti. Kaj se zgodi na tej poti, boste morali prebrati sami. Po tem branju ujamemo drobec tega, zakaj o Poti piše z veliko začetnico.

Zresnil se je: "Nikoli ne reci, da te je strah, mala moja. Nikoli. Ker potem si tisto, česar te je strah, začne domišljati, da je nekaj mogočnega in da te lahko premaga."

Zgodba ne zapleta po nepotrebnem in Samio v njej zlahka najdemo. Sprva je stara osem let, ob koncu knjige dvajset, spremljamo jo skozi vsa njena najstniška leta. Dodobra spoznamo življenje, ki ga živi v Somaliji, pri tem, da avtor v resnici nikdar ne prestopi meje moraličnosti. Kar je velik plus knjige. Zgodba namreč jasno sporoča, da se tudi somalci prilagodijo razmeram, zelo zelo dolgo se prilagajajo razmeram. Dokler se pač ne da več prilagoditi. Giuseppe Catozzella piše o ljudeh, ki imajo sanje in želje, a pod tem je tudi ekspozicija življenja, ki si želja pravzaprav sploh ne upa več imeti. Ker gre praktično le še za preživetje. Samia je predstavljena kot dekle, ki je ne omejujejo verske ločine ali pomanjkanje hrane. Prve jo omejujejo le toliko, kolikor ji otežujejo trening. Zgodba o Samii je zgodba o neuničljivih željah duha, to ni zgodba o telesu. Z njim in prehrano, ki bi jo kot športnica morala uživati, se ukvarja le ob pogledu na druge športnice, s katerimi se sreča na tekmovanjih in opazi, da ji za dobre rezultate manjka mišične mase, ki je s skromno hrano seveda ne pridobiš. Z ljubeznijo do teka je Samia sposobna zakriti žalost ob tem, kaj se zgodi njenim najbližjem. To bi bil pravzaprav motto prvega dela knjige. In potem pridemo do Poti. Ta se predstavi predvsem kot neprijazna teta, o kateri najprej samo poslušaš, nato o njej razmišljaš in na koncu se za obisk pri njej tudi odločiš. Ko se za obisk odločiš, pravzaprav zelo dobro veš, da je grozna, neprijazna, življenjsko nevarna, draga, nepredvidljiva, škodljiva, nepredstavljivo dolga,…a vendarle je edina, ki vodi do tega, česar si želiš. Nepredstavljivo je, kaj vse se lahko zgodi na poti od Somalije v Malto, kar je cilj Poti. In drugi, pravzaprav mnogo pomembnejši del knjige, bo napravil točno to: poskusil do vseh bralcev pripeljati predstave tega nepredstavljivega.

Ti drobni opravki in trdna odločitev, da je Pot edina rešitev, so mi zastirali pogled; v resnici se nisem zavedala, kako težaven bo ta podvig.

To ni knjiga, v kateri bi lahko govoril o izpolnitvi namena. Če je tisto, kar je avtor želel povedati v njej, doseženo, bo to le en kamenček od mnogih, ki bo sestavljal mozaik družbe prihodnosti, ki bo radikalno drugačna od te, v kateri živimo sedaj. In potem bomo lahko za nazaj rekli, da je dobro, da smo imeli takšne knjige, ki so povedale zgodbe, kot je Samiina. Njena zgodba je rekonstrukt nečesa, kar se je v fizičnem svetu zgodilo, ujeto med platnicami, od nas pa zahteva konstrukcijo realnosti, ki bo šla onkraj zapisanega. In te zgodbe, podobno sem pisal za Knjigo o Uni, na čisto drugačen način terjajo bralca, kot to počnejo dokumentarci, dnevna poročila ali časopisje, ki poročajo o reki beguncev, ki potujejo v Evropo in si ponavljajo, da nikoli ne smejo reči, da jih je strah. Te zgodbe vodijo h globinam tega neizrečenega strahu. Zato, da lahko vsaj skušamo razumeti. Zbirka Odisej je dobila še eno izvrstno knjigo.

✭✭✭



Takole je Samia tekla v Pekingu (video Ilya Kravtsov, Youtube)



Obišči tudi:

03. junij 2016

Drag šov: v njeni glavi

Nedavno nazaj mi je profesor Hladnik na nekem predavanju predstavil izraz zaviralci branja. Gre za povsem objektivne ovire, ki se nesramno mečejo pred noge vsem željam in hrepenenju po branju. Te ovire po sebi seveda niso nič krive. Pač sestavni del življenja. Ne gre drugače. In tudi prav je tako. No, kakorkoli že, občasno se teh zaviralcev branja nagrmadi toliko, da branje res trpi. In to se nato pozna na različne načine, pri meni najbrž predvsem kot običajna povečana sposobnost brezbrižne zoprnije, s katero obkladam svojo okolico. Veliko je bilo vsega v zadnjem času, a zato je prav prišlo, da v roke vzamem nekaj, kar bo po svoji strukturi ustrezalo krajšim časovnim zalogajem, ki jih imam na voljo, po drugi strani pa ponudilo dovolj svežega in drugačnega, da bo branje zanimivo. Zato sem segel po zbirki kratkih zgodb, kar se glede na zgoraj zapisano zdi najbolje. V roke mi je priromala Uršuľa Kovalyk in čisto svež prevod njenega Travesty šou iz 2004, ki ga je prevajalec Andrej Pleterski poslovenil z Drag šov.


vir slike: bukla.si


V življenju nisem veliko bral kratkih zgodb, priznam. Niti ne vem, zakaj ne. V bistvu se mi zdi, da so nekemu sodobnemu profilu bralca, ki je hkrati tudi človek sodobnosti, venomer na poti in s kroničnim pomanjkanjem časa išče luknje v ostalinah dneva, da jih zapolni z branjem, skorajda strukturno narejene po meri. Trajajo nekaj strani, med sabo so neodvisne in ponujajo razmislek, kot ga ponujajo druge knjige (no, vsaj del njih). Torej ne terjajo tega, da bi vsakokrat z žalostjo odtegoval branje od sebe vedoč, da bom zapustil ljubi svet knjižnih junakov in potem jadikoval nad zaviralci branja, ki me ne spustijo nazaj k njim. Zgodbe so kratke in v malih grižljajih zadostne, da jih prebereš v nekaj minutah. Poleg tega ni nobenega problema v tem, da ti katera od teh zgodb ustreza bolj, druga spet manj.

Kraste na obrazu so se mi celile več tednov. Videti sem bila kot stvor, v bistvu stvornica, ki jo je pogubna strast spravila ob poslednje ostanke lepote. Štorij o padcu s kolesom sem imela počasi že poln kufer.

A po drugi plati najbrž obstaja razlog, da so se te zgodbe pojavile v zbirki skupaj. In da so na tistem mestu, kjer so, kjer jim je prostor odmeril avtor, avtorica, urednik, urednica. Torej je neka celota. In to celoto vežejo skupaj vsebinske in strukturne povezave, ki jih beroči ustvarja neodvisno od tega, ali tam dejansko so. To pa je bogastvo in hkrati tudi prekletstvo tistega praznega prostora, ki ga branje ustvarja in ki na koncu koncev v skupnem paketu z vsem odtehta v argument, s katerim kupimo ostaline svojega vsakdanjika. Tudi Drag šov ni nič drugačen.

Vpije, da sem vsega kriva jaz. Stojim pred ogledalom in preizkušam mamina ličila, na obraz si nanašam puder, na usta pa krvavordečo šminko, nekje v glavi zaslišim njen glas. Glej, da boš dobro zgledala.

Sedemnajst kratkih zgodb v skupni vsoti slabih 150 strani deluje v precej Vulgar-display-of-power maniri. Veliko zgodb funkcionira v svoji neposrednosti, kar nekaj jih pelje tudi v ekspresivnost nadrealizma, hodi v polja onkraj fizične zaznave, da nazaj pripelje spoznanja. Pripovedovalke vseh zgodb so ženske v različnih okoljih in situacijah svojih življenj. Njihova kratka doživetja. Provokacije. Mogoče v resnici sploh niso tako neposredne, a prav zaradi strukture teh kratkih zgodb navdajajo z občutkom, da je temu tako. V zgodbah prepoznavam predvsem iskanja vsakokratne identitete pripovedovalk skozi relacije do življenjskih ritualov, do doživljanj nasprotnega spola. V Beštiji prijateljici pobereta štoparja in raziskujeta zamiranje svojega seksualnega življenja; v Deževni Jo pripovedovalka z žalostjo v očeh spremlja spreminjanje svojega partnerja v običajnega vsakdanjega slehernika, ki na koncu tudi odide; Rdeči čeveljci so zgodba o ženskem zapiku, ki ga pripovedovalka potrebuje, da ostane pri sebi, skozi to točko norega veselja; Samomor se ukvarja s filmom, ki se ti pred smrtjo zvrti v glavi; Špegavka naslavlja voajerko, ki s pogledom na strasti drugih krade poželenja in se nekega dne znajde v položaju svojih objektov; v eni od zgodb najdemo celo Fjodorjevi Nastasijo Filipovno in Lizaveto Prokofjevno; naslovna zgodba Drag šov, ki je umeščena na sam konec, pa je zopet zanimiva pripoved našo vodičko, nekoliko postarano estradnico, ki se odloči, da se udeleži obletnice mature, kasneje pot zanese v lokal, kjer je priča izboru svoje najboljše posnemovalke. In to je le del vsega, ravno prav, da vidite, kako široko je zasnovana motivika kratkih zgodb slovaške avtorice Uršuľe Kovalyk, ki je bila za svoje delo nagrajena na mednarodnem sejmu v Bratislavi.

Zabava se je začela. Zdeno je navdušeno zavpil, njegov glas pa je sprožil prvi aplavz strinjanja. Kje sva, Zdeno, je Jelena skušala preglasiti glasbo. Draga Jelena, dobrodošla na Drag šovu, ji je zavpil na uho.

V teh zgodbah se torej zrcali predvsem vsakodnevna izkušnja žensk v različnih obdobjih svojega življenja. Pisava je ekonomična, zaveda se odmerjenega prostora in učinkuje odlično predvsem tam, kjer piše odrezano, enostavno in nezapleteno. Kot bi si avtorica sama odmerjala prostor ekonomičnega popisa nekega dogodka, razmisleka ali situacije. Sama raznobarvnost celote pa si jasno z bližino nekaterih zgodb jemlje tudi oddaljenost z drugimi. Bralna izkušnja je zanimiva, kratkočasna in v veliko zgodbah daje dovolj etično spotakljivega razmišljanja, ali pa se za pojasnjevanje vsakodnevnega posluži povsem sanjskih podob, da Drag šov deluje kot nekaj drugačnega in vrednega branja. Obrok, v katerem so zmešani okusi neposrednih izrazov ženske seksualnosti, iskanja lastne identitete in racionalizacije sveta, ki te ženske obkroža; vse skupaj pa drzno zaokrožuje splet povsem realnega in prav tako povsem sanjskega, magičnega. Bralec bo na poti iskanja  delčkov ekspresij podob v glavi ženskih protagonistk. In, sledeč strukturi in vsebini zbirke kratkih zgodb Uršuľe Kovalyk, ga ali jo te podobe znajo tudi presenetiti.

✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Prva in zadnja zgodba
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...