31. marec 2016

Tunel: zgodba tega časa

Kako hudo se lahko življenje pravzaprav zaplete? Kje so vse tiste neizrečenosti, ki kraljujejo na tronu sedanjosti, v resnici pa molče v polsnu bolščijo v preteklo in čakajo na svojo priložnost? In kaj sploh je pomembno, ko spregovorimo o življenju tega tukaj in zdaj? Stvari so lahko sila preproste in marsikaj bi lahko razrešili brez hude krvi, brez nesporazumov, brez žalosti in brez solz. A poglejmo pristnosti v brk, temu nikdar ni tako. Vedno bodo nesporazumi, vedno nekdo nekje ostaja žalosten na račun sreče nekoga drugega. Vedno se nekdo joče, da lahko nekdo drug smeje razpira nevednost vsakdana. In stvari nikdar niso preproste. Vsaj takrat, ko so vpleteni ljudje, ta krhka bitja, ki so nadvse zmuzljiva glede tega, kako bodo drugim pokazali svoje obraze, a vedno znova propadejo v tem, da izberejo tistega, ki ne bo bolel nikogar. In pogosto najbolj boli tistega, ki ga nosi.

Vse te neizrekljivosti in napetosti, ki lahko vladajo našim življenjem, je izvrstno na papir prenesla Tina Batista Napotnik v svojem prvencu Tunel. Zadnje obdobje se rad posvečam knjigam, od katerih ne pričakujem ničesar. In priznati moram, da v branju uživam kot le malokdaj. Tunel je izjemno dobro branje, ki bralcu nalaga premišljevanje o globini odnosov, ki se stkejo v toku življenja med ljudmi, ki takole sub specie aeternitatis ne deluje nič kaj dolgo, a je očitno dovolj, da se stvari zapletejo in nekje pričnejo asimptotično prihajati druga k drugi. Tunel je pravzaprav tragedija, ki jo kot takšno dojamemo najprej mi, ki beremo, šele nato vsi tisti, ki v zgodbi nastopajo. In v tem roman posnema življenje: zdi se mi, da se na tragedijah, ki se pripetijo drugim, učimo, kako bomo sprejeli svojo, ali jo celo preprečili. Kako zelo smo pri tem uspešni, pa je že zgodba zase. 

vir slike: emka.si

A Tunel ni le tragedija, mnogo prej je tudi marsikaj drugega. V osnovi je to zgodba štirih. Kriste, Mile, Uroša in Leona. Pesmi štirih v duru in molu. Pa tudi zgodba o Marcelu, Patriku, Martinu, Yumiko, Visual Suspects, Darii, Katarini, Lanu, Petru, Nastasiji, očetih in mamah. Pa o srednji šoli in obletnicah. O prijateljstvu. O krutih časih brez služb, iskanja rešitev v drogah in življenju, zapisanem glasbi. In o usodnem popoldnevu. O tunelu. V tej knjigi najdete res marsikaj, a vse je neverjetno v mejah tega, kar je. Kar je tu in zdaj. Toliko bolj, avtorica pokaže neverjetno moč empatije, ki nam nekaj povsem različnih zgodb prikaže na povsem unikaten način, hkrati pa nam prikaže, kako povezane so lahko in kako podobne so si. Ker si delijo nek čas? Ker si delijo koščke spomina? Mogoče, a kakorkoli že, usoda jo je tem štirim dobro zagodla. 

Krista je spet prebrala vabilo na srednješolsko srečanje. Zdelo se ji je, da ga je prebrala že stotič; znala ga je že na pamet. Rada je imela srednješolska srečanja in se jih je hkrati bala.

Mi pademo v njihovo vmesje. Tja, kjer je razvoj dogodkov za skoraj vse vpletene že dorečen. Vse, kar spremljamo, se zdi usmerjeno v preteklost teh likov, kjer nam avtorica spretno in počasi razpira njihove zgodbe. A čeprav bi nas zaključek romana, ki bi ciljal v drugačen iztek, presenetil, je treba odkrito priznati, da nas je tudi sicer. V zadnjih poglavjih, na skorajda zadnjih straneh romana nas je avtorica izjemno dobro stresla. A ponavljam, da pretres ni v neskladju z občutkom, ki ga daje večina zgodbe, bolj gre za simbolično nadgradnjo. O tej seveda želim pisati, a hkrati tudi ne, ker bi branju odvzel pomemben del užitka.

Uroš pride v skupino. Uroš spozna Žensko. Uroš se zaljubi v Žensko. Ženska se zaljubi v Uroša. Uroš in Ženska postaneta par. Uroš se Ženske naveliča. Ženska se Uroša naveliča. (Zadnja dva stavka uporabi v poljubnem zaporedju.) Uroš in Ženska nista več par. Skupina razpade.

Dramatis personae Tunela kot rečeno, sestavljajo življenjske zgodbe štirih ljudi. Krista je tista prva in najbrž tudi glavna, mati treh otrok, znanstvenica, ki je ostala brez službe in sedaj z doktoratom pred imenom in zelo uspešnim možem bije povsem realne bitke svojega vsakodnevja, pri čemer svojo brezposelnost dojema kot znamenje poraza, tako na intelektualnem kot tudi na telesnem nivoju. Druga je Mila. Ki je prav tako znanstvenica, s Kristo sta tudi delali skupaj. A čeprav službo še ima, jo tarejo povsem drugačni problemi. Veliko je že doživela v svojem preteklem življenju in kot kaže, se bo tudi v bližnji prihodnosti srečala z duhovi, ki ogrinjajo nedorečenosti njenih spominov. In potem je tu Leon, razvijalec spletnih mest, bivši mojster kvizov in tekmovanj, ki labilno krmari med alkoholom, travo, zalezovanjem bivšega dekleta na Facebooku in službo. Leon, ki se od začetka zdi povsem zavožen. A tudi Leon, ki v sebi postopoma prebuja občutke, ki bodo zdaj zdaj eksplodirali. Leon je tempirana bomba. A tiste vrste, ki ne tiktaka. Ker ničesar ne pove o sebi, čeprav skriva marsikaj. In nato je tu še Uroš. Njegova zgodba je prav tako povsem unikatna, a je v tem, kam in kako daleč seže avtorica s svojim dojemanjem umetnikove duše, še nekoliko bolj posebna. Povsem suvereno namreč prikaže razpetost glasbenika Uroša, jazzista, ki s saksofonom igra v različnih zasedbah, med različne konce njegove ustvarjalne duše: od tega, s kom bo igral, kako bo igral, sploh lahko igra, kaj občuti ob vsem tem. In kaj se zgodi, če se mu pripeti nekaj, kar ga bo res pretreslo. Kje bo Uroš našel svoj konflikt? V njegovi zgodbi se mi naravnost noro zdi, kako je avtorica prepoznala veličino, večkrat celo pokroviteljsko, ošabno veličino, ki jo premorejo umetniške duše, za katere se zdi, da se jih težave običajnega sveta ne tičejo in se jih niti ne morejo dotakniti, ker so nad njimi. In nato se je s svojim likom poigrala tako, da mu je vrgla rokavico na način, ki ga ne bi pričakoval. In eden boljših delov knjige je prav ta, kako se Uroš s tem konfliktom sooči.

Očetovo srajco je slekla; nežno jo je pogladila in jo odložila na posteljo. Pripravila si jo je, da jo bo zvečer nosila na razrednem srečanju.

To so torej štirje junaki. Vse nekako vzljubimo , vsi se nam zdijo posvojljivi, dobri. Ta knjiga nima nikogar, ki bi bil izrazito slab. Njihovi liki so sicer komleksno zgrajeni in ob njih najdemo življenje takšno, kakršno je. In zato ima vsak od njih kako šibko točko, za katero mu na tihem želimo, da jo premaga. A stvari so še nekoliko bolj zapletene. Vsi ti protagonisti so bivši sošolci in trije od njih so bili izjemno povezani med sabo. Zato bralec ne bo začuden, če bo njihovo srečanje po desetih letih nekaj izjemno pomembnega. Že pred de facto srečanjem in predvsem po njem, v zadnjem delu romana. Tu pričnem z molkom, zaplet in razplet sta vsekakor vredna pozornosti. Naj bo brano.

Vedno je kriv samo en stik.

Tunel je zgodba o sedanjosti. Pripoveduje o tem, kar je, na način današnjosti. Ta je jasno, enako kruta lahko do vsakogar od nas. A čeprav trdno zasidrani v tej današnjosti, nas Tina Batista Napotnik prisili v razmišljanje, koliko je pri tem sovisja od tega, kar je bilo v preteklosti. In kako je s prihodnostjo? Avtorica je v prikazu tega dosegla dramaturški vrhunec zgodbam, ki ne bo pustil hladnega. In, zanimivo se mi zdi, vprašanje je, koliko bi se v resnici dalo spremeniti njegov potek. Bistveno je tisto, kar leži onkraj fizičnega dogajanja. Tunel je tudi metafora za temo, v kateri stvari neizbrisno lahko spremeni nekaj, česar ne vidimo in nas najde povsem nepripravljene. In potem svetlobe nekateri med nami ne bomo našli. Nekateri je ne bomo videli niti takrat, ko nas bo nekdo drug popeljal ven. Nekateri pa niti takrat, ko bomo videli, da nam z lučko svetijo naravnost v oči. Mogoče pa življenje posnema roman.

Tunel je dobro branje.

✭✭✭


Obišči tudi:

17. marec 2016

Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo: dve Sjónovi zgodbi

Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In moram povedati, da sem navdušen. Spomini na branje Islandcev tako ostajajo lepi, slaba vest pa bo nekolikanj ostrejše štrlela v udobje.

Pred kratkim je na trg prišla knjiga, ki združuje kar dve Sjónovi zgodbi. Ideja knjige, ki vsebuje dve deli, vsako začenši s svojega konca in z drugačno naslovnico, se mi niti ne zdi tako slaba, najbrž pa se najde tudi kdo, ki mu takšno oblikovanje ne bo všeč. Zanimiv je predvsem izbor dveh del, med katerima je v nastanku minilo deset let. Najprej je tu Modra lisica (2003) in nato Fant, ki ga ni bilo (2013). Ali obratno, kakor vam drago. V resnici ni pomembno. Obe deli zaznamujeta posebno bralno izkušnjo, godili bosta takšnim bralcem, ki niso navezani na klasično zgradbo zgodbe in so pripravljeni na vpogled v družbo, ki ni le geografsko v povsem drugačnem okolju, temveč tudi časovno sega nekaj desetletij nazaj.


Modra lisica je delo, ki sem se ga lotil najprej. In priznam, če bi moral izbirati, bi kot boljšo izbral prav to. Čeprav tega ne maram in se mi zdi, da je najslabši učinek prav takšnega oblikovanja dveh-knjig-v-eni natanko to, da nas prikrito sili v izbiranje prijetnejšega ali vsaj v primerjanje. Ne nujno sicer, ampak verjamem, da bo marsikdo podlegel. Tudi jaz. Modra lisica je ena tistih knjig, pod katero bi se z veseljem podpisal tudi sam. Odlikuje jo izjemna celovitost zgodbe, ki pusti etičen razmislek o družbi in ravnanju v pravo smer. To pa doseže z mešanico preproste zgodbe islandskega življenja, razmišljanja in delovanja na primeru deklice Abbe z Downovim sindromom, ki jo pod okrilje vzame zeliščar Fridrik B. Fridjónnson in zanjo skrbi. Zgodba se kar nekaj časa odvija nekje na mestu, omogoča te in one informacije o osebah, a počasi se razpleta usoda, ki je doletela to dekle, način, kako je prišla v mesto in kako se je nato njeno življenje izteklo. Prav na samem začetku namreč Sjón jasno postavi dejstvo njene smrti. Da je nenavadnost te zgodbe še nekoliko bolj nenavadna, poskrbi vzporedna zgodba, ki prikazuje lovca, kako lovi modro lisico. Sjón je tule tudi mojster lirike, na nivoju katere se bliža boju pretkanega mitološkega bitja z lovcem, odločenim, da jo ujame. 

Mož se je spravil k sebi. v tem delu dežele so bile modre lisice tako redke, da bi bila že ena sama dovolj za novico. Črna, plašna, plešoča in ta, ki cvili - vse so bile ista lisica. Ni moglo biti drugače.
"Vse so ista lisica, ista lisica. Vse so ista lisica, ista lisica. Vse so ista lisica, ista lisica ..."

V nadaljevanju epizode lova beremo fantastično pripoved o gospodu, ki, obsojen na propad, doživlja magično transformacijo v lastne duhove, preganjalce, ki jih je v preteklosti tudi sam pomagal hraniti. Obe zgodbi, tako tista o srečni in nesrečni usodi dekleta kot tudi tista o divjem lovu, ki se spremeni v še bolj divji boj z naravo brez omejitev tega, kar se lahko pripeti, se na koncu zelo hitro povežeta. In tako se zgodovinska pripoved, ki se dogaja v 1883, iz družbo opisujočega problemskega čtiva, v katerega je subtilno vtkal magični kos svoje pogače, izteče v elegijo človekove usode, ki poskrbi, da vrne enako z enakim. Modra lisica je po svoje boleča pripoved o izravnavi. O dolgu, ki ga je potrebno poravnati. In Sjón me je v tem, kako je vse skupaj izpeljal, povsem navdušil.


Druga zgodba je nekoliko bolj urbana. Fant, ki ga ni bilo pripoveduje o outsiderju. O fantu po imenu Máni Steinn, ki se je na nek način znašel v prostoru in času, ki mu ni bil naklonjen, dasiravno se je v njiju znašel bolje, kot bi bilo pričakovati. Zgodba o fantu, ki se v po nekaj časa prelevi v urbani mit, ki ga ljudje pripovedujejo svojim otrokom. Najbrž kot svarilo. Roman je prav tako zgodovinska pripoved, pelje pa nas v Reykjavik sto let nazaj, v 1918. In govori o ljubezni do filmske umetnosti, ki jo je v to mestece v fantovo srce prinesel kino. Neizmerna ljubezen do filma, ki je našemu junaku omogočila okvir, skozi katerega je znal spremljati realnost okoli njega in brez katerega mu skoraj ni bilo živeti. Tu izjemno slikovito vlogo odigra fascinacijo, ki jo je čutil do Sóle, odkar jo je v skoraj identični podobi zagledal na filmskem platnu in Sjón ta motiv potrdi v enem od zadnjih prizorov zgodbe, ko si fant prizna, da jo potrebuje le v okviru, ki ga zgradil zanjo. A nazaj. To mesto kmalu bridko zareže epidemija španske gripe, ki dodobra zdesetka fantove someščane, do katerih pa slednji ni čutil tolikšne žalosti kot ob dejstvu, da je ta epidemija povzročila zaprtje kinodvorane. A fant je preživel. Povsem druga zadeva pa je ta kraj prizadela ob odkritju, da je fant gej, ki išče priložnostne zaslužke v skrivnem prostituiranju z različnimi krajani. 

Projekcijo je spremljal orkester Reynirja Gislasona in za začetek je glasbi uspelo preglasiti vzdihovanje in ihtenje. Iz dražjih sedežev se je dvigoval gost dim; moški so kadili cigaro za cigaro v upanju, da bodo zadušili solze.
Ko sta po predstavi stopila na ulico, si je stara gospa obrisala solzico, ki se ji je utrnila, in od fanta izsilila obljubo, da je ne bo nikoli več povabil v kino.

Zgodba se izteče v lepodušniško izganjanje greha, rdečega madeža na nedolžno beli obleki, izbris nečesa, česar ne sme biti. Fanta, ki ga ni bilo. O epidemiji po epidemiji, ki je v resnici epidemija pred epidemijo. Kdo in kako je na koncu stal inu obstal, preberite v Sjónovi pripovedi. Ta je zopet ponudil zgodovinsko pripoved, ki sicer zajema majhen košček v času in prostoru, a s svojim aktualnim prikazom dvoličnosti sega močno v sedanjost našega lepega propada vrednot. Sjón je junaka naslikal predvsem kot drugačnega, a v tej underdog poziciji kot močnega in pripravljenega na spremembe. Edinega prisotnega, ki so ga človeške razvaline epidemije, ki ji je Sjón tako skrbno opisal, presenetile manj kot človeške razvaline lepih duš, ki obraze izbirajo glede na paradigmo duševne periferije reykjaviškega okolja. Še eno izvrstno delo torej, ki sicer deluje na čisto drugačen način, a skozi svojo celoto pomembno nagovarja sodobnega bralca.


Sjón na obisku v Ljubljani, marec 2016 
(fotografije je prispevala Mladinska knjiga, hvala)

Sjón se mi je torej v spomin vtisnil kot mojster besede, ki se pri opazovanju podob lastnih zgodb ves čas premika na meji med prozo in liriko. Lepo se bere, tudi takrat, ko iščeš vse pomenske odtenke napisanega. In na koncu potegne lok, ki postavi stvari na svoje mesto. Izjemno dobro v različna zgodovinska obdobja postavi svoje like in jih sprehaja tudi v drevoredu fantastike, ki je veliko časa nekje zraven. Vsebinsko gledano pa gre za subtilne, zelo natančne podobe o družbi nekoč nekje, ki je za veliko bralce daleč stran, a v teh podobah povsem jasno poudarja problematiko, ki ostaja tukaj tudi danes. Vsakemu, ki naleti na Sjónovo biografijo, je jasno, da gre za človeka, ki ima na zalogi veliko vsebine in tudi moči, da jo spravi na svitlo. Njegovo mojstrstvo mu je seveda prineslo tudi kup nagrad. In ja, Fant, ki ga ni bilo in Modra lisica sta le delčka te biografije, ki pa sta sedaj, s prevodom, tudi nam nekoliko bližje. Na srečo.

Izvrsten pisatelj, obvezno branje.

✭✭✭✭

Obišči tudi:

12. marec 2016

Piton na kolesu: knjiga s Skorjico

O tej knjigi nisem vedel ničesar. Tudi pričakovati nisem vedel kaj. Ni je bilo na nobenem seznamu. A po drugi strani na srečo vse to ne predstavlja nujnega pogoja za to (niti zadostnega v resnici), da bi rekli, da je knjiga super in da jo je fino vzeti v roke. O Pitonu na kolesu, knjigi novinarja in urednika Boštjana Isteniča, pa lahko povem prav slednje: ob branju sem se povsem nepričakovano zabaval, doživljal lepe predstave tega, kam lahko seže absurdnost vsakodnevnih situacij, si zamišljal, kako bi se vse skupaj lahko prav v tem trenutku dogajalo nekje blizu mene in se z veseljem prepustil prijetnemu občutku klasičnega happy enda. Piton na kolesu je zgodba, ki jo doživljam predvsem kot nepretenciozno situacijsko komedijo, ki se ne trudi prodajati večnih resnic, a v svoji preprostosti deluje kot sveže, predvsem pa zelo berljivo. In imam občutek, da je pri pisanju tudi avtor predvsem užival.

vir slike: ocean-si.com

Za kaj gre?

Gre za veliko stvari. In precej oseb. Za eno mesto in za veliko pekarn. Za veliko pekarn in eno pekarnico. Za sosede in bivše prijatelje. Za frizerje in brate. Za zlatarje in roparje. In seveda tudi za pitona, kolo in izgubo spomina. Spomin je očitno zelo priročno orodje, skozi katerega optiko si lahko ogledujemo zgodbe. To sem videl že nekajkrat, na sicer popolnoma drugačen način tudi pred kratkim skozi Modiana. Če je bil tam spomin kot vrata v raziskovanje problemov, ki se nerazrešeno valijo proti sedanjosti, je v Pitonu na kolesu spomin tisti, ki ga kar nekaj časa v zgodbi pravzaprav ni. In zaradi tega so težave. Velike težave. Do tega pa ne pridemo kar takoj, na samem začetku. Piton na kolesu ima v resnici precej klasično zasnovano strukturo. Najprej predstavi glavne akterje in počasi gradi zaplet, za katerega poskrbi najprej pokvarjena blagajna v trgovini, ga nadaljuje pobegli piton, dokončno pa je tu, ko se Marko, glavni protagonist, po spletu povsem mogočih naključij v svoje stanovanju znajde z ogromno količino denarja, pištolo in predvsem z izgubo spomina. Tu se začne zgodba valiti naprej, ne da bi bralec vsaj za trenutek vedel, kam jo bo odneslo. Možnosti v takšni zasnovi so praktično neomejene in avtor je to pozicijo dodobra izkoristil. Marko je seveda napel vse moči, da bi razrešil nastal problem, ki pa vsekakor ni bil en sam. Po eni strani je šlo za povsem praktična vprašanja tega, kaj počneta denar in orožje v isti sobi z njim, po drugi pa gre za mnogo bolj bivanjsko težavno nalogo, odkriti namreč, kdo sploh je. Kar je, zanimivo, pri Marku reducirano predvsem na njegovo moralno zasnovo, najbrž v povezavi s tistim denarjem in orožjem: ali spada med dobre ali slabe fante? Nadaljevanje zgodbe je torej v bistvu iskanje Markovega sprožilca, ki bi mu vrnil spomin nase, po možnosti na način, da svoji okolici ne naredi preveč škode. A če se tole sliši kot nekaj, kar bi vpeljevalo v preveč suhoparno literaturo, polno monologov in poetičnega iskanja rešitve identitetne ambivalence, je ključni draž Isteničeve pripovedi v tem, da je popolnoma nenasilna, naravna, sproščena in tekoča. Zgodba ima lahko mnogo zapletov, kar je lahko s slabim pripovedovalcem povsem katastrofalna kombinacija. No, Istenič to vsekakor ni. Markovo reševanje samega sebe spremljamo z nekim suspenzom, hkrati pa tudi z nasmehom. Veliko se zaplete, veliko se tudi odplete. In povsem prijetno je opazovati, kako se nastavki zgodbe pričenjajo zopet sestavljati skupaj. Škodo bi napravil, ko bi vse izdal, zato priporočam, da preberete sami, kako se vse skupaj zaključi.

Tri glave, ki so se stikale za šanjom, so bile res nenavadne, a je bil lokal takrat že prazen, natakar pa zaposlen z brisanjem kozarcev, tako da ni mogel slišati, kakšen neverjeten zločin se pripravlja nekaj metrov od njega.

Prav strukturi razmerij v zgodbi sami, kakorkoli navadna se zdi, se gre zahvaliti za nekatere zanimivosti, ki so me spremljale pri branju. Recimo to, da niti začasen premik protagonista na the dark side ne učinkuje na način, da bi o njem mislil slabo. Ali pa to, da v finišu zgodbe vidimo absurdno banalnost, pa nanjo brez odlašanja pristanemo. Ker nam je všeč in gre v skladu s tem, kako si želimo, da bi se vse skupaj končalo. Glavni zaplet Pitona na kolesu povsem drži vodo, a v luči tega, kako neverjeten je v svoji verjetnosti, osvetli tudi ostale dogodke na ta način. In všeč nam je. V tem načinu se gibljemo precej na površini tega, kar izvemo o junakih zgodbe, hitrost poteka sosledja dogodkov pa je tista, ki narekuje pravi tempo. K vsemu temu prida svoje tudi mešanica različnih žanrskih prijemov. Poleg kriminalke najdemo tudi ljubezensko zgodbo in komedijo zmešnjav, vse skupaj pa ima nekakšen končni odmev v tem, da red stvari vendarle - ne glede na zahtevnost nesporazumov – na koncu stvari vrne tja, kjer morajo biti.

"Capisco!" je Berta dvignila palec. ko je Tom z Bobbyjem že odhajal skozi vrtna vrata, pa je dodala: "Kako rada imam srečne konce!"

Piton na kolesu med platnicami skriva veliko. Nivo nižje, med vrsticami, pa pove marsikaj tudi o našem življenju. In najpomembneje, to naredi spotoma, povsem neprisiljeno in brez nepotrebnega moraliziranja. Zgodba nam skozi množico različnih junakov prikaže, do kakšnega zanimivega sosledja dogodkov lahko pride v sosedjem mestu. Med ljudmi, ki jih tudi vsak dan srečamo. V pekarni, kjer si vsako jutro kupimo zajtrk. In če sledimo tej formuli – kako se lahko tudi kateri od zločinov ali kakšna neprijetna tragedija, v resnici tudi ne zgodi. Ta končni klic optimizma, ki ostane kot dober okus še nekaj časa po branju Pitona na kolesu, ima proti zgodbam, ki nam jih servira vsakodnevje, sicer malo možnosti, a je zato še toliko bolj pomemben. Saj se spomnite menda, kaj je oni dan nekdo rekel, da je v pogledu, ki vidi zlo.

✭✭✭



Obišči tudi:

Piton na kolesu na FB

07. marec 2016

Walden: življenje v gozdu

Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh citatov, ki jih bržkone mnogo preveč čez palec mečem v kontekst, se mi zdi, da pada Henry David Thoreau. No, ne toliko on kot on s svojo knjigo Walden: življenje v gozdu.


vir slike: sanje.si


Thoreau je s svojim Waldnom pred kratkim prišel na naše police. In v sodobnem času, omreženem v vseh porah našega bivanjskega pojma, v katerem smo prepredeni z mnogim, kar kliče k nekaterim obupanim poizkusom klicanja nazaj k naravi, se zdi, da na nek način tudi ideje in predvsem način, kako in kaj je pisal v svojih biografskih črticah življenja v gozdu, kličejo k pozornosti. Thoreaujev Walden lahko jemljemo tudi povsem kot poizkus klica povratka k naravi ali pa kot ustvarjanja prostora za drugačno mišljenje. Kakorkoli že, Branje Waldna je daleč od tega, da bi bilo nezanimivo.

V gozd sem odšel, ker sem hotel živeti premišljeno, se soočati le z bistvenimi življenjskimi dejstvi, in hotel sem ugotoviti, ali se ne bi mogel naučiti tistega, o čemer me življenje mora poučiti, en pa da bi, ko bi se bližala smrt, odkril, da nisem živel.

Walden: življenje v gozdu je življenjepisna zgodba z mnogo povsem osebnostnih uvidov v intimna doživljanja človeka, ki se je odločil, da bo del svojega življenja preživel v izolaciji od življenja, ki ga običajno živimo. In ker tega ni storil kar tako, je vse skupaj pospremljeno z mnogo refleksije o tem, kaj smo, kaj potrebujemo za življenje in kako osmisliti vse tisto, kar nas obdaja. V bistvu gre za izjemno dodelano refleksijo, ki se v sčasoma dokaj monotonem monologu, zmore spretno gibati med dokaj robustno logično razpravo o vodenju gospodinjstva, ki se spogleduje z iskanjem temeljnih načel gospodarstva, in povsem rahločutnim poslušanjem tega, kar mu pripoveduje narava okoli njega. Mir bodo v knjigi našli predvsem ljudje, za katere se v sodobnem času zdi, da je nujna neka alternativa življenju, ki je prispelo do točke v razvoju, ki potrebuje odmik, razmislek in ponovno povezovanje točk, ki so se v tem razvoju razpršile predaleč naokrog. A osebno sem največjo vrednost videl prav v tistem spretnem menjavanju sloga: od nečesa, kar bi lahko poimenoval tudi vzvišenost, pokroviteljstvo, nemara aroganca, do neverjetno detajlne začaranosti v bivanjski snop svetlobe, ki ga je osvetljeval sam v svojo gozdno okolico, kjer se je gibal.

Prednost preprostosti in golote človekovega življenja v primitivni dobi je bila vsaj to, da ni bil drugega kakor gost v naravi.

Thoreau je to knjigo pisal tudi med bivanjem v gozdu, kočo si je sezidal blizu Waldenskega jezera. Tam je živel nekaj več kot dve leti med 1845 in 1847. A knjigo je, kot nas nauči prva od številnih izvrstnih opomb, ki so delo prevajalke Mojce Dobnikar, dokončal nekaj let kasneje, leta 1854. Razdeljena je na 18 poglavij, v katerih se je avtor osredotočal predvsem na dogodke ali druge posebnosti, ki spremljajo življenje v gozdu. Iz tega nabora poglavij izstopajo nekatera, v katerih je v prvi vrsti zaznati njegovo fascinacijo nad tem, kar se odvija okoli njega (Jezera, Živali pozimi, Jezero pozimi, Moje sosede - živali, Zvoki) in druga poglavja, v katera je stkal tudi svojo refleksijo tega, kar je in kako bi naj bilo bolje. Iz nabora vseh poglavij najbrž najbolj izstopa prav prvo poglavje, ki je najdaljše in ima naslov Ekonomija. Tu se dotakne svojih začetkov, kako je prišel, kako si je zgradil bivališče, kako je preživel, kaj je jedel in podobno. S suhoparno računovodsko natančnostjo je na dve decimalki popisal izdatke in dohodke, ki jih je imel s svojim poljedelskim delom. Potrebno je omeniti, da Thoreau vendarle ni zapustil civilizacije v tako ekstremnem smislu, kot bi si mogoče mislili. Najbližje mesto je bilo od Waldenskega jezera oddaljeno slabe tri kilometre. Vseeno pa ponuja zelo zrel premislek o vsem, kar se mu plete po glavi. Izjemno dovršen pisateljski slog pa vsake toliko, a dokaj pogosto, začini z referencami, ki segajo vse od starih Grkov, Konfucija pa do Darwina, ki je bil Thoreaujev sodobnik. To nam podaja sliko učenega gospoda, za katerega nam ni povsem jasno, kaj počne v gozdu in kako se bo znašel. A očitno mu je uspelo. In to, kako mu je uspelo, je natančno popisal v tej knjigi. Med drugim boste vmes našli tudi njegov zagovor vegetarijanstva in kritiko sužnjelastništva.

Osebno pa sem z navdušenjem prebiral tudi poglavje o branju. To je ena tistih dejavnosti, kjer je avtor prepričan, da sta ji izolacija in samota mnogo prijaznejša sopotnika kot študentsko življenje v mestu. Postavi se po robu sodobnim pisanjem in branju klasikov v prevodih (Tisti, ki se niso naučili brati antičnih del v jeziku, v katerem so bila napisana, imajo nujno zelo nepopolno znanje o zgodovini človeškega rodu...). Iz napisanega razberemo, kako veliko spoštovanja čuti do klasične literature in kako malo posluha ima za sodobne posege vanjo. Thoreau je tudi tu torej našel priložnost za kritiko trendov in časa, v katerem je bival.


Benjamin D. Maxham - Henry David Thoreau, 1856,
 vir slike: commons.wikimedia.org


Walden je raznovrstna knjiga. Napak bi bilo pričakovati lahkotno branje, kar je po svoje razumljivo. Thoreau je dolgo časa pisal svoje delo, preden ga je objavil. Ne gre za delo, ki bi bilo napisano na dušek in v tem sunku tudi objavljeno; vse, kar je v tej knjigi, se zdi, da je na svojem mestu. To pomeni, da je avtor poskrbel, da je v njej vse, kar se mu je takrat zdelo nujno, da je tam. Zato je pisanje, za katerega si je vzel čas, na zelo visokem nivoju. Stavki so dolgi in polni prispodob. In v to docela lirično doživljanje narave vpleta vse tisto, kar mu leži na umu. In ker je v končni fazi šlo tudi za neke vrste eksperiment - tudi o tem, kako živeti samozadostno, neodvisno, samooskrbno, enostavno in v povezavi z naravo, proč od navlake, ki se le navidezno zdi nujna za preživetje.

Če so lovcu okusne želve zaklepnice, pižmovke in druge divje poslastice, se fina dama razvaja z žolco iz telečjega parklja ali s prekomorskimi sardinami, in sta si povsem enaka. One gre k jezu ob mlinu, ona k svojemu kozarčku vkuhane hrane. Čudež pa je, kako lahko onadva, kako lahko vi in jaz živimo to umazano, surovo življenje ter ob tem jemo in pijemo.

In ne, Waldna ni potrebno jemati dobesedno v njegovi rigoroznosti. Dovolj je, če ga beremo s stališča nekega dramila, ki bi lahko služilo kot iskanje alternative v premisleku vrednot in načina življenja, ki ga živimo. Walden se v marsičem lahko zdi kot stališče, ki zagovarja nek utopičen ideal intimne združitve z naravo, načrtnega oddaljevanja od ljudi in iskanja samozadostnosti v preprosti ekonomiji brez presežne vrednosti. Ko tak je Walden predvsem vaja v razmisleku, ki presoja tudi to, kar živimo danes, več kot 160 let po izidu. S tem, da tudi Thoreau ni v tisti koči prebival dlje kot dve leti, na nek način prikimava tudi Aristotelu, hkrati pa odkimava doseganju lastne samozadostnosti, katere utemeljitev se je odpravil zgraditi v gozd. Ker zagotovo ni bog, pa tudi zver pač ne. V skladu z branjem pa podaljšujem prikimavanje tudi do Nietzscheja, ki Aristotelovo ugotovitev razširja na filozofe. To, da Thoreaujevo osamo in odločitev za iskanje samozadostnosti v gozdu spremlja premislek v takšnih razsežnostih, mi to vsekakor potrjuje.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Sanje
Radio Prvi
Guardian
About
Goodreads 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...