25. februar 2016

Nočna nezgoda: igra spomina

V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne), krajšemu delu Patricka Modiana iz leta 2003, ki je pred kratkim izšel v zbirki Roman.

vir slike: bukla.si

Patrick Modiano je pred dvema letoma (2014) prejel Nobelovo nagrado za književnost in do tja ga je pripeljala prav ta samosvoja drznost in nekonvencionalnost, s katero se loteva svojih avtorskih del in o čemer pišejo tudi vsi, ki se z njim ukvarjajo. Nočna nezgoda je res kratko delo, predihali ga boste zelo hitro. A prepričan sem, da bo pustil mešane občutke. Ker imamo različne okuse, seveda in ker gre za zgodbo, ki ima na koncu več odprtih kot pa zaprtih vprašanj.

V nekem daljnem času, ko sem bil na pragu polnoletnosti, sem šel pozno ponoči čez Trg piramid proti Trgu sloge, ko se je iz teme prikazal avtomobil.

Nočna nezgoda je pripoved, ki spominja na izpoved nekega pacienta, ki pri psihoanalitiku leži na kavču, slednji pa je, kot se za takšno klinično postavitev spodobi, pozicioniran tako, da ga pacient ne vidi, hkrati pa je čisto tiho. In pusti, da tok misli, nezavedno, spomini in asociacije opravijo svoje. Ker zgodba, ki jo Modiano pripoveduje, nikakor ni banalna. Ne gre za naključno zgodbo, ki bi jo v spomin čisto nedolžno priklical sam. Nikakor. Modiano spregovori o nesreči, o travmi, ki se je zgodila pred tridesetimi leti sredi Pariza. Takrat, na pragu odraslega življenja, si mogoče ni predstavljal, da ga bodo spomini te noči s svojimi vprašanji preganjali še desetletja kasneje. In, kot se zdi, da je edini način, kako se spravi z njimi, to, da jih da na papir in o tem izda knjigo. Tudi če odgovorov ne artikulira v njej. Nesreča se je torej zgodila, z avtom ga je zbila in on je nato pristal v bolnišnici. Bežno se spominja nje, nekaj tudi njenega spremljevalca. Še posebno, ker mu je ta ob odhodu iz bolnišnice dal kuverto, v kateri se je nahajal zajeten kup bankovcev, s katerimi je kupil njegovo drezanje v primer. A Modianov glas se spominja, kako je želel predvsem najti to žensko, se z njo pogovoriti in upal, da bo v tem nekako našel mir, ki ga vse od nesreče ni. In tako raziskuje, detektivsko se loti preiskovanja različnih predelov Pariza, da bi odkril tisti avto in našel tisto žensko. Ob tem iskanju pa se odpre spomin za spominom, asociacija, ki rodi novo asociacijo. Majhne zgodbe, ki so z drugimi zgodbami povezane z zelo tankim šivom, dasiravno se nahajajo na sosednjem listu ali celo na isti strani. In skoki se vzdržema lotevajo bralca, ki tako polzi v svet avtorjevih spominov, nevedoč, kje je pravzaprav prej in kje kasneje. Na ta način Modiano dobro uporablja fenomen prostora, ki vizuelno poda okvir spominom in času, ki v takšnem asociativnem nizu nekega življenja včasih pomeni le oviro v iskanju konsistence. Tako avtor potuje od kraja do kraja, niza spomine na dogodke, posluh kavarniškim predavanjem profesorja in spomini na posameznike, s katerimi se sreča. Ne glede na to, kako se nam lahko zdi, da marsikateri spomini v tej knjigi nimajo nepogrešljive vloge v knjigi, je nemara natanko ta vez, ki jo počasi spletajo skupaj, bistven del zgodbe. In zgodba ima konec. Naš ponesrečenec na koncu iskani avto vendarle najde. Najde tudi dekle. Z njo se spoprijatelji, pogovarjata se. Na svoj račun pridejo tudi misli na očeta, ki ga večkrat omeni, še posebno njegovo beležnico z imeni, ki je poleg tistega šmentanega Fiata prosojno zelene barve najbrž največkrat omenjeni predmet v celotni knjigi.

Več kot trideset let sem se trudil, da bi bilo moje življenje urejeno kot francoski park.

Ta beležnica je ostalina, ki ga veže z očetom in na njuna srečanja v pariških lokalih. V enem od teh srečanj je beležnico pozabil in sedaj jo ima naš pripovedovalec. Vse, kar mu je ostalo od odnosa z njim. A ta odnos ni nekaj, za kar mu ne bi bilo mar. Nasprotno, iz pripovedi sodeč je naš junak, detektivski preiskovalec lastne usode in preteklosti najbolj detektivski natanko v preiskovanju lastne identitete, ki jo raznovrstna in barvita moč spominov vleče v mnoge smeri, vprašanja pa se stekajo v vezivo, do katerega je treba šele priti. In tu je iskanje navezave na očeta, pa četudi le skozi metaforo pozabljene beležnice, najbrž bistvena. V tem se najbrž skriva tudi Modianov osebni angažma, saj je bil njegov oče odsoten večino njegovega življenja. Nekje se iskanje samega sebe vendarle prične. V branju Modiana je tudi nekaj branja Knausgaarda. In obratno. Pa tudi malo Prousta.

... nekdo me še čaka za enim tistih oken, povsem enakih, na pročeljih teh stavb, ki se ne razločijo drugo od drugega.

Kaj torej sporoča Modiano? Ali sploh kaj? Jasno je, da Modiano ne ponuja panoramske zgodbe, v kateri bi povsem spotoma lahko spremljali čisto sliko zapleta, kjer nas bo junak pripeljal k neki rešitvi, ki jo je iskal in v to iskanje povlekel tudi nas. Modiano slika predvsem zamegljeno podobo identitete, katere bistven del je spomin in tisti pomembni temeljni kamni, na katerih gradi naše odločanje, zraven pa razbija iluzijo, da imamo nad vsem tem kakršno koli kontrolo. Zato slika tega potovanja, ki v končni fazi spominja na Modianov obisk pri psihoterapevtu, vsebuje več vprašanj kot odgovorov. In zato tudi toliko vprašanj, ki se porajajo bralcu, ko sledimo glasu pripovedovalca, obremenjenega s travmo nesreče in nezaključenimi zgodbami iz preteklosti, ki nas odkrito pelje na pot, kjer prej in kasneje nista zadostno določena. To povzroča nemir. Ki na koncu ni nič manjši kot prej. Kvečjemu večji.

A vseeno. Kot rečeno, struktura Modianove Nočne nezgode je tu nekoliko obrnjena. Tisto, kar običajno služi kot vstop in izstop iz zgodbe, je tukaj bistvenega formata. V iskanju konsistentne zgodbe najdemo le okvir, v katerem se odpira delo selektivnega spomina, ki neutrudljivo išče svojega nosilca. Kako se vse skupaj stke skupaj, preberite sami. Čaka vas posebna izkušnja. In nočni sprehod po Parizu.

Kdo se gre torej spomin?


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Ars
Goodreads
Booker talk
Guardian
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...