25. februar 2016

Nočna nezgoda: igra spomina

V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne), krajšemu delu Patricka Modiana iz leta 2003, ki je pred kratkim izšel v zbirki Roman.

vir slike: bukla.si

Patrick Modiano je pred dvema letoma (2014) prejel Nobelovo nagrado za književnost in do tja ga je pripeljala prav ta samosvoja drznost in nekonvencionalnost, s katero se loteva svojih avtorskih del in o čemer pišejo tudi vsi, ki se z njim ukvarjajo. Nočna nezgoda je res kratko delo, predihali ga boste zelo hitro. A prepričan sem, da bo pustil mešane občutke. Ker imamo različne okuse, seveda in ker gre za zgodbo, ki ima na koncu več odprtih kot pa zaprtih vprašanj.

V nekem daljnem času, ko sem bil na pragu polnoletnosti, sem šel pozno ponoči čez Trg piramid proti Trgu sloge, ko se je iz teme prikazal avtomobil.

Nočna nezgoda je pripoved, ki spominja na izpoved nekega pacienta, ki pri psihoanalitiku leži na kavču, slednji pa je, kot se za takšno klinično postavitev spodobi, pozicioniran tako, da ga pacient ne vidi, hkrati pa je čisto tiho. In pusti, da tok misli, nezavedno, spomini in asociacije opravijo svoje. Ker zgodba, ki jo Modiano pripoveduje, nikakor ni banalna. Ne gre za naključno zgodbo, ki bi jo v spomin čisto nedolžno priklical sam. Nikakor. Modiano spregovori o nesreči, o travmi, ki se je zgodila pred tridesetimi leti sredi Pariza. Takrat, na pragu odraslega življenja, si mogoče ni predstavljal, da ga bodo spomini te noči s svojimi vprašanji preganjali še desetletja kasneje. In, kot se zdi, da je edini način, kako se spravi z njimi, to, da jih da na papir in o tem izda knjigo. Tudi če odgovorov ne artikulira v njej. Nesreča se je torej zgodila, z avtom ga je zbila in on je nato pristal v bolnišnici. Bežno se spominja nje, nekaj tudi njenega spremljevalca. Še posebno, ker mu je ta ob odhodu iz bolnišnice dal kuverto, v kateri se je nahajal zajeten kup bankovcev, s katerimi je kupil njegovo drezanje v primer. A Modianov glas se spominja, kako je želel predvsem najti to žensko, se z njo pogovoriti in upal, da bo v tem nekako našel mir, ki ga vse od nesreče ni. In tako raziskuje, detektivsko se loti preiskovanja različnih predelov Pariza, da bi odkril tisti avto in našel tisto žensko. Ob tem iskanju pa se odpre spomin za spominom, asociacija, ki rodi novo asociacijo. Majhne zgodbe, ki so z drugimi zgodbami povezane z zelo tankim šivom, dasiravno se nahajajo na sosednjem listu ali celo na isti strani. In skoki se vzdržema lotevajo bralca, ki tako polzi v svet avtorjevih spominov, nevedoč, kje je pravzaprav prej in kje kasneje. Na ta način Modiano dobro uporablja fenomen prostora, ki vizuelno poda okvir spominom in času, ki v takšnem asociativnem nizu nekega življenja včasih pomeni le oviro v iskanju konsistence. Tako avtor potuje od kraja do kraja, niza spomine na dogodke, posluh kavarniškim predavanjem profesorja in spomini na posameznike, s katerimi se sreča. Ne glede na to, kako se nam lahko zdi, da marsikateri spomini v tej knjigi nimajo nepogrešljive vloge v knjigi, je nemara natanko ta vez, ki jo počasi spletajo skupaj, bistven del zgodbe. In zgodba ima konec. Naš ponesrečenec na koncu iskani avto vendarle najde. Najde tudi dekle. Z njo se spoprijatelji, pogovarjata se. Na svoj račun pridejo tudi misli na očeta, ki ga večkrat omeni, še posebno njegovo beležnico z imeni, ki je poleg tistega šmentanega Fiata prosojno zelene barve najbrž največkrat omenjeni predmet v celotni knjigi.

Več kot trideset let sem se trudil, da bi bilo moje življenje urejeno kot francoski park.

Ta beležnica je ostalina, ki ga veže z očetom in na njuna srečanja v pariških lokalih. V enem od teh srečanj je beležnico pozabil in sedaj jo ima naš pripovedovalec. Vse, kar mu je ostalo od odnosa z njim. A ta odnos ni nekaj, za kar mu ne bi bilo mar. Nasprotno, iz pripovedi sodeč je naš junak, detektivski preiskovalec lastne usode in preteklosti najbolj detektivski natanko v preiskovanju lastne identitete, ki jo raznovrstna in barvita moč spominov vleče v mnoge smeri, vprašanja pa se stekajo v vezivo, do katerega je treba šele priti. In tu je iskanje navezave na očeta, pa četudi le skozi metaforo pozabljene beležnice, najbrž bistvena. V tem se najbrž skriva tudi Modianov osebni angažma, saj je bil njegov oče odsoten večino njegovega življenja. Nekje se iskanje samega sebe vendarle prične. V branju Modiana je tudi nekaj branja Knausgaarda. In obratno. Pa tudi malo Prousta.

... nekdo me še čaka za enim tistih oken, povsem enakih, na pročeljih teh stavb, ki se ne razločijo drugo od drugega.

Kaj torej sporoča Modiano? Ali sploh kaj? Jasno je, da Modiano ne ponuja panoramske zgodbe, v kateri bi povsem spotoma lahko spremljali čisto sliko zapleta, kjer nas bo junak pripeljal k neki rešitvi, ki jo je iskal in v to iskanje povlekel tudi nas. Modiano slika predvsem zamegljeno podobo identitete, katere bistven del je spomin in tisti pomembni temeljni kamni, na katerih gradi naše odločanje, zraven pa razbija iluzijo, da imamo nad vsem tem kakršno koli kontrolo. Zato slika tega potovanja, ki v končni fazi spominja na Modianov obisk pri psihoterapevtu, vsebuje več vprašanj kot odgovorov. In zato tudi toliko vprašanj, ki se porajajo bralcu, ko sledimo glasu pripovedovalca, obremenjenega s travmo nesreče in nezaključenimi zgodbami iz preteklosti, ki nas odkrito pelje na pot, kjer prej in kasneje nista zadostno določena. To povzroča nemir. Ki na koncu ni nič manjši kot prej. Kvečjemu večji.

A vseeno. Kot rečeno, struktura Modianove Nočne nezgode je tu nekoliko obrnjena. Tisto, kar običajno služi kot vstop in izstop iz zgodbe, je tukaj bistvenega formata. V iskanju konsistentne zgodbe najdemo le okvir, v katerem se odpira delo selektivnega spomina, ki neutrudljivo išče svojega nosilca. Kako se vse skupaj stke skupaj, preberite sami. Čaka vas posebna izkušnja. In nočni sprehod po Parizu.

Kdo se gre torej spomin?


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Ars
Goodreads
Booker talk
Guardian

18. februar 2016

Črna kot ebenovina (trilogija Sneguljčica): Lumikki in njena preteklost

Musta kuin eebenpuu je tretja knjga cikla Sneguljčica avtorice Salle Simukke, ki vsaj zaenkrat zaključuje zgodbe o najstniškem dekletu v borbi proti kriminalu in zlu. Prvič je knjiga izšla pred dvema letoma, na naše police pa je Črna kot ebenovina priletela pred nekaj tedni in prvi dve deli zapolnjuje na zelo zanimiv način. V nekaterih elementih se popolnoma odmika od zasnove, na katero smo pomislili na začetku, a prav zato je branje lahko še bolj zanimivo. V prejšnjih delih cikla, Rdeča kot kri in Bela kot sneg, sem na začetku poudarjal predvsem pisateljičin poizkus ustvariti podobo najstniške gverile, ki se bori proti kriminalu, najprej doma in v drugem delu v Pragi, v ospredju katere je Lumikki Andersson, Sneguljčica. Dekle, s katero je Salla Simukka zgradila zelo zanimivo literarno osebo, ki ni vsemogočen pravljični lik in ima svoje šibke točke, a vseeno jo odlikuje neverjetni pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav zaradi nje je bilo najbolj zanimivo brati celotno trilogijo. In prav zaradi nje bo zadnja knjiga te trilogije še najbolj zanimiva. Druga zadeva, zaradi katere je ta trilogija dovolj zanimiva, da jo vzamemo v roke, je njena žanrska izvirnost. Večinski občutek, ki preveva branje teh treh knjig je, da beremo fuzijo med mladinsko problemsko literaturo, v kateri mladi mladim sporočajo, da niso edini s svojimi problemi, starim pa, da so njihovi problemi prav tako zelo pomembni; in povsem žanrsko kriminalno literaturo, ki poudarkov ne išče v refleksijah oseb in njihovih socialnih odnosov, temveč bolj v prikazu zločina in njegovega moralnega ter materialnega razreševanja. Fuzija dveh, na prvi pogled tako različnih žanrov, ki pa ima stično točko prav v Sneguljčici, ki je lik, ki naj bi združeval tako krhko podobo običajne najstnice kot tudi herojsko detektivko, ki tu in tam razreši še kak zločin ali pa ga prepreči. In zato sem že pri prvi knjigi zapisal, da me od vsega najbolj zanima prav to preskakovanje poudarkov, kot jih uporablja avtorica za opisovanje svoje glavne junakinje.


vir slike: emka.si


Črna kot ebenovina glede tega slednjega naredi korak naprej v zrelost. Če je na začetku glede na vse bilo videti, da bo Sneguljčica šla v smer pomlajšane Lisbeth Salander, skorajda stripovske superherojke, je med vrsticami in tudi v njih bilo vedno znova opaziti tudi, kot sem že omenil, njene šibkosti in vse tisto, kar izdaja, da v resnici gre za najstnico. Ko se je v naslednjem delu odpravila v Prago, je bilo skozi njene razmisleke in monologe o razmerju, ki sta ga imeli z Iskro, njeno iskanje same sebe še mnogo bolj v ospredju. Toliko bolj, ko se Sneguljčica znajde v situaciji, v kateri se začenja resno spraševati o preteklosti svojega očeta, družine in v njej tudi sebe. Kaj ali bolje kdo jo je to tega prignal, si preberite v drugem delu, Bela kot sneg. V tretjem, torej zadnjem delu, pa se smeri poravnajo in usmerijo v resnici le na Sneguljčico samo. In tu je tisto, kar bi poimenoval korak v zrelost. Če smo namreč bralci, ki ne iščemo zgolj akcije in suspenza, v prejšnjih zgodbah komaj čakali na to, kako bo Sneguljčica opravila v tisti najpomembnejši bitki, ki jo ves čas bije sama s seboj, svojo preteklostjo in tem, kar je sedaj, potem tu pridemo na svoj račun.

Na svetu sta osebi, ki se vsak dan spomnita nanj. Vklesan je v njune misli in še vedno ju žge kot žareče železo. Če bi se zaradi njunih misli ključ lahko začel svetiti, bi svetloba več kilometrov daleč izdajala njegovo skrivališče.

Sneguljčica je v domačem kraju. Hodi v šolo. Razmišlja o življenju s svojim fantom, bivšim dekletom, oba sta v tem delu neprestano prisotna. Razmišljanje in brskanje za lastno preteklostjo pa se začneta, ko Sneguljčica pričenja dobivati sporočila. Grozljiva in izsiljevalska. Takšna, ki terjajo, da se Sneguljčica poglobi v preteklost in poišče resnico glede tega, ali je bil nekoč v njenem življenju še nekdo zelo pomemben. Veliko naporov je potrebnih, da se del spominov, ki so bili stlačeni tam nekje globoko v podzavest, vrnejo nazaj. In vso to agonijo spremljamo z junakinjo tudi mi, zanjo stiskamo pesti in upamo, da ji do resnice končno le uspe priti. Po drugi strani prejeta sporočila od nje terjajo, da stopi v akcijo in izve, kdo je v ozadju, kdo ji pošilja ta sporočila. Sama. Junakinjo spremljamo v boju, ki je hkrati povsem fizično igranje lova mačke z mišjo, v katerem se Sneguljčica trudi priti v prednost pred svojim zasledovalcem, obenem pa gre za boj s svojo zgodovino, v kateri pa, vedno bolj proti zaključku zgodbe gremo, postaja vedno bolj temno. Njena zgodovina ima očitno nekaj temnih lis, ki ne le, da se spretno izmikajo razjasnitvi, temveč gre za eno tistih zgodb, ki so kremplje stegnile prav po vseh vpletenih. Tudi in še posebno Sneguljčice. Knjiga se torej bere zelo hitro. Ne gre za zahtevno branje, kar bi glede na motive in ideje prav lahko bilo. In avtorica se tudi ogne poglobljenim vstopanjem v katerega od dogodkov ali misli. Večkrat sem ji prav to zameril. Hiti od enega do drugega poglavja, hiti h koncu. In bralec hiti z njo. Kljub vsemu gre vendarle za zelo spodobno idejo in na koncu se stvari nekako poravnajo. Skrivnosti se razkrijejo. Vzemite v roke. Zaključna knjiga trilogije, Črna kot ebenovina, je mnogo bolj psihološki krimič kot problemska mladinska literatura.

Hotel sem ti ga podariti, da bi se spomnila. Lahko bi ti naravnost povedal vse, kar vem, toda to bi bilo dolgočasno. Raje bi videl, da skrivnost odkriješ sama. Tako bodo imela odkritja večjo vrednost. Takrat se bodo vrnili spomini, ki bodo resnični.

In v resnici velja tudi to, da Salla Simukka ni napisala trilogije, ki bi jo neločljivo in serijsko povezovala vsebina. Niti dogodki niti večina oseb niti prostor, kjer se odvijajo zgodbe v knjigah, ni enak. Stična točka vseh knjig je le Sneguljčica, glavna junakinja. Kar je po svoje slabo, saj so posamezne zgodbe zelo hitre: vsebujejo dobre ideje in izvrstne nastavke, ki bralca posrkajo v dogajanje in bi si želel, da bi bilo tega več. Nemara bi si zaslužile večje kompleksnosti. In nekateri motivi, ki so tudi glavno junakinjo precej zaposlovali (fizično in psihično nadlegovanje vrstnic, odnos z Iskro) bi lahko tako imeli daljši iztek. A verjamem, da avtorica tega ni želela, ker bi s tem šla iz začrtanega spoja žanrov, kakršnega si je zadala. Odlična plat takšne trilogije pa je ta, da so dela praktično neodvisna drug od drugega. In branje vseh treh spremlja podoben občutek, ta pa ostaja na dobri strani.

Naredi samo to, kar je potrebno. Pozabi na vse drugo.

Salla Simukka je torej napisala zbirko dobrega branja, ki bo ciljala na mlade in jih z neodložljivostjo in hitrostjo branja kriminalke zvabila tudi v razmislek o vsakdanjem (ne)problematičnem življenju svojih vrstnikov. Sporočilo, ki ga podaja skozi vse tri knjige, pa gre v smer potrebe po pogumnem soočenju z vsem, kar ti neprijetnega lahko pride naproti.


✭✭✭✩✩



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Goodreads
Dawn of books
A Bibliophile's Reverie

09. februar 2016

sLOLvenski klasiki 1: nova pisarija, ki navdušuje

Pisanje o sLOLvenskih klasikih je treba začeti mnogo prej. Moji zgodnji spomini na Prešerna niso nič preveč lepi, predvsem polni nenehnega ponavljanja, da je največji. Da je pisal najlepše verze in da je vanje zajemal vse tisto, kar je pomembno, da se pove. Spominjam se tudi učenja na pamet. Njegovih Sonetov nesreče, Povodnega moža in seveda tudi Zdravljice. Tako, v stilu šablon, po katerih je treba izrisati učenčevo pamet. Premalo pa je bilo zanosa, da bi ljubezen do mojstrstva besede ohranjali tudi naprej. Niti pri meni niti pri kom drugem. S Cankarjem je bilo precej podobno. Ali še nekoliko slabše. In potem je minilo nekaj let, ogromno let, ko sem se k obema vrnil. Spodbuda je prišla od nekje drugje. A od drugega branja je zavest o veličini tako Prešerna kot tudi Cankarja, in še marsikoga drugega, ostala v kotičkih spomina, od koder nikdar ne izgine. Danes se mi zdijo npr. Cankarjeve črtice vrhunec, ki se mu kot bralec lahko le čudim, Prešernovi stihi pa povsem nepresegljivi. To drugo branje je prišlo bolj ko ne po naključju. Imel sem srečo, da sem se v nekem trenutku zavedal, da je branje kul, da mi pomaga, da lažje organiziram ideje in predvsem, da v tem uživam. Vem pa, da med prvim in drugim branjem skoraj zagotovo ni nikakršne povezave. Iskati izgovor v tem, da imamo zoprno literaturo, ki jo je težko narediti berljivo, se mi zdi že malo mimo. Mnogo bolj verjamem, da je na delu prepričanje, da je odnos do slovenskih klasikov treba negovati na način neke nujnosti, ki prebiva nad ugodjem posameznika in zato deluje kot diskurz, ki mu ni mar za branost. Kajti iz tega bi sledilo, prvič, da se ustvarja nekritična percepcija tistega, čemur rečemo klasiki; drugič, da se ustvarja razlika med branjem, ki je nujno in branjem, ki ga skoraj nujno ne bi smelo biti, recimo tretjič, da do Prešerna, Cankarja in drugih gojimo spoštovanje, a beremo jih žal ne. In zato mi je pomembno, da se mladini branje predstavlja s toliko večjim zanosom. Da se premosti razlika in naključnost med prvim in drugim branjem. Tudi klasikov, tudi slovenske literature.

In zato sem zelo vesel, da je do knjige sLOLvenski klasiki prišlo.


vir slike: emka.si

sLOLvenski klasiki je prva samostojna avtorska knjiga, ki jo je izdal Boštjan Gorenc. In to ni nepomembno dejstvo. Ne to, da gre za prvo, temveč to, da jo je napisal prav Boštjan. Če si namreč dobro ogledamo panoramo vseh, ki nam padejo na pamet, ko bi iskali najprimernejšega avtorja takšni knjigi, bi pogled ne segal prav daleč. Meni se zdi, da takšno knjigo lahko skupaj spravi le on. Tako bo vsak, ki bo knjigo odprl, v njej našel elemente tega, s čimer se avtor ukvarja tudi sicer. Najprej, ta knjiga je standup. Ko jo boste brali, se boste počutili, kot da ste na standupu. Knjiga je namreč zbir kratkih skečev in če vas kateri od teh ne pripravi do krohota, vas kakšen drug zagotovo bo. Drugič, avtor je – kot že naslov pravi – za osnovo vzel dela slovenske klasične literature, njihove avtorje in junake. V bistvu je vzel snov in jo iz njihovega osnovnega domovanja prestavil v moderno spletno oblikovano življenje. Če vidimo, da gre marsikateri avtor s svojimi junaki v preteklost in tudi v svetove, ki nimajo zgodovine izven knjig, je Pižama v tej knjigi storil nekaj podobnega in tudi on združeval svetove na inovativen način. Tudi leta prevajanja fantazijske literature so pri tem malo pomagala. In mladinske literature tudi, čeprav knjiga ni le zanje.




A to razmišljanje naj ne odvrne od resničnega namena sLOLvenskih klasikov. Tu so zato, da se zabavamo. Da vidimo, kako bi se Prešeren obnašal na Facebooku in Twitterju; kakšno debato bi razvili komentatorji Menartovega Croquisa na Instagramu; kako bi Levstikova Vidkova srajčica izgledala na Kickstarterju; kako Zbrana dela Janeza Jalna lahko preoblikujemo v televizijski spored in kako bi izgledal remix Gregorčičeve Soči v letu 2014 na Twitterju. Tako se to knjigo lahko bere na vsaj dva načina: lahko jih beremo in ker jih poznamo, se smejemo kontekstu, v kakršnega jih je stlačil Pižama; lahko jih beremo in ker se nam zdi, da jih premalo ali celo ne poznamo, se odpravimo v knjižnico/na splet/v knjigarno, kupimo iskano in se vrnemo nazaj k sLOLvenskim klasikom in se smejemo kontekstu, v kakršnega jih je stlačil Pižama. In četudi bi se zdelo (pa se v resnici niti ne), da bi s kakim lahko opravil bolje ali drugače, je nekaj komadov, pri katerih je nepresegljiv. Tule moram obvezno omeniti Prešernov Krst pri Savici, ki je prav tako kot Povodni mož (ki ga poznamo že od prej) postavljen na Facebook in je naravnost odličen. Izvrsten je tudi Levstik v Popotovanju od Litije do Čateža. Pri Apelu in čevljarju, Zdravljici in Kosovelovem Kons. 5 pa je z uporabo emotikonov oz. čustvenčkov (kot se jim bojda reče) naredil res nekaj neverjetnega in posebnega, skoraj nek nov žanr zapisa poezije. Če bi se komu dotlej zdelo, da je vse skupaj lahko, takole poustvarjati vsebino v novih okvirih, je odsihmal povsem jasno, da je bilo na delu zelo zelo veliko truda. Posamezna poglavja nimajo – kot nekatera izvorna dela – kakih zastranitev in takoj preidejo k bistvu, zato od tega nemara slabost knjige, da strahotno hitro mine. A na srečo je naslov opremljen po šolsko z 1, kar seveda daje misliti, da bo tudi 2, 3, 4 …. in nato zbirka Največji hiti 1, 2, 3,… in nato mogoče tudi zbirka Alternativnih demo zapisov 1, 2, 3, … itd itd. Hec, seveda. V resnici bodo fajn že nadaljevanja. Gradiva je več kot dovolj. Veselim se jih že vnaprej. Ker so genialna kombinacija modernizacije klasičnih del slovenske literature, ki jih mimogrede oplemeniti s kako cvetko iz sodobnosti, nato spletnega načina življenja, besednih iger in tragikomičnega vsakdana literarnih ustvarjalcev in dovtipi, s katerimi mimogrede prehaja v kritiko odnosa, ki ga ima družba do kulture, tudi z orodji satire in ironije. Zagotovo nekaj, česar še niste brali. A boste večkrat. Predelave, ki bodo v svoji unikatnosti še dolgo aktualne. Zaradi originalov? Predelav? Najbrž obojega. Zgodovina predelav, ki so s svojimi unikatnimi pristopi aktualizirale originale, ima tudi že brado, daljšo od tiste, ki jo nosi avtor sLOLvenskih klasikov.

Tu se krog tudi sklene. Največja vrednost sLOLvenskih klasikov se mi zdi v tem, kako obračuna s tisto zgoraj postavljeno tezo naše folklore, da je odnos do slovenskih klasikov treba negovati na način neke nujnosti, ki prebiva nad ugodjem posameznika in zato deluje kot diskurz, ki mu ni mar za branost. Pižama je slovenske klasike povlekel v cono ugodja in s približevanjem v sodobno okolje pokazal, da mu je za branost še kako mar. Ob tem pa prav ničesar odvzel nujnosti tega, da se moramo s klasiki ukvarjati, jih brati, interpretirati in jim vdihovati življenje vedno znova. V tem primeru zabeljeno z obilico smeha. 


Pižama je napisal super knjigo. #sampovem

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
Peripatije
Avtorjevo spletišče
Goodreads
RtvSlo.si
Od lepe Vide (odlomek iz knjige)

05. februar 2016

Laurus: romanje

Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogled mnogo raje usmeril Tarkovskijevi mojstrovini Andrei Rublev. Prikaz Rusije 15. stoletja, religioznosti v porah vsakdanjega življenja in vpogleda v posameznikovo pot, ki preko mnogih cest in dogodkov peljejo tega istega posameznika nazaj domov k samemu sebi. Najbrž gre za enega najboljših filmov, kar jih bodo kdaj posneli. In danes, pol stoletja po tem, ko je bil Andrei Rublev narejen, zapiram zadnje strani romana Jevgenija Vodolazkina in prvo, na kar sem pomislil, je bil prav ta film.


vir slike: emka.si

Takoj zatem mir, spokojnost, iskanje, ljubezen, navezanost, potovanje, predanost, bogaboječnost, strahospoštovanje, čudeži, narava in čas. Vse to je Vodolazkin v Laurusu hote ali nehote uspel mojstrsko preplesti, oplemenititi s pripovedjo, ki nemalokrat poseže po preprosti govorici onkraj knjižnega jezika in zgodbo nekajkrat zasuče tudi v daljno prihodnost. Rezultat je nekaj sto strani trajajoča izjemna hagiografska pripoved o Laurusu. Zdravilcu, ki je v rosno mladih letih izgubil starše, nekaj let kasneje deda, nato pa - kar je vsaj na prvi pogled postalo motor njegovi etiki - še Ustino, dekle, s katerim je pričakoval otroka, a je ob porodu skupaj z otrokom umrla. In Laurus je šel na dolgo potovanje, na katerem je Laurus šele postal. Čisto na koncu.

Tvoja pot je težka, saj se zgodba tvoje ljubezni šele dobro začenja. Zdaj, Arsenij, bo vse odvisno od moči tvoje ljubezni. In seveda od moči tvoje molitve.

Laurus je najprej Arsenij. Majhen deček, ki je moral proč od svojih staršev, v skrb in vzgojo ga vzame stari oče Kristofor. Ta se je skromno preživljal kot zdravilec, ki je ogromno vedel o zeliščih, naravi in človekovem telesu. K njemu so prihajali ljudje z različnimi težavami in on jih je, če se je le dalo, tudi rešil. In vsega tega, kar je vedel, je naučil tudi mladega Arsenija. Tako je ob Kristoforjevi smrti Arsenij postal dedič tako Kristoforjeve kajže kot tudi njegovih bolnikov. In on jih zdravi, ravno tako uspešno, kot Kristofor. In med ljudmi, ki jo potrkali na njegova vrata, je tudi Ustina. Arsenij v njenih očeh prepozna odsev večnosti, ki ji želi pripadati le z njo. In ona z njim. A usoda Arseniju takšnega razpleta ne nameni. Povsem katastrofalen izid bitke z neznanjem in neizkušenostjo pri vodenju poroda je imelo vsaj dva ostanka: prvi je bil ta, da je Arsenij ostal sam in drugi, da se je odločil, da bo odrešitev za krivdo šel iskat v brezpogojno naklonjenost nesmrtnemu bistvu Ustine, ki zanj ne bo nikdar umrlo, zemeljsko pokoro pa bo oddelal v vlogi, ki jo pravzaprav edino zna - zdravilca. In odide. Se ustavi tu in tam, poskrbi za vse, za katere lahko. Vodolazkin izvrstno pričara temačno obdobje, ko je v Rusiji kosila kuga, ki je pobila ogromno ljudi. Vest o Arsenijevih zdravilnih veščinah se širi, nanj se obrnejo tudi plemiči. A pretirane zahvale se brani, kot se brani tudi življenja s komerkoli, ki bi ogrožal askezo, vse prepotrebno, da ne izgubi misli na Ustino. Nato se zgodi tudi zločin. In Arsenij postane Ustin. Molčeči Ustin, ki je odkril, da za sporazumevanje z zunanjim svetom ne potrebuje besed, še posebno ne izgovorjenih. Svoje sporoča drugače. In odide v Pskov. Tam je Ustin božji norček, ki prav tantadrujevsko druščino najde med drugimi božjimi norčki. A njegov sloves še vedno nekako raste. Vsekakor se zdi, da ima mnogo več zaveznikov kot sovražnikov. Tukaj nekje v zgodbo prileti Ambrogio. Človek z darom ali prekletstvom jasnovidca in človek, za katerega se zdi, da je bil v celotni knjigi edini pravi Arsenijev prijatelj. Z njim odide na dolgo odisejado v Jeruzalem, k božjemu grobu. Vsak od njiju odide z drugačnim ciljem v glavi in Arsenijev je še vedno povezan z Ustino in mrtvorojenim sinom. Na poti pa Arsenij ostane brez Ambrogia in v pskovski okoliš se vrne drugačen. Od tam pa ga pot nadalje pelje le še v bližino doma, kjer v samostanu svetega Kirila v Belozersku postane tudi formalno menih, sprva prevzame ime Ambrozij in nato, v čisto zadnjem obdobju, ko v nekem absolutnem smislu od sebe odvrne vse navezanosti onkraj usmerjenosti v duhovno čistost, ko prejme veliko shimo, tudi Laurus. Zgodba nato dokaj naglo potuje h koncu, pred katerim imamo še enkrat možnost uzreti veličino hagiografskih razsežnosti, ki jo je Vodolazkin gradil skozi celotno pripoved. Laurus ni bil le dober človek, on je bil inkarnirano Dobro.

In potrebujem čas, če že ne za naju oba, pa vsaj zanjo. Ambrogio, zelo se bojim, da se čas lahko konča. Midva pa na to nisva pripravljena - ne jaz ne ona.
Nihče ni pripravljen na to, je tiho rekel Ambrogio
.

Najbrž o romanu Laurus ne boste našli zapisa, ki bi o njem ne imel dobrih besed. Seveda je treba privzeti popolnoma drugačno strukturo, kot smo je vajeni v marsikaterem sodobnem delu. Roman ima počasen tempo, avtor si jemlje potreben čas; prav tako roman nima klasične dramske zasnove, saj vse, kar počnemo, je to, da spremljamo Arsenija na njegovi poti. In v žaru želje po nečem, kar bi v romanu povzročilo suspenz, kjer bi hlastno obračali papir, bomo kot bralci nujno propadli (in od tod tudi malce zamere primerjavam k popolnoma drugačni Ecotovi Roži). Tu tega ni. A je vsega drugega dovolj. Branje Laurusa je opazovanje nekega prostora, ki ga Vodolazkin popisuje tako, kot bi nekoč tam živel. Način, kako uspe z jezikom (tule gre velika pohvala tudi prevajalki Lijani Dejak, seveda pa tudi Neži Zajc za izvrstno spremno besedo) in izborom prizorov skozi nekakšen minimalizem pričarati ozračje izpred pol tisočletja, je naravnost neverjeten. S to knjigo boste odpotovali daleč proč, v popolnoma drug svet. In čeprav se boste takoj v naslednji vrnili nazaj, bo Laurus ostal z vami. V svoji posebnosti se zdi povsem izven konkurence. Tudi če ga opišemo kot roman o ljubezni, je ljubezen, ki preveva Laurusa, nekaj povsem drugega, kot smo vajeni. Formula ljubezni kot hrepenenja se tu radikalizira v ljubezen kot dolg. Dolg, ki ne zapade.

Moje življenje so preživeli štirje ljudje, ki si niso podobni, ki imajo različna telesa in različna imena. Kaj je lahko skupnega med mano in svetlolasim fantičkom iz Rukine Slobodke? Spomin? Toda dlje kot živim, bolj se mi moji spomini zdijo izmišljije. Vse manj jim verjamem, in zato me ne zmorejo povezati s tistimi, ki so bili v različnih časih jaz. Življenje spominja na mozaik in razpada na dele.

A navkljub avtorjevi slikoviti predstavi Rusije 15. stoletja, tule prikimavam besedam s predstavitve ob izidu romana, da gre v prvi vrsti za roman o času. Času posameznika, njegovemu učasovanju in tistemu, kar ga v vsakem obdobju življenja opredeljuje. Iskanje in najdenje, izgubljanje in ponovno vstajenje, porazi in zmage. Vse v nekem mirnem sozvočju s tem, kar posameznika obdaja, v Laurusovem smislu tudi v zmožnosti preseganja nekih dvojnosti med nebeškim in zemeljskim, med tem, kar je božje in kar človekovo. Prvo - torej postopno učasovanje posameznika - je prikazano skozi različna imena, od Arsenija, prek Ustina in Ambrozija do Laurusa. Različno ime za istega posameznika, a druga življenja. Drugo - preseganje dvojnosti božjega in človekovega pa vidimo v Arsenijevi zdravilni moči, kjer se v resnici izmenjaje godi manifestacija človekovega poznavanja narave in božjega izvajanja čudežev, ki z naravo nimajo ničesar skupnega več. In skozi optiko te dvojnosti nato beremo o miru, spokojnosti, predanosti, navezanosti in spoštovanju. O romanju k brezčasju.

Laurusa je potrebno brati. Ker je knjiga, po kateri boste imeli občutek, da vam ima povedati več kot ste zmožni dojeti.


✭✭✭✭



Obišči tudi:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...