24. december 2016

Časokljunov dosje (IV): bralno leto 2016

Vstal je, z rokami na hitro hlače očistil blata, jo prijel za roko in z njo stekel po prazni ulici. Po kakšnih stotih metrih sta zavila na desno in šla mimo nekdanje vile, ki se je še oni dan bohotila z ošabnostjo svojih prebivalcev. A tako hitro, kot sta v mimobežnih ulicah izginila dva umazana otroka, je hokus pokus tega časa uspešno razblinjal sanje vseh, ki so jih želeli imeti. Krhkost, lomljivost tega, kar spleta nečimrnost in lažnost, ne zmore več povezati, da bi še kaj držalo. Posledica nima več vzroka, ki bi ga prepoznala, vzroku pa še nikdar ni bilo tako vseeno za posledice, ki prihajajo za njim. Temelji sveta prihodnosti so blatni in njega ulice prazne, razpadajoče podobe spomenikov časa pa vztrajajo in vendarle stremijo k boljšemu. Tu nekje, v medprostorju sanj, nečimrnosti, posledic brez vzroka, otroške igre in stremljenja k boljšemu, je mogoče najti Časokljunov dosje. Saj se spomnite časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 


Reading by the light of a suspended candle, illuminate Italian manuscript, c. 1460-1480, 
vir slike: pinterest.com

Tudi četrta izdaja dosjeja je bila odlična, bralne zmage z njegovega seznama pa prav tako. Naj se glas o njihovi odličnosti širi naprej.

Marcantonio Bassetti: St Antony Reading
vir slike: commons.wikimedia.org

V leto 2016 sem vstopil še s spominom na Pratchettova Dobra znamenja, ki naslavljajo zagotovo eno najbolj kultnih knjig, ki jih lahko vzamete v roke. O branju ste lahko brali tudi na spletišču Outsiderja. Nato v nekoliko lahkotnejših vzgibih in z mešanimi občutki prečital knjigo, o kateri se je pred meseci ogromno govorilo: šlo je za Paulo Hawkins in njeno Dekle na vlaku. Proti temu, s povsem jasnim navdušenjem in čudenjem pa sem nadaljeval s čudovitim Čudom in Vodolazkinovim Laurusom. Popolnoma različni knjigi, pisani na različna načina in za drugačno publiko, a obe čarobni. Februarja je svoj pohod začel tudi Pižama s svojimi sLOLvenskimi klasiki 1. Knjiga, za katero sem še danes prepričan, da je ne bi mogel napisati nihče drug. Če je kdaj obstajal stand up v obliki monografije, je to to. Vesel sem in privoščim mu, da je skozi leto (p)ostala najbolj prodajana knjiga pri nas. Odlično in v pričakovanju nadaljevanja. Bralno leto sem nato nadaljeval z mlado finsko pisateljico Sallo Simukko in njeno trilogijo Sneguljčica, v kateri je spojila mladinski in kriminalni žanr, nadalje pa se šel zopet povsem drugačne izkušnje z Modianom in njegovo Nočno nezgodo. Tako drugačno je bilo tudi branje Thoreauja, njegove ekspozicije življenja, družbe, ekonomije in filozofije v Waldnu. Leto 2016 so vsake toliko zelo pozitivno udarili Slovenci. Tako sem tu nekje, na dvorišču pomladi bral tudi Isteničevega Pitona na kolesu in zelo užival. Nato sem odšel povsem na sever in se prepustil Sjónu, ob njem pa z lahkoto pozabil na ločnice med poezijo in prozo. Zelo navdihujoče.

James McNeill Whistler: Reading by Lamplight
vir slike: commons.wikimedia.org

Pomlad je prinesla Tunel, prvenec Tine Batista Napotnik, nato pa sem bil naprošen za recenzijo strokovnega čtiva kolega Gorazda Vodeba, ki je pisal o Informacijskem vedenju na slovenskem podeželju. V nadaljevanju sem z veseljem prebral Doerrjevo čudovito zgodbo Vsa ta nevidna svetloba, ki je še dolgo odzvanjala v spominu. Takoj zatem pa sem imel priložnost prebrati Vojnovićevo zadnje delo, roman Figa. Tega, brez zadržkov in težav, tudi po več kot polletnem premisleku uvrščam med najresnejše kandidate za kresnika 2017. Če ga še niste brali, je več kot obvezno. Maj je ponudil nekaj resnega branja s Šehićevo Knjigo o Uni, nič manj resnega, a precej lažje spisane Nikoli ne reci, da te je strah ter zbirko odličnih kratkih zgodb Uršul'e Kovalyk, Drag šov. Pomlad je prihajala h koncu in ob postopnem prepuščanju prostora poletju sem za junijsko tedensko bivanje v Zadru s seboj odnesel Murakamija. Kafka na obali nikakor ni razočaral. Murakami ima posebno mesto v mojih bralnih spominih in prav je tako.


Fragonard: The Reader
vir slike: en.wikipedia.org

Poleti sem bral zadnji izdani slovenski prevod Johna Greena, ki je pred leti presunil s svojo Krive so zvezde, tokrat sem s Katherine, Katherine ostal nekoliko zadržan. Nadaljeval z absolutno klasiko Če ubiješ oponašalca, ker je to knjiga, ki jo je pač potrebno prebrati. In ker sem se pripravljal tudi na Pojdi, postavi stražarja, zelo slavnim nadaljevanjem Oponašalca, ki pa to niti ni. Julija je na spored prišel tudi novi prevod Murakamija, čeprav priznam, da prigode Tsukuruja Tazakija niso imele primerljivega učinka, kot pred tedni njegov Kafka. Nadalje sem se lotil hladnega Križišča štirih poti, družinske generacijske sage Finca Tommija Kinnunena, nekoliko več časa pa sem si vzel za Lojzeta Kovačiča in njegov briljantni Kristalni čas. To je v marsičem posebna knjiga, intimna in izpovedna, avtor se nedvomno izkaže kot velik umetnik besede. Potem je sledila kriminalka Danska zanka, ki se dogaja (tudi) v Sloveniji in se z nekega drugega zornega kota dotakne tudi begunske problematike. Zmagovalna izkušnja septembrskih branj pa je prav gotovo prevod Donne Tartt. V Modernih klasikih je namreč izšla njena Skrivna zgodovina. Povsem sem bil navdušen in prijetno obupan ob ideji, da sem zopet prebral točno takšen roman, kot bi ga želel napisati sam. Vrhunsko.



Detail of "The Garden of Earthly Delights" by Hieronymus Bosch, 
vir slike: commons.wikimedia.org

V jesen sem odšel z Zadnjim pobegom in čudovitim Otokom nenavadnih otrok. Adaptacijo slednje sem si ogledal tudi v kinu, pa sem znova odkril, da gre za različna svetova. Nato sem se s Primerom Meursault spominjal Camusa in njegovega Tujca, vmes poizkusil tudi Mariasa in zvečine užival tudi v Poslednji Alexandre Olive. Ta je postregla z razburljivim branjem o resničnostnem šovu, ki se mu pravzaprav zgodi resničnostni šov. Po tem me je pričakal zadnji prevod Galbraitha in njegove prigode Cormorana Strikea, v knjigi Po poti zla. Kriminalk letos res nisem imel v obilici na sporedu, zato je ta šla še toliko bolj v slast. Sledila je avtobiografska pripoved o življenju Damirja Zlatarja Freyja, Kristalni kardinal, ki bralcev zagotovo ne bo pustila ravnodušnih. 

Ishibashi Kazunori: Lady Reading Poetry
vir slike: commons.wikimedia.org

In zadnji del, kar je pravzaprav slabo, stripa Meksikajnarji, Queretaro (Pušavec, Smiljanić). V zadnjih izdihljajih tega leta pa je bil tu krajši roman Pavla Sanayeva, Pokopljite me za šprajc. Če doslej niste imeli občutka, da so babice lahko zlobne, vam ta knjiga to servira v maniri bogate zakladnice neprijetnega in temnega. Iz natanko te zakladnice pa je svoj navdih jemala tudi Rosa Liksom, ko je pisala svoje (res) kratke zgodbe, izdane pod naslovom Temni paradiž. Človeku se res ne piše dobro.

 
Gérôme: Mufti Reading in his prayer stool
vir slike: commons.wikimedia.org

Če se v tem seznamu ne znajdete, z veseljem poudarjam in postavljam v ospredje naslednje (v naključnem vrstnem redu): Čudo, Laurus, sLOLvenski klasiki 1, Vsa ta nevidna svetloba, Figa, Kristalni čas, Otok nenavadnih otrok, Skrivna zgodovina in Queretaro (Meksikajnarji #5). Tisto najboljše - tisto, ki bo ostalo.

Na nove bralne zmage.


Časokljun, sláinte!

14. december 2016

Temni paradiž: v gnev in zadovoljstvo

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom.

Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu.


vir slike: emka.si

Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela v svojih res res kratkih zgodbah, ni tako zelo tuj današnjemu. Slovenski prevod smo izpod tipkovnice Julije Potrč dobili pred kratkim. In ja, to je temna knjiga, ki prihaja kot leden veter s severa, ampak le za to, da počasi in vztrajno nastavlja kratka ogledalca družbi. Kratkost teh kratkih zgodb je res kratka. Nekatere od teh mejijo, če si dovolim malo pretiravanja, na haikujevski upor dolgim eksplikacijam impresij vsakdanjih doživljajev. Najkrajše ne zasedejo niti ene strani. A imajo zato poseben učinek, ki najbrž pritiče le takšnemu slogu. Šokirajo in presenečajo prav zato, ker dogodki in impresije v teh zgodbah, čeprav bi po neki opravičevalni logiki posledic, ki jih prinašajo, terjali več, tega prostora ne dobijo. Kar je lahko dobro in slabo. Slabo predvsem v egoistični logiki bralca, ki ga Rosa v nekaj sunkih priklene na hipnotično zgodbo, da si ta lakomno želi še, slabo tudi v moralistični logiki slabih dejanj, ki bi zahtevala kodo, končno razbremenitev, katarzo, disneyjevsko odrešitev v happily-ever-after; dobro pa predvsem v prikazu iztrganih polpoglavij brezglavih bitij, ki delujejo tako, kot da so se odločila za temno stran, a v resnici nikdar niso bila drugje, kar za pisanje, si predstavljam ni nič enostavnega. A deluje, hudo deluje. V najrazličnejših kontekstih, lahko bi recimo Temni paradiž vseskozi brali z mislijo na slavne uvodne stavke Aristotelove Nikomahove etike. Poizkusite. Ali pa v luči Sartrove Za zaprtimi vrati. Poizkusite tudi to.

Knjigo Temni paradiž sestavlja, če sem prav štel 44 kratkih zgodb. Nekatere se mi zdijo boljše, nekatere slabše. Razdeljene so v tri razdelke: domače, tuje, gospodarstvo in šport. Zgodbe same so brez naslovov. In zato sem za vsako od teh zgodb napravil zaznamek, ki mi odsihmal izvrstno služi kot križanec med naslovom, ki ga zgodba nikdar ni dobila in njeno anotacijo, ki jo lahko stlačim v tvit. Če bi torej skušal s pomočjo teh zaznamkov opisati kratke zgodbe v prvem delu, bi zapisal (neupoštevajoč vrstni red zgodb): gre za poročilo o dnevu ženske s psom, o življenju s sladkarijami, ki so lahko tudi center vsega; tudi o dekadentnem življenju poročenega moškega in skupinskem samomoru; o ženski, ki dela obračun s svojim življenjem pred smrtjo in bivši zapornici, ki si uredi življenje po tem, ko je odsedela kazen zaradi umora moža; o obsedenosti s čistočo in štampiljko, zarotniškem sovraštvu do žensk in nestrpnem pričakovanju vojne, vojakov in bližajočega povojnega razcveta; tu je še ena o dekletu, ki po očetovi želji goji željo po tem, da postane svetla zvezda na nebu finske vojaške zgodovine in ena z motivom Hitchcockovega Psiha, ki nam nazorno opiše navezanost na mater, ki je že onkraj; največ pa se jih nanaša na smrt, tako na pričakovanje na smrt v hiši, smrt moža, ki vodi v zapuščenost od volje do življenja, na željo po izgubi vsega, ki rezultira v umor sina, na posttravmatski sindrom po smrti moža, semkaj pa spada tudi dvoglasno zapeta zgodba o smrti moža, ki so prečijo zvoki glodanja mastnega piščančjega bedra.

Ženska zbere obglodane kosti v velik kup na robu mize in glasno rigne.

O drugem razdelku bi zapisal takole: tu gre za sizifovski dan v pristanišču s smrdljivim mesom in gosto krvjo; neuspelo posilstvo, ki spreminja kriminalni akt v erektilno disfunkcijo enega od dveh zakoncev; predvojno bizarko s priklenjeno žensko, ki jo še zadnjič obišče moški in ji pripravi tablete; tu so tudi tegobe samskega življenja kot tegobe odločitve za svobodo in zgodba o neuspeli fotografiji, ki je vendarle uspela ter dve zgodbi, ki deželo vzdigneta v metaforo časa; tu sta meniha, ki popivata in fetišistični škof, ki kontemplira z vinom, prav tako bi v ta sklop umestil tudi zaris sodobnega pasijona, ki vrhunec doživi s čokoladnim jajcem in zgodbo ženske, ki uteho neuspešno išče v cerkvi, desakralizacija duhovništva se še nadaljuje še naprej; ob vsem tem avtorica ostaja tudi tu zvesta umoru in samomorom, doda pa še migrantsko zgodbo o neuspešnem iskanju zaposlitve. Končno je tu še zgodba o ženski, ki se ponoči odpravi v mesto iskat Nicka Cavea, najde pa nekoga drugega in ko v mimobežnosti najdenega seksa trenutek mine, le še prihajajoča ogaba na koncu spremlja njen umor.

Slekla sem ga, mu dolgo in splošno razlagala o ljubezni, zvezdah, gravitacijski sili Zemlje. Poslušal me je s svojimi velikimi ušesi in se smehljal z nedolžnim, bebastim nasmeškom.

Tretji del je krajši, tu boste brali zgodbe o dveh prijateljih, o umoru prodajalca pijače, ker je uničil lep trenutek in o nagradi za zasluženo življenje popolnega nemoralneža; brali boste o mazohistu, ki sanja o umoru žene in sadistki, ki iz Narcisovih vzgibov zapelje moškega in ga zapusti razočaranega in o strahu, ki pozitivno učinkuje na samozadovoljevanje; brali boste o službenem potovanju z rutinskim dodatkom, o dekletu, ki jo je nekdo kupil, da ji je predaval o taoizmu in o še enem vikendu pred povratkom v zapor, za konec pa zgodbi o kompromisih v seksualnem življenju in še enem ženinem umoru moža, ki ji sledi nekoliko skesan, a vseeno povsem hladen izraz skrbi za prihodnost.

On se je samo režal in rekel, naj držim gobec, jaz pa sem vzela puško za lose s stene in pritisnila na petelina, da se je mrtev zgrudil na tla.

S tem ste dobili majhen občutek, o čem govori Temni paradiž. Gre za povsem neposredno, surovo in eksplicitno kompilacijo temnih plati sodobne družbe. Kot taka je vir pronicljivih uvidov v posamezna poglavja sodobne deviantnosti, ki zaradi strukture izjemno kratkih zgodb, ki praviloma nimajo nikakršnega kesanja ali katarze, učinkujejo toliko bolj silovito. Zgodbe bodo dale misliti. Nekatere so pri tem bolj učinkovite, druge, seveda, nekoliko manj. Spominja na temne in hladne atmosfere skandinavskih kriminalk. Vsekakor za tiste z dobrimi živci, še bolje pa jo bodo odnesli tisti, ki premorete obilico smisla za črni humor. Temni paradiž je spoj različnih modusov zločina. Vprašanje je le, kateri se bolj dotakne sodobnega bralca. In toliko bolj, katerega bo ta bralec lahko prenesel.

✭✭✭



Pri iskanju najprimernejše glasbene spremljave za branje se nisem dolgo mudil.

vir: youtube.com


Obišči tudi:

07. december 2016

Pokopljite me za šprajc: babica

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal, Zadnji pobeg, Križišče štirih poti, Pojdi, postavi stražarja, Figa, Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini. In vsaka od teh na povsem svoj način, tudi bolj ali manj dobro učinkujejo. A še vedno se mi zdi, da je o odnosih najtežje pisati. Staviti na realnost enega pogleda, je v knjigah o zapletenih družinskih odnosih zelo tvegano početje. Tu stvari niso črnobele. Pa dostikrat tudi v barvah ne. A pritegnejo pozornost, brez dvoma jo pritegnejo.

vir slike: emka.si

Tako intrigantno je bilo tudi branje Pokopljite me za šprajc, ruskega pisatelja Pavla Sanajeva. Piše o odnosih, piše o družini, deluje iskreno, omogoča empatijo in s svojim pisanjem omogoča uvid v širše polje družinskih odnosov in ljubezni mimo neke partikularne sodbe o zgolj situacijah v knjigi. Ob tem, da v knjigi ti odnosi nikakor niso črnobeli, povsem jasno pa je, da prostorje, ki si ga ob branju romana zarišemo v glavi, nima nikakršnih barv. Pritegne pozornost s svojo neposrednostjo, tudi jedrnatostjo. Snop odrskih luči vrže predvsem na lik babice, nedvomno ene bolj neverjetnih literarnih oseb, o katerih boste brali.

Prosil bom mamo, naj me pokopljedoma za šprajc, sem si nekoč izmislil. Tam ne bo črvov, ne bo teme. Mama bo hodila mimo, jaz pa jo bom gledal iz špranje, in ne bo mi tako grozno, kot če bi me pokopali na pokopališču.

Pokopljite me za šprajc je zelo kratek avtobiografski roman, ki pripoveduje o življenju osemletnika skozi njegove oči. Te oči se trudijo videti predvsem tisto, kar običajno želijo videti takšne oči. Beremo torej o otroku, ki je na pragu pubertete in ki išče nekakšno ravnovesje med igro, enakopravnem druženju z vrstniki, kljubovanju avtoriteti in iskanju varnosti v tem, kar pozna kot družina. A v njegovem svetu je družina pravzaprav sestavljena bolj ali manj le iz babice in dedka, ki sta prevzela vlogo staršev ob odsotnosti njegove mame, njune hčerke. Še bolj natančno, njegovo življenje sestavlja pravzaprav le babica. In težko je opisati ta lik. Bizarno bitje, ki štedi s prijaznostmi do bližnjih ter jo nadomešča z obilico domiselnih in groteskno poetičnih jezikovnih domislic s katerimi obklada praktično vse, ki jih ima v širši in bližnji okolici. Njeno agendo je spočetka tudi zelo težko dojeti, ker si jo bralec predstavlja le kot psihično povsem iztirjeno žensko, ki jo je zapustila vsaka volja po naklonjenosti ljudi in žali čisto vse vprek, ob čemer so te žalitve pravzaprav tako vrhunske, da se jim od srca lahko tudi nasmejemo. Ta babica je prevzela skrb za otroka, ki več kot očitno ni pri najboljšem zdravju, a hitro dobimo občutek, da bi bil lahko tudi nekoliko manj bolan, če babica v njem ne bi videla čisto vseh bolezni, ki obstajajo. Najbolj bolna od vsega, kar vidi, je seveda v resnici le njena skrb za Sašo, ki mora pod majico nositi prtiček, ki bo pokazal, ali je upošteval prepovedi in se ni spotil. Babica je izjemno neprijeten lik, ki je svojega vnuka dojela kot projekt. In zato je v resnici zanimivo brati zgodbo, ki jo pripoveduje prav ta fant. In tu notri pride tisto spekulativno pisanje o odnosih, o katerem sem pisal na začetku. Ta fant razmišlja o svoji mami, razmišlja o dedku in razmišlja tudi o sebi, svojem vsakdanu in o tem, kako bi najbolje prejadral skozi tisto, kar meni, da je otroštvo. A od tega ga loči marsikaj. Najprej je tu že omenjena psihopatologija njegove babice, nato sumljiva nedoločenost in apatičnost njegovega dedka, še posebno pa odnos njegove mame. Zato se branje prve polovice knjige predvsem spopada s fascinacijo nad likom babice in načini, kako je mladi Saša to kompenziral, mimo tega pa se z vedno bolj naraščajočo bizarnostjo tudi mi vse večkrat vprašamo, čemu.

Babica in dedek nikoli nista kršila vzpostavljenega ravnotežja stvari, in če je bilo kaj pospravljeno v predal ali je ostalo neodpakirano, smo se čez nekaj dni na to navadili in ni bilo dvoma, da tega nikoli nihče ne bo uporabljal.

V drugi polovici knjige liki počasi začenjajo dobivati ozadje. Ko se v takšni knjigi to začne dogajati, seveda najprej pomislim na to, da so vse te predzgodbe v funkciji opravičevanja, odpuščanja. Nečesa, kar moramo vzeti v ozir tako mi, ki smo pravkar priča sistematični fizični in duševni zlorabi, za katero se le še čudimo, kako je mogoče, da fant še ni popolnoma zlomljen. In vedeti, da je so to tudi informacije, ki jih je kasneje izvedel naš avtor, takratni osemletni deček. Kar je zopet nekako v funkciji opravičevanja, ublažitve šoka podobe stare hudičevke. A če ta besedilni angažma deluje na liku dedka, ki v tem drugem delu res dobi povsem nove dimenzije in bi si s svojo moralno držo zaslužil nekaj več obravnave, tega zagotovo ne morem trditi za babico. Ne glede na vse, kar ona pove o svoji preteklosti, o poti, ki jo je prehodila in bolečini, ki jo je preživela doslej, nič ne more omiliti podobe, ki jo odsihmal zarisuje s svojim vedenjem. Pa priznam, v tej točki objektivnost odpove in presojanje stopi v luč posameznikove tolerance in okusa. Četudi se o toleranci in okusih, tako verjamem, da razpravljati, je lik babice v Pokopljite me za šprajc tako absolutno dograjen, da me bo v moralno relativnost njenih odločitev težko prestaviti.

vir: Rusko-slovenski slovar, dr. Janko Pretnar, Ljubljana: DZS, 1973

Zgradba romana, ki deluje na princip najprej ustreli, pojasnjuj kasneje, je zato pomembna. Ker je bralec tisti, ki je prisiljen v presojanje. Pravo vprašanje na koncu knjige je presojevalno vprašanje, ki cilja na odpuščanje, legitimizacijo dejanj zgolj enega lika, torej babice. Ker dedkova uspe z informacijami, materina pa z dejanjem. V primeru babice bomo to morali storiti sami. Nemara je ta otroška ambivalenca izražena prav z naslovom, ki je pravzaprav želja Saše, ki jo izreče babici in na koncu ponovi tudi materi: Pokopljite me za šprajc - mogoče ne gre le za strah pred pokopališčem, temveč tudi za vzdrževanje ravnotežja stvari v stanovanju, ki ga je bil deček navajen (beri na strani 174). Čeprav se mora kot lik zaradi tega degradirati na stvar. Za to pa je učinkovito poskrbela že babica.

Pokopljite me za šprajc je miniaturna vaja v morali, kjer nas avtor povleče v sivo nevsakdanjost svoje otroške realnosti in pogleda na neobičajno nasilno situacijo, v katero je pahnjen. Osemletni otrok je lahko zelo nezanesljiv pripovedovalec in njegova stališča nam vse do konca ne bodo v pomoč. A trik te knjige je ravno v tem, da sploh ne gre za knjigo o osemletnem otroku, temveč o njegovi babici. In dedku. In materi. Ko v branju premagamo to strukturno oviro, potem postane vse skupaj zanimivo, hitro prebavljivo, fascinantno, resnično grozljivo, tudi zabavno in smešno. Situacijska drama življenja torej, ki – četudi (pre)kratka – osvetljuje razmislek onkraj branja na prvo žogo.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Ars
Literarna lekarna
Booktrack
Po knjigi so posneli tudi film
Goodreads

28. november 2016

Kristalni kardinal: paleta emocij

Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem, v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA. Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega doživljanja tega, kar je. Kristalni kardinal je mogočen roman, ki s svojo neusmiljenostjo slika podobe življenja in vsakodnevja umetnika.

vir slike: mladinska.com

Branje romana sem zaključeval nekje natanko takrat, ko je Damir Zlatar Frey sedel v Cankarjevem domu na prireditvi ob izidu Kristalnega kardinala v slovenskem jeziku. Nedolgo nazaj. In priznam, da še vedno odmeva nekje v mislih. Gre za relativno obsežno biografski roman na petstotih straneh, ki se ukvarja z najpomembnejšimi postajami v življenju znanega hrvaškega gledališkega in opernega režiserja, koreografa, pisca, kostumografa, scenografa, ustanovitelja gledališča Koreodrama Ljubljana in umetniškega vodja festivala Zlati lev, ki je bil za svoje delo večkrat nagrajen.

Ko sem preživljal čas v svetu slik, nisem bil nikoli osamljen.

Freyeva pripoved je presunljiva in obenem kritična, satirična, filmska. Povsem natančna v tem kaj opisuje, grozljivo natančna, a obenem zelo poetična. Tako močno poetična, da kak pisun, ki bi včasih prodal kaj neprecenljivega, da bi lahko za nekaj trenutkov živel z vsemi temi zmožnostmi ubeseditve, nekajkrat v romanu zgolj zastrmi ob tem, kam vse ga avtor pelje, ko se prvi odloči, da se usede na njegov vlak. Kristalni kardinal pripoveduje o avtorjevem otroštvu, ki ga zaznamujeta najprej mati in oče, predvsem slednji, ker se je nanj tako ali drugače navezal, kar je izjemno travmatsko popisal v tistem prizoru, ko ga je ta pripeljal v dom, kjer je preživljal srednjo šolo. Izjemno natančno popisuje življenje pri pobožni teti in njeni mami, kamor ga je pripeljal oče kot majhnega, da bi bolje poskrbeli zanj. A ta pobožnost je bila ekstremna, v takratni družbeni ureditvi tudi ne tako zelo zaželena, predvsem pa je vodila v prav tako ekstremne želje te tete po enakem življenju za svojega varovanca. In v tej želji, ki jo je vodila slepota plašnic pobožnosti, malega predstavi prečastitemu Negovanu, ki bo poskrbel, da bo mali postal ministrant. To, da je nato v resnici ministrant postal, je pravzaprav le stranski učinek tega, kaj je tisto glavno, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati (in tudi na prostem). Prečastiti si je vzel veliko več, kot je pričakovati. A avtor o tem piše povsem brez zadržkov in olepšav, tudi brez obtoževanja. In vsem tistim, ki pri tem zmajujejo z glavo, pošilja medklic, ki ga najdete, če se prav spomnim, na strani 216. Pripoved je presunljiva. Vsekakor pa je težko precizirati, kaj natančno, ali sama desadovska tehnika literarizacije ali nedojemljivost tega, kar opisuje ali oboje skupaj, je tisto, kar vam bo vzelo sapo. A dejstvo je, da vam jo bo. Zgodba gre naprej, Freyevo življenje tudi. Ustavi se pri oznaki domskega otroka, ki ga je precej zaznamovala, posebej veliko časa nameni Kölnski epizodi, kamor je šel na šolanje in kjer je s težavo preživel brez denarja in hrane. Tu je doživel tudi težko izgubo prijatelja, ker, kot je pred kakima dvema letoma v pogovoru z Denisom Derkom izpostavil, Ako me velečasni pokrenuo na fizički način, ovaj me prijatelj pokrenuo emocionalno. Kasneje spremljamo tudi njegovo bivanje v Sloveniji, kjer ga ljubitelji kulture dobro poznajo. Piše o Ljubljani kot Ljubljenem mestu, piše tudi o težavah, ki jih je imel z nekaterimi in o težavah, ki jih je imel zaradi tega, kar je. Piše še o marsičem, kar bi bilo nesmiselno obnavljati na tem mestu, saj pri Freyevem pisanju absolutno ne gre le za nizanje dejstev ali faktično rekonstrukcijo spominov.

Grabi me in me ne izpusti. Moram se mu dobesedno iztrgati iz rok, tako kot se ob slovesu trudimo iztrgati iz sebe prave besede.

Poetični stil s katerim je napisan Kristalni kardinal, bo najbrž bolj znan tistim, ki Freya poznajo po njegovem delu v gledališču. Sam ga ne, ker teatra, sramotno priznam, ne obiskujem tako pogosto, kot bi ga moral. A vseeno verjamem, da je ta stil nekaj svojskega. Knjiga ne daje vtisa, da je že pred nastankom imela svoj načrt. Avtor je pravzaprav popolnoma neposredno razkril pečate na svojem duhu, ki so ga pripeljali do sem. In ko beremo, kako se pri opisovanju teh pečatov zateka k besednim zatočiščem, na način, kot smo ga vajeni pri pesnikih, imamo občutek, da beremo psihološko biografijo, spomine, ki so bolj kot zapis dogodkov v resnici poizkus zapisa občutkov, čustev, nemoči, lepote, bolečine, ki mu v večini primerov, roko na srce, zelo dobro uspe. V celotnem loku, od prvih popisov doživljanj svoje matere in očeta do svoje smrti v Benetkah; v svojih poizkusih zapisov občutij na straneh Kristalnega kardinala avtor ne skriva, da išče primernih besed zanje. Besede ne jemlje kot orodje, temveč se zdi, da besede jemljejo njega. V tem kot bralec vidim predvsem iskrenost, kar vsekakor cenim in spoštujem.

Marsikaj sem izumil, nisem pa si izmislil znakov, s katerimi bi označil točko, ko življenje postane smrt.

Branje romana bo nekaj posebnega. V to sem prepričan, čeprav ne vem, če bi lahko izpostavili le eno, odločilno. Mogoče slog, mogoče neposrednost, mogoče poetika. Mogoče pa vendarle večplastnost vsega tega. Roman bo vsekakor vzbudil široko paleto emocij. In na koncu tudi to, skupaj z vsem omenjenim, tvori izjemno delo.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

18. november 2016

Po poti zla: navdih najdeš pri kultu modre ostrige

Dobre kriminalke so nekaj, k čemur se radi vračamo tudi tisti, ki ne prisegamo zgolj na žanrsko čtivo. Nekaj zadovoljujočega je na vsakokratnem povratku nazaj h klasičnim zgodbam o tem, kdo je storil to ali ono in skupaj z drugimi stran za stranjo razreševati uganko morilca. Še posebno prijetno je to takrat, ko imaš avtorja, ki ti ustreza, ali neko serijo, kjer ti vse štima, kot je potrebno. In tisti, ki veste, o čem pišem, najbrž poznate občutek tega zadovoljstva, ko izveste, da je na police prišel nov izdelek, ki je narejen po meri vašega vnaprej zagotovljenega dobrega počutja. Četudi le za kratek odmor med ostalimi čtivi ali kakimi nespodobnimi zaviralci branja. In takšne serije imajo kar nekaj tako vnaprej dobljenih zadovoljnih bralcev. Med tiste, ki jih takole Galbraith in detektiv Strike držita v pesti, najbrž sodim tudi jaz.

Pred kratkim sem veselo zagrizel v relativno debelo zadnjo slovensko izdajo Strikovih dogodivščin, ki sliši na ime Po poti zla. Ta je tretja po vrsti in prepričan sem, da bo prav tako kot mene, zadovoljila tudi mnoge druge ljubitelje kriminalk. Skorajda ravno pravšnja mešanica zlikovcev in prizorov, ki jih pogojujejo vse karakterne posebnosti glavnih junakov, bo dosegla visoke standarde, ki jih dandanašnji bralec postavlja za kriminalni žanr.

vir slike: emka.si

Detektivu Cormoranu Striku, bivšemu vojaškemu preiskovalcu, ki je v eksploziji izgubil nogo, tokrat v pisarno nekdo pošlje nogo. Pravzaprav je ne pošlje njemu, temveč njegovi sodelavki, tajnici, pomočnici, družabnici - ko boste prebrali knjigo, boste vedeli zakaj toliko opredelitev - Robin. Oba poznamo že iz prejšnjih edicij Roberta Galbraitha. Robin je od ženske, ki je zgolj sledila želji po detektivskem delu in tako prišla do dela v Strikovi pisarni, preko različnega usposabljanja in rezultatov, ki jih je prikazala, malo pa tudi zaradi Strikove naklonjenosti, prišla do skoraj njemu enakovrednega položaja v pisarni zasebnega detektiva. Tako si sedaj že spodobno razdelita zadolžitve pri rutinskih opravilih za tisto peščico naročnikov, da pokrijeta svoje stroške. V ta opravila pa kot strela z jasnega trešči tista prej omenjena noga, ki jo je nekdo odrezal neki ženski in jo poslal Robin v pisarno. Strike seveda stopi v akcijo, vključi tudi policijo, a zaradi vseh okoliščin, še posebno besedil kultnih Blue Öyster Cult mu je od vsega začetka jasno, da gre za osebno stvar. Tako noga kot tudi izbor glasbene reference povezujeta pošiljatelja neposredno s Strikom in njegovo preteklostjo. Ta vse skupaj sešteje at-the-speed-of-google in Robin (torej tudi nam) navrže tri imena, ki bi lahko bila kriva za takšno nespodobno, grozljivo, grozečo in morilsko darilo. Tako spremljamo lov na storilca, ki občasno tudi sam v knjigi dobi svoj glas, a je vse do konca povsem nejasno, kdo bi lahko to bil. Strike in Robin ves čas krmarita med preiskovanjem potencialnih zlikovcev, z vsako obrnjeno stranjo pa je vedno bolj jasno, da pošiljatelj noge ne bo izbiral sredstev, da Striku pošteno zagreni življenje. Preko Robin, ki je tokrat še toliko bolj na udaru. Pa ne le zato, ker je Strike toliko bolj zaščitniški do nje kot tudi zato, ker je velik del knjige posvečen tudi razvoju karakterjev Strika in Robin samih, njunega odnosa in ostalih, ki so vpleteni v njuno življenje. To pot se zdi, da bo njun primer res močno posegel še posebno v njeno življenje. Življenje, ki ga usmerja želja. Pa ne le želja po poroki z Matthewom in ustaljenemu življenju, temveč tudi želja po tem, da se po robu postavi morilcu, svojim duhovom iz preteklosti in da pokaže Striku, iz kakšnega testa v resnici je. Kako in do kolikšne mere ji je to slednje uspelo, pa je vredno prebrati. Seveda povsem nujno za tiste, ki ste katero zgodbo o Striku že imeli v rokah.

Sam med trofejami se je počutil izpolnjenega. Bile so dokaz o njegovi premoči, osupljivi sposobnosti, da se dvigne nad bebave policiste in črede ljudi ter si kot polbog jemlje, kar mu srce poželi.

Po poti zla je pravzaprav klasična kriminalka, v kateri je protagonist nujno tudi osebno vpleten v reševanje uganke. Ker se toliko ukvarja s Strikovo preteklostjo, bo najbrž bolje, da to ni prvi Galbraithov roman, ki bi ga vzeli v roke. Tule pa z veseljem omenjam še nekaj poudarkov, ki so pomembni gradniki te mojstrsko napisane detektivske zgodbe: prvič, avtorica pozna bralce kriminalk in tako nas povsem načrtno zmede s tremi možnimi osumljenci, kajti logika tule je podobna kot če bi bili vratarji, ki bi morali ubraniti enajstmetrovko in bi nam napadalec povedal, kam bo streljal, mi pa vemo, da je potrebno pozornost ohraniti tudi drugje; drugič, nemara povsem nevede, ampak vsekakor zelo nazorno prikaže položaj majhnega zasebnika, ki ima kljub preteklim uspehom lahko težave pri pridobivanju naročnikov, s čimer avtorica vsemu skupaj nekajkrat skozi knjigo doda to opombo sodobne družbene prekarske realnosti; tretjič, všeč mi je, kako nedorečenega pravzaprav ohranja odnos med Strikom in Robin – odnos, ki prav neprestano potuje med trudim-se-biti-profesionalen do v-resnici-sem-malo-zagledan-vate in nazaj, vsekakor nekaj, kar ji bo še prišlo prav v prihodnje; četrtič, gre za še eno kriminalko, ki uspešno povzroči, da se toliko bolj sprašuješ, kdo vse te obkroža; in petič, navkljub občasno malo razpotegnjeni pripovedi je avtorica z dosedajšnjim razvojem karakterjev poskrbela, da v knjigi ničesar ne pogrešamo preveč. Z drugimi besedami, dokončno smo vzljubili Cormorana Strika in Robin; prav zares nas zanima, kaj se bo z njima še zgodilo. Rowlingova je ustvarila svojega Harrya Hola, svojega Hercula Poirota. Kljub temu, da je pozornost v tej knjigi namenila predvsem Robin. To pa pomeni le, da bomo precej z odprtimi rokami sprejeli tudi naslednjo knjigo v seriji.

Tistega dne, ko jo je policija našla, je hotel biti sam in uživati v poročanju o umoru.

Po poti zla je torej čistokrvna in napeta kriminalka, ki ima na eni strani ostudno bolnega in nevarnega morilca, ki pohaja po ulicah Londona kot sodobni Jack Razparač; na drugi strani pa detektiva Cormorana Strika, ki v svojem slogu in s pomočjo Robin mora zagristi v to zgodbo, saj sta oba vanjo močno vpletena. J. K. Rowling je zopet pokazala, kako dobra pripovedovalka je. Pa ne le to, izvrsten je tudi njen okus za glasbo. Blue Öyster Cult so lahko tudi navdih za knjigo.

✭✭✭



vir: youtube.com



Obišči tudi:

Bukla 

30. oktober 2016

Poslednja: ad tenebras dedi

Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ne bi ne več poznali in še dobro, da obstajajo knjige, ki nam ponudijo možnosti, ki se imajo šele zgoditi.

vir slike: emka.si

Ena takšnih knjig, ki ponujajo pogled v našo realnost in v razmislek na to, kaj se v družbi dogaja, je Poslednja, odlična zgodba izpod tipkovnice Alexandre Olive. Knjiga je ena tistih, ki bo bralca privezala na tisto pač, kjer se je odločil, da bo bral in ga ne izpustila iz svoje pozornosti. Pripovedni okvir je zastavljen tako, da ne vemo vsega, a vseeno več od glavne junakinje, zato s strahom in tesnobo pričakujemo razplet. Spominja me na zgradbo pred leti izdanega krimiča V najtemnejšem kotu, kjer smo vzporedno brali dve zgodbi iste junakinje, eno, za katero smo vedeli, da je pustila grozne posledice in drugo, za katero smo le slutili, kaj vse se junakinji lahko še zgodi. Trik je bil v času pripovedi, saj se je ena zgodba nanašala na preteklost in druga na sedanjost. Mi kot opazovalci smo vedeli veliko več o tem, kar se je protagonistki dogajalo prej in zato smo toliko bolj nemočni in s pogriženimi nohti sedeli na vlakcu, ki je peljal tja v finiš zgodbe. Mimogrede, še vedno gre za enega najboljših trilerjev, kar sem jih prebral. In v Poslednji je okostje pripovedi sestavljeno podobno. In zato vse skupaj odlično funkcionira. Ta knjiga ima svojih pet minut onkraj zgolj zabave.

Kot rečeno, spremljamo dve zgodbi. Ena je postavljena v preteklost. Ta je napisana v pretekliku, ampak z neprestanimi nanosi na prihodnost. Pripoveduje jo neodvisni pripovedovalec, ki hladno pripoveduje, kar se dogaja. O snemanju resničnostnega šova. Prikaže nam tekmovalce, prikaže nam snemalce in prikaže nam gledalce, njihove odzive. Na nek način nam v principu božjega pogleda prikaže vse, zakulisje snemanja sodobnega resničnostnega šova, tudi odzive gledalcev, snemalcev, montažerjev in vseh vstalih vpletenih. Zaupa nam vse o tekmovalcih, ne le tisto, kar so o njih izvedeli gledalci, temveč tudi tisto, kar režija pusti zunaj okvirjev. Ta zgodba nas zabava, ker nam o svetu, ki nas obdaja, pokaže slike, ki nas pritegnejo in privlačijo. Ne govori nam nečesa, kar nam bi bilo tuje, ne pove nam reči, ki jih ne želimo slišati. To zgodbo poznamo. V tej zgodbi praktično dan za dnem tudi živimo. Tudi način pripovedi je tak, saj nas pripovedovalec ne podcenjuje. Ve, da mi vemo in se ne pretvarja, da nam bo povedal nekaj, kar nas bo presenetilo.

Vendar se ne bojim, ne zares.

Druga pripoved je povsem drugačna. Postavljeni smo za nekaj časa v prihodnost glede na prvo. Spremljamo Žverco, eno bolj uspešnih tekmovalk, ki sodeluje v prej omenjenem resničnostnem šovu. Žverca je oddaljena od svojih tekmovalcev. In z njo potujemo po opustošeni deželi, z njo vdiramo v bencinske črpalke in trgovine. Z njo se oziramo po snemalni kulisi in se s kotički oči oziramo za nastavljenimi kamerami, ki spremljajo vsak njen korak. Z njo smo, ko razmišlja o izzivih, ki so jih ji postavili preducenti oddaje. In ko razmišlja o svojem življenju, tudi o tem, zakaj je prišla v šov in kako dobro bo, ko se bo vrnila domov. Predvsem pa z njo stiskamo zobe ob vsakem trenutku, ko si želi odnehati, izreči tisto ad tenebras dedi, in ji privoščimo, da ne obupa. Da je vredno končati, kar je začela. In z njo smo do konca njene pripovedi. A ta je povsem drugačen, kot si je Žverca predstavljala. Povsem drugačen, kot so si predstavljali vsi, ki so pri tem sodelovali.

In povsem drugačen, kot so si predstavljali tudi vsi tisti, ki pri tem niso sodelovali. Poslednja ima namreč dodano začimbo, ki vse skupaj naredi povsem spremeni. Svet, v katerem se resničnostni svet snema, torej svet izza kamer in na odru hkrati, prizadane epidemija katastrofalnih razsežnosti. Nenačrtovano, kakopak. To je bila edina stvar iz prve od obeh zgodb - tisti, ki nam je predstavljala ozadje snemanja najdražjega reality showa - ki je producenti oddaje niso imeli pod kontrolo in je v obliki hladnega, grozečega poročevalca občasno prihajala na plano. Vedno bolj pogosto in vedno bolj očitno. In počasi postane jasno, da glavni okvir knjige ni resničnostni šov, temveč bolezen, ki bo svet spremenila v prizorišče, ki je primerno le še za snemanje kakega Mad Maxa. In točno tja nas tudi pripelje. Trik zapleta je seveda očiten. Bralci seštejemo ena plus ena in vemo, da je šova že nekaj časa konec, sedaj pa opazujemo protagonistko, ki te formule ne more napisati, saj prvega dela enačbe ne pozna. In ko se zave, da bi si želela izreči ad tenebras dedi, se hkrati zave tudi tega, da to ne bo rešilo ničesar več. Odra ni več.

Mogoče, mogoče pa sploh ne hodim proti vzhodu. Mogoče sta sončni vzhod in zahod samo navadna trika. Mogoče so mi kompas predelali in je moj magnetni sever v resnici daljinsko voden signal, zaradi katerega nevede hodim v krogih. Mogoče se nikoli ne bom vrnila domov.

In ta zaplet je tisti, ki v izvedbi precej presega podobnost z sorodnimi zgodbami, saj boste tule prepoznali Igre lakote ali tudi Batoru Rowaiaru, če smo že tu. Ta zaplet fokus razmišljanja prestavi v posameznika, ki nima vseh informacij o svetu, ki ga obdaja in deluje po pravilih nekoga drugega. Prestavi ga v proces prehoda v samozavedanje in mi smo tu na vsakem koraku, ki bo peljal od tega, da nekdo živi v prepričanju sveta, ki ga ni, prek dvomov in iskanjem kartezijeve točke gotovosti do končne razrešitve. Do tega sklepnega dela o knjigi nimam slabih besed, saj je v resnici odlično izpeljana zamisel o postapokaliptični grozi, ki nas vodi v psihologijo razgradnje človeka, prignanega do roba svojh zmožnosti. V sklepnem delu sem obstal z občutkom, da bi, pojemajoči sapi navdiha navkljub, stvari lahko bile izpeljane boljše.

Poslednja je izvrsten način za premislek o dobi, v kateri živimo. Brez moraliziranj na obči ravni deluje kot Igre lakote na steroidih, ko stran za stranjo vedno bolj neučakano želimo vstopiti v pripoved in junakinji pod zasilnim bivakom povedati, da se nič ne snema, da je nihče več ne gleda. A vendarle smo le nemočni in za varnim zavetjem knjižnih platnic opazujemo, kako se svet tega tu staplja s svetom, ki ga je tekmovalka v resničnostnem šovu pripravljena sprejeti za tistega, ki so ji ga nastavili ustvarjalci oddaje. Bistvo te knjige ni resničnostni šov temveč igralci, ki v njem ob krvavih lutkah pritiskajo selfije. Trumanov šov, v katerem ni nikogar več razen Trumana, ki še ni spoznal, da šova ni. In da krvave lutke niso lutke. Vzemite Poslednjo v roke, privezala vas bo nase in težko jo boste odložili. Odlična mešanica futuristične pustolovske pripovedi o koncu sveta, kritike medijev in družbe ter napete psihologije posameznice v njenem boju za obstanek.

✭✭✭



Obišči tudi:

Goodreads
Emka
Dobre knjige
Kirkus
AVClub
Spletno mesto pisateljice
Alexandra Oliva na Twitterju
Publishersweekly

17. oktober 2016

Primer Meursault: vem, kaj ste zakrivili na tisti plaži

Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila na sredi med njima. To, kar je druga je v odnosu do prve, bo zlahka še naprej stvar pogovora.

Ste uganili, o čem je govora. O dveh knjigah in eni pesmi, vse tri so med sabo, to je po gornjem sestavku najbrž jasno, seveda povezane. Gre za knjigi Alberta Camusa, Tujec in Kamela Daouda, Primer Meursault; med njima pa so kultni The Cure.




Medtem ko imamo prvi dve že kar nekaj časa v spominu, pa je prav sedaj zopet odlična priložnost, da se k njima vrnemo, saj je pravkar v slovenskem jeziku izšla nagrajena knjiga, prvenec alžirskega novinarja Kamela Daouda, ki se že v naslovu vrne h Camusovemu Tujcu. In tja odide še večkrat, tja odhaja od prve do zadnje strani. Gre za nenavadno knjigo, ki bo navdušila literarne navdušence, kot je tistega na Bookreads, ki je rekel, da je to res literarni dogodek leta in se obenem retorično opravičil Harper Lee s prikrito aluzijo na njenega, Pojdi, postavi stražarja. Nenavadna knjiga pa je to zato, ker jo tako formalno kot tudi vsebinsko na Camusevo delo povezuje veliko, obenem pa prebuja zelo zanimiva vprašanja o statusu Daoudovega dela.

To je grob, ki ga nenehno kopljem. Moj bog, kako slabo se počutim! Gledam te in se sprašujem, ali si vreden zaupanja. Boš verjel tej drugi, doslej povsem neznani različici? Ah, oklevam, ne znam se odločiti. No, prav, ne zdaj, bova videla pozneje, morda kak drug dan.

V romanu Primer Meursault v prvi vrsti nismo bralci. Ne zgolj bralci, ampak sogovorniki. Glavni junak zgodbe je tisti, ki se z nami pogovarja v bifeju in se spominja svoje preteklosti. Imel je brata in ima še vedno mamo (za razliko od Camusa). In praktično, vse, kar potrebujete v tem kratkem opisu vedeti o tem našem sogovorniku iz bifeja je to, da je bil njegov brat umorjen, umoril pa ga je Meursault. Natanko tisti, ki je glavni junak Camusevega Tujca. Njegov brat je tisti Arabec, ki ga je ustrelil na obali, ne le enkrat, temveč se je še štirikrat kasneje znesel nad njegovim truplom. Tisti Arabec, čigar umora ni obžaloval niti pred sodnijo, niti pred samim seboj. In tako, kot je ta smrt ena od prelomnic Tujca, je pravzaprav to šele izhodišče za Primer Meursault. Naš pripovedovalec piše knjigo o tem, kako je nek Francoz pred leti ubil njegovega brata na obali, kako njuna mati tega ni nikdar prebolela. Kako nikdar ni prebolela predvsem tega, da nihče ni hotel priznati tega umora, nihče ni hotel dati imena Arabcu, njenemu sinu, kako nikdar ni dosegla zadoščenja ob tej smrti in kako je iskala neko višjo pravičnost, čeprav je bržkone tudi sama v vse skupaj nehala verjeti. Naš pripovedovalec nam zgodbo pove počasi, vzdržema nas nanjo pripravlja in dviguje občutke skozi izjemno dodelano pisavo, v kateri je veliko občutkov in razočaranja. Mamino žalost povzdigne na višji nivo razočaranja nad omikanim intelektualcem, a to razočaranje je zajedljivo in jedko, veliko tega nam ima povedati. Natančno nam, ki v torbah ponosno nosimo Camusevega Tujca, in mu s tem, da ga hvalimo, o njem izrekamo dobro in pišemo eseje, izrekamo legitimizacijo njegovega breszramnega zločina, ki ni doživel svojega obžalovanja. Pove nam torej zgodbo svojega brata. Pove nam tudi zgodbo svojega umora. Pove nam zgodbo ženske, ki je za nekaj trenutkov vstopila v njegovo življenje, mu povedala za pisatelja, ki je o umoru napisal knjigo. V vse skupaj pa zaplete premislek o smislu, nesmislu, politiki, Alžiriji, zgodovini in kolonizaciji. Z vsem, kar počne, pa pravzaprav podaja čisto nov pogled na zelo klasično delo evropske literarne zgodovine.

Pomisli, to je ena najbolj branih knjig na svetu, moj brat bi lahko bil slaven, če bi mu le tvoj avtor blagovolil dati ime.

In kako natanko to stori? Kaj natanko naredi? Tule je mene Daoud dobil. Ko bralec prične z razmislekom o tem, kar ravnokar bere, ne more mimo tega, da ga pripovedovalec vedno znova ogovarja. Prva dimenzija te knjige torej ni zgolj pasivna neudeleženost na zgodbi nekoga drugega, temveč vpletenost vanjo kot njen konstitutivni del. Zgodba ni le samostojni roman o smrti nekega Arabca, ki šele leta kasneje dobi ime. Z imenom pride oseba, pride intima. Z imenom pride krivda in morala. In, ker Camusu težko pride do živega - pa ne zato, ker je mrtev, temveč zato ker je večen - mu mi, bralci, služimo kot simbol, ki je s krvjo na rokah ponosen na svojo literarno in miselno preteklost, katere pomemben del je, po naših besedah seveda, tudi Camus. Bolj ko v Tujcu vidimo pomembno delo, več krvi imamo na svojih rokah.

Da filozofiram? Ja, ja. Tvoj junak je dobro razumel stvari: umor je edinno pravo vprašanje za filozofa. Vse drugo je besedičenje. Toda jaz sem le človek, ki sedi v bifeju.

Obstajajo tudi drugi pogledi. Lahko bi zapisali, da je Daoud komplementarno dopolnil Camusevega Tujca. Ta je že pred toliko leti pisal o razumevanju sveta okoli nas, o izgubi smisla v življenju in o obsodbi tistega, ki noče igrati igre. V Primeru Meursault se podobne teme nadaljujejo, v odkritem dialogu. Daoud ničesar ne prikriva. To branje deluje kot nekakšen meme, ki je v temelj svojega dela vzelo neko drugo, znano delo in ga v okvirih tega, o čemer Aram Sinnreich govori, ko govori o etiki konfigurabilne kulture, umesti v svoje delo. S tem v resnici, kot se za meme spodobi, izvornemu delu ne jemlje ničesar, niti integritete niti učinka. Pač pa svoj diskurz vmesti vanj in njegovega vplete vase. Najbolje pri vsem pa je to, da ga povsem brez težav lahko preberejo tudi tisti, ki še nikdar niso slišali ne za Camusa, ne za njegovega Tujca. In v njem najdejo smisel, užitek in premislek. Natanko to, kar po vsem napisanem v kontekst vstopa nekako skozi zadnja vrata, prispeva k temu, da je prav več načinov branja in interpretacije Primera Meursault tisto, kar je pri njem najboljše.

Zato sem mnenja, da je roman izjemen. Težko mu je karkoli očitati. Deluje na različnih nivojih in bralca skozi bogat slog pelje na potovanje v življenje, ki ga lahko opredelimo kot stranski produkt literarne klasike Alberta Camusa. Ali bolje obstranskost žrtve, ki jo je roman izrabil za svoj učinek. Primer Meursault je obračun z literarnimi duhovi, kjer skozi legitimizacijo nečesa, o čemer do sedaj mogoče nihče ni zares razmišljal, pisatelj Kamel Daoud ustvari povsem novo, samostojno in izvirno zgodbo, v kateri bodo uživali predvsem literarni sladokusci.

Bo tudi Daoud dobil svojega Daouda?


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
Beletrina
The Guardian
The NYBooks
Goodreads
NPR 

07. oktober 2016

Otok nenavadnih otrok: zgodilo se je tretjega septembra

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega pogleda, zre nazaj v nas? Mar pod vsem tem je še kaj drugega od nas samih?


vir slike: sanje.si


Otok nenavadnih otrok bo v naslednjih tednih zagotovo spremljalo precej besed. Tim Burton je namreč posnel film natanko po zgodbi te knjige. In kot običajno, bo najbrž precej pozornosti namenjene filmu. Ta bo verjetno drugačen, kot je knjiga. Vedno je tako. Drugače niti ne more biti. A v izogib prepogosti napaki občestva, ki gre onkraj možnosti in na primerjave natika vrednostne sodbe tehtanja o tem, kaj je bolje, bom sam tu prenehal. Tudi zato, ker filma preprosto nisem (še videl). Izkoriščam pa prostor za to, da nekaj besede namenim knjigi. In ta je zelo berljiva mladinska fantazijska literatura, ki svojo podobo gradi v mnogih barvah, si pomaga z najrazličnejšimi odtenki sodobnega življenja, a obenem ohranja nek občutek klasične pravljičnosti z dodanimi dokumentarnimi elementi, ki se na koncu zaokrožijo v izredno zanimivo celoto. Predvsem se mi zdi predvsem pomembno to, kaj boste od knjige pričakovali. A o pričakovanjih kasneje.

Komaj mi je uspelo sprejeti, da bo moje življenje povsem navadno, ko so se že začele goditi izjemne stvari.

Zgodba Otoka je naslednja. Po uvodnih spoznavanjih z našim pripovedovalcem, šestnajstletnim Jacobom nam je jasno, da gre za skoraj običajnega fanta, ki ima nekaj težav z vljučevanjem v družbo, nima veliko prijateljev, v njegovem življenju pa veliko vlogo igra njegova družina. Tu je zelo pomemben njegov dedek, na katerega je še posebej navezan. In ta je v zgodbi ključna figura, saj je Jacobu že od malih nog pripovedoval zgodbe o otoku, o posebnih otrocih in njihovih nenavadnih zmožnostih. V dokaz vedno znova pojavljajočim se dvomom pa so tu tudi njegove fotografije. Dovolj nenavadne, da zasejejo seme dvoma. In potem se zgodi, dedek umre, Jacob je tej smrti priča, a ob tem vidi še nekaj. In pri tem seveda ne pomaga dejstvo, da je to videl le on. Sledijo pogovori, sledi psihiater. Sledi odločitev, da z očetom odpotujeta na otok, kjer naj bi dedek preživel nekaj let svojega življenja, od tam izvirajo tiste presnete fotografije. Soočenje s tem bi naj otroku pomagalo premagati travme ob dedkovi smrti. Jacoba spremljamo na otok, spremljamo ga pri raziskovanju tistega dela otoka, kamor nihče ne hodi in spremljamo ga pri tem, kako najde na pol podrto hišo, v kateri je še več fotografij. Z njim smo tudi v trenutku, ko se znajde na pravem mestu v bližini hiše in prvič zagleda obraze otrok, ki so do sedaj prebivali le na fotografijah njegovega dedka in v hiši, za katero se je do sedaj zdelo, da je polna le duhov časa, ki je že davno minil.

Fotografije mojega starega očeta so prišle iz skrinje, ki je razbita ležala pred mano. Nisem pa bil zares prepričan, vse dokler nisem naše fotografije dveh čudaških otrok, meni že znanih zamaskiranih pamžov z nabranima ovratnikoma, ki sta bila videti, kot da drug drugega hranita z zvitkom okrasnega traku.

Tu se uvod konča in začne se zgodba o posebnežih. Odpre se povsem nov svet, ki Jacoba navdane s čudenjem, ki mu ga ne gre zameriti. Nenavadni prijatelji, časovne zanke, zamrznjeni dnevi in zgodovina, kakršne ne pozna. Svet, v katerem so tudi povsem jasno postavljene razlike med dobrim in zlim; svet, v katerem ima vsak svojo vlogo, ki jo mora izpolnjevati, da vse skupaj ostane v ravnovesju. Kot tak, seveda, prinaša s seboj tudi zlikovce, ki jih Jacob doslej še ni srečal. Pa tudi čustva, za katera ni pričakoval, da ga bodo našla v tem medčasju in meprostorju. Pripoved nas potegne v vrtinec dogajanja, v katerem skupaj z glavnim junakom obračamo stran za stranjo, ne da bi vedeli čisto dobro, kaj se bo zgodilo na naslednji. Druščino posebnežev in Jacoba, ki spozna tudi marsikaj o samem sebi, na teh straneh čaka veliko novega in z njimi bo prav tako posebno tudi branje te knjige. Pri nobenemu žanru ni to tako noro, kot pri fantaziji - včasih bi si res želel, da bi videl v glave tistih, ki so prebrali takšno knjigo. Podobe, ki jih pri tem izriše domišljija, so najbrž povsem brez primere. Kot bi bilo najbrž povsem noro, če takšne knjige ne bi priporočal v branje.

Otok nenavadnih zgodb me povsem spominja na zgodbe, kakršne smo lahko v neki podobni maniri brali tudi v Harryju Potterju, a ne držite me za brado, knjiga ne poudarja razkošne domišljije in se ne posveča tako močno detajlom, da bi s tem ustavrila svet, v katerega bi si bralec želel zaradi sveta samega. Precej bolj bi ga dal vštric z Zafonovo Marino, ki v fantaziji težišče prenaša na junaka samega. Riggsov Otok je Marini podoben tudi v temačnem vzdušju, ki ga spremlja branje. Od začetka, kjer je Jacob povsem melanholično razpoložen najstnik, ki mu ni potrebno skrbeti za svoje blagostanje, prek strahu ob dedkovi smrti, neznanem potovanju na otok, srečevanju z ljudmi drugačne kulture, sprehajanju do druge, toliko bolj osamljene strani otoka in do malodane vsega, kar se zgodi onstran časovne zanke, kjer je v resnici oktober 1940, torej prostorčas vojne, je na delu temačen občutek. Ta občutek občasno (sicer malo nerodno) zarežejo le kadri Emme in Jacoba, ki v vsem tem najdeta še nekaj drugega. K srhljivem občutku mnogo doda še en temeljni gradnik Otoka. In to so fotografije. Te bralca spremljajo skozi celotno knjigo in z vizualijami podpirajo fragmente zgodbe. Uporabo fotografij v tem žanru lahko dojamem kot nevarno hojo po robu, saj po eni strani jemljejo bralcu moč tistega najmočnejšega, s katerim v branje vstopa - njegovo domišljijo, ki ji tule vsaj malo prireže peruti; po drugi strani pa ji doda dimenzijo dokumentarnosti (spomnite se Blair Witch Project) in tudi s pomočjo avtorjevega disclaimerja na koncu knjige s svojo domnevo avtentičnosti poskrbi, da ima zgodba tisto nekaj več, kar jo loči od ostalega v tem žanru, to so silnice, ki bralca porivajo k razmišljanju onstran fikcije. In v tem primeru se mi zdi, da je bil avtorjev načrt odličen, saj prav te fotografije s svojo starinsko patino in neobičajno (milo rečeno) vsebino bralca na redno frekvenco skozi knjigo spominjajo na to, da fantastično nemara ni onstran, temveč celo zelo blizu. Fotografije so v tem primeru čista zmaga.

Kdo neki vzame pražnjo obleko na lovsko odpravo? Zdaj mi je bilo jasno: nekdo, ki lovi še kaj več kot le živali.
 

A kot vsaka fantazijska zgodba, ima tudi Otok svoje bistvene poudarke nekje drugje. Na površju vsega, kar se zgodi v knjigi, bo pozoren bralec zlahka prepoznal motive najstniške tesnobe, nesprejetja v družbi, strahu pred vojno in družbe, ki ne zna dojeti drugačnosti. Staršev, ki si ne želijo drugačnih otrok in vloge, ki jo v vzgoji nosi šola. Šment, najbrž bi celo knjigo lahko interpretirali v smeri Jacobove kompenzacije svojega življenja in vsega slabega, kar se mu v njem zgodi. Otok nenavadnih otrok je metafora zatočišča za prestrašene otroške oči, ki jim družba obrne hrbet in upor proti temu, da postanejo kolateralna škoda zgodovine. Ta družbenokritična prvina je nekaj, česar ob branju ne gre spregledati.

To knjigo bo spremljalo precej besed in pričakovanj. Ne gre za grozljivko, ob kateri ne boste mogli zatisniti oči, vprašanje je tudi, katere poudarke je filmu izbral Burton (glede na to, da na slovenski trg oboje prihaja praktično vzporedno, bo to kar pomembno). Pač pa gre za več kot spodobno sodobno branje o fantu, ki odkrije svet, v katerem se počuti koristnega in ljubljenega, hkrati pa tudi svet, ki prinaša nevarnosti, ki si jih sicer stežka zamislimo. Občasno bi si sicer želel nekoliko drugačnih detajlov in poudarkov, a branje fantazije, podprto s pogumnim fotografskim gradivom, me brez zadržkov pelje v željo po čim prejšnjem prevodu obeh nadaljevanj Otoka nenavadnih otrok.


✭✭✭


Florence + The Machine : Wish That You Were Here (za film Miss Peregrine’s Home for Peculiar Children)



Obišči tudi:

24. september 2016

Zadnji pobeg: očetje in sinovi, beg in svoboda

Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014.


vir slike: emka.si


Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo zgodbo o tem, kako se majhen fant po imenu Deedee nekega dne odloči, da bo poklical svojega očeta. Deedee ima le mamo, s katero sta od nekdaj živela sama, brez Ivana, ki je Deedeejev oče. In ima najboljšega prijatelja Rubna, s katerim preživljata vse proste trenutke, skupaj hodita tudi na karate. Pripovedovalec v zgodbi je Rubnov oče. In to so pravzaprav vse glavne osebe, s katerimi imamo v zgodbi opravka. Seveda so tu tudi drugi, a pravi junaki zgodbe so v resnici le ti štirje. Tu je tudi Rubnova mama in sestrica, ljudje iz Ivanovega življenja in Hector, ki je poskrbel za to, da so se ti štirje skupaj znašli na jugu Francije, ko je Ivan sprejel njegovo vabilo, da bo tu nastopil s svojo točko. A pravi zaplet romana Zadnji pobeg je drugje: Ivan šele s tistim klicem, v katerem ga Deedee pokliče, izve, da ima sina. Prvič sliši njegovo ime in prvič občuti, kaj pomeni, da je oče. Deedee ga z otroško nedolžnostjo, mimo materinega privoljenja in vednosti pokliče, in odpre povsem novo poglavje njegovega vsakdana. Ivan k vsemu temu pristopi počasi in previdno. Ko ga Deedee povabi na ogled trening karateja, pride. In hitro odide. Nato se pridruži Rubnu, Deedeeju in Rubnovemu očetu na kavi. Nato pride klic in odločitev, da vsi štirje odidejo v Francijo. Zanimiva je predvsem dejavnost, s katero se Ivan ukvarja, da preživi. Nekako velja za klubskega Houdinija, saj nastopa s točko, v kateri se pusti zvezati in se nato z gorečim suknjičem reši vrvi in ognja. Ivan pobegne. Seveda mu vedno uspe, saj je v pripravo točke že leta nazaj vložil ogromno truda. Tako se vsaj našemu pripovedovalcu zdi, da v tem nastopu ni nič podrvženo naključju in večino energije Ivan posveti le še dramatičnem učinku, s katerim opravi s svojo točko. A zgodba pelje naprej in v Franciji so stvari nekoliko drugačne. Tu ima s seboj prvič v življenju svojega sina in prvič v življenju se zdi, da ga skrbi. Tako je tudi s svojo točko tokrat opravil nekoliko drugače. Za Ivana se skozi pripoved vedno bolj namreč zdi, da ga mučijo nekatere stvari iz preteklosti, povezane z družino, od katere je pred toliko leti odšel in za seboj pustil tudi brata, ki ga ni več. In Zadnji pobeg je pravzaprav zgodba o Ivanu, kako se z sinom, ki ga je šele spoznal, odloči, da bo tako ali drugače opravil z nerazčiščeno preteklostjo, ki ga preganja že dolgo. Kako bo to storil, pa vsekakor preberite, roman je v svoji slogovni posebnosti napisan zelo zanimivo in povsem mogoče je, da vas posrka vase. Pa še Sandokana najdete notri.

Kako je človek lahko zares svoboden in prost? Si tega želiš? Kako si lahko svoboden med ljudmi, za katere ti je mar, in kako si lahko svoboden, če ljudi, za katere ti je mar, ni zraven?
Ivan je napravil požirek.
Gigi je premolknila in ga pogledala z rjavimi očmi, nato pa rekla: Če pred vsem pobegneš, si zmeraj svoboden.

Zadnji pobeg ima nekaj pomembnih elementov. Čeprav dejansko v romanu seveda nastopajo tudi ženske, so v ospredju le moški liki. Pripovedovalec je sicer poročen in ima družino, a je očitno na prepadu krize srednjih let, v obdobju, ko skuša zbrati spoznanja pod črto svojemu dosedajšnjemu delu in se prevprašuje, kaj je dosegel in kaj bi lahko dosegel. Česa si, predvsem preko občasnih projekcij iz dogodkov, ki jih opazi v svoji okolici, želi, da bi bili njegovi dogodki. Razmišljanje, ki nam ga podaja, ni baročno, nasprotno se zdi, da asketsko podaja to in ono o Ivanu in dogodkih, ki se jim zgodijo. Tudi otroka opisuje malodane mehansko. Brez barv. Vse se zdi brez barv. A tudi brez barv lahko pove veliko. Tudi brez tega, da k opažanjem in pojasnjevanjem pripenja čustva, lahko pove veliko. Nato je tu Ivan, ki je pravzaprav junak iz naslova. Ta - Zadnji pobeg - jasno aludira nanj, saj je on tisti, ki si s temi pobegi služi svoj kruh. On je tisti, ki se odloči za zadnji pobeg. In vedno znova poudarja leitmotiv celotnega romana če pred vsem pobegneš, si zmeraj svoboden. In ta dvogovor, ki prestopa mejo opisovanja Ivanovih točk na odru, njegovega odnosa do sebe in do svojega dela na eni ter metafor o življenju na razpotnih točkah bivanja na drugi, je tisto, kar je avtor, vsaj tako se mi zdi, imel od vsega začetka v mislih. Ivan kot naslovni junak je tisti, ki pobegne, ki vedno pobegne. Tisti, ki je pobegnil od problemov doma, ki je pobegnil od razmer, ki so vladale doma. Ivan je migrant, ki je pobegnil in sedaj pobegne vsako noč, da preživi. In Ivan verjame, da je to tisto, kar mu zagotavlja svobodo. Dokler se ne sooči z Deedeejem. Tu se bodo pobegi morali končati. Pa ne le pobegi pred sinom in življenjem, ki ga prinaša otrok; tu se bodo končali tudi pobegi pred preteklostjo. V tem sklopu je tudi Rubenov oče, naš pripovedovalec, ki v to situacijo vstopa z drugega konca. S povsem drugačnega situacijskega zornega kota, ki ga okvirja družinsko, na prvi pogled popolno življenje, a ga refleksija Ivanove situacije popelje v razmišljanja, ki so nova. Temu sta v pravem simbolnem nasprotju postavljena otroka, Ruben in Deedee, ki se vsega lotevata na drugačen način in razmišljata drugače, kot odrasli. S preprostostjo in neobremenjenostjo, usmerjenostjo na kratkoročne cilje dosežeta svobodo, ki je sicer nekoliko drugačne narave, a ta nima opravka s pobegi. Ja, v bistvu gre za knjigo, v kateri boste brali o tem dvojnem odnosu do življenja. Zadnji pobeg se zaključi, ko ta dvojni odnos z roko v roki vstopi v novo poglavje življenja, ki ga je bilo potrebno pustiti zadaj. S pobegi je konec, svoboda pa se je pričela.

Prepričan sem. Zdaj ne morem več bežati.

Van Mersbergen je v Zadnjem pobegu ubral zelo izvirno pot. Se mi zdi, da prav pogosto takšne pisarije še nisem bral. Slogovno je povsem svojevrsten, v nenasilno združenem razmišljanju pripovedovalec pogosto meša preteklost in sedanjost, vse skupaj pa ima zares odraz neke brezbarvne mehaničnosti, ki je toliko bolj presenetljiva, ko opisuje svojega otroka in njegovega prijatelja pri igri. Mogoče bo prav ta brezbarvnost koga zmotila, a se zdi, da je prav to eden od avtorjevih podpisov pod to knjigo. Sicer pa se zanimivo, z moškega gledišča (če kaj takega sploh obstaja) loteva družbenih tem boja za vsakdanji kruh, očetovstva, odnosa do družine, kariere in preteklosti. Vse to spaja metafora bega kot pogoja možnosti za svobodo. Bega, ki ga protagonist odpravi. Ne da bi življenje pustil brez tega spoja, temveč da ga toliko bolj poveže skupaj. Zelo zanimivo čtivo, ki si ga bom sicer bolj kot po vsebini zapomnil po slogu, a ga brez težav priporočam naprej.


✭✭



Obišči tudi:

18. september 2016

Skrivna zgodovina: privlačna v črnini

Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov, kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen.

vir slike: emka.si

Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovirah uspe pridružiti izjemno zaprti skupinici študentov klasične filologije in počasi začenja spoznavati tako svoje štiri sošolce kot tudi profesorja Juliana in njihov način življenja in dela. A knjiga se ne prične tu. Knjiga se prične mnogo bolj razburljivo. Takoj po dveh straneh je bralcu namreč jasno, da je eden od teh sošolcev Julianovega razreda mrtev in da so ga ostali umorili. Ne, ni bila nesreča. Vse skupaj je bilo skrbno načrtovano in naš pripovedovalec Richard, skozi čigar oči Skrivno zgodovino beremo vseh njenih petsto in še nekaj strani, nam da jasno vedeti, da je to nekaj, kar se je moralo zgoditi, tako ali drugače. Zato je prvi del knjige pravzaprav pojasnjevanje, zakaj in kako je do tega sploh prišlo. Zanimivi so neverjetno pametno odmerjeni počasi zgradbo postavljajoči profili Charlesa, Camille, Henryja, Francisa in Bunnyja, tudi Juliana in Richarda samega, ki vzdržema peljejo dogajanje v točko, ki nam jo je pisateljica razkrila takoj na začetku zgodbe. Druščina je povsem vpeta v svoje študentsko življenje. Vodi jih strasten študij, v katerem odkrivajo svetove, ki prebivajo le še v knjigah in jezikih, ki so že nekaj časa mrtvi. Z drugimi študenti se družijo le izjemoma, zdi se, da ostali svet takole čez palec označeno nekako ne dosega primernih kriterijev. Ne le ostali študenti in profesorji v kampusu: svet je tu le zato, da daje prostor resnicam, ki se dogajajo med našimi junaki. Ti tako prava prijateljstva stkejo le med sabo. Ostali svet je le kulisa. Njihova izjemnost, nenavadnost, ekskluzivnost je privlečena do skrajnosti fantazij mladih študentov, ki z branjem največjih modrosti zgodovine in ob spodbudi profesorja, ki jih v slogu iniciatorja vabi v svet sublimnega, postanejo žrtve fantazm, katerih okvirji so prerasli vse, čemur so dorasli. Te iste študente v kremplje omame zvabijo starodavne bakanalije in v hrepenenju po metafizičnem izkustvu onkraj prostora in časa, ki pomenita le omejitve vsakdanjih ljudi, da odidejo predaleč. Prvi del knjige tako govori o gošči, v kateri so se znašli. Govori o življenju v kampusu, govori o dekadenci, govori o grehu in govori o tem, zakaj je moral eden od njih umreti.

Kdaj prej v življenju sem imel najbrž zgodb na pretek, a zdaj ni nobene druge. To je edina zgodba, ki jo bom lahko še kdaj povedal.

Knjiga nato stopi v drugo fazo. Prične se del, ki ostaja na pogorišču problema prvega. Sošolca so našli. Preiskava, pogreb, druženje z družino umorjenega. Druženje med sabo. Predvsem slednje. Zgodba, če je bila najpoprej nekakšna kriminalka, ki se odvija med mladimi, posebnimi, iščočimi resnico v zgradbah, ki se ne dotikajo trivialnosti običajnih ljudi, so sedaj na sporedu oni sami. To, kako bodo stvari reševali med sabo. Kako dobro se pravzaprav poznajo. Kaj je narobe z njimi. Pri tem je potrebno dodati, da je pisateljica večini tej druščine poklonila tudi zelo bogato zaledje, v katerem ji s pomočjo dediščine, rent in skladov ni potrebno kaj prida skrbeti za to, kako bodo preživeli. Zato so materialni problemi še ena sfera, ki jih s svojim neobstojem ne prizadane preveč. No, kot rečeno, vsaj večino od njih ne. Prostor je tako izpraznjen, na površje pride narava težav, ki jih imajo. Predvsem, kako se med sabo sprejo, kdo s kom govori, kdo bo spil več alkohola in kdo bo osvojil srce Camille. Avtorica je tule mojstrsko iz globeli volčje človekove narave potegnila preostalo četverico in mednje zasejala povsem neizbrisljiv corpus delicti. Camillo. Dekle, sestro dvojčico Charlesa, s katerim je, jasno, zelo tesno povezana (nemara celo pretesno). Postavila jo je med strahospoštovanja vrednega Henryja in svojega brata. Če smo čisto iskreni, je v tem trikotniku nekje potihem tudi naš pripovedovalec. Ki pa ima skozi celotno pripovedovanje eno samo hibo, zaradi katere v tem trikotniku nima kaj iskati, dasiravno je do Camille najbrž od vseh čutil največ. Ta hiba, ki jo avtorica počasi, a vztrajno in vedno bolj očitno prikazuje, je najbolj očitna prav v tem, da naš pripovedovalec v tej druščini v resnici nima kaj iskati, vanjo ne sodi in s soprotagonisti ne govori čisto enakega jezika. To slednje sem navkljub njihovi skupni točki - eksluzivnosti študija grščine - ki so jo prav zaradi nje s pridom večkrat izkoriščali, kadar so želeli, da jih ne razume nihče drug v sobi, formuliral tako, kot sem. Bistvo seveda nima opravka z grščino, temveč s karakterjem te v fantazmo potegnjene družbe. Ironija vsega pa je, da jih je na koncu pravzaprav pokopala prav resničnost sveta, ki so se ga ogibali. Svet, ki mu vladajo alkohol, nasilje, orožje in neuresničene ljubezni.

Če se ozrem nazaj, so reči bolj ali manj jasne. A takrat se nisem zavedal ničesar drugega kot svoje sreče in ne vem, kaj drugega naj še rečem kot to, da je bilo življenje tiste čase videti nadvse čarobno: splet simbolov, naključij, slutenj, zloslutnosti.

Tako se zgodba o mladih študentih, ki storijo zločin, od katerega se pravzaprav nikdar ne poberejo, preusmeri v noir pripoved o fatalni ženski, ki, jasno, pomeni smrt. Čigavo, seveda ne povem. In čeprav proti koncu vse skupaj spominja na tragedijo, je epilog na nek način odrešilen. Če je prvi del knjige pravzaprav eksplikacija brezna, v katerega so naši junaki padli; in drugi del zaznamujejo pogubni poizkusi rešitve iz tega brezna, ki se v svojem prekletstvu v prvi fazi zdi povsem brezdanje, epilog, vsaj v mojem branju, pokaže, kako je bila prav dekadenca njihovega nesoočenja s tem, kaj so storili, prava krepost, s pomočjo katere so vendarle na nek način iz brezna zlezli. Ne brez žrtev, seveda ne, a vseeno so ven prilezli.

Govoril je o tisti globeli. In ves zgrožen sem ugotavljal, da ima po svoje prav. Naj se sliši še tako grozno, ampak tega, da je Bunnyjev umor vse poznejše dogodke obžaril z nekakšnim technicolorjem, nisem mogel zanikati. In čeprav je ta nova jasnina pogleda pogosto krotovičila živce, nisem mogel zanikati, da ni bila povsem neprijeten občutek.

Danes mi je povsem jasno, zakaj je Donna Tartt tule označena kot avtorica izjemno uspešnega dela, prodanega v milijonih izvodih. Skrivna zgodovina je izjemno kompleksno delo, ki si tam, kjer ni potrebno, ne jemlje preveč prostora in obratno tam, kjer ga mora, si ga vzame več. Pripoved je povsem črna, temačna in skrivnostna. A bralec je vanjo posrkan. Na svojo stran ga pridobi s zgradbo kriminalnega romana, nato pa te vpelje tja, kamor si je od vsega začetka želela - v psihološke profile izgubljene mladine. V interpretaciji Skrivne zgodovine je potrebno torej v zakup vzeti vso to mnogoplastnost: težko govorimo o enem žanru, a zdi se mi, in številke bralcev to neizpodbitno tudi potrjujejo, da je uspela nagovoriti in pozornost pritegniti mnogo večjemu številu bralcev, kot bi se svetu, v katerem vladajo enostavne zgodbe in trivialne nezmožnosti globljega uvida pripisalo. Tole je knjiga, ki jo boste prebrali in kul vam bo, da ste jo prebrali. Moderni klasik, ki je nedvomno moderni klasik. Slovensko izdajo bogati tudi spremno besedilo Ane Schnabl.

Zgodba Skrivne zgodovine mi je v spomin za nekaj hipov pripeljala Društvo mrtvih pesnikov, ki pa ga je v asociacijah nujno potrebno srečati s Tanko linijo smrti. A ne obesite se preveč na te aluzije: ta knjiga je mnogo preveč kompleksna in polna, da ji to ne bi delalo krivice. V svoji črnini je neverjetno privlačna in v pripovedi ne ubira nepotrebnih poti, odlična je v konkretnem pokazu nedojemljivosti ljubezni in nenadjebljivo je strastna od prve do zadnje strani.

Res si ne znam razložiti, čemu smo jo v prevodu dobili šele zdaj. Zelo priporočam.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...