31. december 2015

Časokljunov dosje (III): bralno leto 2015

Leto je zopet okoli. December prešerno trosi svoje nečimrnosti vsepovsod, kakor bi pijanec iskal sledove treh kosov, ki so pred njim v mestno blato risali svoje sledi. Vse je temno, svetloba brlizga edinole skozi šibko odsevnost umazanih oken, kjer se je njega dni zrcalila ponosna lepota prazničnih luči. Vse ostalo je prazno. Duše so odšle, svečke ugasnile, žica pa je pretesno objela še tista srca, ki so v osamljenosti iskala topline, našle pa le krvaveče razočaranje. A tule nas je še vedno dovolj, tolažbe ne zmanjka. Na cesti, v telovadnicah, trgih, parkih ali v vaških, že davno od boga pozabljenih krčmah. V iskanju teh pravih resničnosti radostno vzkipim vsakokrat, ko v teh surovih mimobežnostih naletim na Časokljunov popis. Saj se spomnite Časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. Seveda odlično opravlja svoj posel.

A Beauty Reading by Candlelight, Keisai Eisen (1790-1848)
vir slike: 3wings.tumblr.com



Kot vedno, seznam bralnih zmag 2015 se je izkazal za pravega in čas je, da ga delim naprej:

Bralno leto 2014 se je pričelo z izvrstno biografijo Pravi moški zate. Leonard Cohen je genij in v čast nam je lahko, da živimo v istem času kot on. Januarsko branje se je nadaljevalo z Murakamijem njegovim Ljubi moj sputnik. Počasi zmanjšujem število neprebranih del tega japonskega čarovnika. Na tihem upam, da bo kmalu v 2016 sledilo tudi nekaj čisto svežega v tej smeri. Odštekano sem nadaljeval z Houellebecqom in njegovo Platformo, nato pa odšel v meni ljub žanr mladinske književnosti, tokrat s pridihom kriminalke, v Rdeča kot kri. Že proti koncu februarja sem z dvemi odličnimi deli odšel nekaj desetletij nazaj. Obe deli sta se ukvarjali z drugo svetovno vojno, obe presunljivi, izjemno dobro napisani – zbirka Roman pri Mladinski knjigi zares redko razočara. Gre za HHhH in Adamovo zapuščino. Nedvomno odlično branje za vse ljubitelje žice.

Portrait of Alexander Pope, Sir Godfrey Kneller (1646-1723),
vir slike: commons.wikimedia.org

Pomlad je šokirala z odlično Tirzo. Kruta in resnična zgodba o družinskem problemu. Gre za otroke? Preberite, delo je nenadjebljivo glede marsičesa. Ker ves čas z veseljem spremljam tudi nova čtiva za mulce, bi bilo potrebno izpostaviti marsikaj, a če že česa absolutno ne smem pozabiti, je to Deček in hiša Maje Kastelic. Slike brez besed peljejo do svetov, ki jih pokonci držijo zgodbe, ki jih spišemo sami. Odličnost brez primere. Branje pa se je nadaljevalo s ciničnim gospodom Ovejem, ki s svojo iskreno zoprnijo priraste k srcu. Maja sem se ponovno lotil enega od Murakamijevih del, tokrat čarobnega Norveškega gozda. In ostal brez besed. Počasi sem dojel, da Haruki spada med tiste, ki jih prištevam k najljubšim. Tudi Daria Bignardi s svojo Popolno akustiko ni razočarala. Pri Outsiderju so me povabili k branju Zweigovega Včerajšnjega sveta, proti koncu pomladi pa sem užival v Nessovem Več kot to in v Luisellijinih Breztežnih, delu, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vračajoč se k nepotrebni kratkosti in potrebi po nadaljevanju.


Guillaume de Tignonville, Les dits moraulx des philosophes, France ca. 1473, 
Free Library of Philadelphia, Lewis E 209, fol. 21r, 
vir slike: discardingimages.tumblr.com


Poletje je branju posebej naklonjen čas, še posebno pri mnogih, ki takrat pobrišejo prah s Kindlov in obnovijo svoje članstvo v knjižnici. Pri meni je tu lepo zapisan Kenzaburō Ōe, prav tako Colum McCann s svojim Transatlantikom. Nekaj povsem posebnega so bila druženja z Julianom Barnesom in njegovo Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol. Vrnil sem se tudi k ljubemu mladinskemu žanru in se navduševal nad iskanjem pobegle Margo in razkrivanju tudi drugih, ne le Lažnih mest. Dospela je tudi druga knjiga trilogije Sneguljčica, Bela kot sneg Salle Simukke, ki me je tokrat popeljala v Prago. Očeta, ne svojega, zanj vem, kje je, pa sem iskal skupaj s Puntijem po celi Evropi v Izgubljenih kovčkih. Poletje je poskrbelo tudi za izvrstno, najbrž najboljšo kriminalko leta 2015. To je Resnica o aferi Harry Quebert. Super branje. Za tem sem predihal tudi Jeroma K. Jeroma in njegovo Trije možje se klatijo. Še ena zelo dobra knjiga, ki na piedestal prevpraševanja postavi sodobno vzgojo in družinske vrednote, je sledila v izdani Večerji Hermana Kocha. In ko se je dan že pošteno skrajšal, je prišel tudi Pamuk s svojo Tiho hišo.


Honore Daumier. Don Quixote Reading. c.1865-1870,
vir slike: abcgallery.com


Pričetek jeseni je s seboj prinesel Hruškadóttir in Sviloprejko. Prva je trpka izpoved dekleta, ki je odraslo v svoji izgubi in išče vezno tkivo v boju proti razpadanju svojega sveta. Drugo pa težko pričakovano in izvrstno nadaljevanje serije o detektivu Cormoranu Striku, super krimič. Nekoliko bolj trpko branje, a polno težko opisljivih emocij soočanja s smrtjo, je prišlo z Giordanovim romanom Črnina in srebro. Povsem na drugem nivoju pa je bilo branje Vojne in vojne, v katerem je avtor s svojim slogom poskrbel za velike bralne izzive, a trud tudi nagradil. V čas druge vojne pa sem sem vrnil tudi z Maxom, knjigo, ki jo najbrž najbolj odlikuje prav pozicija pripovedovalca. Če še niste zagrizli vanjo, toplo priporočam. Novembra sem za Outsider bral tudi Gladwellovo pisanje o Davidu in Goljatu. Predvsem pa sem bil prijetno presenečen pri branju Eleanor in Park. To je roman s katerim avtorica Rainbow Rowell zagotovo vnaša v mladinsko literaturo povsem svoje kvalitete. Fino branje, povsem ob bok Greenovim delom v tem žanru. Še pred decembrom pa sem priložnost dal tudi Zafónu in njegovi Marini. In ni mi bilo žal.


Il manoscritto perduto, Jean Henri De Coene (1798-1866),
vir slike: commons.wikimedia.org


Zadnji mesec pa je na spored prišlo tudi delo Modernih klasikov, Švindler, špijonka in človek z bombo, ki na svojstven način prikaže usode treh znanih zgodovinskih osebnosti, mimogrede pa navrže še to ali ono o poti razvoja znanosti in umetnosti. Povsem drugačna, dasiravno prav tako življenjepisna je bila prva knjiga Knausgårdovih spominov Moj boj. Knjiga, ki jo kar beremo in beremo, čeprav v njej ni nič drugega kot nezaustavljiv tok spominov, v katerih gre predvsem za avtorja, ki obračunava s svojo preteklostjo. Nič tako lepega, a vseeno komaj čakam nadaljevanja. Za konec leta pa je poskrbela klasika, Matthew Lewis in njegov Menih, kontroverzno delo, ki je povsem svoj kontekst dalo pojmu skušnjave telesa. Še posebno, če vemo, da je bilo napisano v 18. stoletju.

In ker tako dolg seznam ni dovolj prijazen brez ustrezne hierarhije, je seveda povsem spodobno, da v ospredje postavim deset naslovov, ki so mi, preprosto povedano, dali največ. Tule so, tokrat v povsem naključnem vrstnem redu: Max, Vojna in vojna, Moj boj, Tirza, Eleanor in Park, Resnica o aferi Harry Quebert, Več kot to, Norveški gozd, Deček in hiša in HHhH.


Na nove bralne zmage.


Časokljun, sláinte!

28. december 2015

Menih: o redovnicah z grehom in opatu, ki podpiše pogodbo

Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah. Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami. Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta. 

vir slike: sanje.si

Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi strani. Izvzemši krajšo epizodo z razbojniki sredi gozda se avtor pravzaprav ne ukvarja z drugimi kot s spletkami in drugimi razmerji, ki vladajo med plemstvom in dušebrižniki. Tako je prvi aspekt te knjige v resnici pronicljiva kritika vladajočega razreda, torej ljudi, ki so imeli precejšen vpliv. Ljudi, ki so bili po eni strani vzor vsem ostalim in zatorej po drugi neka moralna avtoriteta družbe nasploh. Puščico svoje zgodbe je torej uprl na tiste, ki bi v neki večji meri morali biti predvsem neoporečni. V resnici, glede na podobo, ki jo gradi o nekaterih (Ambrosio), skoraj svetniški. Obe omenjeni zgodbi se malo prepletata, dogajata se praktično na istih kvadratnih metrih. A zdi se, da lahko funkcionirata druga mimo druge, brez kakega večjega vpliva.

Oh! Zadihaj v nežnih zvokih, lira moja!
Tu si lepota najraje odpočije,
da opiše vnete sle bolesti,
ki zvestemu ljubimcu v prsih bije,

Prvi zgodbi gre nekoliko osrednejši položaj. Gre za zgodbo, v kateri so vpleteni mlada Agnes, njen brat, njena nesojena ljubezen, njeni starši, njena teta. Zgodba se vrti okoli ženske, ki je skoraj izgubila otroka in je obljubila, da ga bo v znamenje hvaležnosti zapisala cerkvi. To je v marsičem zapečatilo usodo Agnes, lepega dekleta, ki je tako v življenju imelo zelo malo izbire. Zgodbo o Agnes in njeni preteklosti izvemo prek Dona Raymonda, ki nam v dolgi pripovedi zaupa, kako je spoznal baronico Rodolfo, ki je svoje srce ogrela zanj, a bila na smrt razočarana in maščevalna ob dejstvu, da se je Don Raymond čez nekaj let odločil zgolj za njeno nečakinjo, mlado Agnes. Kljub temu, da je Raymond v resnici Rodolfi rešil življenje. Slednja se je v svoji maščevalnosti odločila, da bo toliko bolj strogo sledila navodilom glede Agnes, ki jo ima na skrbi. Tako je ta zgodba v resnici žalostna zgodba o dveh, ki se ljubita, a jima nikakor ni omogočeno, da bi bila skupaj. Nič, kar poizkusita, jima ne uspe. Agnes je pristala v samostanu Svete Klare. In tu je sedaj. Z velikim problemom. Zaplet v tej zgodbi nastane, ker sta se kljub strogi politiki dostopa v samostanu uspela dobivati in Agnes je, zoprnosti njenega položaja navkljub, zanosila. In ko to izvejo predstojni, se ji ne obeta prav nič lepega. Agnesin brat, Don Lorenzo, skupaj z Raymondom se odslej na vse kriplje trudi, da bi Agnes živo in zdravo vrnil iz samostana, a zloba predstojnice, ki mu stoji na poti, se zdi neverjetna. Kako se zgodba konča, pa le preberite. Obeti so odlični.

Zato prenehajte prositi zanjo, saj bodo vaše prošnje naletele na gluha ušesa. Moja odločitev je sklenjena. Jutri bo Agnes postala grozljiv zgled moje pravičnosti in zamere.

Druga zgodba je v marsičem kontrastna s prvo. Govori o Ambrosiu, opatu sosednjega samostana, ki je tudi kot literarna figura nekaj povsem posebnega. Ima nekaj čez trideset let, a strogo življenje za samostanskimi zidovi od majhnega ga je v njegovi predanosti izklesalo v pojem popolne čistosti in zapisanosti katoliškemu nauku, v pogledu, ki je v vsem, kar počne, neprestano usmerjeno k bogu. Lewis ga izpostavi kot živečo legendo, ki s svojim asketskim življenjem, v katerem nikdar ne zapusti samostana in retoričnega genija, ki ob četrtkih, ko javno pridiga, v cerkev privabi neverjetno množico ljudi in začara ljudi z govori na prižnici. V tej zgodbi hitro spoznamo tudi Rosaria, mladega in tihega brata, ki v istem samostanu uživa zaupanje in globoko prijateljstvo Ambrosia. Tu se zgodba zaplete precej hitreje in siloviteje. Rosario ni to, kar se zdi. Rosario je dekle z imenom Matilda. Lepo dekle, ki je imelo Ambrosia ogledanega že dolgo. Matilda skriva velike in grozljive skrivnosti. Dekle ima pod kontrolo sile, mnogo temnejše in peklenske od vsega, kar poznamo do sedaj. In Matilda Ambrosia zapelje, predstavi mu življenje pregrehe, telesnih užitkov in usojenosti želja po strasteh, ki ne samo, da ne pritičejo svetniškemu statusu opata, temveč celo presegajo moralne norme, ki družbo mimo vsega držijo skupaj. Opat je podlegel. Povsem. A glavni zaplet te zgodbe se pojavi takrat, ko si Ambrosiovo srce poželi Antonie. Še enega prelepega mladega dekleta, ki pa je prav tako v strogi oskrbi svoje bolne matere Elvire in njene sestre. In v to Antonio se sedaj prenovljeni Ambrosio, če temu lahko tako rečemo, usmeri vse svoje želje. Da pa bi bila mera prepletenosti zgodb pravšnja, je ta Antonia ista, kot tista, s katero nas Lewis pospremi v uvodnih taktih knjige in, ki je v enem srečanju poskrbelo za to, da se je Don Lorenzu, bratu zgoraj omenjene Agnes, povsem zmešalo od ljubezni. A Ambrosio ne bo odnehal, to je popolnoma jasno. Za dosego svojega cilja je sedaj pripravljen oditi dlje kot kdajkoli in kdorkoli. In v toku svojih čisto jasno razločnih misli se tudi sam posluži dogovorov s hudičem.


vir slike: bl.uk


Obe zgodbi imata sunkovit in hkratni zaključek. Mnogo finalnih trenutkov se odvije v kostnici samostana sv.Klare, ki je z vrtom povezano z opatijo Ambrosia. V tem skoraj akcijskem, srhljivem in fantastičnem zaključku se izteče marsikaj, končajo mnoga življenja, nekatera pa bitke in srd neskončnega trpljenja uživajo še onstran, po svoji smrti. Zaradi odločitev, ki so jih sami sprejeli in pogodb, ki so jih podpisali z hudičem. Kako se konča zgodba z Agnes in Raymondom, zgodba Ambrosia z Antonio in Lorenzom, pa Matildo, Elviro, klarisami in ostalimi, boste morali v roke vzeti Meniha. Zgodbe in vrednostne sodbe, v katere nas pelje Matthew Lewis, so mnogo preveč kompleksne, da bi jih lahko na kratko odpravil in vam vzel veselje do tega, da jih razkrijete sami.

Za zdaj so njegove druge strasti še mirno spale, vendar zadostuje, da se prebudijo enkrat samkrat, pa se izkaže vsa njihova silovitost, obenem mogočna in neuklonljiva.

Medtem, ko se prva zgodba ukvarja z plemstvom in spletkami, ki so na delu pri premožnih, da dosežejo svoje in so v veliki kontrasti s preprosto in resnično ljubezensko zgodbo (Agnes in Raymond), je druga zgodba precej bolj temačna, grozljiva in nepredvidljiva. Tu je na delu simbol neomadeževanosti (Ambrosio), ki ga kot Adama v raju Eva, tule zapelje v mladega meniha (Rosaria) preoblečena zapeljivka (Matilda) v sodelovanju s padlim angelom. Prva zgodba svojo transgresijo dočaka v podobi sadistične predstojnice klaris, ki v kaznovanju za povsem zemeljski prekršek mlade redovnice, najde pot do lastnega uživanja v trpljenju drugega. Svet, popolnoma zaprt za zunanjost, svet samostana, se zdi popolnoma nedostopen za kakršne koli posege vanj in kot tak izvrstna metafora za nemoč pravnih in moralnih zakonov v tako izolirani in privilegirani družbi. Čeprav z nekaterimi posegi, ki jim bo bralec težje verjel, je zgodba prava. A pravo kritiko družbe, njeno dovršitev, gre iskati v čisto odtrgani in nori zgodbi o Ambrosiu. Tu telesne strasti iz običajne želje po potešitvi eskalirajo v povsem netelesno potrebo po izničenju moči drugega, nadvladi in gospodarjenjem, za katerega je protagonist pripravljen podpisati svojo dušo hudiču. Užitek, ki je v prvi zgodbi domoval še tu, na zemlji, in se hranil z običajnim sovraštvom, je v drugi zgodbi presegel okvire tostranskosti. Zaradi tega je ta zgodba tudi mnogo bolj konsistentna in privlačna za branje, njen žanrski razpon pa sega od romance do najtemnejše srhljivke. Za bralca to pomeni, da bomo z Ambrosiom najprej sočustvovali, kmalu pa zakrivali oči pred strašnimi prikaznimi in gnusnimi gestami tega, kar postane. Če gre v prvi zgodbi za popravilo krivic za žrtev, ki je bila nepravično storjena, gre v drugi za genezo žrtve, ki jo nekdo stori v zameno za absolutno moč in nadvlado užitka, zavedajoč se, da poti nazaj ni.

Lewisov Menih je čtivo, kakršnega v tem času na naših policah en boste našli mnogo. Izvrstni gotski roman z vsem, kar mora takšno branje vsebovati: ljubezen, smrt, grozo, pošastne prizore, nesmrtne sile, visoka obzidja nedostopnih krajev, strupe, strasti in boj med dobrim in zlim. Po svoje v marsičem izvrsten uvod v branje Marquisa de Sada. Po njej sezite torej vsi, ki ste kdaj koli uživali v delih Edgarja Allana Poeja, Brama Stokerja in Mary Shelley. To so zgodbe, ki na povsem svoj način prikažejo ljubezen in iskanje nedosegljvega, pri čemer se poslužujejo motivov, ob katerih se lepodušniško radi obrnemo proč, a so vanje spretno zakriti pomenski odtenki našega življenja, za katere ne moremo, da ne bi gledali naravnost vanje. V teh zgodbah je nekaj izjemno lepega in intrigantnega. In mednje sodi tudi Menih Matthewa Lewisa.


✭✭✭


Knjiga ima dolgo zgodovino, služila pa je tudi kot navdih filmski umetnosti. Najbrž zadnji poizkus, da vsaj del zgodbe uprizori na platnu, je bil The Monk iz 2011, tule je trailer:






Obišči tudi:

16. december 2015

Moj boj (1. knjiga): o očetu in drugih spominih

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni pomembno. Nekaj povsem drugega je priložnost, ki se nam ponudi pri tem, kaj bomo z vsem tem počeli. Ta je pomembna. Slike, zvoki, vonjave, prepiri in smeh. Prvi strah, prvi poljub, prvo pivo, prvi akord. Neprecenljivo. Izpade pa vprašanje kontrole. Zato lahko spomini vedno presenetijo. Tukajšnjost v spominih, s katero iz njih rišemo podobe, da jih lažje damo predse vsem, ki jim želijo prisluhniti, je tista najpomembnejša. V tej prisotnosti v preteklosti najbrž počiva mnogo gradnikov snovi, iz katere smo narejeni. Karl Ove Knausgård z Mojim bojem k takšnemu razmišljanju neskromno pristavlja mnogo.


vir slike: mladinska.com

Pelje nas na pot svojega življenja. V velikem slogu in v tempu, ki ne razkrije prav ničesar. Zajetno delo, katerega prvo knjigo smo ravnokar dobili v slovenskem jeziku, je povsem nepredvidljivo. Zdi se mi, da nekako v nobenem od danih trenutkov v knjigi nisem povsem jasno mogel predvideti, kaj bo sledilo. Avtor se je povsem prepustil svojemu toku spominov, kot da občasno tudi sam ne ve, kam vse ga bodo pripeljali. V tem smislu imamo pred seboj povsem divjo in intimno zgodbo, ki ima vsaj na prvi pogled kar nekaj središč. S tem je kar nekako odtaval od vsaj regionalne tradicije, ki je recimo kake skandinavske kriminalke ustoličila na enega od tronov svetovne literature. Te imajo povsem jasne cilje, hladno in premišljeno nizajo zgodbe, ki jih pišejo temni odtenki človeške duše. Tukaj so ti odtenki mnogo manj enoznačni, nizanja premislekov in spominov pa so brez šablone, ki bi okvirila nepomirjenost, ki se skuša spraviti  z duhovi preteklosti. Knausgård se je v tej džungli, ki ji s svojo nevarno nezapovedljvostjo tempo nalagata svoboda in hkratna nujnost avtobiografske fikcije, znašel izjemno. A roke v ogenj ne bi stegoval, da tudi njega niso spomini vsaj malo presenetili.

Prvi del Mojega boja se Knausgård ukvarja s svojim otroštvom. Sprva s travmatično izkušnjo podobe, ki jo je njegova domišljija zarisala v televizijska poročila in nato skozi mnogo dogodkov, ki so ga spremljali na poti do odraslih let. V tem delu gre izpostaviti predvsem dvoje: najprej se čuti velik vpliv Christensenovih Beatlov, ki prav tako slikovito in sočno prikazuje odraščanje na Norveškem, prepleteno z ljubeznijo do glasbe. Knausgård je mimogrede sam navrgel referenco na to izvrstno čtivo in opisoval svoje najstniško življenje z najboljšimi prijatelji, z bendom, ki so ga imeli, z glasbenim mentorstvom, ki mu ga je nudil brat Yngve, s prvimi pivskimi poizkusi in življenjem, ki ga običajno v teh letih zaznamuje tudi iskanje resnične ljubezni. V tem delu je Knausgård izjemno berljiv, svoje življenje nam ponuja kot bi ga bil doživel včeraj, a obenem ohranja distanco prvoosebnega pripovedovalca, ki ve, da se je to dogajalo že vrsto let nazaj. Druga stvar, ki jo tudi avtor sam postavlja ves čas v ospredje, je njegova družina. Še bolj natančno, podoba njegovega očeta. Oče je bil od vsega začetka v njegovem življenju prisoten kot strahospoštovana figura, pojem avtoritarne figure, ki je ob odsotnosti mame odigral tudi vlogo glavnega vzgojitelja Karla Oveja. Odnos z očetom, njegovimi gibi, razmišljanji, redkimi besedami je Knausgårdu odločilno zaznamoval spomine na ta del njegovega življenja. Ne glede na vse, kar boste prebrali, je v ozadju najpomembnejša družina. Odnos z očetom potuje od spoštovanja do zavračanja. Do očeta, se zdi občasno, ne čuti prav ničesar. Ali nekoliko drugače, prav nič veselja.

Očeta nisi mogel opazovati, vedno te je opazil, videl je vse, vedno je videl vse.

Potem pride drugi del. Tu je dogajanje prestavljeno v odrasla leta Karla Oveja, ko je ta že pisatelj v srečni zvezi, kar nekaj kilometrov oddaljen od domačega kraja. In relativno nepričakovano – za  Karla Oveja malo manj, za vse nas precej bolj – trešči  novica o očetovi smrti, celotni preostanek knjige pa je reduciran na avtorjevo refleksijo tega, kar se z njim dogaja ob tem, da mu je umrl oče.  A ta redukcija ni nekaj slabega. Tu je soočanje človeka s smrtjo nekoga, ki je v njegovem življenju pustil neverjetno pomemben vtis. Če smo prej mislili drugače, je to vedno bolj jasno. Knausgård je temeljit in uničujoče neposreden, iskren pri opisovanju tako bednega pijančevanja svojega očeta (za katerega je v preteklosti zapisal, da je redko pil), kar ga je v končni fazi pahnilo v smrt kot tudi pri opisovanju svojih poizkusov, kako se približati babici, ki jo zapušča spomin (čeprav se mi zdi, da se ji v resnici sploh ne želi približati). Tudi takrat, ko ne piše neposredno o očetu, nam nalaga način, kako ga je treba misliti. Povsem slikovito in gnusno opisovanje stanja v hiši, kjer sta oče in babica živela, kamor sta z bratom po očetovi smrti prispela, da uredita pogreb in sedmino, je nekaj v čemer si Knausgård vzame ogromno časa. Berljivo in hudo užitno v vsej neužitnosti. Več ko nam govori o hiši, smradu, nesnagi, iztrebkih in praznih steklenicah, bolj nam je jasno, kakšen je bil njegov oče ob koncu življenja. A ob vsem tem se zdi najbolj pomenljiv kontrast, ki nastane, ko ob vsem tem opisuje svojo žalost do tega, da je umrl. Navkljub odporu do vsega, kar je oče počel, kako je zanemaril tudi lastno mater, Karl Ove ob misli na to, da očeta ni več, zgolj bridko joče. Krivda? Spomin na nekoga, ki ga je nekoč spoštoval? Spomin na nekaj, kar se je zdelo neuničljivo in je sedaj odšlo, čeprav takšne stvari ne bi smele oditi? Kakor koli že, na poziciji ob koncu prve knjige Mojega boja se Karl Ove znajde natanko na drugi poziciji kot nam je dal misliti na polovici. Do očeta čuti marsikaj. Ali nekoliko drugače, mnogo žalosti.

Kar je zunaj misli, ne pomeni nič. Gledal sem, razmišljal sem, potem pa sem vse, kar sem videl in o čemer sem razmišljal, potegnil nazaj: to ne šteje. Nič ne šteje. Šteje samo očkova smrt.

Moj boj je monumentalno delo. Upam, da hitro pridejo tudi druga dela, skupaj nekako 3600 strani branja. Vse ocene tega, kaj nam je avtor želel sporočiti s svojim delom, bodo zato najbrž morale počakati, a vseeno lahko zapišem, da sem v branju neizmerno užival. Zlahka stavim na svobodo, ki jo je čutil ob prepuščanju toka zavesti s katerim je jadral po spominih in opisoval zgodbo svojega boja, svojega življenja in hkrati vidimo, kako nujno in nearbitrarno deluje potreba, po kateri pišemo točno to, kar pišemo, ne pa česa drugega. V intervjuju za The Paris Review je Knausgård jasno povedal, da postavlja enačaj med pisanjem in spominjanjem ter da je v tem oziru klasično proustovski. Moj boj ni izlet po pokrajini črnobelih spominov, ki si ga jemljemo počasi, s spuščenimi šipami in sanjajočimi oziranji za mimobežnimi prebliski preteklosti. Moj boj je rokenrol z buldožerjem, v katerem ni časa za lepotičenja in preobrazbe preteklih dogodkov v sprejemljivo življenjepisje. Moj boj je mojstrski zapis življenja, odraščanja in soočanja s smrtjo kot zaključkom natanko tega odraščanja. Z nenehnim trpkim oziranjem čez ramo.  

Aja! Življenje je poj, je rekla stara baba, ki ni znala reč b-ja.

Prvo knjigo Mojega boja po mojem mnenju najbolj zaznamuje ambivalentnost odnosa, ki ga ima Knausgård do očeta; odnosa, ki pluje od tega, da hoče od njega ubežati, do tega, da išče pot nazaj k njemu. In če je to le vrh ledene gore, ne pozabite, da je spodaj še mnogo več. Razburljivo, strastno, nenačrtovano, človeško, tudi kruto in neprijazno delo spomina. Izpeljano na nek fascinanten način. Moj boj Karla Oveja Knausgårda brez kančka dvoma spada na vrh mojih najljubših letošnjih prebranih del.

✭✭✭✭




Obišči tudi:

Ana Schnabl, Karl Ove Knausgaard in njegov Bledi Boj (Airbeletrina)
Irena Štaudohar, Ko čistilo ajax prevzame mesto magdalenice (Sobotna priloga)
Intervju v The Paris Review

03. december 2015

Švindler, špijonka in človek z bombo: tri zgodbe, en konflikt

Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospoda. Ženska prisede na sosednje sedišče, zavzdihne in tudi sama občuti nekaj zadoščenja. Dnevni boji, ki jih sestavljajo majhne bitke. In potem je tu nekje še tiho dekle, ki prebira brošuro. Študijsko, mogoče ne. Ni pomembno. Ta se ne ozira za nikomer. Njena pozornost je kovana v jeklu. Tam je. Kot gospod, ki si je zopet nadel tiho kričeče nezaupanje in ženska s kovčkom, od katerega se ne loči. In potem pričneš razmišljati o tem, kaj bi te osebe povezalo. V čem so si podobni. Se bodo njihova pota še kdaj prekrižala? So se kdaj že? Najdeš zgodbo za enega, drugega, tudi tretjega. A vezi med njimi ni. In ko zapreš oči in jih ponovno odpreš, izginejo. Ostaneš sam. So bili kdaj sploh tu? In ti, si v redu? Seveda si. Tudi zgodbe so ostale. Oni so šli bojevat svoje bitke, medtem pa si zaspal. Bi lahko o takšnih zgodbah bral v knjigi. Le daj, preden bitke dohitijo tudi tebe. Nasmehneš se. V praznem vagonu prazen pogled od okna potuje h knjigi z naslovnico rdeče barve, na kateri je reprodukcija modrega dečka, ki nabira žafran. In dobro zgodbo. Dobrimi zgodbami.

Razmislek o količini teže dobre zgodbe, ki odpade le na moč njenih sestavnih delov, je lahko le premislek o njenih protagonistih. A je takšen razmislek zavajajoč, ker bi potemtakem vse bilo odvisno le od tega, kako dobro smo premislili o imenih. Zato se mi zdi, da naš um povezuje dlje in ustvarja sinapse tam, kjer jih tudi avtor ni eksplicitno naredil. Mogoče tudi tam, kjer jih ni. In v teh primerih je teža dobre zgodbe mnogo več kot teža njenih sestavnih delov. Knjiga, ki sem jo tokrat držal v rokah, pa ima prav slednje. Dobre sestavne dele. Izjemne osebe, like, ki imajo zgodovino izven fikcije. In to ne povsem običajno zgodovino, tudi če kaj takega sploh obstaja. Daleč stran od običajne zgodovine.


vir slike: emka.si

Govorim o izvrstnem čtivu Švindler, špijonka in človek z bombo, ki je pred časom izšla v odlični zbirki Moderni klasiki. Gre za zadnji roman Alexa Capusa, v katerem se avtor predvsem poigrava z idejo naključnosti nekega trenutka, v katerem bi se tri pomembne zgodovinske osebe lahko srečale. In kaj bi se takrat zgodilo, kako bi srečanje potekalo. Bi si imeli kaj pametnega povedati, bi si lahko na nek način rešili življenje. Najbolj zanimiv del te predpostavke je ta, da je popolnoma fiktivna. Celo več, niti fiktivne osnove nima. Ker se trije junaki treh zgodb v Švindler, špijonka in človek z bombo nikoli niso srečali. Vse povezave, ki so spletene od tu naprej, so naše. A natanko zaradi avtorjevega občasnega poigravanja z idejo možnosti prekrivanja zgodb je ta knjiga, kot zgoraj omenjeno, več kot le vsota moči njenih sestavnih delov, njenih zgodb in junakov teh zgodb. To je ta knjiga z naslovnico rdeče barve, ob kateri se bomo tudi nasmehnili.

Tudi freske Emila Gilliérona so utrpele škodo zaradi vlažnega in toplega podnebja, na nekaterih mestih se je malta odluščila s stene; današnji restavratorji so v dilemi, ko se morajo v znanstveni zvestobi odločiti med neolitskimi fragmenti in Gilliéronovim delom.

Kot zapisano, v knjigi spremljamo tri vzporedne zgodbe. O Felixu Blochu, Lauri d'Oriano in Emilu Gilliéronu. Vse tri osebe boste nedvomno poguglali, če jih še ne poznate. Ker vam bo Capus njihovo življenje predstavil kot dokumentarec z nekimi občasno satiričnimi vložki, ki prepredejo sicer zlovešče zgodovinsko ozadje v katerem bivajo. Zato boste hoteli vedeti, ali gre za res tako zanimive osebe, kot jih je naslikal avtor. In ja, vse to drži. Felix Bloch je bil znanstvenik, pravzaprav genij, ki je ljubil fiziko, svet pa ga pozna predvsem po tem, da je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado na področju fizike. Njegovo zgodbo spremljamo od mladosti, od njegove navezanosti na očetovo spoštovanje, borbe za ljubezen do teoretskega naravoslovja prek prvih akademskih let, prijateljevanja in sodelovanja z nekaterimi največjimi umi v Evropi, do poti čez lužo in dela na Univerzi v Stanfordu, prijateljevanja z Oppenheimerjem, ki ga je privedlo do epizode v Los Alamosu in bombo, ki so jo tam sestavili. Zato je to zgodba človeka z bombo. Laura d'Oriano je povsem drugačno bitje. V njenem življenju je bilo najbolj pomenljivo predvsem dvoje: to, da je že kot mlada prepotovala ogromno dežel in to, da je bila izjemna pevka. To drugo je podedovala po materi, ki jo je velika družina spremljala na njeni poti po različnih mestih, v katerih sta z očetom nastopala. Odtod pa tudi njena razgledanost in obvladovanje tujih jezikov, sposobnost vtihotapiti se v manire različnih ljudi. Spremljamo njeno, ponekod kar žalostno zgodbo provincialnega dekleta, ki si je želelo predvsem peti, a je pristala v pristaniškem mestu v prodajalni muzikalij. Nato sledi ljubezen, sledi selitev, sledi razočaranje. Na koncu pa boj za preživetje s tistim, kar veš in znaš. Laura d'Oriano je v drugi svetovni vojni odigrala mogoče provincialno, a pomembno vlogo kot obveščevalka, ki je potovala po pristaniščih in znala priskrbeti različne vojaško pomembne podatke o sovražnikovih namerah na morju. Zato je to zgodba špijonke. In nato imamo še zgodbo o Emilu Gilliéronu. Najprej očetu Emilu, ki je kot izjemno nadarjen umetnik dobil priložnost, da odide v Sredozemlje in se pridruži arheološkim odpravam v Grčiji. Neverjetna sposobnost poustvarjati različne sloge, umetnike in tako iz poškodovanih ostankov zopet narediti najbolj verjetno izvirno celoto, ki je karseda avtentična, mu je pomagala pri tem, da je poskrbel za svoje življenje, življenje svojih potomcev, hkrati pa je z njo poustvaril podobo minojske civilizacije na Kreti. In nato zgodbo njegovega sina, ki nadaljuje očetovo kariero. A prihajajo novi časi, ki so v znamenju natančne znanosti in zavračajo Emilovo obrt; prihajajo tudi časi vojne. In ti dve prelomnici opravita svoje. Navkljub etičnim pomislekom, s katerimi vstopamo v diskurz Gilliéronov z vidika zgodovinske in arheološke znanosti, se njuno delo dojema predvsem v kontekstu izvrstnih restavratorjev umetnosti časa, v katerem sta delovala. Še ena izjemna zgodba. Zgodba o švindlerju.

Felix Bloch bega v Ameriko ni načrtoval, obšel ga je podobno kot doživljaj prebuditve, ki ga je gnal od produkcije litoželeznih pokrovov za jaške k atomski fiziki.

Capusova knjiga izvrstno plove med tremi omenjenimi zgodbami, ki jih spremljamo hkrati. Kot bi bili na vlaku in z enim pogledom lahko spremljali več različnih zgodb. Kaj imajo te zgodbe skupnega? Na prvi pogled v resnici malo. Vse so izjemno unikatne. In če bi bila poleg teh treh zraven še četrta, peta, šesta, bi najbrž ne bilo nič drugače. Vsaka zgodba je unikatna. In tudi, če so v skupnih potezah zaznane vzporednice, jih tja zarišemo mi s svojim pogledom. In to prikazati, se mi zdi, je bila eden od Capusovih nakan s to knjigo. Skupna točka vseh treh zgodb je prav gotovo vojna. Osebna življenja, ki se morajo zaradi vojne močno prilagoditi. Torej konec koncev različnost in unikatnost, ki k tej knjigi prispevajo vsaka zgodba zase, v neki skupni dramski zasnovi prinašajo neizbežen konflikt, v tem primeru vojna, spopadov vrednot in spreminjajoči se svet. Branje se v tej šabloni torej podreja vrednotenju zgodb in junakov skozi razgled, ki ga odpira ta konflikt. Za vsakega posebej seveda.

Njen sloves je bil hitrejši od nje, zmeraj je bilo razprodano. Povsod so v publiki sedeli predvsem mornarji in povsod so pretakali solze, kadar je zapela Bajuški baju. Laura je že zdavnaj dojela, da so ti trdi pobje, ki so na jeklenih ladjah opravljali težko službo, bili v prejšnjem življenju sinovi svojih mater, bratje svojih sester in vnuki svojih starih mater.

Tako imamo na pladnju najprej zgodbo o etično popolnoma neoporečnem znanstveniku, ki ga žene najprej in najbolj le želja po raziskovanju tega, kar je. In svojo etiko ohranja do konca medtem ko skoraj naivno opazuje svet, ki drvi nekam, od koder ni več vrnitve. V knjigi so tudi dnevi v Los Alamosu predstavljeni kot del Blochove želje po delu in raziskovanju; bomba ima še na začetku legitimen političen raison d'etre, ki deluje tudi pri Blochu, a na koncu odpove tudi pri njem. In odide. Blochova zgodba v luči konflikta vojne deluje predvsem kot apologija njegovega sodelovanja pri bombi. In v tem je uspešna. Bloch ostaja nesporen junak do konca in tudi onkraj obsega zgodbe človeka z bombo, kot si jo začrta Capus. Nekaj podobnega tudi pri Lauri. Pričujoči konflikt jo je prisilil v to, da je tudi ona uporabila svoje sposobnosti v igri prevare, kar je v dani situaciji historični kontekst terjal od nje. A tudi ona uspe ostati nesporno pozitivna do konca. Špijonka seveda, če in ko je potrebno. Odlična špijonka, zgodba z nekoliko žalostnim priokusom. Zgodba o Emilu pa, predvsem očetova, ima nekoliko drugačen ton: etično vpraševanje po pravilnosti početja, s katerim si je služil kruh, je prisotno venomer. A v tem primeru zgodovina sama z razvojem znanstvenih standardov na področju arheologije poskrbi zanj, ne glede na to pa sta se vanjo oba, tako sin kot oče, vpisala kot mojstra natančne reprodukcije umetniških del. Kasneje je prišel konflikt. Posledice je čutil sin, oče je bil takrat že pokojni. Kot Laura, tudi Emil živi od sposobnosti prevare. Le s tem, da je konflikt Lauro prisilil k temu, da je to pričela početi, sina Emila pa prisilil k temu, da je s švindlanjem, v katerega ga je vpeljal oče, dokončno končal. Zgodba švindlerja torej, kot zgodba o lahkotnosti Gilliéronov, ki je v razmerju do resnice v popolnem nasprotju z zgodbo človeka z bombo. A si z njo obenem deli neprijeten konflikt, ki je vplival na obe. Ta švindler ima, tako kot človek z bombo, pa tudi špijonka, še danes posebno vlogo.

Capus nam torej postreže z na vso moč zanimivim branjem. Ne gre za zahtevno branje, avtorjevo pripovedovanje, občasno tudi duhovito, teče odlično, ne glede na to, kje smo, na Kreti ali v Los Alamusu. Navdušila bo predvsem ljubitelje zgodovinskih biografij in sinoptičnega pogleda na nek čas, ki je silil k etičnim dilemam in v temelj pomembnih odločitev pomembnih posameznikov zagotovo položil predvsem družino, hkrati pa vrgel pomembne luči na znanost, umetnost in zabavo. Fino in razgibano branje, ki bralca vodi po brzicah težkega obdobja, izmenjaje udrihajoč z vesli žalosti in kratkočasja.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Delo
RtvSlo o nagradi za prevod romana
Star Tribune
Shiny New Books
Goodreads
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...