25. oktober 2015

Vojna in vojna: literarni slasher, ki ne potrebuje sogovornika

Branje Lászla Krasznahorkaija je nedvomno težko ponovljiva izkušnja. Malo je knjig in avtorjev, ki bi omogočali tako silovito borbo v možganih sodelujočih bralcev. Borba, ki je nikakor ne želite izgubiti, saj v knjigi na nek skoraj sprevržen način uživate, čeprav v njej ni razlogov za veselje. Nič lepega ni v njej. Vsebinsko vas ne bo navdala z ničemer navdušujočim, dogajanje prav nikdar ne botruje aplavzu uma, ki bi spremljalo katarzična občutja ali veselja, ki bi ga delili z nastopajočimi. Nič manj vam ne bo prihranjeno že na ravni strukture romana, avtorjevega sloga. Tega naj bi, po Krasznahorkaijevih lastnih besedah, vodila potreba po pisavi, ki se trudi na nek način zreti v zrcalno podobo naravne govorice. Ta ne pozna pik in željno vleče svoje govorjenosti naprej in naprej, vedno znova želi povedati še več in še bolje, kot nekoliko prej. Tako tudi v Krasznohorkaijenem literarnem svetu ni pik. So le dolgi stavki. So poglavja, ki so stavki. In težko boste zajemali sapo. Tako, kot vas k nemirnemu dihanju in težki sapi sili vse, kar imenuje okrutnosti in neumnosti tega sveta. In tega se ne zdi, da bi bilo kmalu konec; tudi za Krasznahorkaija se zdi, da s svojim pisanjem na nek način sega k večnosti, neskončnosti.

Nekaj velikega je v romanu Vojna in vojna.


vir sike:emka.si

Zgodba vas v popelje v življenje Korima. Arhivista, ki živi na Madžarskem. Začnemo z nemirnim, v resnici nekoliko neprijetnem prizoru, v katerem se znajde v družbi otroške tolpe. Tolpa zato, ker je druščina teh otrok že prej zaslovela po svojih kriminalnih napadih na žrtve. Korim se tega zaveda, a ne zdi se, da bi ga to pretirano motilo. Hoja po robu med življenjem in smrtjo se zdi edini legitimni pričetek tega apokaliptičnega romana, v katerem se veliko razmišlja o tem, česar ni, kar je izginilo, bo izginilo, umirajočem brezsmislu in vlogi tega, kar je sploh tisto, k čemur je vredno iti. Ti otroci sploh niso imeli glavnega namena Korimu škodovati, a vseeno jih je ta skoraj začaral s svojo neprestano pripovedjo. Tok misli, ki je butal iz njegovih ust, je neskončen. A če se spočetka nevajenemu bralcu ta vsebinsko tesnobni občutek, prežet z obsojenostjo na propad, vdanosti v usodo, Damoklejevim mečem nad Korimovo glavo in vztrajnosti, ki jo demostrira sila njegove govorice, ki želi dlje in dlje in dlje, s katero osvetljuje temo prej omenjene melanholije in širi niti življenja skozi sicerjšnji obup ter k podobnemu sili tudi bralca, je to le simptom nečesa, kar šele prihaja. It's not a bug, it's a feature. K takšni pisariji se stežka privadimo. Najbrž se v resnici sploh nikdar ne. Mi kot Krasznahorkaijevi sogovorniki nekako nismo nekaj, na kar bi avtor računal. Ne, ta knjiga nima potrebe po sogovorniku. Korimova zgodba, pripovedovana à la Krasnohorkai, nosi v sebi veličino čudaške samotarskosti, h kateri se obrnemo, ko se nam zdi, da potrebujemo zgodbe, ki spoštujejo življenje v takšnosti njegove omejenosti, končnosti, vrženosti in vpraševalnosti.


Nebesa so žalostna.


V nadaljevanju Korim pove, kako je med delom v arhivu pri dokumentih neke nepomembne družine po naključju naletel na rokopis, ki od tega trenutka dalje zavzema osrednje mesto romana. Ta rokopis mu na nek način da elan za nadaljnje življenje in odloči se, da odpotuje v New York, ki ga razume kot središče, popek sveta, kjer bo, po nareku neimenovane notranje nuje, rokopis izročil večnosti. Ga napravil neminljivega. To bo storil tako, da ga bo prepisal in naložil na svetovni splet. In mi gremo z njim. V Veliko jabolko, kjer spoznamo tolmača, ki mu priskoči na pomoč, mu priskrbi sobico, mu pomaga pri nakupu računalnika in vsem potrebnim, nato pa Korim prične z delom. Pri tem je sistematičen in skrben, neutruden. Ob prepisovanju je stalnica večine romana le še pogovor, ki ga korim vsakodnevno vodi s partnerko tolmača, dasiravno Korim ne govori angleško, ona pa najbrž niti besedice madžarsko. Tako to ni dvogovor, a vseeno ju govorica, katere tempo narekuje zgodba iz sproti prepisovanega rokopisa, poveže v življenje, ki je prišlo v relativno globoko navezanost dveh izgubljenih duhov. To avtorjevo gesto razumem kot poklon govorici, ki s svojo nadvlado vsej instrumentalni izrabi jezika prinaša moč povezovanja svetov, ki si sicer ne bi mogli biti bolj različni. A te - kakor tudi ničesar drugega v tej knjigi - ne bi bilo brez rokopisa.


Krasznahorkai László, Koppenhága, 1990 
vir slike: commons.wikimedia.org,; Lenke Szilágyi CC BY-SA 3.0   


Naslov rokopisa je Vojna in vojna. Tako je naslov spletnega mesta, na katerem je Korim objavil rokopis, www.warandwar.com. In tja je prepisal in naložil celotni rokopis. Nato je odšel. Skozi serijo povsem kaotičnih dogodkov, tragičnih in po svoje v marsičem tudi nepresenetljivih, Korim nadaljuje svojo tragično pot do zanesljivega konca, za katerega je nekako že od začetka zgodbe odločen. A na tej poti, navkljub temu, da je nalogo, ki si jo je zadal, privedel do cilja, nekaj v njem bivalo, kar je odnesel s seboj povsem povsod, kamor je odšel. To so štirje junaki rokopisa Vojna in vojna: Kasser, Falke, Bengazza in Toot. Ti štirje se v zgodbah iz rokopisa neprestano pojavljajo v različnih obdobjih zgodovine in na različnih krajih (recimo tudi pri Hadrijanovem zidu ali na Kreti), povsod pa je vojna. Rokopis, nad katerim se Korim ne more načuditi, pripoveduje zgodbe teh štirih junakov, kot štirih jezdecev apokalipse, ki so prileteli v zgodovino, ki je ni več. Rokopis, ki je tako močan, da Korin z njim ne opravi, ko opravi z nalogo, za katero cilj si je zadal sam; kot da ima literatura neko nevidno silo, nad katero avtor nima moči. Zato je lahko Korim iz tistega stanovanja odšel povsem brez vsega, je v sebi nosil nekaj, česar ni mogel pogasiti. Tu pa se tako prične prekrivanje, ki je iz težke in tragikomične knjige naredilo čisti presežek. Prekrivanje vprašanj o upravičenosti govora o avtorju, prepisovalcu, pripovedovalcu, mitologijah, zgodovini kot zgodbi, zgodbi kot zgodovini, središču sveta, moči literature, pomenu spleta, vladavini denarja, potrebi po neskončnosti in rokopisu, ki je medtem nevidno postal roman, ki ga beremo mi sami, v ozadju pa kipeča želja Korima, ki želi napraviti zaklepaj svoji temni izkušnji nesmiselnega bivanja v tem trenutku. Fikcija, ki neprestano prehaja v to, kar je, naredi ontološko vprašanje Korimovega fiktivnega bitja povsem trivialno. Izvrstno, izjemno in nenadjebljivo. Nič čudnega, da v vsem tem prekrivanju Korim v velikih nebotičnikih New Yorka vidi le še babilonske stolpe in se čudi, da jih je opazil šele zdaj, pa tolikokrat je šel že mimo njih. Kaj je Korim storil, da se je bremena štirih, ki se mu je naparazitilo v dušo, znebil in se odpravil postaviti svoj zaklepaj, si preberite v Vojna in vojna. Da boste tudi sami udeleženi v pogovoru o rokopisu, ki ni dvogovor. Ker - ne pozabite - to ni knjiga, ki bi imela potrebo po sogovorniku. Kot je Korim potreboval le ušesa, ne pa tudi odgovorov.


…rokopisa ne more obdržati kot navaden lopov, ampak ga mora kot lopov drugačne sorte dati na znanje današnjosti, se je odločil, ki prav zdaj izgublja vse dostojanstvo, potrebno za takšne stvari, niti prihodnosti, ki bo dostojanstvo izgubila čez čas, niti preteklosti, ki je to izgubila že zdavnaj, ampak večnosti, sporočiti, da obstaja ta skrivnostna umetnina, ki jo mora, je tuhtal tedaj in se zdaj spominjal, prenesti v obliko, v zavest, ki jo ustvarjajo milijarde računalnikov, idejo za to pa je dobil med nekim gostilniškim pogovorom, ki mu je naključno prisluhnil, zavest, ki je postala po splošnem izumrtju skupnega človeškega spomina otok večnosti...

A kot rečeno, branje Krasznahorakija in njegovih apokaliptičnih blodenj v pisariji, ki ne pozna pike, je vse prej kot enostavna naloga. V Vojni in vojni je zagotov le posameznik, tu v podobi Korima. Ta je žrtev sveta brez vrednot, ki najde nekaj, za kar se je vredno boriti. Ta nekaj ga zgrabi močneje, kot je pričakoval in prav to ga žene naprej k cilju, za katerega se zdi, da ga sploh ne določa več on sam. Torej je poleg te zagotovosti na delu vsaj še zelo močna predpostavka nečesa, kar je prevzelo njegovo šibko naravo. In ta sila, rojena v branju in vzgojena v (pre)pis(ov)anju, se zdi ravno tako zagotova. Če parafraziram Palčka Smuka, tako zagotova, da bi lahko prerezal skoznjo. Ali je to neka verzija onstranstva, ki črpa iz mitologij preteklosti, zgodb in njih likov, ki so venomer tu, le opazimo jih ne, tega ne vem. Jasno pa je, da v Korimovi zgodbi zajema bistveno vlogo. In navkljub popolnemu kaosu, ki ga v glavi povzroči ta literarno intelektualni slasher, je Vojna in vojna še eno delo, ki močno izstopa iz vsega, česar sem se lotil. Vojna in vojna je roman, ki omogoča noro debato tako na ravni sloga kot tudi na ravni vsebine. Koliko takšnih poznate?

Grenak, subverziven, kafkovski, absurden, strašljiv, nekonvencionalen, melanholičen, avantgarden, obsesiven, nor, vznemirljiv…vse to so oznake, ki jih najdem, ko brskam za opisi Krasznahorkaijevih del. Posedajo ga tudi k Robertu Bolañu, Bernhardu, Foster Wallacu. On sam mesto svojim delom pripisuje v disciplinirani norosti, razkriva pa tudi, da izza njegovih junakov v knjigah govori nekdo, ki ni on. Nakaj, kar izvira iz govorjene govorice; takšne, ki ne potrebuje pike. In krog se zopet sklene. 

Preberite, zakaj so nebesa žalostna.


✭✭✭✭



László Krasznahorkai je full-time pisatelj od 1983, Vojna in vojna je bila izdana leta 1999. Prejel je kopico nagrad za svoje ustvarjanje, med njimi sta tudi nagrada Vilenice leta 2014, letos (2015) pa je prejemnik mednarodnega Man Bookerja.




Obišči tudi:

RtvSlo

05. oktober 2015

Max: pripoved Mrtvaške glave

V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki, odrasli, zreli možje sklepajo taktične načrte, jih z vso vnemo uresničujejo, civilisti, med njimi tudi otroci, pa sedijo za mizo, na kateri je večerja, ki so jo odrasli cel dan kuhali. Teh zgodb seveda ni malo. In pred njimi si ni potrebno zatiskati oči. Obstajajo pa tudi zgodbe naše zgodovine, v katerih umni in velepomembni možje otrok med vojno ne pozabijo. Otroci tu niso le kolateralna škoda. Ne usedejo se k večerji le zvečer, ko je vsa smrdljiva prikuha že na mizi in vse brbota od strupenih neužitnosti. Otroci teh zgodb so aktivni kuharji teh neokusnih obrokov, izvrstni in zvesti pomočniki glavnih kuharjev, ki jih prijazno o vsem umno podučijo. In zgodbe teh kuharij so presunljive, neprijetne in če o njih govorimo, morajo biti zapisane previdno. Pogumno, a previdno. To so zgodbe otrok, ki so v vojnah pomembna sredstva za dosego končnega izplena. 

Tako je tudi z zgodbo o otrocih Lebensborn programa. Zgodbo o Mrtvaški glavi. O Maxu.

Pred dvema mesecema je dospela na naše police, ena zadnjih knjig v zbirki Najst in krasi jo veliko rdeče barve. In črne. Naslovljena je z Max. In opisuje zgodbo o temni plati človeške zgodovine, za katero lahko le upamo, da se ne ponovi več. Je presenetljiva zgodba, neprijetna, a zapisana pogumno. Brez zadržkov in olepševanj, tudi takrat, ko bi najbrž lahko kaj zamolčala, z vso silo napada in strelja pravzaprav z vsem, kar ima. Na vsaki strani, z vsakim poglavjem odstira temačne podrobnosti programa, ki ga poznamo pod imenom Lebensborn.


vir slike:emka.si


To je bil projekt, ki si ga je v službi tretjega rajha izmislil bivši priščančjerejec in eden vodilnih mož, ki so lahko stali ob in svetovali Hitlerju, Heinrich Himmler. Nemško vodstvo je že kmalu po naskoku na oblast v tridesetih letih dvajsetega stoletja pričelo z načrtovanjem vseh ukrepov, ki bi pripomogli k uspehu in večni vladavini arijske rase pod poveljstvom velikega Führerja. Ukrepi so bili postopni, a zelo odkrito so ciljali v smer, ki jo danes vsi poznamo. Med najbolj izpostavljenimi so bili tako vsi, ki niso bili pripadniki arijske rase. Pripadniki elitne SS so denimo morali, poleg izjemne fizične nepoškodovanosti (če ji lahko tako rečem), dokazovati tudi arijsko poreklo za nekaj kolen nazaj. Toliko bolj, če so želeli višje po oficirskem rangu v tej organizaciji. To je bil nujni del nemške prevlade nad ostalim svetom. In na tej poti je stalo tudi sistematično sovraštvo do Židov, Slovanov, Romov, temnopoltih. Od vsega začetka je obstajalo židovsko vprašanje. In od vsega začetka so obstajale rešitve židovskega vprašanja. Tu vstopamo na polja etičnih vprašanj, ki terjajo svojevrstno distanco in trdo kožo, ki bdita nad razmislekom o teh rečeh. Židovskega vprašanja so se nacisti lotevali na različne načine. O teh smo brali že v izvrstni knjigi HHhH. In tudi Židi so skušali, kot so lahko in imeli možnost, svojo kožo v teh poizkusih reševati na različne načine. Tu pa se lahko spomnimo Adamove zapuščine. A v vsej svoji odličnosti, ki jo premoreta obe, je tule potrebno zapisati, da sta ti dve zgodbi skoraj le bleda senca in nekakšen uvod v to, kar se ima zgoditi v Maxu.


vir slike: wikipedia.org

Max je zgodba o fantu, ki je odrastel skozi še enega od načinov, kako rešiti židovsko vprašanje. Nekakšen podporni, a esencialni element v vojni, ki so jo vodili nacisti. Gre za, kot že zapisano, program Lebensborn. V popolnoma oskubljenem smislu je šlo za program, ki bi oskrbel tretji rajh z zadostno količino arijskega podmladka. Z materjo, ki je poskrbela, da je otrok donošen in dojen, a je morala sama čez mnoge teste in preglede, ki so jo postavili na pravo stran rasne ideologije. In z očetom, ki je bil v SS, torej že tako živeči simbol čiste arijske rase. A ti otroci svojih mater in očetov niso poznali, boste dejali. Napak, njihova mati je bila Nemčija, njihov oče Führer . To so povedali ti otroci sami. In najbolj vztrajno, goreče in nezmotljivo je to zagovarjal Max. Naslovni junak knjige. Prvi otrok, ki se je rodil v tem programu. Prvi med enakimi. In rodil se je na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila, leta 1936. Popoln svetlolasec s popolnoma modrimi očmi, ki je od prvega dneva dalje po svetu dihal vse, v kar je verjela nacistična Nemčija. Popoln vojak, ki je pripravljen narediti vse za svojega očeta. Točno takšen, kot so si ga želeli tvorci Lebensborn programa. In, ker je bil takšen, ga je krstil Führer osebno in dobil ime Konrad. Max je bil ime, ki mu ga je izbrala biološka mama, ki pa seveda pri ničesar, kar je zadevalo Konrada, ni imela popolnoma nobene besede.

In spremljamo Maxovo zgodbo. Začnemo še pred njegovim rojstvom in nato v prvih dneh, letih življenja, ko so ga počasi zapuščali tudi vsi sorojenci programa. Posvojile so jih družine SS oficirjev, da so lahko odraščali v pravilnih in zdravih celicah nemškega Rajha. A ne Max. On je ostal tam, dokler ni šel na svojo prvo misijo, na Poljsko. Tam je pomagal pri krajah majhnih otrok, ki so zadoščali osnovnim standardom in so lahko šli skozi kruti proces ponemčevanja. Spremljamo ga tudi v šoli, lahko bi rekli nekakšni nižji osnovni šoli, kjer se je to ponemčevanje dogajalo. Spoznamo načine, kako so to počeli in predvsem samega sebe, ko presenečeno ugotovimo, kako neobčutljivi smo postali nanje. Max vsepovsod doživi marsikaj. Pri svojih rosno mladih letih je spoznal nek svoj kodeks, kaj je prav in kaj narobe, tudi odrašča na nek poseben način. Le ljubezen do Nemčije in velikega Vodje ostaja enaka. Idolatrizem v svoji najčistejši obliki.

"Moja polt je bela, rahlo rožnata, kakor da bi imel na licih na rahlo naneseno ličilo. Ušesa mi ne štrlijo - ljubi bog, ne! - majhna so, lepo privihana, rekli bi, da spominjajo na školjke. Moj obraz je ozek, ustnice tanke, čelo visoko. Moj nos je droben, prav tako visoko nasajen, in riše neprekinjeno črto do brade.
Ksiht angela. Arijskega angela."

Max kasneje odide v Napolo, elitno šolo, kjer se izobražujejo le najboljši otroci. Tja odide z Lukasom, nekaj let starejšim poljskim dečkom, ki je pravzaprav Žid, a mu je, zgodovini in ideologiji večvrednosti v brk smejočemu, uspela briljantna poteza, da je uspel preživeti med tistimi, ki so vzgajali sovraštvo do takšnih, kot je bil on. A Lukasu je uspelo. V resnici še mnogo bolje kot marsikateremu nemškemu otroku. In z Maxom sta postala najboljša prijatelja. Lukasu je bil Maxu kot starejši brat, za katerega se je zdelo, da ga nikoli ne bo potreboval. Spoznavanje sveta skozi druženje z Lukasom pa je bilo za Maxa v marsičem prelomno. Tudi soočenje s svetom, v katerega nikdar ne bi podvomil.

"Lahko si srečen, da imaš takšnega starejšega brata, kot je Lukas," mi reče. "Preklemano dober vzor ti je!"
S pestjo ga treščim v obraz!

Max in Lukas v Napoli doživita tudi propad nacistov. In kasneje, ko odideta v Berlin, prepuščena sama sebi, ko se jima pridruži tudi Manfred (še en deček iz Napole), v zanimivih končnih poglavjih tudi konec druge svetovne vojne. Doživita prihod Ivanov, kot so imenovali Ruske vojake, Max pa zgodbo zaključi pri Američanih, dobrodelni organizaciji, ki je skrbela za sirote in njihove družine. Tem je včasih uspelo ta dva konca tudi povezati. Pri Maxu jim to seveda ni moglo. Kar seveda ne pomeni, da ima zgodba slab konec. Nikakor ne. Zgodba o Maxu je ena tistih, pri kateri v grobih okvirih veš, kako se bo končala, a vseeno strastno obračaš strani do finiša. V bistvu je to izjemna knjiga.

In v bistvu je to šokantna knjiga. Že osnova zgodbe, nacistični Lebensborn, je nekaj, kar sploh tistim, ki o tem ne vedo nič, dvigne lase. Naslednji šok bralec doživi po prvih stavkih, ko se zave, da bo eno najbolj groznih zgodb, kar jih pozna človeštvo, povedal otrok, ki bo šele ob koncu knjige star devet let. In ta otrok bo povedal in doživel marsikaj, vam zlezel pod kožo in tam ostal še dolgo po tem, ko boste z branjem končali. Knjiga ima svoj vrhunski moment v prevpraševanju etičnega diskurza, v katerega je potisnjen otrok, ki šele odrašča. Na površje pripluje nature-nurture debata, po kateri pa v pri tej knjigi ne pridemo nikamor. Max sam se skozi zgodbo spremeni. Demantira tako veljavnost popolno odmerjenih genov kot tudi nezmotljivo usmerjeno vzgojo. Vprašanje, ki ostaja, pa sega natanko v sredo te debate: ali je bil Maxov demanti možen zaradi njegovih prijateljev in izkušenj, ki mu jih je prineslo življenje zlatega Lebensborn semena, ali pa je tu posredi prav neko jedro človeškosti v njem, ki je doraslo do samozavedanja.

V vsakem primeru je branje Maxove pripovedi nekaj najbolj fascinantnega, kar boste prebavili v letošnji jeseni. Sarah Cohen-Scali je poskrbela za dobro lekcijo.


✭✭✭✭


Tudi na:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...