06. september 2015

Črnina in srebro: o tem, kako se življenje včasih lijakasto zoži

Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga posebnega, pripravljen nekaj napisati. Tudi tu žal največkrat v časopisih, ob smrti.

Nekateri pa si vzamejo nekaj več prostora. Ker se jim zdi tako prav. In na koncu se tudi nam zdi prav. Napišejo knjigo. Roman. Ne nujno prijeten, a vseeno super. Nekaj etično povsem nesporno nujnega se zdi na tem, da je napisan. Takšen roman je Črnina in srebro, nam že zelo znanega avtorja, Paola Giordana.


vir slike: bukla.si

O tem, zakaj je v resnici napisal to knjigo, najbrž lahko le ugibam. V najboljšem ugibanju lahko stavim na kakšno intimno pokoro, ki si jo je Giordano zadal v občutku nekega dolga, za katerega ve le sam. Kot tudi to, ali je s knjigo dolg poravnan. O tem res težko sodim. Lahko pa ponudim razmislek, kako se knjiga bere. Kako je spletel svojo zgodbo o tej dragi osebi.

Črnina in srebro je zgodba, ki se bere tekoče, gladko, brez zastranitev, kot nekakšen blog. Kot nekaj, pri čemer si zlahka predstavljam, da je bilo napisano v enem dihu. Brez naknadnih popravkov, vstavkov, zasukov, odmikov in obratov. V tej zgodbi je vse precej premočrtno, vsekakor brez negativnih konotacij, ki bi se komu morebiti utrnile. Roman je tudi ekstremno kratek, povsem ustrezno temu občutku pisanja v-enem-dihu. Bralec bo na koncu dobil občutek, da je to besedilo preprosto privrelo iz njega, moralo je priti ven. Nekaj je pisatelja gnalo k temu, da je pričel s prvim stavkom in na koncu pritisnil piko, dasiravno ne bi bilo nič narobe, če bi še kaj dodal. A tu se ne zdi, da je šlo za pisanje v afektu, jezno, nepremišljeno, zapis toka zavesti, ob kateri si pisatelj ni dovolil prebrati stavka za seboj, ga popraviti, spremeniti, narediti bolj berljivega ali bolj povednega. Ne, nikakor. Gre za neverjetno rahločuten tekst, za katerega se zdi, da je stkan iz tako nežnega prediva, da bi ga lahko že najmanjša teorijska uzurpacija, ki bi jo bil avtor vstavil vanj, popolnoma sesula. To je povsem intimen tekst, povsem izpovedno besedilo, predvsem namenjeno njemu samemu in njegovemu dolgu. Povsem tudi romantično besedilo, v smislu idealizacije nečesa, kar se ne vrne več nazaj. Ponovna vzpostavitev mostu do nečesa, kar se zdi izgubljeno. Ponosna himna sobiti in učenje občutka tega, kako pustiti oditi in hkrati ostati tu. In nekje vmes tudi zgodba o ljubezni.

Potem ko človek leta živi z nekom in si z njim deli prostore, se mu dogaja, da vsepovsod opaža njegove sledove.

Roman je pripoved, ki je napisan v prvi osebi moža in očeta, mladega fizika, ki se bori za zaposlitev in skuša ustreči dolžnosti po tem, da preživi in pelje svojo družino na pot varnega iskanja skupne sreče. Najbrž je jasno, da ta pot ni ravno posejana z dragulji, zato smo v branju priča mnogim osebnim, popolnoma eksistencialističnim razmislekom o tem, kako v vsem tem uspeti. Je tudi pripoved o njegovi ženi Nori, s katero se v romanu bližata in razhajata. Imata sina, Emanuela, ki je za razumevanje marsičesa še premlad, a za mnoge reči mnogo bolj zrel, kot bi mu to pripisal celo avtor. A glavna oseba, okoli katere se vrti celotna zgodba Črnine in srebra je v resnici gospodinjska pomočnica, varuška, vzgojiteljica in kuharica, vse to v eni osebi. Ves čas jo imenuje gospa A. in Babette, na koncu izvemo tudi njeno celo ime, Anna. Avtor nam pripoveduje o njej, o tem kako so jo spoznali, zakaj je prišla k njihov hiši, kako je skrbela zanje, za njihov dom, kako se je iz negovalke, ki je poskrbela za Noro v času njene težke nosečnosti prelevila v varuško za njunega sina. A venomer pripoveduje v pretekliku. Gospe A. ni več. To je tudi vzrok za povsem melanholično vzdušje, ki kipi iz knjige. Tudi, če je avtor želel proti koncu napraviti preobrat v občutku, ga žal nisem zaznal. A ker to knjigo dojemam kot nekaj, kar v prvi vrsti ni napisano za nikogar drugega kot za avtorja samega, puščam nekje ob strani tudi možnost, da je on takšen preobrat našel. Gospe A. ni več. In ne bo se vrnila. Umrla je, pokončal jo je pljučni rak. In avtor nas pelje v težke trenutke njenega soočanja z boleznijo, njegovega soočanja z njeno boleznijo, soočanja njegove družine z njeno boleznijo. Omenja tudi branje Mukherjeejeve knjige Vladar vseh bolezni, o kateri smo v nekem izjemnem delu že lahko slišali. Večkrat. Odlično prikaže, kako se ob takšnih situacijah stvari v družini podrejo. Kljub vsemu pa ne zapade v nikakršno moraliziranje in venomer drži raven lepega spomina na gospo A. in na to, kar je pustila za sabo.


Paolo Giordano, vir slike: Wikipedia.org, avtorica Elena Torre, CC BY-SA 2.0

To je torej predvsem knjiga o spominih. O lepih spominih. Prerisovanje pečata, ki ga nekdo za sabo pusti odtisnjenega v življenju, ki smo ga živeli z njim ali njo ter on ali ona z nami. In memoriam gospe A. Najprej predvsem to. In če privzamemo, da je pisanje odraz potrebe po večnosti, je takšen zapis v spomin nekaj zares odličnega. A avtor še pred začetkom romana zapiše, da je navdih našel v resnični in boleči zgodbi, zato nas v branje pospremi tudi ideja sublimacje. Bolečino, ki nas je prizadela, vendarle lahko do neke mere, tako se mi zdi, spravimo v mir z našim umom tako, da o njej pišemo, razmišljamo ali kako drugače damo na plano. S to idejo se Črnina in srebro bere tudi kot avtoterapija. Giordanov obisk terapevta, ki mu pove vse tisto, kar mu leži na duši in s čimer si želi miru, pomiritve. Roman kot tak je torej lahko tudi transkripcija avtorjevega monologa, namenjenega povsem temu, da prežene bolečino. A tudi kot tak funkcionira.

Dolgo sem verjel, da je tako. Prepričan sem bil, da se bosta Norino srebro in moja črnina zlila in da bo čez čas po obeh tekla ista črnikasto srebrna tekočina...

V vsem tem branju pa je avtor svojo refleksijo popeljal še nekoliko globlje. Nekakšen vrh romana, če ga lahko tako imenujem, je v avtorjevem lastnem branju vpliva, ki ga je na njegovo dvojino z Noro imela gospa A. Tako pred boleznijo kot tudi kasneje. In povsem brez okolišenja bralca zapelje v metaforo metastaz, ki so se razrasle v njun odnos. In ga skoraj uničile. Najbrž imamo o tem, kako si predstavljamo življenje v dvoje, vsi nekoliko drugačno predstavo. Giordanova ne govori o kakem dopolnjevanju, temveč o mešanju. O dvojem, ki postane eno, v njegovem primeru oplemeniteno z tretjim, vsem, kar je doprinesla gospa A. Življenje pa, kot zapiše, se včasih lijakasto zoži. Problem njegove dvojine pa je problem večnega prepada med željami in stvarnostjo. Natanko v tem trenutku romana se skriva najbolj intimni moment, v katerem Giordano prepozna Annin rak kot okvir realnosti njegovega življenja. Kot podobo v zrcalu, v kateri po nekaj tehtnega razmisleka vendarle prepoznamo samega sebe. Kar je lahko tudi eden temeljnih kamnov, ki vežejo spomine in gesta, od katere se nekaj v pripovedovalcu za vedno premakne. Zato se mi zdi to nekakšen vrhunec njegovega pripovedovanja. Polno žalosti ali melanholije? V resnici je na tej ravni popolnoma vseeno.

Spomini, Giordanova poravnava dolga, avtoterapija ali spoznavanje resnice lastnega avtorjevega mehurčka, v katerem živi. Vse to so mogoča branja romana Paola Giordana, avtorja, ki smo ga z navdušenjem spremljali že v prejšnjem romanu Človeško telo in še bolj navdušeno v genialnem prvencu, Samotnost praštevil. Črnina in srebro je povsem drugačno delo, razlikuje se od obeh prejšnjih. Gre za povsem osebno, intimno, izpovedno, tudi ljubezensko zgodbo, prežeto z občutkom izgube in žalosti, ohranjanja spomina in lepega pogleda na življenje, ki je pustilo pečat. V resnici očitno še mnogo globljega, kot se zdi spočetka. Vredno pozornosti.


✭✭✭



Tudi na:

Emka
Mladinska knjiga
Goodreads
Dobre knjige
Za pokušino
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...