28. september 2015

Hruškadóttir: vrženost v življenje

Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi nam stal na poti. Obračamo se levo, desno, oziramo se nazaj, naprej. Kdaj bi se morali ustaviti? Ko naj se ustavimo? Brez skrbi. Občasno pride do mimohodja nepravičnih in žalostnih, ki nas udarijo nazaj. Ne prosijo za pozornost, ne štedijo s streznitvijo. Takrat se ne oziramo več, ne obračamo glave levo in desno, samozavest za nekaj trenutkov odložimo. Trenutkov, ki lahko trajajo dolgo časa. Žlico za zajemanje radosti in neposluha smo že davno odvrgli. Sedaj smo majhni in iščemo le skromne bilke, ki bi se je oprijeli. Svetilnika, ki bi nas usmeril na pot proti koncu luknje ni več. Smo majhni, a bolečina klofut, ki jih sedaj mi prejemamo, je takšna, kot bi bil ves naš obraz ena sama odprta in krvava rana. Padati pa ne prenehamo. In plima nemirnega morja, ki nam le nekaj trenutkov nazaj prijetno hladila gležnje, je v resnici smrdljivo in neprijetno blato, v katerega smo se pogreznili že do vratu. Sedaj smo manjši kot kdaj koli. Zelene kobilice, ki jih malo prej sploh opazili nismo, so sedaj kot velikanske pošasti, ki nam ne dajo spati. Se malo ustaviti, spočiti? Prosimo. A zalet tam nekje še je. Nikoli ni šel stran. Le časa nismo imeli zase. Sedaj ga imamo na pretek. Sedaj je dovolj vsega. Ko le mi ne bi bili tako prekleto majhni. Vrženost v življenje. Če imamo srečo, najdemo tudi bilko.

Hruškadóttir je kratka pripoved, ki govori o natanko takšni vrženosti.


vir slike: emka.si

Življenje je s svojimi peripatijami nujno tudi neprijetno. Tudi takrat, ko se ti zazdi, da zna zares objeti. Tako, na topel in nepretvarjajoč način, iskreno in nenarejeno. Takšna je zgodba o mladi Veroniki, ki nemara ni povsem običajno dekle, saj je samotarska duša. Pa ne zato, ker bi jo družba stigmatizirala, temveč zato, ker si je to izbrala sama. Ne potrebuje druženja z najbolj priljubljenimi dekleti. Ne potrebuje priznanja ostalih. Pač ni takšna. Zato je toliko bolj prijetno, ko se zgodi. Družba, prijateljstvo, prijaznosti, sprejetje. Jana Šrámková, avtorica, nas pelje v čas, ko Veronika spozna Madlo. Pelje nas v čas, ko se ustvari prijateljstvo. Mnoge ure pogovorov, smejanja, sklepanja zavez in vsega, kar lepega prinese. Spretno nas pelje tudi v druge čase, ta avtoričina zmožnost je, mimogrede, neverjetno močna. Povsem nemočno beremo in se vozimo na časovnem vlaku, ki neusmiljeno pelje naprej in nazaj. S tem pa nam počasi razkriva vse, kar nam želi povedati. Tako ne začnemo z Veroniko, ki bi bila žalostna in nesprejeta v družbi. Začnemo s Veroniko nekega drugega časa. Z Veroniko, ki je nekaj doživela. Nekaj ne preveč prijetnega. Vrženost s svojimi klofutami. In nato se peljemo nazaj, spoznamo Madlo. Dekle, ki je povsem drugačno, kot je Veronika. Spoznamo dan, ko se najdeta. Spoznamo dan, ko Madla pelje Veroniko domov. Spoznamo Veroniko, ki je dobila prijateljico, ki je nikdar doslej ni potrebovala. Spoznamo dan, ko je Veroniko za prijateljico sprejela tudi njena družina. Peljemo se naprej, v čas, ko se Veronika znajde v hiški, na katere vrtu raste hruška. Njena hruška. Drevo, ki ji jo je zasadil oče, malo prej, preden je odšel in jo pustil samo z materjo. To je njena hiška. Hiška njene matere. A nič več. Tu je z ljubljenim Šimonom, Madlinim očetom, kjer Veronika igra vlogo terapevtke. Sebi in njemu. Peljemo se tudi v čas, ko sta z materjo prodala to hiško Madlinim staršem. A ves čas vemo, da je nekaj narobe. Veronika ima za seboj hudo travmo, od katere si ni opomogla. Nekje na našem potovanju nam kot strela z jasnega avtorica pove, da Madle ni več. In Adama, njenega brata, bodočega izvrstnega violista, tudi ne. Nesrečo sta imela. Usodno. Potem, ko spoznaš prijatelja, ko se življenje prične urejati točno tako, kot bi si želel, takrat v tej jasnini poči in na lepem je vse drugače. Ljudje so drugačni, misli so drugačne, bolečina je velika. Nekdo izreče ljubezen, ti pa bi ga najraje oklofutal. Kot je tebe vrženost. Konec dnevov iskanja miru s Šimonom, ki ga je medtem zares vzljubila, vse skupaj toliko bolj poglobi. In tako nam tudi fabula postane počasi jasna. Pripoved Šrámkove je pripoved o doživljanju in soočanju mladega dekleta s smrtjo nekoga, ki ni le drugi, ampak tesno bližji. To je boj, v katerem je Veronika sama.

Morda bom na poti po tej pustinji kar na lepem zagledala hiško. Nekdo bo sedel na pragu in opazoval, kdaj se bo prikazala svetilka z utripajočo rumeno lučjo. Plamen mi bo osvetlil obraz in nekdo me bo uzrl. Zagledal. Prepoznal. In se razveselil. Mogoče pa tudi ne. Vseeno pa bom. Vseeno sem tukaj. Čisto majcena Karafiátova kresnica na širni planjavi.

Hruškadóttir je knjiga, v kateri naracijska spretnost avtorice močno prekaša zgodbo kot tako. Slednja je žalostna pripoved, ki je po vsem, kar sem zapisal, najbrž nihče ne bi hotel vzeti v roke. Gre za opisovanje občutkov dogajanja in grozljive nesnage človeškega duha, ki ga je izpraznilo nekaj povsem nepravičnega. Opisovanje doživljajev, zaradi katerih ljudje tonejo v živem blatu spominov, ki bi jih najraje izbrisali za vedno. Opisovanje življenja, za katerega bi lahko zapisali, da noče več slišati za univerzalni red stvari, lepoto harmoničnih oblik in barv; noče več slišati za nekoga, ki s pravo mero vse to giblje v pravo smer. Prave smeri ni več, gibalca ni več, stvarnika ni več. Boga ni več. Takšne zgodbe so neprijetne do obisti. A Šrámková se zdi oborožena s spretnostjo odlične pripovedovalke. Takšne, ki zna obdržati bralca na trnih, v napetosti. Povsem brez prestanka nas v svojo zajčjo luknjo posrka od prvih strani in pelje na svojevrstnem vlaku časovno neobremenjenega pripovedovanja, pri čemer pa se v resnici nikoli ne izgubimo. To ni napetost, ki običajno odlikuje žanrska dela. Ne trudi se zakrivati ničesar. Nič ni, kar bi katarzično odrešilo naša pričakovanja, razočaranja nad Veronikinimi situacijami. To je pripovedovanje v skoraj liričnem slogu, kjer sintaksa zrelih stihov lomi svoj ritem tako, da plešemo v posebnem čustvenem občutju. Po svoje nam je povsem lepo. Veronike nam je žal, še bolj koga drugega, a to sploh ni, tako se mi zdi, tisto, kar je Šrámková želela. Avtorica nam ponuja predvsem osebno izpoved dekleta, ki je odrasla v izgubi.

''Okoli mene se preveč dogaja. Rabila bi še tri življenja za ovrednotenje tega, kar vidim in slišim. Tega, kar mi pada na pamet, pa sploh ne vem, zakaj. Tega, kar mi ne pada na pamet, niti če se na vse pretege trudim. Počutim se, kot da se je vse zgrnilo nadme, pri tem pa pravzaprav sploh nič ne počnem. Morala bi se defragmentirati,…''

In ta izguba je Veroniki ponudila priložnost soočenja z blatom, ki ji je zlezlo do vratu. Sedaj išče bilke. Našla jih bo tam, kjer želo tujega vdora, najsibo prijateljski ali ne, nikdar ne seže. V sebi. Kljub temu, da Veronika ni življenja zajemala z veliko žlico in se ne zdi, da bi zavoljo hotenja, samozavesti ali česa drugega lahko pozabila na celotno sliko tistega, kar jo obdaja, jo je življenje hitro prisililo k temu, da išče ravnovesje, sicer se bo podrla. In na koncu se zdi, da ga je nekako našla. V mešanici tega, kar je njena strast, njen miselni angažma, njena osebnost. Dasiravno brez tiste vrhunske nepremagljivosti, ki bi jo po Nietzschejevem aforizmu iz Somraka malikov morala pridobiti. Očitno ni nič vrhunskega v preživetju. Razen preživetja samega. Veronika se ne zdi neranljiva, neobčutljiva. Nič gladwellovsko zmagovalnega ni v njej po tej težki travmi, a to so očitno preostanki vrženosti v življenje. Vključno s smrtjo najboljše prijateljice in njenega brata. Zato v dvojčicah, ki sta se rodili očetu in materi, v senci izgube Adama in Madle - najbrž ne edina - prepozna zgolj sled natanko teh, ki sta umrla. Duhove minulih, zaradi katerih sta tu. Ravnovesja pa sama v tej optiki ne najde v drugih ljudeh, nobenemu izmed njih. Predvsem se opre na preteklost in identifikacijo s tistimi spomini, ki sežejo tudi onkraj Malde, Adama, Šimona in drugih. Tu je le drevo, ki stoji na vrtu njenih najmočnejših spominov. V njeni hruški. Enačba se sklene v njeni ljubezni do islandske kulture, v kateri ženske poleg svojega imena nosijo ime svojega očeta. Odtod skrivnost tega, kaj v romanu češke pisateljice, ki se dogaja na češkem in v katerem nastopajo čehi, počne Hruškadóttir.

Zgodba torej, ki jo odlikuje predvsem moč naracije. Surovo izpovedna, brez dlake na jeziku in potrebe po sočutju, obenem pa nežno intimna, ko z umirjenim ritmom prestavlja časovne postojanke povsem nelinearno in nevsiljivo. Ob tej kombinaciji se bralec v resnici nikoli ne vpraša po starosti pripovedovalke Veronike. Povsem drugače kot v sicer motivno zelo podobnem delu, ki ga je spisal John Green. Spomnimo se Kdo si, Aljaska?, v katerem gre prav tako za mlade, ki se soočajo s smrtjo, Aljaska sama pa je karakterno zelo sorodna Madli. Divja, drugačna, neulovljiva, polna življenjske energije. In nato iz življenj, ki sta jih tako fascinirala, obe izgineta. Ostanejo vprašanja. In ostanejo popisi neurejenih misli, po katerih lahko sežemo le prek branja takšnih malih biserov sodobne literature. Pa ne pustite se zmesti zaradi oznake mladinska književnost, zadnje čase se pod takšno nalepko skrivajo super čtiva.

✭✭



Tudi na:

Emka
Goodreads

17. september 2015

Sviloprejka: nekaj gnilega je v deželi pisateljev in založnikov

V rokah sem Sviloprejko imel že julija, pa sem jo hranil za dopust, ki sem ga imel mesec dni kasneje. Ker sem bil prepričan, da si je vredno prihraniti to branje za okoliščine, ki me ne bodo motile z drugimi vsiljivci. Imel sem načrt. V tem času sem naletel seveda na kopico drugih knjig, ki jih je potrebno prebrati. Kaj potrebno, nujno. Mesec dni mine, največja vročina letos rekordno toplega poletja počasi že izgublja svojo udarniško moč, jaz pa končno pred vrati težko pričakovanega oddiha. In pakiramo, vkup mečemo vse tisto, kar potrebujemo, kar mislimo, da bomo potrebovali, a kmalu to vse nadomesti zgolj najnujnejše. Med pripravljenimi rečmi je svoj prostor našlo tudi nekaj knjig. A med tistimi, ki so odšle z nami, Sviloprejke ni bilo. Ne nalašč. Preprosto izpustil sem jo, povsem nevede in nenačrtovano. In ko premišljujem, kako pomemben je časovno prostorski kontekst pri mnogih rečeh, ki jih počnemo, najbrž enako velja za branje. Najljubši kotiček, mir, leže, sede, v stoji, ali pa nekje daleč proč od vsakodnevnih obveznosti. A sprememba načrta v tem primeru ni bila v nobeno škodo.
Vir slike: emka.si

V nekaterih knjigah lahko uživamo kadarkoli. Pri teh je ta spontanost, nenačrtnost, časovna in prostorska sproščenost, s katero se jih lahko lotimo, njihova pomembna lastnost. A takšnih knjig v resnici ni tako zelo veliko. Sviloprejka pač spada mednje. Brez težav se je lotite kjerkoli in kadarkoli. Nisem še čisto prepričan, ali je to zaradi izvrstne pisateljice ali zaradi žanra – v obeh primerih bi šlo za izrazito osebno mnenje, v drugem še nekoliko bolj (niso vsi namreč ljubitelji detektivk in krimičev), a če bi si kdaj želel seznama knjig, na katerem bi bilo zgolj branje, ki niti ni nujno svet spreminjajoče, izobraževalno ali kako drugače koristno, pa je vendarle v čisti užitek, potem bi na njem pristala tudi dela, pod katerim se s psevdonimom Robert Galbraith podpisuje J.K. Rowling.

Tako si se pritihotapil k meni, s kislino,
Ki mi razžira drob, mi ukradel, kar najbolj cenim.
Da, žal, ukradel: temačen strup v moji krvi,
Kuga, žal, prijateljstva, ki naju je vezalo.

Sviloprejka je zajeten kos branja, ki ga lahko predelate tudi v enem sedenju. Rowlingova nadaljuje serijo o delu zasebnega detektiva, bivšega vojaškega preiskovalca in sina slavnega rock zvezdnika, Cormorana Strika (pred časom smo lahko brali Klic kukavice). Gre za krimič, za katerega se zdi, da v središču zagotovo ni zločin kot tak, temveč gre v prvi vrsti za zgodbo o Striku. Mnogo je namreč delov Sviloprejke, ki za sam potek razreševanja detektivske uganke niti najmanj niso pomembne, pa so tam. In nič ne motijo, temveč preprosto delujejo kot načini, s katerimi avtor skozi serijo gradi karakter glavnega junaka. Mi pa ga skozi branje kot stranski produkt takšnega pisanja počasi in zanesljivo vzljubimo in ga popolnoma posvojimo, se z njim strinjamo in stiskamo pesti v trenutkih, ko mu gre za nohte. Strike je junak, ki mu nikoli ni bilo potrebno iskati pozornosti. Avtorica je njegovo anonimnost rešila tako, da mu je dala slavnega očeta. Nikakor ni zgolj slehernik, tudi med zasebnimi detektivi ne. In če je v prvi knjigi serije še lepodušniško zavračal iskanje povezav s slavnim imenom, je v Sviloprejki prestopil tudi ta breg in izkoristil poznanstva. Zadržano in ne neposredno, a vseeno jasno in razločno. Še vedno gre za junaka, ki si preko vsega prizadeva priti do resnice, čeprav ga k njej vodijo le občutki. Prav ta občutek je tista magičnost klasičnega junaka, ki na vso moč privlači. Junaka, ki je iskren tudi takrat, ko izkorišča. Strike je preprosto vzljubljiv. V njem najdemo tako klasičnega detektiva, recimo Sherlocka Holmesa, ki ima tisto več logičnega razmišljanja od ostalih, da zato vidi povezave drugače in hitreje, kot tudi medicinskega detektiva dr. Housa. Ikonografija sodobnega šepajočega detektiva se mi zdi v tem primeru skoraj načrtna. Strike deluje kot skrbno zgrajen lik, na katerega še čakamo, da mu vsaj malo spodrsne. To bo, sem prepričan, stvar ene od naslednjih knjig serije. In ni nujno, da mu bo kakor koli škodilo.

Mimogrede, glede na napovedi na uradnem spletnem mestu, bo nadaljevanje prišlo že čez dober mesec.

Sviloprejka nam ponuja zgodbo o detektivu, ki se tokrat poda na lov za izginulim pisateljem. Za mrtvim pisateljem. Za pisateljem, ki je bil izjemni ekscentrik in v čigar okolici so bili ljudje raznovrstnih karakterjev (beri: marsikateri od teh bi lahko bil morilec). In predvsem za pisateljem, ki je tik pred smrtjo dokončal roman, v katerem si je privoščil vse glavne osebke iz moje prejšnje povedi. Strike se torej poda na dolgo in težko pot odkrivanja tega, kdo stoji za Ownovim umorom. Pri reševanju problemov pa mu na pomoč priskoči tudi asistentka Robin, katere karakter se v resnici razvije skoraj globlje kot Strikov. Branje je napeto, rdeča nit se ne izgublja in zasuki so povsem vredni dobrega krimiča. Knjiga je odlično čtivo. 

''Briga me njegova knjiga. Nisem je prebrala,'' je dodala. Roke so se ji tresle.

Poleg Strika kot dobro zasnovanega lika imamo tudi učinkovito zgodbo. Ta nas pelje v temačne, prenarejevalske, preračunljive in zamerljive odnose, ki jih v svojih zasebno-profesionalnih povezavah spletajo pisatelji, založniki, uredniki, privrženci, bralci in njihove družine. Torej je to še en tekst, ki nam poleg dobre kriminalke ponudi tudi zgodbo, ki se ukvarja s pisateljevanjem in izdajanjem knjig. Že v Resnici o aferi Harry Quebert smo brali nekaj podobnega. A tule ne v obliki metafikcije temveč v neposredni fikciji sami. Tudi zgolj iz tega vidika je Sviloprejka zanimivo branje. Pa ne zato, ker bi s tem spoznavali resnico založniško-pisateljskih odnosov, temveč zato, ker vsaj v neki minimalki lahko predpostavljamo, da nam je avtor želel o tem podati svoje mnenje. In še s povsem drugega ali drugih zornih kotov, kot se je to dogajalo pri Harryju Quebertu. Učinkovita zgodba ne hiti, a tudi ne hodi tja, kamor naj ne bi šla. V tem smislu se mi zdi, da velja žanr za toliko bolj dosledno neizprosnega. Tu je zgodba razvita povsem elegantno, počasi koplje in gazi po odnosih, medtem pa fokus prenese na rokopis Bambyx Mori (tisti, ki ga je žrtev napisala tik pred smrtjo). In Bambyx Mori je Sviloprejka.


Sviloprejka, vir slike: en.wikipedia.org, CSIRO, CC BY 3.0

Čar drugega dela serije o Cormoranu Striku je sestavljen iz vsega omenjenega. Zgodba je bolj razgibana in prostora si je avtor vzel dovolj, da gre tudi v smeri, ki se ne vežejo neposredno na osrednjo zgodbo, a pripomorejo k širši pripovedi o Striku in njegovi pomočici Robin. Takšna dela na nek način postavljajo nove kriterije kriminalnega romana in ga premikajo še bolj proti drami. Sviloprejka poleg razburljivega zapleta z inteligentnim ozadjem ponuja tudi intrigantne študije odnosov v založništvu in med pisatelji, k temu pa pridajte razvoj glavnih dveh likov, ki ju bo serija vzela s sabo v nove izdaje. Če je avtor želel v prvi vrsti zabavati in v drugi narediti prostor prihodnjim zgodbam, je tu glavni dodatek v opisovanju odnosov, v katerih je, jasno kot beli dan, zelo vpleten tudi avtor sam.

Knjiga, pri kateri lahko brez težav spreminjate načrte in se je lotite kjer koli. Ne bo razočarala.

06. september 2015

Črnina in srebro: o tem, kako se življenje včasih lijakasto zoži

Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga posebnega, pripravljen nekaj napisati. Tudi tu žal največkrat v časopisih, ob smrti.

Nekateri pa si vzamejo nekaj več prostora. Ker se jim zdi tako prav. In na koncu se tudi nam zdi prav. Napišejo knjigo. Roman. Ne nujno prijeten, a vseeno super. Nekaj etično povsem nesporno nujnega se zdi na tem, da je napisan. Takšen roman je Črnina in srebro, nam že zelo znanega avtorja, Paola Giordana.


vir slike: bukla.si

O tem, zakaj je v resnici napisal to knjigo, najbrž lahko le ugibam. V najboljšem ugibanju lahko stavim na kakšno intimno pokoro, ki si jo je Giordano zadal v občutku nekega dolga, za katerega ve le sam. Kot tudi to, ali je s knjigo dolg poravnan. O tem res težko sodim. Lahko pa ponudim razmislek, kako se knjiga bere. Kako je spletel svojo zgodbo o tej dragi osebi.

Črnina in srebro je zgodba, ki se bere tekoče, gladko, brez zastranitev, kot nekakšen blog. Kot nekaj, pri čemer si zlahka predstavljam, da je bilo napisano v enem dihu. Brez naknadnih popravkov, vstavkov, zasukov, odmikov in obratov. V tej zgodbi je vse precej premočrtno, vsekakor brez negativnih konotacij, ki bi se komu morebiti utrnile. Roman je tudi ekstremno kratek, povsem ustrezno temu občutku pisanja v-enem-dihu. Bralec bo na koncu dobil občutek, da je to besedilo preprosto privrelo iz njega, moralo je priti ven. Nekaj je pisatelja gnalo k temu, da je pričel s prvim stavkom in na koncu pritisnil piko, dasiravno ne bi bilo nič narobe, če bi še kaj dodal. A tu se ne zdi, da je šlo za pisanje v afektu, jezno, nepremišljeno, zapis toka zavesti, ob kateri si pisatelj ni dovolil prebrati stavka za seboj, ga popraviti, spremeniti, narediti bolj berljivega ali bolj povednega. Ne, nikakor. Gre za neverjetno rahločuten tekst, za katerega se zdi, da je stkan iz tako nežnega prediva, da bi ga lahko že najmanjša teorijska uzurpacija, ki bi jo bil avtor vstavil vanj, popolnoma sesula. To je povsem intimen tekst, povsem izpovedno besedilo, predvsem namenjeno njemu samemu in njegovemu dolgu. Povsem tudi romantično besedilo, v smislu idealizacije nečesa, kar se ne vrne več nazaj. Ponovna vzpostavitev mostu do nečesa, kar se zdi izgubljeno. Ponosna himna sobiti in učenje občutka tega, kako pustiti oditi in hkrati ostati tu. In nekje vmes tudi zgodba o ljubezni.

Potem ko človek leta živi z nekom in si z njim deli prostore, se mu dogaja, da vsepovsod opaža njegove sledove.

Roman je pripoved, ki je napisan v prvi osebi moža in očeta, mladega fizika, ki se bori za zaposlitev in skuša ustreči dolžnosti po tem, da preživi in pelje svojo družino na pot varnega iskanja skupne sreče. Najbrž je jasno, da ta pot ni ravno posejana z dragulji, zato smo v branju priča mnogim osebnim, popolnoma eksistencialističnim razmislekom o tem, kako v vsem tem uspeti. Je tudi pripoved o njegovi ženi Nori, s katero se v romanu bližata in razhajata. Imata sina, Emanuela, ki je za razumevanje marsičesa še premlad, a za mnoge reči mnogo bolj zrel, kot bi mu to pripisal celo avtor. A glavna oseba, okoli katere se vrti celotna zgodba Črnine in srebra je v resnici gospodinjska pomočnica, varuška, vzgojiteljica in kuharica, vse to v eni osebi. Ves čas jo imenuje gospa A. in Babette, na koncu izvemo tudi njeno celo ime, Anna. Avtor nam pripoveduje o njej, o tem kako so jo spoznali, zakaj je prišla k njihov hiši, kako je skrbela zanje, za njihov dom, kako se je iz negovalke, ki je poskrbela za Noro v času njene težke nosečnosti prelevila v varuško za njunega sina. A venomer pripoveduje v pretekliku. Gospe A. ni več. To je tudi vzrok za povsem melanholično vzdušje, ki kipi iz knjige. Tudi, če je avtor želel proti koncu napraviti preobrat v občutku, ga žal nisem zaznal. A ker to knjigo dojemam kot nekaj, kar v prvi vrsti ni napisano za nikogar drugega kot za avtorja samega, puščam nekje ob strani tudi možnost, da je on takšen preobrat našel. Gospe A. ni več. In ne bo se vrnila. Umrla je, pokončal jo je pljučni rak. In avtor nas pelje v težke trenutke njenega soočanja z boleznijo, njegovega soočanja z njeno boleznijo, soočanja njegove družine z njeno boleznijo. Omenja tudi branje Mukherjeejeve knjige Vladar vseh bolezni, o kateri smo v nekem izjemnem delu že lahko slišali. Večkrat. Odlično prikaže, kako se ob takšnih situacijah stvari v družini podrejo. Kljub vsemu pa ne zapade v nikakršno moraliziranje in venomer drži raven lepega spomina na gospo A. in na to, kar je pustila za sabo.


Paolo Giordano, vir slike: Wikipedia.org, avtorica Elena Torre, CC BY-SA 2.0

To je torej predvsem knjiga o spominih. O lepih spominih. Prerisovanje pečata, ki ga nekdo za sabo pusti odtisnjenega v življenju, ki smo ga živeli z njim ali njo ter on ali ona z nami. In memoriam gospe A. Najprej predvsem to. In če privzamemo, da je pisanje odraz potrebe po večnosti, je takšen zapis v spomin nekaj zares odličnega. A avtor še pred začetkom romana zapiše, da je navdih našel v resnični in boleči zgodbi, zato nas v branje pospremi tudi ideja sublimacje. Bolečino, ki nas je prizadela, vendarle lahko do neke mere, tako se mi zdi, spravimo v mir z našim umom tako, da o njej pišemo, razmišljamo ali kako drugače damo na plano. S to idejo se Črnina in srebro bere tudi kot avtoterapija. Giordanov obisk terapevta, ki mu pove vse tisto, kar mu leži na duši in s čimer si želi miru, pomiritve. Roman kot tak je torej lahko tudi transkripcija avtorjevega monologa, namenjenega povsem temu, da prežene bolečino. A tudi kot tak funkcionira.

Dolgo sem verjel, da je tako. Prepričan sem bil, da se bosta Norino srebro in moja črnina zlila in da bo čez čas po obeh tekla ista črnikasto srebrna tekočina...

V vsem tem branju pa je avtor svojo refleksijo popeljal še nekoliko globlje. Nekakšen vrh romana, če ga lahko tako imenujem, je v avtorjevem lastnem branju vpliva, ki ga je na njegovo dvojino z Noro imela gospa A. Tako pred boleznijo kot tudi kasneje. In povsem brez okolišenja bralca zapelje v metaforo metastaz, ki so se razrasle v njun odnos. In ga skoraj uničile. Najbrž imamo o tem, kako si predstavljamo življenje v dvoje, vsi nekoliko drugačno predstavo. Giordanova ne govori o kakem dopolnjevanju, temveč o mešanju. O dvojem, ki postane eno, v njegovem primeru oplemeniteno z tretjim, vsem, kar je doprinesla gospa A. Življenje pa, kot zapiše, se včasih lijakasto zoži. Problem njegove dvojine pa je problem večnega prepada med željami in stvarnostjo. Natanko v tem trenutku romana se skriva najbolj intimni moment, v katerem Giordano prepozna Annin rak kot okvir realnosti njegovega življenja. Kot podobo v zrcalu, v kateri po nekaj tehtnega razmisleka vendarle prepoznamo samega sebe. Kar je lahko tudi eden temeljnih kamnov, ki vežejo spomine in gesta, od katere se nekaj v pripovedovalcu za vedno premakne. Zato se mi zdi to nekakšen vrhunec njegovega pripovedovanja. Polno žalosti ali melanholije? V resnici je na tej ravni popolnoma vseeno.

Spomini, Giordanova poravnava dolga, avtoterapija ali spoznavanje resnice lastnega avtorjevega mehurčka, v katerem živi. Vse to so mogoča branja romana Paola Giordana, avtorja, ki smo ga z navdušenjem spremljali že v prejšnjem romanu Človeško telo in še bolj navdušeno v genialnem prvencu, Samotnost praštevil. Črnina in srebro je povsem drugačno delo, razlikuje se od obeh prejšnjih. Gre za povsem osebno, intimno, izpovedno, tudi ljubezensko zgodbo, prežeto z občutkom izgube in žalosti, ohranjanja spomina in lepega pogleda na življenje, ki je pustilo pečat. V resnici očitno še mnogo globljega, kot se zdi spočetka. Vredno pozornosti.


✭✭✭



Tudi na:

Emka
Mladinska knjiga
Goodreads
Dobre knjige
Za pokušino
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...