26. maj 2015

Potrgajte poganjke, postrelite otroke: Kenzaburo Ōe o vojni, strahu in ljudeh

Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke, roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature.


(vir slike: sanje.si)


Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljudi naredi nepredstavljivo vsemogočne v svoji zlobi. In nazadnje, zopet kot delo, ki kar z najbolj grobimi prvinami, brez olepšav in pesniških rim, skozi faustovski motiv postavlja vprašanje cene humanosti. Nekaj zelo univerzalnega je v Potrgajte poganjke, postrelite otroke. In vsekakor nekaj zelo privlačnega.

O tem v nekaj stavkih.

Potrgajte poganjke, postrelite otroke je zgodba o mladih prestopnikih, ki odidejo v odročno vasico klečati in garati svojo pokoro. Zgodba jih spremlja na poti, ob prihodu in ves čas bivanja. V nobenem trenutku branja nimamo občutka, da bi te otroke kdorkoli vzel pod svojo zaščito. V resnici jih nihče ne mara. Niti vzgojitelj, toliko manj vaščani, ki jih sprejmejo k sebi. A ti kmalu tudi odidejo. Nad vsemi, tako vaščani kot tudi otroki in vojaki - zgodba se dogaja med vojno - dezerterji, je mnogo strahu pred epidemijo. Vsi se bojijo bolezni, ki bi prišla in ob nepazljivosti umorila vse, ki ne bi pravočasno ušli. Dobesedno. Kajti vaščani so v svojem strahu hitro pobrali najnujnejše in odšli iz vasi ter tako za seboj pustili vse, kar bi lahko smrdelo po epidemiji. In tako v tej vasici za seboj pustili teh petnajst otrok, ki se morajo sami znajti in preživeti. Potrgajte poganjke, postrelite otroke je knjiga o tej skupini otrok, njihovem soočanju z vprašanji življenja in smrti, soočenju s prvo ljubeznijo, prvimi razočaranji, boji za svoj prav in iskanju meje, do katere tok dogajanja prepustijo naključjem. Kje se poseže vmes in za kakšno ceno?

''V tej črni gruči so se hiše tiščale druga druge kot drevesa v temni dolini. Vrstile so se od visokega pobočja do kotanje na dnu doline, verigo prekinjale, jo spet nadaljevale, pri tem pa čemele in molčale kot nočne zveri. Obstali smo, pogledali nanje, v prsih se nam je nekaj zganilo.''

Otroci se znajdejo po svoje. Njihova večinska anonimnost razkriva avtorjevo željo po vsesplošni veljavi njihovega karakterja, a med njimi jih nekaj izpostavi. Brali boste zgodbo, ki jo pripoveduje naš pripovedovalec; in zgodbo njegovega mlajšega brata, ki mu velja nameniti posebno pozornost. Ne, v bistvu vas bo zgodba prisilila, da mu namenite posebno pozornost. Ker je prekomerna kontrast med surovim vsakdanjikom življenja te mladine in popolnoma nedolžno iskrenostjo in naivnostjo najmlajšega člana te družbe točno takšna. Prekomerna. In brali boste o dezerterju, torej boste razmišljali o smiselnosti vojne. Brali boste o gonji po nasilju, ki buči iz tepeža lačnih vaščanov, torej boste brali o neskončnem strahu pred smrtjo, nečem, kar ne spada v življenje. O tem, čemur se je najbolj izogniti s pobegom, po možnosti daleč proč. Ker nekje živi vera, da lahko stvari izginejo same od sebe in so s tem problemi rešeni. Brali boste tudi o tem, kako lahko v še tako nemogočih razmerah ljudje najdemo zmožnosti za majhne ljubezni, ki se nam lahko zgodijo. In brali boste o lepih dušah, ki jih ne najdemo le v mestu, le na položajih, le pri tistih, ki jih na papir zapišemo kot takšne. Lepe duše, polne kazanja s prstom na druge in odrekanja odgovornosti, te so tudi v najbolj preprostih ljudeh. In tudi otrocih. Ko je trenutek pravi. Zato boste v končni fazi brali tudi o tem, kako težko, a nujno se je temu upreti. Ko je mera polna.


''Izgnali me bodo iz brezizhodne doline, v kateri sem bil zaprt. Ampak tudi zunaj bom še vedno zaprt. Nikoli ne bom mogel pobegniti. Tako znotraj kot zunaj so me potrpežljivo čakali trdi prsti in surove roke, da bi me zmečkali in zadavili.''

Potrgajte poganjke, postrelite otroke je relativno kratek roman (pod dvesto). Pravzaprav sem v njem užival predvsem zaradi sloga. Ta pa je nekakšna mešanica lepih, a vendarle ne poetičnih opisov pokrajine, narave, prostora, obdajajočega; in lakončni, naturalistični popisi dogajanja v vasi, ki se ne trudijo ničesar zamolčati in ničesar olepševati. Tako, kot je. In ta slog lahko učinkuje vsaj pretresljivo. Neomehčano. Kar je v kombinaciji z dejstvom, da so glavni protagonisti zgodbe vseeno najstniki (ne vem sicer, ali je avtor kje natančno zapisal njihovo starost, bolj ugibam), deluje v resnici nekoliko brutalno privlačno. V ozadju opisov lepe narave človekovo delovanje uravnava le strah in tu ni več nobenega boga. Tega je zamenjala grožnja epidemije.

Knjiga me je v osnovnem načinu pripovedi v melanholični poročevalski prvi osebi množine spominjala na branje Bude na podstrešju Julie Otsuka, a vendarle je tematsko nekje povsem drugje in po drugi strani mi je na plano potegnila tudi spomin na težko, a vseeno fascinantno izkušnjo branja Jellounove Te slepeče odsotnosti svetlobe, kjer ni težko najti vsebinske vzporednice usode teh otrok s kruto obsodbo, ki je 58 zapornikom odvzela svetlobo. Obe sta vredni, da jih vzamete v roke.

In da, tudi Potrgajte poganjke, postrelite otroke spada med skorajda obvezna branja. Zaradi drugačnosti, izvirnega sloga, avtorjevega povojnega obračuna z vojno, privlačne zapletenosti vsega, kar je želel povedati na papirju in obenem krute preprostosti, ki iz napisanega vabi k razmisleku. Delo, s katerim je Ōe izjavljal stališče. V resnici ne gre za otroke. Ōejeva kritika družbe seže v produkcijo zla, ki ne naredi ničesar, da bi bilo bolje. Nekateri se bodo prodali prej, drugi pa bodo kot najbolj nedolžni v svoji čistosti propadli nekoliko kasneje. Ali obratno. Ni pomembno. Človeškost se v pravem trenutku proda tudi za kepo riža.

Ali pa vstane in se bori za svoje življenje.


✭✭✭



Pojdi tudi na:

Sanje
Sobotno branje Rtv 4D
Radioprvi RTVSlo.si
Delo
Koridor-ku.si
Goodreads
Dobreknjige
Japantimes.co.jp
biografija na Nobelprize.org

19. maj 2015

Več kot to: tja in nazaj

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj.

Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa, ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to.


vir slike: emka.si

In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman. Tako vsebinsko bogat, vodeč v nepredstavljive razsežnosti umnega in napisan s tako preciznim občutkom za jezik (tu gre tudi pohvala prevajalcu Andreju Hitiju Ožingerju), da zasvoji in napade z vseh topov. Takšne knjige so pričevalke zavesti prebivanja dobrega pisanja, prevajanja in izdajanja branj v svetu, ki se nemočno upogiba pod težo neumnosti in prelaganja nujne refleksije na boljše čase. Pokliče in pospremi nas s Kako daleč zmore razmišljanje o tem kaj je? Kaj sploh je gonilo vsega? Česa se je vredno oprijeti? In kaj ostane, ko gre vse neresnično stran? Kam gre to neresnično? Je tam dom? Ostane dom tu?

»Ljudi je teže rešiti, kot misliš. In pozabljaš, da so šli tja z razlogom. Sveta je konec.«

Več kot to je roman, o katerem je sila težko napisati povzetek vsebine, ne da bi uničevali bralnih užitkov. Ness namreč tukaj plast za plastjo odstira spoznanja, ki pravzaprav učinkujejo tako na glavne junake kot tudi na nas, ki beremo, praktično povsem enako. Ves čas smo nekje na isti kognitivni stopnji odnosa do tega, kar spoznavamo v prostoru, ki ga razpira pripoved. Ja, v osnovi gre za roman, ki ima v glavni vlogi najstnika Setha. Ta je spočetka neproblematičen, a sčasoma spoznamo, da sta ga v preteklosti zaznamovali dve travmi, obe nekako popolnoma neuničljivi v svojem uničevalnem procesu zaznamovanja tega, kar se mu dogaja. In kar ga privede do samomora. Da, samomora. Knjiga se v resnici prične s Sethovim samomorom. Nadvse tesnobnim popisom doživljanja smrti, konca, zaključka, bolečine, boja in niča. A o tem, kar sledi, je najbolje molčati. Ness namreč mojstrsko pritegne bralca v vrtinec dogajanja, ki za trenutek spominja celo na groteskno privlačnost tega, na kar je Alica naletela v zajčji luknji.

Pa ne le to. V knjigi boste predvsem uživali tudi vsi ljubitelji Zone somraka in Matrice. Ker boste našli kar nekaj tematskih vzporednic. Več kot to pelje v domišljijo onstranstva in prek nekaj dramaturško odlično izpeljanih potez vrne nazaj na to stran. In nazaj. Bralec se znajde v grozljivo nedoločni zmešnjavi bivanjskega konteksta, potrebnega za refleksijo tega, kje so junaki, kdaj so junaki in kdo sploh so junaki. Ness nas pelje v nepovratno vprašanje o tem, kaj sploh je to, kar je. In čeprav odgovora na to nimamo, je to vendarle le osnova. Precej bolj pomembno je vprašanje, na kaj in koga se lahko sploh opremo v nekem brezprostorju in brezčasju, ki vendarle ima nek prostor, ki ga vidimo in čas, ki teče. V branju bomo obujali spomin na osnovna vprašanja in nekatere teme, ki se ukvarjajo s temelji spoznanja, bivanja in znanja, tudi na Descartesovega deus deceptor, Platonovo alegorijo votline in razvpitih možganov v kadi. Ness v tem romanu zares razpira pomembne teme. In to brez akademske suhoparnosti.

»Zase vem, da sem resnična, in samo na to se lahko zanesem. Nečesa se moraš okleniti.« Potem ponovi: »Nečesa se moraš okleniti.« 

A tega ne stori, kar je zanimivo, izključno zato, da bi dajal pod vprašaj naša temeljna prepričanja in znanja. Vsaj zdi se, da želi vse to uporabiti zgolj kot neko osnovo, skozi katero bo izpeljal svojo linijo pripovedi. Tu se potem pod sicer težko plahto bremena, ki ga bralec prevzame s kontekstualizacijo dogajanja v čas/prostor in eksistenco ljudi, prične prava zgodba. Ta zgodba je, kot omenjeno zgoraj, predvsem zgodba o zaupanju. Nato zgodba o prijateljstvu, o žrtvovanju, o iskrenosti, dobroti in tovarištvu v boju za skupno dobro. Zgodba o tistih bilkah, ki se jih držiš, ko skoraj padeš v prepad tega, kar te doleti s spoznanjem o svetu, ki te obdaja. In zgodba o prvinski želji, da izveš resnico o tem, kar je; v luči tega, da je za spoznanja o občih resnicah potrebno rešiti mikrokozmične razprtije, ki so te do teh občih vprašanj v prvi vrsti sploh pripeljale. Toliko je to tudi zgodba o zgodovinskosti človeka. Nemara bolj to kot karkoli drugega. O junaku, ki ga definira njegovo učasovanje, pri čemer to nima nobene zveze s časom, ki ga meri še tako napredna ura; učasovanje, ki je prelivanje enih dogodkov v druge.

Ness navdušuje. Če sem dolgo časa menil, da mi v brk meče le Camusovo tezo o zgolj enem resnično resnem filozofskem problemu, samomoru, sem kasneje dojel, da gre za več kot le to. Več kot to. Gre za zelo fino knjigo, ki vam bo ponudila veliko snovi za razmislek o času, prostoru, svetu, svobodni izbiri in življenju, ki je v vse to vpeto.

In, če takoj prevrtim knjigo naprej in povežem teh nadvse prehitro prebranih nekaj-več-kot-400-strani, se mi vendarle zdi, da je osnovno sporočilo, ki ga je Ness želel sporočiti v Več kot to, izjemno pozitivno. Zgodba se za Setha, glavnega protagonista, začne na dnu, konča pa povsem drugje. Če je Seth na začetku knjige pripravljen končati svoje življenje, na koncu knjige hrepeni po želji po življenju, spoznanju in širjenju meja svojih zmožnosti. Zato knjigo vidim kot zelo pozitivno. Čeprav bi si želel brati tudi nadaljevanje pripovedi, a vendarle… dobro branje odlikuje tudi želja po tem, da se ne bi zaključilo, to je vsekakor jasno vsakemu, ki ga je že kdaj kakšno branje prikovalo na stol, kavč ali lestenec. Odvisno pač, kje radi berete.

Kjer koli že, žal vam bo, če tega ne boste prebrali.


✭✭✭✭








Obišči tudi:

Emka
Bukla
Wikipedia
Goodreads
The Guardian
Spletno mesto romana
Telegraph.co.uk

13. maj 2015

Zweigov Včerajšnji svet in Zweigov Dunaj


Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo  http://outsider.si/ 


V umetnosti obstaja nekakšen estetski ozir, skozi katerega lahko v delo strmiš dolgo časa, pa ne moreš biti prepričan, da boš zagledal pravo stvar. Spoznanje, da si na sledi nečemu velikemu, te vase sprejme šele post festum takšnemu strmenju in temu čudenju. A ko se enkrat zgodi, se skoraj utopiš v grozi lastnega obupa, sledeč žalosti očitne površne pozornosti, ki si jo namenil točno temu delu, takšnemu avtorju. Moral bi biti boljši in poslušati bolj natančno. A vseeno škode pravzaprav ni. Prava stvar je tu, strmenje in čudenje prav tako. In avtor je Avtor. V tem primeru Stefan Zweig s svojim izjemnim delom, Včerajšnji svet.

vir slike: bukla.si

Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da gre za avtobiografijo, ki ne bi nikdar zmogla svoje silovitosti v avtorstvu nekoga tretjega. Da imamo tu priložnost branja duhovne apologije časa, v katerem so v Evropi še prebivale velike zgodbe, zgodbe velikanov. Alternativna zgodovina skoraj celotne prve polovice 20. stoletja. Potopisi potovanj nemirnega zasledovalca ustvarjalnosti in iskalca vodnjaka, iz katerega kultura črpa svoj perpetuum mobile. Intimni obračun s tem, kar je, torej s tem, kar je bilo leta 1941, ko je Zweig dokončal rokopis Der Welt von Gestern. Oporoka, ki jo narekuje samospoznanje, kot je naslov slike Fritza Schwartza - Waldegga, ki krasi slovensko izdajo iz leta 2008. In v marsičem predvsem tragično priznanje poraza, če v refleksijo prikličemo dejstvo, da je le dan za tem, ko je rokopis oddal na pošto, storil samomor.

Vse to in še več je del Včerajšnjega sveta.

Predvsem pa je zanimivo, kaj avtor čuti do velikih mojstrov umetnosti. Še posebej, kakšno vlogo je v vsakokratnem postajališču njegove tubiti odigral prostor. Mesta, v katerih je bival in ustvarjal, niso zgolj kulisa njegovim poznanstvom in krativnosti, temveč so kraji s svojimi prebivalci vedno nekakšna imanenca, nujno notranje sozvočje Zweigovemu ustvarjalnemu zagonu. Spoštovanje, ki ga namenja Parizu, Berlinu, Londonu. Ali Rusiji in Avstriji nasploh, Južni Ameriki in Salzburgu. A izstopa Dunaj. Mesto, kjer je bil Stefan Zweig rojen, kjer je študiral in spoznal, kaj je tisto, k čemur bo želel stremeti celotno življenje. Dunaj ga je okužil s kulturo in ustvarjalnostjo. Slednja je brezkompromisno prav tam okužila Zweiga, da je malodane podložno sledil nuji iskanja njenega izvira, hkrati pa mu v sizifski maniri vedno znova dajala zaposlitve.

Dunaj je pri Zweigu mesto posebnega pomena. Tam se je rodil, preživel otroštvo in večino študija. Zato je v spominih Včerajšnjega sveta največ besed Dunaju namenil na začetku knjige. Globoko v času nacistične groze tako piše: Celo iz brezna groze, kjer danes tavamo napol slepi z razdejano in zlomljeno dušo, se vedno znova oziram v tista stara ozvezdja, ki so svetila nad mojim otroštvom, in tolažim se s podedovanim zaupanjem, da se bo naš sedanji padec nekoč zdel le interval v večnem ritmu napredka. Dunaj je rajski vrt, nekaj, kamor se želiš vrniti. In potem gre dalje in pojasnjuje: To mesto, odprto in s posebnim občutkom za všečnost, je pritegovalo najbolj raznolike sile, jih sproščalo, omehčalo in pomirilo; življenje v tem ozračju duhovne strpnosti je bilo mehko in vsak meščan tega mesta je bil nehote vzgojen v nadnacionalnem, kozmopolitskem duhu. Dunaj se razkriva kot mesto vseh mest; mesto, ki te naredi prebivalca sveta. Posebej pomembno vlogo pri tem odigra arhitektura. Umetnost izenačevanja ter nežnih in muzikalnih prehodov se je razodevala že v zunanji podobi mesta. Ki sega v preseganje fizičnih nasprotij … komaj si čutil, kje se začenja narava in kje mesto, zlivala sta se drug v drugega brez odpora in protislovja. In prav tako časovnih Toda staro tu ni prav nič prihajalo v navzkriž z novim, kakor obsekan kamen ne nasprotuje nedotaknjeni naravi.


vir slike: en.wikipedia.org

Z avtorjem se bližamo bistvu. Vemo, da je bil Dunaj uživaško mesto, toda kaj pomeni kultura drugega, kakor da grobi materiji življenja izvabljamo vse najfinejše, najnežnejše, najsubtilnejše, kar nudita umetnost in ljubezen? Retorika vpraševanja brez potrebe po odgovoru, ki ga Zweig vseeno strastno ponudi Ta dovzetnost za vse barvito, zvočno in praznično ter uživanje vsega teatralnega kot igrive in zrcalne podobe življenja, pa naj je bilo na odru ali v realnem prostoru, je združevalo vse mesto. Odgovarjajoč prigovoru spominom išče, kje bo vzel mero skupnemu imenovalcu te nevidne sile Mesta. Nihče ni bil pravi Dunajčan brez te ljubezni do kulture, brez uživajočega in hkrati kritičnega smisla za to najsvetejše razkošje življenja. In …izrazito muzikalni genij Dunaja je bil od nekdaj v tem, da je v sebi harmoniziral vsa nacionalna in jezikovna nasprotja; njegova kultura je bila sinteza vseh zahodnih kultur; kdor je tam živel in delal, ni čutil ozkosti in predsodkov. Sklepne misli tega Zweigovega monologa se tako iztečejo v geslu, vodilu, mottu Dunaja, ki je lahko le Živi in pusti živeti.

Rajska ozvezdja, spravljiva moč, kozmopolitska vzgoja, popolna arhitektura preseganja nasprotij, umetnost, ljubezen, teatralnost, prazničnost, kulturni eklekticizem, brezpredsodkovje in festivalnost življenja samega. Predvsem pa neskončna ljubezen do kulture.

To je Včerajšnji svet. To je Zweigov Dunaj.

To so spomini, ki, priliki avtorjeve usode, nosijo tudi neizbrisen pečat tragičnosti in žalosti. In čeprav to pomeni, da jih spremlja neprekosljiva sublimnost občutenja lepote, je jasno, da strmimo v podobo, v katero je Zweig narisal svojo utopijo.

In mi? Mi lahko le strmimo in se čudimo.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...