27. april 2015

Popolna akustika: odtujenosti

Če bi moral kdaj koli izbirati, katera pesem Guns n' Roses mi je najbolj pri srcu, katero še danes, po dolgih letih, ki so minili od rednega poslušanja, bi še vedno trdil prav isto, kot pred leti. Gre za eno najdaljših njihovih in sliši na ime Estranged. Navduševala me je najprej zaradi čistega zvoka Slasheve kitare, ki žalostno zavija Axlove še bolj žalostne verze v neko melanholijo in obup, tragedijo brez primere. Le klavir se zdi tisti, ki pelje vse skupaj naprej, pa vendar ne more skriti lepote, ki izvira iz žalosti nečesa, kar je izginilo in kar je ostalo za tem izginotjem. Preostanek je boleč in omejen na bolj ali manj neprestano spraševanje o tem, koliko je vredno tisto, kar ostaja; pomešano s pogovorom, nagovorom tistega, ki umanjka, ki je izginil in obenem tudi tistega, ki je napravil to odtujenost takšno, da se iz njene snovi lahko stke le še žalostna balada. Brez zapustitve ni zapuščine. In ko zapuščina močno boli, lahko sledi odtujenost. V odtujenosti pa razmišljaš le o tem, česar ni več. In o sebi, ki ostal si zadaj. Ker si tudi ti le zapuščina. In nato lahko napišeš pesem, ki ji daš naslov Estranged.

Lahko pa o tem napišeš tudi roman. In mu daš naslov Popolna akustika.

Popolna akustika je prodoren, krajši roman italijanske pisateljice Darie Bignardi. Doživljal sem ga ne le kot kratkega temveč tudi kot minimalističnega. Prav nič baročno osladnega ni na njem in ničesar ni odveč. Avtorica je štedila z vsemi ovinkarjenji in na račun nepotrebnih odmikov ni izgubljala rdeče niti ali pridobivala na avtorskih polah. Na račun tega bi sicer lahko za določena občutja porabila nekoliko več časa, ali celo vključila aktivno vlogo katerega od pomembnejših likov, pa tega ni storila. In vendarle se mi zdi, da je bilo tako nalašč. Tisto, česar v delo ni vključila, ni izpustila po pomoti, temveč je bilo nalašč. Po tej plati roman učinkuje izvrstno. Ravno v zamolčanem in neizrečenem je ogromno. V tem konkretnem primeru, v primeru Popolne akustike, je neizrečeno sprožilec za tok zavesti nečesa drugega, kar teče in teče v nek iztek samospoznanja. Ki pa seveda nosi svojo ceno. A roman ni neka cenena obleka, ki jo kupiš na razprodaji in jo nosiš kot neko sporočilo; Popolna akustika je melanholična knjiga vprašanj, ki seveda imajo svoj odgovor, svoja čustva in svoja spoznanja. Tudi svojo odtujenost.

vir slike: mladinska.com

Zakaj tako vztrajam v tem govoru o zamolčanem, neizrečenem in izključenem, ko pa je popolnoma jasno, da je avtoričino delo najbolj običajno prav takšno, kakršno si je ta želela, da je? Zato, ker je tu vse to izrednega pomena. Zgodba popolne akustike v bistvu niti ni klasična zgodba s pričetkom in koncem. Zgodba ima svoj začetek v koncu, iz katerega se v resnici ne premakne skoraj nikamor.

Spoznamo Arna, violončelista v Milanski Scali, ki nas pelje skozi pripoved Popolne akustike. Arno nam pripoveduje o svojem življenju in predvsem pripoveduje nam o Sari. Sara je njegova najstniška ljubezen, s katero se je po dolgih letih srečal, jo pripeljal domov, poročil in s svojimi otroki sta imela lepo, v resnici nič kaj neobičajno družino. Situacija, v kateri ni razloga, ki bi te silil k vprašanjem, ali je vse v redu, bi bilo lahko kaj bolje, delam kaj narobe. In nato se zgodi. Sara izgine. In ne izgine tako, da bi jo Arno začel takoj iskati. Tudi ne izgine tako, da bi otroci jokali za njo. Ne zdi se, da je kdorkoli presenečen nad tem, da je izginila. Razen našega Arna. Ker v resnici ni le izginila, temveč je odšla. Kar se v nadaljevanju zgodbe zgodi, je v večini v resnici zamejeno v trenutku, ko se Arno odloči, da jo poišče. V tem iskanju pa kot odkrivanje povsem novih tekstov v palimpsestih. Arne prek družine in prijateljev spoznava Saro. Takšno, kot je nikoli ni. Tudi takšno, kot si je nikdar ni predstavljal. Sara je skrivala zgodbe, ki jih Arnu ni nikdar zaupala in ti le po koščkih in delcih prihajajo k njemu, da jih sedaj sestavlja. In v tem pogovoru Popolne akustike, ki ga Arno vodi najbolj prav sam s sabo, nam dobro prikaže njegova čustva, otopelost, neposluh, razočaranje in začudenost, obenem pa tudi ljubezen, naklonjenost in pripravljenost na objem, ki bo trajal in v katerem se je odločil, da bo drugače. Ta ambivalenca se bere kot nekaj povsem naravnega. Odtujenost njegove osebe ga je privlekla nekam daleč tja, kjer razum kot tak tudi odpove. Ostanejo žalostinke in ostanejo tragedije. Obenem pa želja po iskanju in najdenju. Vedno večja. In Arne nam pripoveduje hitro zgodbo o tem, kako je to, kje je Sara, v resnici zanj postalo skoraj manj pomembno kot to, da spozna, kdo Sara sploh je. Popolna akustika je polna vprašanj in odgovorov nanje. Večino teh postavimo skupaj z Arnom. In zgodba nam neusmiljeno pokaže le njegovo razumevanje in občutenje situacije. Popolna akustika je zgodba o Arnu in Sari, o njunih družinah, njunem otroštvu in njunih otrocih. A Popolna akustika je tudi le Arnova zgodba.

Ker je zaključek zgodbe pomembnejši od vsega poprej, ali pa vsaj na nek način dobro zavije to, kar je bilo zapisano pred njim, ga seveda zamolčim.

Raje se povrnem nazaj. O zamolčanem, neizrečenem in izključenem. Daria Bignardi je, kot rečeno, celotno Popolno akustiko zapisala skozi Arna. Zamolčala je plat, ki bi jo lahko povedala Sara. Njene besede so ostale neizrečene, Sara je izključena iz Popolne akustike. Kot bi vzeli zelo znano Ni je več – ki sicer ob kateri podobnosti prebiva v popolnoma drugem žanrskem svetu – in ne brali druge polovice (sic!) knjige. Če si bralec še tako želi, da bi Sarin glas prebral, se mu ob vsem tem postopnem odstiranju prične hitro svitati, da bo zamolčano takšno tudi ostalo. In da Daria Bignardi ve, kaj počne.

Zakaj?

V nekem bližnjem grmu se skriva zajec. In ta ni lep, niti prijazen. Če gremo za trenutek nazaj v Ni je več, je jasno, kako se retrogradno zapolnjuje zgodba le enega od dveh akterjev z zgodbo drugega; počasi do nas pelje zgodbo, v katero sta vključena oba in iz katere ne kanita oditi. Sestavljamo adekvatno zgodbo, v kateri je povsem jasno, zakaj je tako in kaj bo naprej. Nekako sestavljamo resnico zgodbe. V tistem bolj oskubljenem pomenu resnice. V Popolni akustiki pa glavni junak in naš vodnik skozi roman, Arno, ne išče resnice. Ta prihaja k njemu. Arno išče zgodbo, ki bo njega oprala krivde Sarinega odhoda. In vnos njene zgodbe, njen glas, njene utemeljitve, njeni nasveti, njena pripoved bi pomenila to, da bi mi kot bralci pričeli dojemati Arnovo zgodbo kot pot do resnice njune zgodbe. Tega pa avtorica, vsaj tako se mi zdi, ni želela. Zato je Saro povsem pametno izključila. In tako napisala ne le zelo berljiv roman, temveč vzela tudi dobro mero literarni rabi odtujenosti.

In ta ima v primeru Popolne akustike še lepo izpeljanko.

Včasih ne moremo storiti ničesar, da bi bilo kaj drugače. A včasih lahko spremenimo stvari predvsem tako, da ne naredimo ničesar.


Super branje.

✭✭✭



Zraven se poda.





Obišči tudi:

Mladinska knjiga
Bukla
Peripetije
Dobre knjige
Intervju s pisateljico v Delu
Emka
Corvorosso.it
Goodreads
Avtoričina Facebook stran

21. april 2015

Norveški gozd: predvsem o tem, kar se skriva znotraj naših življenj

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca, Ljubi moj sputnik, 1Q84

Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove vseh, ki se podajo na pot besednega srečevanja z njegovimi deli. V Norveškem gozdu avtor ne posega toliko v onstranske alegorije in svet magičnega, neznanega, umu privlačno neulovljivega, je tu manj prisoten. Nemara bo tudi zato tukaj odpadla vulgarna delitev bralcev na tiste, ki Murakamija ne marajo in tiste, ki mu zvesto sledijo. Kot zapisano v iniciali, Norveški gozd je knjiga o razmerjih. O tem, kaj razmerja drži skupaj, kaj jih končuje in predvsem, kaj v razmerju pomeni osamljenost.

vir slike:sanje.si

Zgodba sledi Toruju in njegovim spominom na del mladosti, ki ga je preživel v študentskem domu in kasneje tudi v Tokiu kot najemnik stanovanja. V ozadju dogajanja so zametki študentskih nemirov s konca 1960ih, a ta ostajajo v ozadju. Ne motijo in – vsaj jaz nisem tega zaznal – ne pripenjajo dejanj glavnih junakov na točno to določeno obdobje v razvoju Japonske in Tokia (čeprav se nemara marsikdo tu ne bo strinjal z mano). Dogodki in razmišljanja, razvoj odnosov, vzponi in padci v Torujevih razmerjih se brez težav lahko prenesejo v drugo okolje in v drug čas.

Toruja vidim kot povsem povprečnega študenta na pragu dvajsetih. Roman ga precej podrobno predstavi skozi celotno zgodbo in Torujevo gledišče dogajanja je tudi naše gledišče branja. Tu ga, kar me je v določeni meri presenetilo, spoznamo kot pretežno samozavestnega mladostnika. Spoznamo njegovega hecnega cimra Jurišnika, karizmatičnega prijatelja Nagasawo in njegovo dekle Hatsumi; izvemo, kako pomembno vlogo je v njegovem življenju odigral srednješolski prijatelj Kizuki in povsem nemočni opazujemo, kako in zakaj se spleta neuničljiva vez med dekletom Naoko (ki, kar je zelo pomembno, je bila dekle Kizukija) in Torujem ter prav tako, skorajda nič manj neuničljiva vez med Torujem in Midori, sošolko s fakultete. V te odnose je potrebno pridati tudi Reiko, Naokino prijateljico in tudi epizodično razmerje, ki ga je Toru zgradil z očetom Midori, na smrt bolnim v bolnišnični sobi.

Vse, kar se zgodi, se zgodi pravzaprav znotraj teh razmerij. In medtem, ko bi lahko večino teh oseb označil za stranske like – čeprav pri Murakamiju kaj takšnega skoraj ne obstaja – je bistveni del zgodbe v razmerju, ki ga Toru gradi do Naoko in Midori. Vse ostalo so opombe k nitim, ki vežejo te tri osebe skupaj. Opombe in nedeljivi preostanki. Detajli, ki peljejo v neko višje razumevanje napisanega. Ali globlje. Ni pomembno. Toru do obeh čuti navezanost, vendarle pa sta si dekleti povsem vsaksebi. Glede vsega. Ena je povsem prizemljena, igriva, navihana in pripravljena na življenje v družbi. In čaka. Druga je popolna enigma, prebiva v nekem medsvetju, v katerem je obtičala po usodni izkušnji. Tudi ona čaka, a toliko bolj pusti čakati. Do obeh Toru čuti neznosno fizično privlačnost, a vendarle je notranja želja, ki seže onkraj seksualne potrebe, po enem od teh bitij precej močnejša kot po drugem. In zato je pripravljen trpeti, čakati, se odrekati in živeti disciplinirano. Se uči prisotnosti v osamljenosti, ki je ne bi čutil. Dokler ne čaka več. In nekje istočasno nezmotljiva prikazen poreže spomine neke mladosti, ki ne bo nikdar več takšna kot bi morala biti. Naoko in Midori, dasiravno se nikdar ne srečata, skupaj s Torujem zagotovo tvorijo eno najbolj zanimivih ljubezenskih zgodb, kar jih je spisanih. Ta zgodba je prežeta z mnogo erotike, čakanja, odrekanja, romantike, truda, čutnosti, prijateljstva in z voljo do tega, kar na čustva nekoga lahko preži le iz nekega izvira, ki ne pozna meja tega sveta. Vse to je zgodba Norveškega gozda.

Tu so seveda tudi The Beatles z Norwegian wood (in tudi ta naj bo za Naoko).



V tem, z veliko količino povsem odkrite erotike prežetim delom, pa je poleg teh razmerij v knjigi še ena rdeča nit. Smrt. To v vsej tragičnosti izkusi kar nekaj junakov Norveškega gozda, nekateri večkrat. Smrt drugega. Ki je lahko tudi moja smrt. Mnogo razmišljanja in dogajanja je podvrženo melanholiji izkustva življenja, ki je občutilo smrt. A vendarle, je to melanholija, ki nima izteka zgolj v obupu in negaciji biti, kot bi sprva pričakoval. Murakami v svoje junake navkljub njihovi mladosti – Reiko je med njimi nekako najstarejša in jih ima pod 40 – položil zelo zrelo dojemanje smrti. Pa naj gre za samomor ali bolezen, vzrok tu ni pomemben. Vendarle, navkljub zrelosti, vpliva travmatičnih izkušenj smrti drugega in poti avtorefleksije, ki jih te odpirajo, ne gre zanemariti, nikakor. V tem ne gre iskati šale. In tega se je najbrž zavedal tudi Murakami, zato je bilo sila pomembno, kako bo pristopil k tej temi. In čeprav se zdi povsem na prvo žogo in prepoceni, pa njegova premisa, ki odmeva vse bolj proti koncu Norveškega gozda, da smrt ni nasprotje življenju, temveč se skriva znotraj naših življenj, nekako drži vodo. V kontekstu vsega, kar zgodba prinaša.

Motivi smrti in travmatičnih izkušenj, mnogo pogovorov, etičnih premislekov o tem, kaj je prav in kaj narobe, življenja na robu med razvratom in najbolj intimnem doživljanju drugega v njegovi bližini brez katere ni biti; iskanju ljubezni in odgovorov na vprašanja, ki v mnogem preraščajo starost protagonistov romana. Murakami je mladostnike vzel zelo resno. Sočutno. In v stilsko dovršeni pripovedi ni banaliziral ničesar, kar je v razponu, ki si ga je v Norveškem gozdu zadal, zelo težka naloga. Roman je bralna poslastica, ki v zgodbi, ki bi lahko naslavljala revolucionarni družbeni angažma mladih, ospredje podredi seksu in reševanju zelo intimnih travmatičnih izkušenj.

To, kako je med tema deloma mojstrsko lovil pripovedno ravnotežje in ustvaril zgodbo, ki niti ne podleže vulgarnosti niti se ne želi otresti neprijetnega, je prepričalo tudi mene.

✭✭✭✭


Po romanu so posneli tudi istoimenski film.

10. april 2015

Mož z imenom Ove: o junaku, ki ima visoka etična merila

Ove je zoprn. Ove ima načela. Ove ne mara nikogar. Ove sovraži spremembe. Ove je nergač. Ove ne pozna šale. Ove je v sporu z vsemi. Ove je skopuh. Ove je godrnjač. Ove ne mara, če kdo krši pravila. Ove je mnenja, da ve največ od vseh. Ove meni, da je le ena znamka avtomobila prava. Ove meni, da je le znamka tistega avtomobila, ki ga vozi sam, prava. Ove ne mara otrok. Ove ne mara, če mu kdo skuša vsiliti način ogrevanja. Ove je mnenja, da ga skušajo trgovci vedno opehariti. Ove ne mara zapravljati denarja v kavarnah. Ove prezira birokrate. Ove zelo natančno ve, kdo je parkiral na mesto, kjer ne bi smel. Ove meni, da je določene stvari potrebno pač poznati. Ove je pripravljen na vse, tudi na tisto, kar pride takrat, ko njega več ne bo tu. Ker Ove zna oceniti situacijo. In situacija je takšna, da gre vse v maloro. Pardon, že nekaj časa nazaj je šlo vse v maloro. A Ove ostaja tu, ker... ker v resnici le Ove ve, kako se rečem streže.

Skoraj vsi poznamo kakega Oveja.

In to vedno bolj, glede na to, koliko priložnosti ima dandanašnji slehernik, da izrazi svoje zvečine slabo mnenje o rečeh, ki ga bolj ali večinoma manj zadevajo. Veliko nas je imelo opravka s takšnim Ovejem in večinoma smo nekaj časa trpeli, nato pa se sladko nasmejali karakternim ekstremom, ki jih lahko izdela družba (ali narava, v to debato se ne želim spustiti) in šli dalje. Do naslednjega srečanja z njim. In seveda mu najverjetneje ni bilo ime Ove.

O njem ste si ustvarili svoje mnenje. Seveda ste si ga. In najbrž to mnenje vašemu Oveju ni bilo prav naklonjeno. Potem ste v roke vzeli knjigo Mož z imenom Ove, avtorja Fredrika Backmana. Ne le, da ste v knjigi nekako precej uživali; na nekem mestu časovnega traku refleksije, ki ste jo po branju napravili, je knjiga spremenila tudi način, kako ste gledali na svojega Oveja. Vsaj nekateri med vami. Mogoče celo zelo malo od vas. Predvsem, ker se mi zdi, da to ni glavni namen te knjige.

(vir slike: bukla.si)

O glavnem namenu romana Mož z imenom Ove, v resnici najraje ne bi. Se mi vseeno zdi preveč domišljavo, da bi se tule zlahka podal na pot, ki bi utegnila biti predolga. A v osnovi gre za izjemno kratkočasno delo, ki je pravzaprav življenjska pripoved gospoda Oveja, ki v jeseni svojega življenja živi sam s svojimi principi v vrstni hiši manjšega naselja. V toku anekdotične pripovedi, stkane okoli manjših ali večjih dogodkov, ki so najbolj namenjeni manifestu Ovejevega bitja, nam avtor tako skoraj mimogrede in sila neprisiljeno predstavi tudi najpomembnejše dele njegove preteklosti od otroštva, odnosa z očetom, gradnje hiše, spoznavanja bodoče žene in njegovega razmerja do sosedov ter praktično vsega, s čimer ima opravka. A knjiga vendarle ne govori le o njem, temveč tudi o vseh tistih, ki ga obkrožajo, predvsem novih prišlekov in tem, kako je Ove (jasno) tudi z njimi pričel z levo nogo in … končal v toplem objemu. In tem, kako je Ove prišel v smrtni spor s sostaroselcem naselja in ga končal,ko je bilo to zares pomembno. O tem, kako te lahko poštenost vodi do poslednjega dne, kako točno to prepoznajo tudi drugi v tvoji okolici in kako je lahko to najpomembnejša stvar na svetu. A v osnovi je to Ovejeva življenjska zgodba.

Najbolj zanimivo od vsega, kar spremlja bralno izkušnjo Oveja je to, kako vsebina deluje na bralca. Knjiga je humorna. Povsem situacijska komedija, ki svoj glavni naboj jemlje v Ovejevem karakterju. Ove je, kot že zgoraj zapisano, izjemno zoprn osebek, ki stoično sledi zgolj svojim principom v življenju in se ne pusti motiti v tem, za kar meni, da je prav. In to je bržkone vse. Kot bi stalno nosil priponko s kamenkovskim napisom Mene ne bo noben jebo. Dokler imamo to v glavi, torej dokler nam pisatelj to predoči, Mož z imenom Ove dobro funkcionira kot komedija. Ker je jasno, da so situacije, kamor te pripelje takšno mišljenje, lahko na smrt zabavne. In marsikdo, ki se trudi imeti svoje principe, preko Oveja spozna, kako beden je občutek poraza, ko vedno pogosteje zamahne z roko takrat, ko se mu ne ljubi ukvarjati s tem ali onim. Čeprav ve, da bi se nemara moral. Komedija kot taka lahko izkorišča popačenje in parodiranje vsakodnevnih opravil, vendarle pa ima v sebi večkrat klico resnice, iz katere prihaja. Zato je pot do nje tudi nekako nujna. In običajno ta niti ni več tako smešna. Mož z imenom Ove torej nikakor ni le knjiga, ob kateri se boste krohotali. Na nek način spominja na Jonasa Jonassona in njegovega Allana Karlssona.

Ove je zanimiv predvsem zaradi tega, ker vidimo, kako lahko tudi največji neupogljivci spremenijo svoja stališča, če nekje vidijo večje dobro, v katerega verjamejo. Ne gre za preprost in poceni politični oportunizem, ki smo ga vajeni, temveč dobesedno za verjetje v največje dobro, ki lahko v danem trenutku obstaja. In natanko to je tisto nekaj, kar ima Ove in česar mnogi drugi junaki sodobnega, pa najsi bodo protagonisti visoke literature ali plažnega čtiva, manjkajo. Ove je učbeniški primer dobrega človeka. Nekoga, ki bo druge dal mnogo pred sabo. Ker meni, da je tako prav. In v tem, kar počne, je Ove kruto preprost. Vse na njem je preprosto. V tem pomanjkanju kompleksnega razvoja literarnega junaka nočem zaznavati nujne profanizacije človekovega bitja, s katero je avtor reduciral Ovejevo življenje na (pre)plitko preprostost, žal pa rad verjamem, da bodo to premočrtnost nekateri spravili v predal, iz katerega njegove zgodbe ne bodo priporočali, ker ____ (vstavi poljubno oznako za slabo čtivo). V knjigi o Oveju boste pač na prijeten način brali o življenju, ki ga vodi načelo dobrega in poštenega delovanja in v katerem se tudi najbolj odporni principi odločanja nadomestijo le s principi, ki jih vodi želja po višjem dobrem. V to nas avtor vztrajno prepričuje z uporabo motiva samomora, s katerim preizkuša svojega Oveja. Kar je eden najboljših momentov romana, ko mu vse to uspe izpeljati brez kančka karikiranja. 

Do tega v Mož z imenom Ove pridemo počasi skozi celoten roman. Od Oveja, ki nam je dan kot zoprn človek, s katerim mogoče ni najbolj prijetno komunicirati, do Oveja, ki ga njegova načela spremenijo v nekaj povsem drugega. Če malce manj pozoren bralec tega ne opazi že v pripovedi sami, mu Backman to, sicer v skladu z zgodbo, a po svoje tudi malce nepotrebno, zelo plastično prikaže tudi v zadnjih poglavjih. Ove ne prinaša le zgodbe o Oveju, temveč se trudi prinesti tudi zgodbo o načinu življenja. Takšnemu, katerega videz nas obkroža vsepovsod, pa si večkrat ne vzamemo dovolj časa, da bi vztrajali onkraj tega, kar dobimo na prvi pogled. To sicer pomeni, da Ove ne bo zgolj zabaval, jasno, a hkrati tudi, da bodo vsaj nekatera takšna vztrajanja nagrajena z optimizmom. To bo namreč spremljalo spoznanje, da imajo tudi najbolj zoprni ljudje lahko veliko srce.

In zakaj je to pomembno? Ker skoraj vsi poznamo kakega Oveja.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre Knjige
Delo
Koridor
Goodreads 
The Independent
Bookbrowse 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...