31. december 2015

Časokljunov dosje (III): bralno leto 2015

Leto je zopet okoli. December prešerno trosi svoje nečimrnosti vsepovsod, kakor bi pijanec iskal sledove treh kosov, ki so pred njim v mestno blato risali svoje sledi. Vse je temno, svetloba brlizga edinole skozi šibko odsevnost umazanih oken, kjer se je njega dni zrcalila ponosna lepota prazničnih luči. Vse ostalo je prazno. Duše so odšle, svečke ugasnile, žica pa je pretesno objela še tista srca, ki so v osamljenosti iskala topline, našle pa le krvaveče razočaranje. A tule nas je še vedno dovolj, tolažbe ne zmanjka. Na cesti, v telovadnicah, trgih, parkih ali v vaških, že davno od boga pozabljenih krčmah. V iskanju teh pravih resničnosti radostno vzkipim vsakokrat, ko v teh surovih mimobežnostih naletim na Časokljunov popis. Saj se spomnite Časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. Seveda odlično opravlja svoj posel.

A Beauty Reading by Candlelight, Keisai Eisen (1790-1848)
vir slike: 3wings.tumblr.com



Kot vedno, seznam bralnih zmag 2015 se je izkazal za pravega in čas je, da ga delim naprej:

Bralno leto 2014 se je pričelo z izvrstno biografijo Pravi moški zate. Leonard Cohen je genij in v čast nam je lahko, da živimo v istem času kot on. Januarsko branje se je nadaljevalo z Murakamijem njegovim Ljubi moj sputnik. Počasi zmanjšujem število neprebranih del tega japonskega čarovnika. Na tihem upam, da bo kmalu v 2016 sledilo tudi nekaj čisto svežega v tej smeri. Odštekano sem nadaljeval z Houellebecqom in njegovo Platformo, nato pa odšel v meni ljub žanr mladinske književnosti, tokrat s pridihom kriminalke, v Rdeča kot kri. Že proti koncu februarja sem z dvemi odličnimi deli odšel nekaj desetletij nazaj. Obe deli sta se ukvarjali z drugo svetovno vojno, obe presunljivi, izjemno dobro napisani – zbirka Roman pri Mladinski knjigi zares redko razočara. Gre za HHhH in Adamovo zapuščino. Nedvomno odlično branje za vse ljubitelje žice.

Portrait of Alexander Pope, Sir Godfrey Kneller (1646-1723),
vir slike: commons.wikimedia.org

Pomlad je šokirala z odlično Tirzo. Kruta in resnična zgodba o družinskem problemu. Gre za otroke? Preberite, delo je nenadjebljivo glede marsičesa. Ker ves čas z veseljem spremljam tudi nova čtiva za mulce, bi bilo potrebno izpostaviti marsikaj, a če že česa absolutno ne smem pozabiti, je to Deček in hiša Maje Kastelic. Slike brez besed peljejo do svetov, ki jih pokonci držijo zgodbe, ki jih spišemo sami. Odličnost brez primere. Branje pa se je nadaljevalo s ciničnim gospodom Ovejem, ki s svojo iskreno zoprnijo priraste k srcu. Maja sem se ponovno lotil enega od Murakamijevih del, tokrat čarobnega Norveškega gozda. In ostal brez besed. Počasi sem dojel, da Haruki spada med tiste, ki jih prištevam k najljubšim. Tudi Daria Bignardi s svojo Popolno akustiko ni razočarala. Pri Outsiderju so me povabili k branju Zweigovega Včerajšnjega sveta, proti koncu pomladi pa sem užival v Nessovem Več kot to in v Luisellijinih Breztežnih, delu, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vračajoč se k nepotrebni kratkosti in potrebi po nadaljevanju.


Guillaume de Tignonville, Les dits moraulx des philosophes, France ca. 1473, 
Free Library of Philadelphia, Lewis E 209, fol. 21r, 
vir slike: discardingimages.tumblr.com


Poletje je branju posebej naklonjen čas, še posebno pri mnogih, ki takrat pobrišejo prah s Kindlov in obnovijo svoje članstvo v knjižnici. Pri meni je tu lepo zapisan Kenzaburō Ōe, prav tako Colum McCann s svojim Transatlantikom. Nekaj povsem posebnega so bila druženja z Julianom Barnesom in njegovo Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol. Vrnil sem se tudi k ljubemu mladinskemu žanru in se navduševal nad iskanjem pobegle Margo in razkrivanju tudi drugih, ne le Lažnih mest. Dospela je tudi druga knjiga trilogije Sneguljčica, Bela kot sneg Salle Simukke, ki me je tokrat popeljala v Prago. Očeta, ne svojega, zanj vem, kje je, pa sem iskal skupaj s Puntijem po celi Evropi v Izgubljenih kovčkih. Poletje je poskrbelo tudi za izvrstno, najbrž najboljšo kriminalko leta 2015. To je Resnica o aferi Harry Quebert. Super branje. Za tem sem predihal tudi Jeroma K. Jeroma in njegovo Trije možje se klatijo. Še ena zelo dobra knjiga, ki na piedestal prevpraševanja postavi sodobno vzgojo in družinske vrednote, je sledila v izdani Večerji Hermana Kocha. In ko se je dan že pošteno skrajšal, je prišel tudi Pamuk s svojo Tiho hišo.


Honore Daumier. Don Quixote Reading. c.1865-1870,
vir slike: abcgallery.com


Pričetek jeseni je s seboj prinesel Hruškadóttir in Sviloprejko. Prva je trpka izpoved dekleta, ki je odraslo v svoji izgubi in išče vezno tkivo v boju proti razpadanju svojega sveta. Drugo pa težko pričakovano in izvrstno nadaljevanje serije o detektivu Cormoranu Striku, super krimič. Nekoliko bolj trpko branje, a polno težko opisljivih emocij soočanja s smrtjo, je prišlo z Giordanovim romanom Črnina in srebro. Povsem na drugem nivoju pa je bilo branje Vojne in vojne, v katerem je avtor s svojim slogom poskrbel za velike bralne izzive, a trud tudi nagradil. V čas druge vojne pa sem sem vrnil tudi z Maxom, knjigo, ki jo najbrž najbolj odlikuje prav pozicija pripovedovalca. Če še niste zagrizli vanjo, toplo priporočam. Novembra sem za Outsider bral tudi Gladwellovo pisanje o Davidu in Goljatu. Predvsem pa sem bil prijetno presenečen pri branju Eleanor in Park. To je roman s katerim avtorica Rainbow Rowell zagotovo vnaša v mladinsko literaturo povsem svoje kvalitete. Fino branje, povsem ob bok Greenovim delom v tem žanru. Še pred decembrom pa sem priložnost dal tudi Zafónu in njegovi Marini. In ni mi bilo žal.


Il manoscritto perduto, Jean Henri De Coene (1798-1866),
vir slike: commons.wikimedia.org


Zadnji mesec pa je na spored prišlo tudi delo Modernih klasikov, Švindler, špijonka in človek z bombo, ki na svojstven način prikaže usode treh znanih zgodovinskih osebnosti, mimogrede pa navrže še to ali ono o poti razvoja znanosti in umetnosti. Povsem drugačna, dasiravno prav tako življenjepisna je bila prva knjiga Knausgårdovih spominov Moj boj. Knjiga, ki jo kar beremo in beremo, čeprav v njej ni nič drugega kot nezaustavljiv tok spominov, v katerih gre predvsem za avtorja, ki obračunava s svojo preteklostjo. Nič tako lepega, a vseeno komaj čakam nadaljevanja. Za konec leta pa je poskrbela klasika, Matthew Lewis in njegov Menih, kontroverzno delo, ki je povsem svoj kontekst dalo pojmu skušnjave telesa. Še posebno, če vemo, da je bilo napisano v 18. stoletju.

In ker tako dolg seznam ni dovolj prijazen brez ustrezne hierarhije, je seveda povsem spodobno, da v ospredje postavim deset naslovov, ki so mi, preprosto povedano, dali največ. Tule so, tokrat v povsem naključnem vrstnem redu: Max, Vojna in vojna, Moj boj, Tirza, Eleanor in Park, Resnica o aferi Harry Quebert, Več kot to, Norveški gozd, Deček in hiša in HHhH.


Na nove bralne zmage.


Časokljun, sláinte!

28. december 2015

Menih: o redovnicah z grehom in opatu, ki podpiše pogodbo

Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah. Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami. Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta. 

vir slike: sanje.si

Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi strani. Izvzemši krajšo epizodo z razbojniki sredi gozda se avtor pravzaprav ne ukvarja z drugimi kot s spletkami in drugimi razmerji, ki vladajo med plemstvom in dušebrižniki. Tako je prvi aspekt te knjige v resnici pronicljiva kritika vladajočega razreda, torej ljudi, ki so imeli precejšen vpliv. Ljudi, ki so bili po eni strani vzor vsem ostalim in zatorej po drugi neka moralna avtoriteta družbe nasploh. Puščico svoje zgodbe je torej uprl na tiste, ki bi v neki večji meri morali biti predvsem neoporečni. V resnici, glede na podobo, ki jo gradi o nekaterih (Ambrosio), skoraj svetniški. Obe omenjeni zgodbi se malo prepletata, dogajata se praktično na istih kvadratnih metrih. A zdi se, da lahko funkcionirata druga mimo druge, brez kakega večjega vpliva.

Oh! Zadihaj v nežnih zvokih, lira moja!
Tu si lepota najraje odpočije,
da opiše vnete sle bolesti,
ki zvestemu ljubimcu v prsih bije,

Prvi zgodbi gre nekoliko osrednejši položaj. Gre za zgodbo, v kateri so vpleteni mlada Agnes, njen brat, njena nesojena ljubezen, njeni starši, njena teta. Zgodba se vrti okoli ženske, ki je skoraj izgubila otroka in je obljubila, da ga bo v znamenje hvaležnosti zapisala cerkvi. To je v marsičem zapečatilo usodo Agnes, lepega dekleta, ki je tako v življenju imelo zelo malo izbire. Zgodbo o Agnes in njeni preteklosti izvemo prek Dona Raymonda, ki nam v dolgi pripovedi zaupa, kako je spoznal baronico Rodolfo, ki je svoje srce ogrela zanj, a bila na smrt razočarana in maščevalna ob dejstvu, da se je Don Raymond čez nekaj let odločil zgolj za njeno nečakinjo, mlado Agnes. Kljub temu, da je Raymond v resnici Rodolfi rešil življenje. Slednja se je v svoji maščevalnosti odločila, da bo toliko bolj strogo sledila navodilom glede Agnes, ki jo ima na skrbi. Tako je ta zgodba v resnici žalostna zgodba o dveh, ki se ljubita, a jima nikakor ni omogočeno, da bi bila skupaj. Nič, kar poizkusita, jima ne uspe. Agnes je pristala v samostanu Svete Klare. In tu je sedaj. Z velikim problemom. Zaplet v tej zgodbi nastane, ker sta se kljub strogi politiki dostopa v samostanu uspela dobivati in Agnes je, zoprnosti njenega položaja navkljub, zanosila. In ko to izvejo predstojni, se ji ne obeta prav nič lepega. Agnesin brat, Don Lorenzo, skupaj z Raymondom se odslej na vse kriplje trudi, da bi Agnes živo in zdravo vrnil iz samostana, a zloba predstojnice, ki mu stoji na poti, se zdi neverjetna. Kako se zgodba konča, pa le preberite. Obeti so odlični.

Zato prenehajte prositi zanjo, saj bodo vaše prošnje naletele na gluha ušesa. Moja odločitev je sklenjena. Jutri bo Agnes postala grozljiv zgled moje pravičnosti in zamere.

Druga zgodba je v marsičem kontrastna s prvo. Govori o Ambrosiu, opatu sosednjega samostana, ki je tudi kot literarna figura nekaj povsem posebnega. Ima nekaj čez trideset let, a strogo življenje za samostanskimi zidovi od majhnega ga je v njegovi predanosti izklesalo v pojem popolne čistosti in zapisanosti katoliškemu nauku, v pogledu, ki je v vsem, kar počne, neprestano usmerjeno k bogu. Lewis ga izpostavi kot živečo legendo, ki s svojim asketskim življenjem, v katerem nikdar ne zapusti samostana in retoričnega genija, ki ob četrtkih, ko javno pridiga, v cerkev privabi neverjetno množico ljudi in začara ljudi z govori na prižnici. V tej zgodbi hitro spoznamo tudi Rosaria, mladega in tihega brata, ki v istem samostanu uživa zaupanje in globoko prijateljstvo Ambrosia. Tu se zgodba zaplete precej hitreje in siloviteje. Rosario ni to, kar se zdi. Rosario je dekle z imenom Matilda. Lepo dekle, ki je imelo Ambrosia ogledanega že dolgo. Matilda skriva velike in grozljive skrivnosti. Dekle ima pod kontrolo sile, mnogo temnejše in peklenske od vsega, kar poznamo do sedaj. In Matilda Ambrosia zapelje, predstavi mu življenje pregrehe, telesnih užitkov in usojenosti želja po strasteh, ki ne samo, da ne pritičejo svetniškemu statusu opata, temveč celo presegajo moralne norme, ki družbo mimo vsega držijo skupaj. Opat je podlegel. Povsem. A glavni zaplet te zgodbe se pojavi takrat, ko si Ambrosiovo srce poželi Antonie. Še enega prelepega mladega dekleta, ki pa je prav tako v strogi oskrbi svoje bolne matere Elvire in njene sestre. In v to Antonio se sedaj prenovljeni Ambrosio, če temu lahko tako rečemo, usmeri vse svoje želje. Da pa bi bila mera prepletenosti zgodb pravšnja, je ta Antonia ista, kot tista, s katero nas Lewis pospremi v uvodnih taktih knjige in, ki je v enem srečanju poskrbelo za to, da se je Don Lorenzu, bratu zgoraj omenjene Agnes, povsem zmešalo od ljubezni. A Ambrosio ne bo odnehal, to je popolnoma jasno. Za dosego svojega cilja je sedaj pripravljen oditi dlje kot kdajkoli in kdorkoli. In v toku svojih čisto jasno razločnih misli se tudi sam posluži dogovorov s hudičem.


vir slike: bl.uk


Obe zgodbi imata sunkovit in hkratni zaključek. Mnogo finalnih trenutkov se odvije v kostnici samostana sv.Klare, ki je z vrtom povezano z opatijo Ambrosia. V tem skoraj akcijskem, srhljivem in fantastičnem zaključku se izteče marsikaj, končajo mnoga življenja, nekatera pa bitke in srd neskončnega trpljenja uživajo še onstran, po svoji smrti. Zaradi odločitev, ki so jih sami sprejeli in pogodb, ki so jih podpisali z hudičem. Kako se konča zgodba z Agnes in Raymondom, zgodba Ambrosia z Antonio in Lorenzom, pa Matildo, Elviro, klarisami in ostalimi, boste morali v roke vzeti Meniha. Zgodbe in vrednostne sodbe, v katere nas pelje Matthew Lewis, so mnogo preveč kompleksne, da bi jih lahko na kratko odpravil in vam vzel veselje do tega, da jih razkrijete sami.

Za zdaj so njegove druge strasti še mirno spale, vendar zadostuje, da se prebudijo enkrat samkrat, pa se izkaže vsa njihova silovitost, obenem mogočna in neuklonljiva.

Medtem, ko se prva zgodba ukvarja z plemstvom in spletkami, ki so na delu pri premožnih, da dosežejo svoje in so v veliki kontrasti s preprosto in resnično ljubezensko zgodbo (Agnes in Raymond), je druga zgodba precej bolj temačna, grozljiva in nepredvidljiva. Tu je na delu simbol neomadeževanosti (Ambrosio), ki ga kot Adama v raju Eva, tule zapelje v mladega meniha (Rosaria) preoblečena zapeljivka (Matilda) v sodelovanju s padlim angelom. Prva zgodba svojo transgresijo dočaka v podobi sadistične predstojnice klaris, ki v kaznovanju za povsem zemeljski prekršek mlade redovnice, najde pot do lastnega uživanja v trpljenju drugega. Svet, popolnoma zaprt za zunanjost, svet samostana, se zdi popolnoma nedostopen za kakršne koli posege vanj in kot tak izvrstna metafora za nemoč pravnih in moralnih zakonov v tako izolirani in privilegirani družbi. Čeprav z nekaterimi posegi, ki jim bo bralec težje verjel, je zgodba prava. A pravo kritiko družbe, njeno dovršitev, gre iskati v čisto odtrgani in nori zgodbi o Ambrosiu. Tu telesne strasti iz običajne želje po potešitvi eskalirajo v povsem netelesno potrebo po izničenju moči drugega, nadvladi in gospodarjenjem, za katerega je protagonist pripravljen podpisati svojo dušo hudiču. Užitek, ki je v prvi zgodbi domoval še tu, na zemlji, in se hranil z običajnim sovraštvom, je v drugi zgodbi presegel okvire tostranskosti. Zaradi tega je ta zgodba tudi mnogo bolj konsistentna in privlačna za branje, njen žanrski razpon pa sega od romance do najtemnejše srhljivke. Za bralca to pomeni, da bomo z Ambrosiom najprej sočustvovali, kmalu pa zakrivali oči pred strašnimi prikaznimi in gnusnimi gestami tega, kar postane. Če gre v prvi zgodbi za popravilo krivic za žrtev, ki je bila nepravično storjena, gre v drugi za genezo žrtve, ki jo nekdo stori v zameno za absolutno moč in nadvlado užitka, zavedajoč se, da poti nazaj ni.

Lewisov Menih je čtivo, kakršnega v tem času na naših policah en boste našli mnogo. Izvrstni gotski roman z vsem, kar mora takšno branje vsebovati: ljubezen, smrt, grozo, pošastne prizore, nesmrtne sile, visoka obzidja nedostopnih krajev, strupe, strasti in boj med dobrim in zlim. Po svoje v marsičem izvrsten uvod v branje Marquisa de Sada. Po njej sezite torej vsi, ki ste kdaj koli uživali v delih Edgarja Allana Poeja, Brama Stokerja in Mary Shelley. To so zgodbe, ki na povsem svoj način prikažejo ljubezen in iskanje nedosegljvega, pri čemer se poslužujejo motivov, ob katerih se lepodušniško radi obrnemo proč, a so vanje spretno zakriti pomenski odtenki našega življenja, za katere ne moremo, da ne bi gledali naravnost vanje. V teh zgodbah je nekaj izjemno lepega in intrigantnega. In mednje sodi tudi Menih Matthewa Lewisa.


✭✭✭


Knjiga ima dolgo zgodovino, služila pa je tudi kot navdih filmski umetnosti. Najbrž zadnji poizkus, da vsaj del zgodbe uprizori na platnu, je bil The Monk iz 2011, tule je trailer:






Obišči tudi:

16. december 2015

Moj boj (1. knjiga): o očetu in drugih spominih

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni pomembno. Nekaj povsem drugega je priložnost, ki se nam ponudi pri tem, kaj bomo z vsem tem počeli. Ta je pomembna. Slike, zvoki, vonjave, prepiri in smeh. Prvi strah, prvi poljub, prvo pivo, prvi akord. Neprecenljivo. Izpade pa vprašanje kontrole. Zato lahko spomini vedno presenetijo. Tukajšnjost v spominih, s katero iz njih rišemo podobe, da jih lažje damo predse vsem, ki jim želijo prisluhniti, je tista najpomembnejša. V tej prisotnosti v preteklosti najbrž počiva mnogo gradnikov snovi, iz katere smo narejeni. Karl Ove Knausgård z Mojim bojem k takšnemu razmišljanju neskromno pristavlja mnogo.


vir slike: mladinska.com

Pelje nas na pot svojega življenja. V velikem slogu in v tempu, ki ne razkrije prav ničesar. Zajetno delo, katerega prvo knjigo smo ravnokar dobili v slovenskem jeziku, je povsem nepredvidljivo. Zdi se mi, da nekako v nobenem od danih trenutkov v knjigi nisem povsem jasno mogel predvideti, kaj bo sledilo. Avtor se je povsem prepustil svojemu toku spominov, kot da občasno tudi sam ne ve, kam vse ga bodo pripeljali. V tem smislu imamo pred seboj povsem divjo in intimno zgodbo, ki ima vsaj na prvi pogled kar nekaj središč. S tem je kar nekako odtaval od vsaj regionalne tradicije, ki je recimo kake skandinavske kriminalke ustoličila na enega od tronov svetovne literature. Te imajo povsem jasne cilje, hladno in premišljeno nizajo zgodbe, ki jih pišejo temni odtenki človeške duše. Tukaj so ti odtenki mnogo manj enoznačni, nizanja premislekov in spominov pa so brez šablone, ki bi okvirila nepomirjenost, ki se skuša spraviti  z duhovi preteklosti. Knausgård se je v tej džungli, ki ji s svojo nevarno nezapovedljvostjo tempo nalagata svoboda in hkratna nujnost avtobiografske fikcije, znašel izjemno. A roke v ogenj ne bi stegoval, da tudi njega niso spomini vsaj malo presenetili.

Prvi del Mojega boja se Knausgård ukvarja s svojim otroštvom. Sprva s travmatično izkušnjo podobe, ki jo je njegova domišljija zarisala v televizijska poročila in nato skozi mnogo dogodkov, ki so ga spremljali na poti do odraslih let. V tem delu gre izpostaviti predvsem dvoje: najprej se čuti velik vpliv Christensenovih Beatlov, ki prav tako slikovito in sočno prikazuje odraščanje na Norveškem, prepleteno z ljubeznijo do glasbe. Knausgård je mimogrede sam navrgel referenco na to izvrstno čtivo in opisoval svoje najstniško življenje z najboljšimi prijatelji, z bendom, ki so ga imeli, z glasbenim mentorstvom, ki mu ga je nudil brat Yngve, s prvimi pivskimi poizkusi in življenjem, ki ga običajno v teh letih zaznamuje tudi iskanje resnične ljubezni. V tem delu je Knausgård izjemno berljiv, svoje življenje nam ponuja kot bi ga bil doživel včeraj, a obenem ohranja distanco prvoosebnega pripovedovalca, ki ve, da se je to dogajalo že vrsto let nazaj. Druga stvar, ki jo tudi avtor sam postavlja ves čas v ospredje, je njegova družina. Še bolj natančno, podoba njegovega očeta. Oče je bil od vsega začetka v njegovem življenju prisoten kot strahospoštovana figura, pojem avtoritarne figure, ki je ob odsotnosti mame odigral tudi vlogo glavnega vzgojitelja Karla Oveja. Odnos z očetom, njegovimi gibi, razmišljanji, redkimi besedami je Knausgårdu odločilno zaznamoval spomine na ta del njegovega življenja. Ne glede na vse, kar boste prebrali, je v ozadju najpomembnejša družina. Odnos z očetom potuje od spoštovanja do zavračanja. Do očeta, se zdi občasno, ne čuti prav ničesar. Ali nekoliko drugače, prav nič veselja.

Očeta nisi mogel opazovati, vedno te je opazil, videl je vse, vedno je videl vse.

Potem pride drugi del. Tu je dogajanje prestavljeno v odrasla leta Karla Oveja, ko je ta že pisatelj v srečni zvezi, kar nekaj kilometrov oddaljen od domačega kraja. In relativno nepričakovano – za  Karla Oveja malo manj, za vse nas precej bolj – trešči  novica o očetovi smrti, celotni preostanek knjige pa je reduciran na avtorjevo refleksijo tega, kar se z njim dogaja ob tem, da mu je umrl oče.  A ta redukcija ni nekaj slabega. Tu je soočanje človeka s smrtjo nekoga, ki je v njegovem življenju pustil neverjetno pomemben vtis. Če smo prej mislili drugače, je to vedno bolj jasno. Knausgård je temeljit in uničujoče neposreden, iskren pri opisovanju tako bednega pijančevanja svojega očeta (za katerega je v preteklosti zapisal, da je redko pil), kar ga je v končni fazi pahnilo v smrt kot tudi pri opisovanju svojih poizkusov, kako se približati babici, ki jo zapušča spomin (čeprav se mi zdi, da se ji v resnici sploh ne želi približati). Tudi takrat, ko ne piše neposredno o očetu, nam nalaga način, kako ga je treba misliti. Povsem slikovito in gnusno opisovanje stanja v hiši, kjer sta oče in babica živela, kamor sta z bratom po očetovi smrti prispela, da uredita pogreb in sedmino, je nekaj v čemer si Knausgård vzame ogromno časa. Berljivo in hudo užitno v vsej neužitnosti. Več ko nam govori o hiši, smradu, nesnagi, iztrebkih in praznih steklenicah, bolj nam je jasno, kakšen je bil njegov oče ob koncu življenja. A ob vsem tem se zdi najbolj pomenljiv kontrast, ki nastane, ko ob vsem tem opisuje svojo žalost do tega, da je umrl. Navkljub odporu do vsega, kar je oče počel, kako je zanemaril tudi lastno mater, Karl Ove ob misli na to, da očeta ni več, zgolj bridko joče. Krivda? Spomin na nekoga, ki ga je nekoč spoštoval? Spomin na nekaj, kar se je zdelo neuničljivo in je sedaj odšlo, čeprav takšne stvari ne bi smele oditi? Kakor koli že, na poziciji ob koncu prve knjige Mojega boja se Karl Ove znajde natanko na drugi poziciji kot nam je dal misliti na polovici. Do očeta čuti marsikaj. Ali nekoliko drugače, mnogo žalosti.

Kar je zunaj misli, ne pomeni nič. Gledal sem, razmišljal sem, potem pa sem vse, kar sem videl in o čemer sem razmišljal, potegnil nazaj: to ne šteje. Nič ne šteje. Šteje samo očkova smrt.

Moj boj je monumentalno delo. Upam, da hitro pridejo tudi druga dela, skupaj nekako 3600 strani branja. Vse ocene tega, kaj nam je avtor želel sporočiti s svojim delom, bodo zato najbrž morale počakati, a vseeno lahko zapišem, da sem v branju neizmerno užival. Zlahka stavim na svobodo, ki jo je čutil ob prepuščanju toka zavesti s katerim je jadral po spominih in opisoval zgodbo svojega boja, svojega življenja in hkrati vidimo, kako nujno in nearbitrarno deluje potreba, po kateri pišemo točno to, kar pišemo, ne pa česa drugega. V intervjuju za The Paris Review je Knausgård jasno povedal, da postavlja enačaj med pisanjem in spominjanjem ter da je v tem oziru klasično proustovski. Moj boj ni izlet po pokrajini črnobelih spominov, ki si ga jemljemo počasi, s spuščenimi šipami in sanjajočimi oziranji za mimobežnimi prebliski preteklosti. Moj boj je rokenrol z buldožerjem, v katerem ni časa za lepotičenja in preobrazbe preteklih dogodkov v sprejemljivo življenjepisje. Moj boj je mojstrski zapis življenja, odraščanja in soočanja s smrtjo kot zaključkom natanko tega odraščanja. Z nenehnim trpkim oziranjem čez ramo.  

Aja! Življenje je poj, je rekla stara baba, ki ni znala reč b-ja.

Prvo knjigo Mojega boja po mojem mnenju najbolj zaznamuje ambivalentnost odnosa, ki ga ima Knausgård do očeta; odnosa, ki pluje od tega, da hoče od njega ubežati, do tega, da išče pot nazaj k njemu. In če je to le vrh ledene gore, ne pozabite, da je spodaj še mnogo več. Razburljivo, strastno, nenačrtovano, človeško, tudi kruto in neprijazno delo spomina. Izpeljano na nek fascinanten način. Moj boj Karla Oveja Knausgårda brez kančka dvoma spada na vrh mojih najljubših letošnjih prebranih del.

✭✭✭✭




Obišči tudi:

Ana Schnabl, Karl Ove Knausgaard in njegov Bledi Boj (Airbeletrina)
Irena Štaudohar, Ko čistilo ajax prevzame mesto magdalenice (Sobotna priloga)
Intervju v The Paris Review

03. december 2015

Švindler, špijonka in človek z bombo: tri zgodbe, en konflikt

Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospoda. Ženska prisede na sosednje sedišče, zavzdihne in tudi sama občuti nekaj zadoščenja. Dnevni boji, ki jih sestavljajo majhne bitke. In potem je tu nekje še tiho dekle, ki prebira brošuro. Študijsko, mogoče ne. Ni pomembno. Ta se ne ozira za nikomer. Njena pozornost je kovana v jeklu. Tam je. Kot gospod, ki si je zopet nadel tiho kričeče nezaupanje in ženska s kovčkom, od katerega se ne loči. In potem pričneš razmišljati o tem, kaj bi te osebe povezalo. V čem so si podobni. Se bodo njihova pota še kdaj prekrižala? So se kdaj že? Najdeš zgodbo za enega, drugega, tudi tretjega. A vezi med njimi ni. In ko zapreš oči in jih ponovno odpreš, izginejo. Ostaneš sam. So bili kdaj sploh tu? In ti, si v redu? Seveda si. Tudi zgodbe so ostale. Oni so šli bojevat svoje bitke, medtem pa si zaspal. Bi lahko o takšnih zgodbah bral v knjigi. Le daj, preden bitke dohitijo tudi tebe. Nasmehneš se. V praznem vagonu prazen pogled od okna potuje h knjigi z naslovnico rdeče barve, na kateri je reprodukcija modrega dečka, ki nabira žafran. In dobro zgodbo. Dobrimi zgodbami.

Razmislek o količini teže dobre zgodbe, ki odpade le na moč njenih sestavnih delov, je lahko le premislek o njenih protagonistih. A je takšen razmislek zavajajoč, ker bi potemtakem vse bilo odvisno le od tega, kako dobro smo premislili o imenih. Zato se mi zdi, da naš um povezuje dlje in ustvarja sinapse tam, kjer jih tudi avtor ni eksplicitno naredil. Mogoče tudi tam, kjer jih ni. In v teh primerih je teža dobre zgodbe mnogo več kot teža njenih sestavnih delov. Knjiga, ki sem jo tokrat držal v rokah, pa ima prav slednje. Dobre sestavne dele. Izjemne osebe, like, ki imajo zgodovino izven fikcije. In to ne povsem običajno zgodovino, tudi če kaj takega sploh obstaja. Daleč stran od običajne zgodovine.


vir slike: emka.si

Govorim o izvrstnem čtivu Švindler, špijonka in človek z bombo, ki je pred časom izšla v odlični zbirki Moderni klasiki. Gre za zadnji roman Alexa Capusa, v katerem se avtor predvsem poigrava z idejo naključnosti nekega trenutka, v katerem bi se tri pomembne zgodovinske osebe lahko srečale. In kaj bi se takrat zgodilo, kako bi srečanje potekalo. Bi si imeli kaj pametnega povedati, bi si lahko na nek način rešili življenje. Najbolj zanimiv del te predpostavke je ta, da je popolnoma fiktivna. Celo več, niti fiktivne osnove nima. Ker se trije junaki treh zgodb v Švindler, špijonka in človek z bombo nikoli niso srečali. Vse povezave, ki so spletene od tu naprej, so naše. A natanko zaradi avtorjevega občasnega poigravanja z idejo možnosti prekrivanja zgodb je ta knjiga, kot zgoraj omenjeno, več kot le vsota moči njenih sestavnih delov, njenih zgodb in junakov teh zgodb. To je ta knjiga z naslovnico rdeče barve, ob kateri se bomo tudi nasmehnili.

Tudi freske Emila Gilliérona so utrpele škodo zaradi vlažnega in toplega podnebja, na nekaterih mestih se je malta odluščila s stene; današnji restavratorji so v dilemi, ko se morajo v znanstveni zvestobi odločiti med neolitskimi fragmenti in Gilliéronovim delom.

Kot zapisano, v knjigi spremljamo tri vzporedne zgodbe. O Felixu Blochu, Lauri d'Oriano in Emilu Gilliéronu. Vse tri osebe boste nedvomno poguglali, če jih še ne poznate. Ker vam bo Capus njihovo življenje predstavil kot dokumentarec z nekimi občasno satiričnimi vložki, ki prepredejo sicer zlovešče zgodovinsko ozadje v katerem bivajo. Zato boste hoteli vedeti, ali gre za res tako zanimive osebe, kot jih je naslikal avtor. In ja, vse to drži. Felix Bloch je bil znanstvenik, pravzaprav genij, ki je ljubil fiziko, svet pa ga pozna predvsem po tem, da je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado na področju fizike. Njegovo zgodbo spremljamo od mladosti, od njegove navezanosti na očetovo spoštovanje, borbe za ljubezen do teoretskega naravoslovja prek prvih akademskih let, prijateljevanja in sodelovanja z nekaterimi največjimi umi v Evropi, do poti čez lužo in dela na Univerzi v Stanfordu, prijateljevanja z Oppenheimerjem, ki ga je privedlo do epizode v Los Alamosu in bombo, ki so jo tam sestavili. Zato je to zgodba človeka z bombo. Laura d'Oriano je povsem drugačno bitje. V njenem življenju je bilo najbolj pomenljivo predvsem dvoje: to, da je že kot mlada prepotovala ogromno dežel in to, da je bila izjemna pevka. To drugo je podedovala po materi, ki jo je velika družina spremljala na njeni poti po različnih mestih, v katerih sta z očetom nastopala. Odtod pa tudi njena razgledanost in obvladovanje tujih jezikov, sposobnost vtihotapiti se v manire različnih ljudi. Spremljamo njeno, ponekod kar žalostno zgodbo provincialnega dekleta, ki si je želelo predvsem peti, a je pristala v pristaniškem mestu v prodajalni muzikalij. Nato sledi ljubezen, sledi selitev, sledi razočaranje. Na koncu pa boj za preživetje s tistim, kar veš in znaš. Laura d'Oriano je v drugi svetovni vojni odigrala mogoče provincialno, a pomembno vlogo kot obveščevalka, ki je potovala po pristaniščih in znala priskrbeti različne vojaško pomembne podatke o sovražnikovih namerah na morju. Zato je to zgodba špijonke. In nato imamo še zgodbo o Emilu Gilliéronu. Najprej očetu Emilu, ki je kot izjemno nadarjen umetnik dobil priložnost, da odide v Sredozemlje in se pridruži arheološkim odpravam v Grčiji. Neverjetna sposobnost poustvarjati različne sloge, umetnike in tako iz poškodovanih ostankov zopet narediti najbolj verjetno izvirno celoto, ki je karseda avtentična, mu je pomagala pri tem, da je poskrbel za svoje življenje, življenje svojih potomcev, hkrati pa je z njo poustvaril podobo minojske civilizacije na Kreti. In nato zgodbo njegovega sina, ki nadaljuje očetovo kariero. A prihajajo novi časi, ki so v znamenju natančne znanosti in zavračajo Emilovo obrt; prihajajo tudi časi vojne. In ti dve prelomnici opravita svoje. Navkljub etičnim pomislekom, s katerimi vstopamo v diskurz Gilliéronov z vidika zgodovinske in arheološke znanosti, se njuno delo dojema predvsem v kontekstu izvrstnih restavratorjev umetnosti časa, v katerem sta delovala. Še ena izjemna zgodba. Zgodba o švindlerju.

Felix Bloch bega v Ameriko ni načrtoval, obšel ga je podobno kot doživljaj prebuditve, ki ga je gnal od produkcije litoželeznih pokrovov za jaške k atomski fiziki.

Capusova knjiga izvrstno plove med tremi omenjenimi zgodbami, ki jih spremljamo hkrati. Kot bi bili na vlaku in z enim pogledom lahko spremljali več različnih zgodb. Kaj imajo te zgodbe skupnega? Na prvi pogled v resnici malo. Vse so izjemno unikatne. In če bi bila poleg teh treh zraven še četrta, peta, šesta, bi najbrž ne bilo nič drugače. Vsaka zgodba je unikatna. In tudi, če so v skupnih potezah zaznane vzporednice, jih tja zarišemo mi s svojim pogledom. In to prikazati, se mi zdi, je bila eden od Capusovih nakan s to knjigo. Skupna točka vseh treh zgodb je prav gotovo vojna. Osebna življenja, ki se morajo zaradi vojne močno prilagoditi. Torej konec koncev različnost in unikatnost, ki k tej knjigi prispevajo vsaka zgodba zase, v neki skupni dramski zasnovi prinašajo neizbežen konflikt, v tem primeru vojna, spopadov vrednot in spreminjajoči se svet. Branje se v tej šabloni torej podreja vrednotenju zgodb in junakov skozi razgled, ki ga odpira ta konflikt. Za vsakega posebej seveda.

Njen sloves je bil hitrejši od nje, zmeraj je bilo razprodano. Povsod so v publiki sedeli predvsem mornarji in povsod so pretakali solze, kadar je zapela Bajuški baju. Laura je že zdavnaj dojela, da so ti trdi pobje, ki so na jeklenih ladjah opravljali težko službo, bili v prejšnjem življenju sinovi svojih mater, bratje svojih sester in vnuki svojih starih mater.

Tako imamo na pladnju najprej zgodbo o etično popolnoma neoporečnem znanstveniku, ki ga žene najprej in najbolj le želja po raziskovanju tega, kar je. In svojo etiko ohranja do konca medtem ko skoraj naivno opazuje svet, ki drvi nekam, od koder ni več vrnitve. V knjigi so tudi dnevi v Los Alamosu predstavljeni kot del Blochove želje po delu in raziskovanju; bomba ima še na začetku legitimen političen raison d'etre, ki deluje tudi pri Blochu, a na koncu odpove tudi pri njem. In odide. Blochova zgodba v luči konflikta vojne deluje predvsem kot apologija njegovega sodelovanja pri bombi. In v tem je uspešna. Bloch ostaja nesporen junak do konca in tudi onkraj obsega zgodbe človeka z bombo, kot si jo začrta Capus. Nekaj podobnega tudi pri Lauri. Pričujoči konflikt jo je prisilil v to, da je tudi ona uporabila svoje sposobnosti v igri prevare, kar je v dani situaciji historični kontekst terjal od nje. A tudi ona uspe ostati nesporno pozitivna do konca. Špijonka seveda, če in ko je potrebno. Odlična špijonka, zgodba z nekoliko žalostnim priokusom. Zgodba o Emilu pa, predvsem očetova, ima nekoliko drugačen ton: etično vpraševanje po pravilnosti početja, s katerim si je služil kruh, je prisotno venomer. A v tem primeru zgodovina sama z razvojem znanstvenih standardov na področju arheologije poskrbi zanj, ne glede na to pa sta se vanjo oba, tako sin kot oče, vpisala kot mojstra natančne reprodukcije umetniških del. Kasneje je prišel konflikt. Posledice je čutil sin, oče je bil takrat že pokojni. Kot Laura, tudi Emil živi od sposobnosti prevare. Le s tem, da je konflikt Lauro prisilil k temu, da je to pričela početi, sina Emila pa prisilil k temu, da je s švindlanjem, v katerega ga je vpeljal oče, dokončno končal. Zgodba švindlerja torej, kot zgodba o lahkotnosti Gilliéronov, ki je v razmerju do resnice v popolnem nasprotju z zgodbo človeka z bombo. A si z njo obenem deli neprijeten konflikt, ki je vplival na obe. Ta švindler ima, tako kot človek z bombo, pa tudi špijonka, še danes posebno vlogo.

Capus nam torej postreže z na vso moč zanimivim branjem. Ne gre za zahtevno branje, avtorjevo pripovedovanje, občasno tudi duhovito, teče odlično, ne glede na to, kje smo, na Kreti ali v Los Alamusu. Navdušila bo predvsem ljubitelje zgodovinskih biografij in sinoptičnega pogleda na nek čas, ki je silil k etičnim dilemam in v temelj pomembnih odločitev pomembnih posameznikov zagotovo položil predvsem družino, hkrati pa vrgel pomembne luči na znanost, umetnost in zabavo. Fino in razgibano branje, ki bralca vodi po brzicah težkega obdobja, izmenjaje udrihajoč z vesli žalosti in kratkočasja.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Delo
RtvSlo o nagradi za prevod romana
Star Tribune
Shiny New Books
Goodreads

24. november 2015

Eleanor in Park: knjiga o zelo lepih in zelo grdih rečeh

Kot sem že večkrat povedal, imamo veliko srečo, da lahko uživamo v knjigah, ki so v zadnjem času izšle pod oznako mladinske literature. Neverjetno je, koliko vsega, od dobrega pisanja, super pripovedi, kvalitetnih zgodb in odličnega odpiranja največjih družbenih problemov lahko najdemo v delih, ki so v zadnjem obdobju izšla. Od Greena, Nessa, pa do Maxa, Šrámkove, Palacia, celo Zafona se veje seznam čudovitih branj, ki ciljajo prav na publiko, ki se osamosvaja, si sama pričenja izbirati življenje in odločitve, ki jim bodo ta življenja najbolj zaznamovala. K tej druščini se je pridružilo še eno delo, ki od imenovanih v ničemer ne zaostaja. V marsikaterem pogledu jih, po mojem mnenju, močno presega. Gre za knjigo Eleanor in Park, avtorice Rainbow Rowell.
Prav gotovo gre ponovno za delo, ki presega mladinski žanr, saj v njej, če odmislimo starost in dogajalno ozračje v zgodbi, v resnici ne manjka problemov, s katerimi se soočamo tudi nekoliko starejši. A nič od omenjenega ni glavni adut knjige: v resnici gre za pisarijo, ki je narejena na tako rahločuten način, da se ti zdi, da jo boš zlomil, če jo boš pretrdo držal v roki.


vir slike: emka.si


Eleanor in Park je zgodba o dveh najstnikih, ki sta našla drug drugega. Mogoče bi bilo bolje, da bi se našla nekje drugje, v malce drugačnih okoliščinah, a zgodba teh olepševalnih okoliščin ne pozna. Avtorica jima ne daje popustov in njun odnos bo potreboval veliko energije, medsebojnega spoznavanja in nerodnosti, da bo prišel tja, kamor pride. Park je sin korejske matere in ameriškega vojnega veterana, povsem prilagojen družbi se zdi samo na prvi pogled. Predvsem noče izstopati in se raje kot sprejemanju najstniške igre potrjevanja svojega položaja v druščini, posveča dvema velikima ljubeznima, glasbi in stripu. Vedno bolj, ko vidimo, da je drugačen od ostalih, je jasno, da je drugačen predvsem v tem, da je od mnogih mnogo bolj zrel. Eleanor je povsem druga zgodba. Najstnica, ki ima, povsem nezadovoljna s tem kako izgleda, daleč največjo težavo v družinskih razmerah, v katerih mora odraščati. Tako veliko, da tistih nekaj odvečnih kilogramov, ki ji jih avtorica pripiše, v bralčevih očeh povsem zbledijo. A na žalost v Eleanorinih ne, ker si svoje stapljanje v nevidnost v družbi tako lahko še težje pribori. A bistvo, tako čudovito zajeto v vrstice te knjige, je v tem, da ima lahko dekle, v tem primeru Eleanor, v resnici veliko več problemov, kot jih na njej opazijo drugi, celo tisti, ki so ji zelo blizu. In ne, to niso problemi, ki izvirajo v njeni glavi, temu namreč ne sledi, da ima v resnici manj problemov, kot jih vidi sama. Ne, nikakor. Njeni problemi se v bistvu raztezajo še nekoliko dlje in so del večjih težav, ki jih ima celotna njena družina. In od tod izvira največji konflikt zgodbe, a temu se še vrnem. Bistveno pri Eleanor je to, da je navkljub tragičnosti, ki jo njen lik vsebuje, precej bolj podobna slehernici, ki si želi le svojega prostora, vključenosti v družbo in nekoga, ki jo bo imel rad. Ha, mogoče prav zato vsebuje tragičnost. A vendarle ne, njej je vse troje vzeto na zelo radikalen način.

Prosila ga je, naj ji pojasni nekaj, česar ni znal pojasniti niti sam sebi.
"Nisi mi všeč," je dejal. "Potrebujem te."

Park in Eleanor se srečata. Se spoznata. Niti ne. Onadva se srečujeta in se spoznavata. Od prvega srečanja na avtobusu v šolo naprej se prične njuno počasno premikanje drugega k drugemu. In nič v tej liniji zgodbe ni podvrženo literarni redukciji. Tu, se mi zdi, je branje na meji podoživljanja trenutkov prve ljubezni, medsebojnega spoznavanja in soočanja s obstranskostmi, ki ta dogajanja spremljajo. Park in Eleanor spremljamo v njunih skupnih vožnjah z avtobusom, druženju v šoli, druženju pri Parku doma, v materinem avtomobilu. In avtorica nam zgodbo podaja z dveh vidikov, njegovega in njenega. Kar je še en bonus branja, ki očitno dokaj uspešno meri na to, da bodo knjigo lažje brali tako fantje kot tudi punce, moški in ženske. A njuna vidika zgodbe nista enakovredna. Tudi teža tega, kar v skupno zgodbo prinašata, ni niti približno enaka. To je kmalu povsem jasno. Park kljub vsemu deluje kot običajen fant, čigar problemi v resnici to niti niso. Še posebno, ko v optiko vzamemo Eleanor. Njena mati je namreč socialna talka nemogočega moškega, Eleanorinega očima, ki v resnici celotno družino drži za goltanec, izvaja teror in pooseblja vse tisto, kar ne bi smelo nikdar imeti pravice do družine. Pri vsem tem Eleanorin biološki oče s svojo pojavo in nezrelostjo seveda ne more kaj prida pomagati. Eleanor je enkrat že morala od doma, ker je z očimom prišla navskriž in njena streha nad glavo je nekaj, kar na nitki visi tudi skozi celotno zgodbo v knjigi. Strah, negotovost, nesamozavest, skrivanje, pomanjkanje in jeza. To je pušeljc, ki ga v odnos z Parkom prinese Eleanor.

Največji konflikt zgodbe o Eleanor in Parku torej svojo moč črpa natanko v njuni neenakosti. Dasiravno nas zgradba romana skuša ujeti v mišljenje, da gre za enakovreden pogled v genezo njune dvojine, temu nikoli ni tako. Ne v začetku in ne na koncu. Park je tisti, ki bo v tem odnosu vedno vlekel poteze naprej; tisti, ki bo vedno vodil ples in si drznil korak dlje od nje. A v resnici bo vedno korak za njo, saj je njen boj nekje drugje. Eleanor bije bitke, ki jih dolgo ne želi biti s Parkom ob strani in dolgo ga na svoje bojišče niti ne povabi. Bralci ne vemo, zakaj tako dolgo odlaša, najbrž se bomo sprijaznili z mišljenjem, da želi obvarovati tako njega kot ostale, ki so ji dragi. In edina protiutež tej bedni neizogibnosti, s katero se vsakodnevno sooča Eleanor, je tisto kar imata s Parkom. Vsak dan znova, vsak dan, vsak trenutek nekaj več tega. In drobtinice tega nekaj več, se včasih zdi, da je mogoče prešteti na roke, tako pazljivo, pozorno in previdno se spuščata k sebi. Brez te trdne vezi, ki nastaja dolgo - kar je v času instantnih hitrosti malodane vsega takšna redkost - zgodba mogoče ne bi imela takšnega zaključka kot ga ima.

Samo en on obstaja, je pomislila, in zdaj je tukaj.Ve, kateri komad mi bo všeč, še preden ga slišim. Smeji se, preden sploh povem šalo do konca. Na njegovih prsih, tik pod grlom, je mesto, zaradi katerega si mu želim pustiti, da mi odpira vrata.Samo en on obstaja.

In kakšen je ta zaključek? Dober konec, slab konec? O tem bom molčal. Ustvarite si svojo sodbo. Knjiga je več kot vredna branja. Poleg tega avtorica čisto zadnje pike ne postavi sama. O tistih nezapisanih dveh, treh besedah bo bralsko občestvo verjetno še dolgo ugibalo. Dodatnega olja na ta ogenj pristavlja avtorica sama s tem, da ovrže najbolj očitne zapolnitve tega praznega prostora. A nič ne de: bistvo te zgodbe tako ali tako ni v zaključku. Glavni angažma te zgodbe je, kot sem že napisal, v počasnem razreševanju mogočnega konflikta med tistim, kar neusmiljeno in zanesljivo uničuje Eleanor in tistem, kar jo vedno bolj in nezmotljivo iz tega vleče ven, torej Park. Na eni strani imamo torej dispozicijo vsega lepega, kar prinaša uničevalne družinske odnose s posledicami, ki jih to prinaša mlademu dekletu (in česar tisti, ki povzročajo takšne odnose, običajno ne vidijo), in po drugi strani neizmerljivo veličino varnosti, pripadnosti, želje po življenju in neopisljivih navezanosti na osebo, ki je tam takrat in na takšen način, kot ga mlado dekle potrebuje.

Rainbow Rowell je napisala zgodbo in jo povedala na čisto poseben način. Takšen, ki jo umešča, po mojem mnenju, brez pretiravanj, tja nekje zraven knjig, kot sta Krive so zvezde ali Sedem minut čez polnoč. Te so bile namreč tiste, ki jih je v odličnost poleg dobre zgodbe prikoval izjemen avtorjev slog, ki se kljub pastem klišejske patetike vanje ne ujamejo in ne padejo v občutku, da se na straneh pred tabo dogaja nekaj veličastnega. Eleanor in Park je knjiga, ki tem merilom ustreza v čisto vseh pogledih. Odlično.

Tako se piše zgodbe o boju med dobrim in zlim.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Wikipedia
Spletno mesto avtorice
Goodreads
The Guardian

15. november 2015

David in Goljat: razmislek o tem, kako navkljub postane zaradi tega


Zapis je bil v nekoliko krajši obliki predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ 


Črno ozadje, tema, ki skrbi za nepomembno praznino in omogoča osvetljeni podobi in ko v ospredju kraljujejo naši pozornosti, ne dopušča izbire; na levi strani podoba mladega moškega v preprosti opravi z bisago na hrbtu in s fotografsko popolnim prikazom dela gornjega trupa telesa, ki razkriva pridnega moža, ki mu ni težko delati z rokami. Njegova desna roka stiska ročaj meča, ki počiva na njegovi rami, gesta, ki želi sporočiti, da je bil ravnokar uporabljen, njegov obraz pa brezizrazno, brez jeze, žalosti, tudi brez usmiljenja in obžalovanja usmerja oči pogled v nerazločno daljavo, ki nismo mi, temveč nekdo drug. Ne poroča nam, prisotnosti. Pogled usmerjen naprej, v prihodnost. Pogled, ki v isto smer ponuja tudi plen, trofejo. S svojo levico jo privzdignjeno na višino prepone drži za lase. In kaže zbledel obraz na odrobljeni glavi, z odprtimi usti, svežo rano sredi čela in prav na rahlo priprte oči. Groteskna podoba nekoga, ki je umrl, ko tega ni pričakoval. Obraz smrti, ki se ne bi smela zgoditi.

Takole bi opisal eno meni najljubših slik. Na začetku 17. stoletja naslikal Michelangelo Merisi da Caravaggio in nosi naslov David z Goljatovo glavo.


vir slike: commons.wikimedia.org 


V resnici je Caravaggio naslikal vsaj dve znani, sila podobni sliki z motivom končanega dvoboja med malim Davidom in velikanom Goljatom. Likovna umetnost seveda ponuja veliko del z motivom tega boja in zanimivo se mi zdi, da veliko, nemara večina teh svoj fokus usmerja v zaključek boja, Davidovo zmago. Ker vsi poznamo zgodbo in vsi vemo, kdo je zakaj tu. Zato takšen fokus niti ni naključje.

Kot tudi ni naključje, da je ta zgodba iz prve Samuelove knjige (1 Sam 17), ki opisuje boj med Filistejci in Savlovimi Izraelci, pristala v ospredju zadnje knjige Malcolma Gladwella David in Goljat, outsiderji, neprilagojenci in umetnost boja z velikani. Knjiga, ki je osnovana v tematizaciji boja navidezno šibkih proti prav tako navidezno močnejšim. Na vso moč zanimiva knjiga, kljub temu, da ima etiketo mednarodne uspešnice številka ena. Knjiga, ki vas bo popeljala nekam v sredino med dikcijo TED govorov, priročniki za samopomoč, družboslovnih analiz in mitologizacije družbenih in osebnih fenomenov, ki vodijo v skorajšnje etične osvetlitve sodobnega zeitgeista.


vir slike: bukla.si


Knjiga ne pogrne na izpitu berljivosti, navzlic temu, da je pisana kot po šabloni. Ta način sestoji iz manjših ali nekoliko bolj obsežnih zgodb, ki jih interpretira tako, da podpirajo njegovo tezo. Torej iz izbranih primerov inducira sklepe, ki bi morali slediti temu, kar želi avtor pokazati. Beremo zgodbe o ekipi košarkaric, ki navkljub pomanjkanju znanja košarke zablesti; beremo o Davidu Boiesu, ki je navkljub disleksiji postal nadvse uspešen odvetnik; ali o Jayu Freireichu, ki je navkljub težkemu otroštvu postal pionir zdravljenja levkemije; ali o Andréju Trocméju, ki je navkljub težki travmi ostal neuničljiv pacifist. In še nekaterih drugih. A Gladwellova dikcija je jasna: medtem, ko mi razmišljamo o vseh teh navkljub, nam on dopoveduje, da bi tu morali zapisati prav zaradi tega.

[…] zaželena težava: nepričakovana svoboda, ki izvira iz tega, da nimaš česa izgubiti. Prebrisanec lahko krši pravila.

Gladwell v interpretaciji včasih seže predaleč. Ali ostane preblizu. Romantizacija zgodbe upora, ki ga je vasica Le Chambon-sur-Lignon v drugi svetovni vojni izpeljala proti zakonom maršala Pétaina v kolaboracijji z nacistično Nemčijo se mi zdi takšen primer, ki bi ga prav lahko izpustil. Njihovo lokalno robinhudovstvo se npr. zdi čisto sprejemljiv in nemoteč kamenček v škornju načrtovanja Tretjega rajha. Kot zgodba funkcionira, kot argument precej manj. Takšna pokašljevanja mečejo nekolikanj slabo luč na avtorjevo šablonsko maniro, seveda, tudi takšne komentarje boste lahko zasledili. A njegova osrednja teza, ki jo strastno brani, je na vso moč zanimiva.

Ta v resnici sestoji iz igre. Družbene igre. Družbenega boja, če hočete. Boja za uspeh v družbi. Za prevlado, za izstopanje, za doseganje parametrov sreče, ki jih ne narekuje nič drugega kot lastna želja ali skrb po uspehu. Tudi boj za obstanek, če želite. In v tej igri gre le za neenakost. Enakosti ni. Če je kdaj koli bila, je bila umetno ustvarjena in kot taka je rezultirala le v neko oddaljeno utopijo, ki razpade ob prvem stiku z realnostjo. A ta neenakost se zdi poljubna, kot rezultat neke naravne ali zgodovinske loterije, pri čemer se ustvarjajo tako neposredne žrtve kot tudi tisti, ki so oddaljeni zgrešenci, torej tisi, ki so iz teh akcidenc narave uspeli oditi kot oboroženi z orožjem nepremagljivega jaza ali samozavedanja, ki jim omogoča premikati gore. To so outsiderji, če jih primerjamo z nasprotniki, a Davidi, če jih prerišemo v pradavno zgodbo. Njihovi problemi niso dojeti kot hibe temveč kot prednost. In kleč te knjige je v tem, da naj bi prav ti ljudje, ki jim je na razvojni poti v oči pogledala kaka stiska in so bili zato primorani razviti določena znanja, spretnosti, v tej igri zmagovalci. Ker so bolj drzni in vztrajni na poti do tega, česar si želijo. Hibe, stiske, neprijetnosti, zaradi katerih se jih drži etiketa outsiderja, so kot pogoj možnosti za njihovo nepremagljivost.

Nauk impresionistov je, da je včasih bolje biti velika riba v majhnem ribniku kot majhna riba v velikem, kadar se izkaže, da navidezna slabost – biti outsider z obrobja – sploh ni slabost.

A vrnimo se za trenutek še nazaj k osnovi. Knjiga je polna primerov iz zgodovine, ki nam kažejo, kako se dojema moč in nemoč. Kako so močni precenjevali svojo moč in kako so bili šibki takšni le zato, ker so svojo moč dojemali v razmerju do drugega, navidezno močnejšega. Da je bila potrebna redefinicija moči kot take. Knjiga je podaljšana interpretacija zgodbe o Davidu in Goljatu. Gladwellov uspeh v tej knjigi je najbrž posledica tega, da te zgodbe izpostavljajo polarizacijo družbe med šibke in močne. Mogoče preveč poenostavljeno, a nagovarja nas k refleksiji vseh pozicij, k redefiniciji moči, ki lahko pripelje k zmagi v igri, kjer je glavni igralec izhodiščna neenakost, cilj pa končni uspeh, bodisi osebna zmaga bodisi zmaga na širši družbeni ravni. Predrugačenje optike razumevanja tega, kaj je prednost in kaj ne. O tem je Gladwell spregovoril tudi v pogovoru z Issie Lapowsky za inc.com. A hkrati poudarja tudi, da pri vsem tem dojemanju ni kake magije, temveč gre predvsem za trud. Trud, ki je glavna pot outsiderjev. Jasno je, da se knjiga David in Goljat spogleduje s slavnim Nietzschejevim 8. aforizmom iz Somraka malikov: kar me ne pokonča, me okrepi. Ga radikalizira. Spimpa.

Zdi se mi, da je Gladwell to knjigo napisal najprej vsem, ki se počutijo, kot da so v nekem neenakem položaju, ko vstopajo v boje za priznanje ali uspeh. Ko se podajajo v bitke z velikani. In vse tiste, ki v takih bitkah ne sodelujemo, jih pa opazujemo in skušamo iz njih nekaj potegniti bodisi zase, ko se bomo v njih znašli ali za svoje otroke, prijatelje in druge, ko se bodo tudi oni. Nagovarja tako nosilce sprememb, Davide, outsiderje in jim prikimava, po drugi strani pa tudi ostale, ki imajo z njimi opravka. O tem priporočam tudi branje odlične analize knjige na blogu The Scholarly Kitchen, avtorja Kenta Andersona.

David je stekel proti Goljatu, gnan s pogumom in vero. Goljat je spregledal njegovo približevanje – takoj za tem pa je bil že na tleh, prevelik in preveč zmeden, da bi razumel, kako se je položaj spremenil. Vsa leta doslej smo te zgodbe pripovedovali narobe.

V sklepu se pridružujem Davidu Runcimanu v The Guardian, ko zapiše, da je glavna lekcija zgodbe o Davidu in Goljatu, temeljnega kamna Gladwellove knjige, v resnici izven nje. Nekako tako, kot je outside the box bistvo rešitve povezovanja tistih devetih točk v pogledu izven kvadrata, ki nam ga te točke ves čas iskanja rešitve vztrajno silijo pred oči. Biblijska zgodba o Davidu in Goljatu ima dolgo brado interpretacij. Gladwell ponudi poseben pogled. Davida prikaže kot outsiderja, ki je izkoristil neenakost položaja sebi v prid. Ta pogled nam pokaže, da je bil Goljat le navidezno v prednosti. In ta pogled nam pokaže Filistejce, ki so kot glavni osmoljenci naredili usodno napako, ko so Goljata, povsem neprimernega za ta boj, tja poslali.

In to, zakaj je bil Goljat v tem boju že vnaprejšnji poraženec, nam slike slikarskih mojstrov, ki rišejo motiv tega legendarnega boja in prikazujejo le končen triumf outsiderja Davida, zamolčijo. Tudi Caravaggieva. Tudi Tizianova in Rubensova. In še od koga drugega. Prav zaradi tega - dasiravno ga je potrebno brati s ščepom soli - Gladwell na tem mestu vstopa kot zelo zelo zanimiv sogovornik.


✭✭✭



Pojdi tudi na:

Avtorjevo spletno mesto

05. november 2015

Marina: skrivnosti iz podstrešne sobice duše

Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina?


vir slike: sensa.si


Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Najbrž drugo zaradi prvega. Prelomno pa zato, ker je Zafon pred vsemi svojimi uspešnicami, s katerimi je zaslovel, pisal za mladino. Mladinske romane. Ne meneč se za te oznake sem se tudi sam lotil Marine in odkril, da je mogoče z vidika Zafonove kariere roman zares prelomen, vendarle pa bi ga sam zlahka umestil najprej in predvsem v mladinski žanr. Če sem že pri marsikaterem delu imel pomisleke nad tem, kako nerodno je postavljen v kako zbirko, je to najbrž le simptom težkega dojemanja sodobnega prelivanja žanrov. Zafonova Marina je nekje vmes med tem, o čemer je pisal kasneje in tem, o čemer je pisal prej. Drži. A vendarle predvsem mladinsko delo. Če ga beremo takšnega, je Marina super čtivo.

Iz praznine je viselo nekaj oglatih silhuet. Razločil sem jih kakih ducat, morda celo več. Noge, roke, dlani in oči, svetlikajoče se v mraku. Zborček mrtvih teles se je pozibaval nad nama kot peklenske lutke.

Za kaj gre? Sledimo avtorju, ki v prvi osebi piše svoje spomine. Opisuje dogodek iz svoje mladosti, dogodek, skrivnost, kot jo imenuje, iz podstrešne sobice duše. Roman je pripoved o tej skrivnosti. V njem spoznamo Oscarja, šolarja, ki prebiva v internatu in se praktično v ničemer ne razlikuje od svojih vrstnikov. Nato bolj kot ne po naključju spozna Marino, dekle podobnih let, ki ga s svojo zanimivostjo, skrivnostnostjo in lepoto povsem prevzame. In ji sledi. Sledil bi ji kamorkoli. Sledil bi ji verjetno tudi do konca sveta, če bi bilo potrebno. Le da bi bil z njo. Spozna tudi njenega očeta Germaina, ostarelega in utrujenega, z bolečimi spomini oblečenega slikarja, ki že dolgo ne slika več. Površje knjige o Marini je torej prav to: Oscarjevo spoznavanje Marine in Germaina, počasno vstopanje v njuno življenje in njune spomine, kamor ga prijazno vabita in toplo sprejemata. Pripoved pa kmalu poseže tudi naprej, kajti Oscar in Marina prifirbcata do nečesa, kar bi bilo najbrž bolje pustiti na miru. Zaplet je tu. Skrivnost, na sledi katere se znajdeta, je očitno dovolj privlačna, da na njej vztrajata. In tako odidemo v fantastične svetove podzemlja Barcelone, v desetletja stare zgodbe o pomembnih možeh in ženah tega mesta; zgodbe, ki imajo neverjetne zaključke, mestoma povsem pravljično odzvanjajo v bralčevih ušesih. Pripoved medtem seže tudi po elementih kriminalke, kajti v vsej tej fantastično temačni mešanici se počasi kristalizirajo tudi prave nevarnosti, v katere se zanesljivo zapleteta tudi Oscar in Marina. Po viharnem in napetem zaključku se vrnemo nazaj V okvir zgodbe, kjer so le Germain, Oscar in Marina. Nato se zaključi tudi ta zgodba. O finišu sem nalašč redkobeseden, tu se vseeno skriva nekaj več.


Carlos Ruiz Zafon
vir slike: commons.wikimedia.org,; Manuel Seco CC BY-SA 3.0


Poudarki in osebna navezanost pripovedovalca na življenje, teža, ki jo bralec čuti, ko ga avtor pelje k Oscarju in Marini in še posebno v luči zadnjega obrata, ki neusmiljeno zareže v doživljanje zgodbe, vse to pelje v svojo smer. Ne gre za to, da bi na koncu čisto vse, kar ste prebrali, doživeli v popolnoma predrugačeni luči, nekaj tega pa vseeno. Občutek teže, ki jo Zafon nameni različnim zgodbam v svoji pripovedi, tako neizbežno in nepovratno pade na zgodbo, ki je njuna. Prav tako tudi različni žanri, ki so na delu v Marini, usmerijo svoj glaven fokus v mladinski problemski roman in bralec dobi vtis, da je ves čas bral skoraj le o tem. Zafon je v Marini opisoval zgodbo o fantu in dekletu; o fantu, ki doživlja prvo pravo ljubezen in o moči, ki ti jo daje želja po bližini dekleta, v Oscarjevem primeru Marina. O fantu, ki je pripravljen premakniti gore, prevračati nagrobne spomenike in se spustiti v kanalizacijske jaške zato, da bi bil z njo. O človeku, ki nekako še ve, da vedeti o ljubezni pomeni ne vedeti nič o njej, marveč zgolj ljubiti. In o dekletu, ki ga zagotovo ljubi nazaj in je prav tako z njim pripravljena iti v boj do konca vsega, pa vendarle nekje obstaja zavora, na katero hočeš nočeš mora stopiti. Zafonova Marina je najprej mladinski roman o ljubezni, ki bo marsikoga skušala ponovno spomniti na dvojni obraz teh občutkov, v katerih si najmočnejši, a obenem tudi najšibkejši. Vse ostalo v tej knjigi postane drugotnega pomena.

Tisto noč sem se kriče prebudil, oblit z mrzlim potom, in nisem vedel, kje sem. V sanjah sem se vrnil v Kolvenikove kanale. Sledil sem Marini, ne da bi jo lahko ujel, dokler je nisem zagledal obdane s tančico črnih metuljev; a ko so vzleteli, za seboj niso pustili nič drugega kot praznino. Hlad. Nobene razlage. Uničevalni demon, ki je obsedal Kolvenika. Nič onkraj poslednje teme.

Zafon je pisal o skrivnosti, ki jo je imel več let spravljeno v podstrešni sobici duše. Navkljub temu, da vas bodo ob branju Marine mnoge bizarnosti in fantastične prikazni, ki iz zgodovinskih pripovedovanj nenadoma oživijo, vse hkrati osrečevale z idejo, da z branjem dobivate ključ do te sobice, se prava skrivnost skriva povsem drugje. Vse to so le poti do Zafona in Oscarja, ki pišeta o Marini.

''Vedno sem si želela imeti lastno katedralo,'' je rekla Marina. ''Kak predlog?''
''Gotsko. Daj mi čas in jaz ti jo bom zgradil.''
Sonce ji je obsijalo obraz in njene oči, uprte vame, so se zalesketale.
''Obljubiš?'' je vprašala in mi ponudila odprto dlan.
Močno sem jo stisnil.
''Obljubim.''

To knjigo je zato težko priporočiti kot dobro srhljivko/kriminalko s primesmi zgodovinske fantastike, ker se v teh mnogih poizkusih bralcu pogosto zazdi, da je Zafon na enem mestu želel povedati preveč. A se mi zdi, da je to le zato, ker je v ozadju neprestano pred očmi imel edina prava junaka te knjige. Če boste hoteli brati o grozljivih prikaznih, ki strašijo na ulicah Barcelone in pod njimi, boste mogoče razočarani nad klišeji, ki se jih je pri tem poslužil; če boste iskali dobro kriminalko ali akcijo, boste mogoče našli le neverjetne posege v prehiter potek zgodbe z zaključki, ki so neverjetni tudi, ko jih damo v žanrski oklepaj. Če pa boste brali o Oscarju, ki želi biti z Marino in o Marini, ki bi želela biti z Oscarjem, boste dobili veliko.

Zafonova Marina je zelo prijetno in tekoče napisana, kot so vsa njegova dela. Kot nalašč za mladino recimo, ki je pripravljena narediti premik k nečemu malo bolj resnemu; ali vsem ostalim, ki vas privlačijo neverjetnosti, ki jih skupaj veže ljubezen. Takšna je namreč Zafonova skrivnost, ki jo je imel spravljeno pod ključem v podstrešni sobici duše. Dve leti kasneje je napisal Senco vetra.

✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Sensa
Zafonova spletna stran
The Guardian
Goodreads

25. oktober 2015

Vojna in vojna: literarni slasher, ki ne potrebuje sogovornika

Branje Lászla Krasznahorkaija je nedvomno težko ponovljiva izkušnja. Malo je knjig in avtorjev, ki bi omogočali tako silovito borbo v možganih sodelujočih bralcev. Borba, ki je nikakor ne želite izgubiti, saj v knjigi na nek skoraj sprevržen način uživate, čeprav v njej ni razlogov za veselje. Nič lepega ni v njej. Vsebinsko vas ne bo navdala z ničemer navdušujočim, dogajanje prav nikdar ne botruje aplavzu uma, ki bi spremljalo katarzična občutja ali veselja, ki bi ga delili z nastopajočimi. Nič manj vam ne bo prihranjeno že na ravni strukture romana, avtorjevega sloga. Tega naj bi, po Krasznahorkaijevih lastnih besedah, vodila potreba po pisavi, ki se trudi na nek način zreti v zrcalno podobo naravne govorice. Ta ne pozna pik in željno vleče svoje govorjenosti naprej in naprej, vedno znova želi povedati še več in še bolje, kot nekoliko prej. Tako tudi v Krasznohorkaijenem literarnem svetu ni pik. So le dolgi stavki. So poglavja, ki so stavki. In težko boste zajemali sapo. Tako, kot vas k nemirnemu dihanju in težki sapi sili vse, kar imenuje okrutnosti in neumnosti tega sveta. In tega se ne zdi, da bi bilo kmalu konec; tudi za Krasznahorkaija se zdi, da s svojim pisanjem na nek način sega k večnosti, neskončnosti.

Nekaj velikega je v romanu Vojna in vojna.


vir sike:emka.si

Zgodba vas v popelje v življenje Korima. Arhivista, ki živi na Madžarskem. Začnemo z nemirnim, v resnici nekoliko neprijetnem prizoru, v katerem se znajde v družbi otroške tolpe. Tolpa zato, ker je druščina teh otrok že prej zaslovela po svojih kriminalnih napadih na žrtve. Korim se tega zaveda, a ne zdi se, da bi ga to pretirano motilo. Hoja po robu med življenjem in smrtjo se zdi edini legitimni pričetek tega apokaliptičnega romana, v katerem se veliko razmišlja o tem, česar ni, kar je izginilo, bo izginilo, umirajočem brezsmislu in vlogi tega, kar je sploh tisto, k čemur je vredno iti. Ti otroci sploh niso imeli glavnega namena Korimu škodovati, a vseeno jih je ta skoraj začaral s svojo neprestano pripovedjo. Tok misli, ki je butal iz njegovih ust, je neskončen. A če se spočetka nevajenemu bralcu ta vsebinsko tesnobni občutek, prežet z obsojenostjo na propad, vdanosti v usodo, Damoklejevim mečem nad Korimovo glavo in vztrajnosti, ki jo demostrira sila njegove govorice, ki želi dlje in dlje in dlje, s katero osvetljuje temo prej omenjene melanholije in širi niti življenja skozi sicerjšnji obup ter k podobnemu sili tudi bralca, je to le simptom nečesa, kar šele prihaja. It's not a bug, it's a feature. K takšni pisariji se stežka privadimo. Najbrž se v resnici sploh nikdar ne. Mi kot Krasznahorkaijevi sogovorniki nekako nismo nekaj, na kar bi avtor računal. Ne, ta knjiga nima potrebe po sogovorniku. Korimova zgodba, pripovedovana à la Krasnohorkai, nosi v sebi veličino čudaške samotarskosti, h kateri se obrnemo, ko se nam zdi, da potrebujemo zgodbe, ki spoštujejo življenje v takšnosti njegove omejenosti, končnosti, vrženosti in vpraševalnosti.


Nebesa so žalostna.


V nadaljevanju Korim pove, kako je med delom v arhivu pri dokumentih neke nepomembne družine po naključju naletel na rokopis, ki od tega trenutka dalje zavzema osrednje mesto romana. Ta rokopis mu na nek način da elan za nadaljnje življenje in odloči se, da odpotuje v New York, ki ga razume kot središče, popek sveta, kjer bo, po nareku neimenovane notranje nuje, rokopis izročil večnosti. Ga napravil neminljivega. To bo storil tako, da ga bo prepisal in naložil na svetovni splet. In mi gremo z njim. V Veliko jabolko, kjer spoznamo tolmača, ki mu priskoči na pomoč, mu priskrbi sobico, mu pomaga pri nakupu računalnika in vsem potrebnim, nato pa Korim prične z delom. Pri tem je sistematičen in skrben, neutruden. Ob prepisovanju je stalnica večine romana le še pogovor, ki ga korim vsakodnevno vodi s partnerko tolmača, dasiravno Korim ne govori angleško, ona pa najbrž niti besedice madžarsko. Tako to ni dvogovor, a vseeno ju govorica, katere tempo narekuje zgodba iz sproti prepisovanega rokopisa, poveže v življenje, ki je prišlo v relativno globoko navezanost dveh izgubljenih duhov. To avtorjevo gesto razumem kot poklon govorici, ki s svojo nadvlado vsej instrumentalni izrabi jezika prinaša moč povezovanja svetov, ki si sicer ne bi mogli biti bolj različni. A te - kakor tudi ničesar drugega v tej knjigi - ne bi bilo brez rokopisa.


Krasznahorkai László, Koppenhága, 1990 
vir slike: commons.wikimedia.org,; Lenke Szilágyi CC BY-SA 3.0   


Naslov rokopisa je Vojna in vojna. Tako je naslov spletnega mesta, na katerem je Korim objavil rokopis, www.warandwar.com. In tja je prepisal in naložil celotni rokopis. Nato je odšel. Skozi serijo povsem kaotičnih dogodkov, tragičnih in po svoje v marsičem tudi nepresenetljivih, Korim nadaljuje svojo tragično pot do zanesljivega konca, za katerega je nekako že od začetka zgodbe odločen. A na tej poti, navkljub temu, da je nalogo, ki si jo je zadal, privedel do cilja, nekaj v njem bivalo, kar je odnesel s seboj povsem povsod, kamor je odšel. To so štirje junaki rokopisa Vojna in vojna: Kasser, Falke, Bengazza in Toot. Ti štirje se v zgodbah iz rokopisa neprestano pojavljajo v različnih obdobjih zgodovine in na različnih krajih (recimo tudi pri Hadrijanovem zidu ali na Kreti), povsod pa je vojna. Rokopis, nad katerim se Korim ne more načuditi, pripoveduje zgodbe teh štirih junakov, kot štirih jezdecev apokalipse, ki so prileteli v zgodovino, ki je ni več. Rokopis, ki je tako močan, da Korin z njim ne opravi, ko opravi z nalogo, za katero cilj si je zadal sam; kot da ima literatura neko nevidno silo, nad katero avtor nima moči. Zato je lahko Korim iz tistega stanovanja odšel povsem brez vsega, je v sebi nosil nekaj, česar ni mogel pogasiti. Tu pa se tako prične prekrivanje, ki je iz težke in tragikomične knjige naredilo čisti presežek. Prekrivanje vprašanj o upravičenosti govora o avtorju, prepisovalcu, pripovedovalcu, mitologijah, zgodovini kot zgodbi, zgodbi kot zgodovini, središču sveta, moči literature, pomenu spleta, vladavini denarja, potrebi po neskončnosti in rokopisu, ki je medtem nevidno postal roman, ki ga beremo mi sami, v ozadju pa kipeča želja Korima, ki želi napraviti zaklepaj svoji temni izkušnji nesmiselnega bivanja v tem trenutku. Fikcija, ki neprestano prehaja v to, kar je, naredi ontološko vprašanje Korimovega fiktivnega bitja povsem trivialno. Izvrstno, izjemno in nenadjebljivo. Nič čudnega, da v vsem tem prekrivanju Korim v velikih nebotičnikih New Yorka vidi le še babilonske stolpe in se čudi, da jih je opazil šele zdaj, pa tolikokrat je šel že mimo njih. Kaj je Korim storil, da se je bremena štirih, ki se mu je naparazitilo v dušo, znebil in se odpravil postaviti svoj zaklepaj, si preberite v Vojna in vojna. Da boste tudi sami udeleženi v pogovoru o rokopisu, ki ni dvogovor. Ker - ne pozabite - to ni knjiga, ki bi imela potrebo po sogovorniku. Kot je Korim potreboval le ušesa, ne pa tudi odgovorov.


…rokopisa ne more obdržati kot navaden lopov, ampak ga mora kot lopov drugačne sorte dati na znanje današnjosti, se je odločil, ki prav zdaj izgublja vse dostojanstvo, potrebno za takšne stvari, niti prihodnosti, ki bo dostojanstvo izgubila čez čas, niti preteklosti, ki je to izgubila že zdavnaj, ampak večnosti, sporočiti, da obstaja ta skrivnostna umetnina, ki jo mora, je tuhtal tedaj in se zdaj spominjal, prenesti v obliko, v zavest, ki jo ustvarjajo milijarde računalnikov, idejo za to pa je dobil med nekim gostilniškim pogovorom, ki mu je naključno prisluhnil, zavest, ki je postala po splošnem izumrtju skupnega človeškega spomina otok večnosti...

A kot rečeno, branje Krasznahorakija in njegovih apokaliptičnih blodenj v pisariji, ki ne pozna pike, je vse prej kot enostavna naloga. V Vojni in vojni je zagotov le posameznik, tu v podobi Korima. Ta je žrtev sveta brez vrednot, ki najde nekaj, za kar se je vredno boriti. Ta nekaj ga zgrabi močneje, kot je pričakoval in prav to ga žene naprej k cilju, za katerega se zdi, da ga sploh ne določa več on sam. Torej je poleg te zagotovosti na delu vsaj še zelo močna predpostavka nečesa, kar je prevzelo njegovo šibko naravo. In ta sila, rojena v branju in vzgojena v (pre)pis(ov)anju, se zdi ravno tako zagotova. Če parafraziram Palčka Smuka, tako zagotova, da bi lahko prerezal skoznjo. Ali je to neka verzija onstranstva, ki črpa iz mitologij preteklosti, zgodb in njih likov, ki so venomer tu, le opazimo jih ne, tega ne vem. Jasno pa je, da v Korimovi zgodbi zajema bistveno vlogo. In navkljub popolnemu kaosu, ki ga v glavi povzroči ta literarno intelektualni slasher, je Vojna in vojna še eno delo, ki močno izstopa iz vsega, česar sem se lotil. Vojna in vojna je roman, ki omogoča noro debato tako na ravni sloga kot tudi na ravni vsebine. Koliko takšnih poznate?

Grenak, subverziven, kafkovski, absurden, strašljiv, nekonvencionalen, melanholičen, avantgarden, obsesiven, nor, vznemirljiv…vse to so oznake, ki jih najdem, ko brskam za opisi Krasznahorkaijevih del. Posedajo ga tudi k Robertu Bolañu, Bernhardu, Foster Wallacu. On sam mesto svojim delom pripisuje v disciplinirani norosti, razkriva pa tudi, da izza njegovih junakov v knjigah govori nekdo, ki ni on. Nakaj, kar izvira iz govorjene govorice; takšne, ki ne potrebuje pike. In krog se zopet sklene. 

Preberite, zakaj so nebesa žalostna.


✭✭✭✭



László Krasznahorkai je full-time pisatelj od 1983, Vojna in vojna je bila izdana leta 1999. Prejel je kopico nagrad za svoje ustvarjanje, med njimi sta tudi nagrada Vilenice leta 2014, letos (2015) pa je prejemnik mednarodnega Man Bookerja.




Obišči tudi:

RtvSlo

05. oktober 2015

Max: pripoved Mrtvaške glave

V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki, odrasli, zreli možje sklepajo taktične načrte, jih z vso vnemo uresničujejo, civilisti, med njimi tudi otroci, pa sedijo za mizo, na kateri je večerja, ki so jo odrasli cel dan kuhali. Teh zgodb seveda ni malo. In pred njimi si ni potrebno zatiskati oči. Obstajajo pa tudi zgodbe naše zgodovine, v katerih umni in velepomembni možje otrok med vojno ne pozabijo. Otroci tu niso le kolateralna škoda. Ne usedejo se k večerji le zvečer, ko je vsa smrdljiva prikuha že na mizi in vse brbota od strupenih neužitnosti. Otroci teh zgodb so aktivni kuharji teh neokusnih obrokov, izvrstni in zvesti pomočniki glavnih kuharjev, ki jih prijazno o vsem umno podučijo. In zgodbe teh kuharij so presunljive, neprijetne in če o njih govorimo, morajo biti zapisane previdno. Pogumno, a previdno. To so zgodbe otrok, ki so v vojnah pomembna sredstva za dosego končnega izplena. 

Tako je tudi z zgodbo o otrocih Lebensborn programa. Zgodbo o Mrtvaški glavi. O Maxu.

Pred dvema mesecema je dospela na naše police, ena zadnjih knjig v zbirki Najst in krasi jo veliko rdeče barve. In črne. Naslovljena je z Max. In opisuje zgodbo o temni plati človeške zgodovine, za katero lahko le upamo, da se ne ponovi več. Je presenetljiva zgodba, neprijetna, a zapisana pogumno. Brez zadržkov in olepševanj, tudi takrat, ko bi najbrž lahko kaj zamolčala, z vso silo napada in strelja pravzaprav z vsem, kar ima. Na vsaki strani, z vsakim poglavjem odstira temačne podrobnosti programa, ki ga poznamo pod imenom Lebensborn.


vir slike:emka.si


To je bil projekt, ki si ga je v službi tretjega rajha izmislil bivši priščančjerejec in eden vodilnih mož, ki so lahko stali ob in svetovali Hitlerju, Heinrich Himmler. Nemško vodstvo je že kmalu po naskoku na oblast v tridesetih letih dvajsetega stoletja pričelo z načrtovanjem vseh ukrepov, ki bi pripomogli k uspehu in večni vladavini arijske rase pod poveljstvom velikega Führerja. Ukrepi so bili postopni, a zelo odkrito so ciljali v smer, ki jo danes vsi poznamo. Med najbolj izpostavljenimi so bili tako vsi, ki niso bili pripadniki arijske rase. Pripadniki elitne SS so denimo morali, poleg izjemne fizične nepoškodovanosti (če ji lahko tako rečem), dokazovati tudi arijsko poreklo za nekaj kolen nazaj. Toliko bolj, če so želeli višje po oficirskem rangu v tej organizaciji. To je bil nujni del nemške prevlade nad ostalim svetom. In na tej poti je stalo tudi sistematično sovraštvo do Židov, Slovanov, Romov, temnopoltih. Od vsega začetka je obstajalo židovsko vprašanje. In od vsega začetka so obstajale rešitve židovskega vprašanja. Tu vstopamo na polja etičnih vprašanj, ki terjajo svojevrstno distanco in trdo kožo, ki bdita nad razmislekom o teh rečeh. Židovskega vprašanja so se nacisti lotevali na različne načine. O teh smo brali že v izvrstni knjigi HHhH. In tudi Židi so skušali, kot so lahko in imeli možnost, svojo kožo v teh poizkusih reševati na različne načine. Tu pa se lahko spomnimo Adamove zapuščine. A v vsej svoji odličnosti, ki jo premoreta obe, je tule potrebno zapisati, da sta ti dve zgodbi skoraj le bleda senca in nekakšen uvod v to, kar se ima zgoditi v Maxu.


vir slike: wikipedia.org

Max je zgodba o fantu, ki je odrastel skozi še enega od načinov, kako rešiti židovsko vprašanje. Nekakšen podporni, a esencialni element v vojni, ki so jo vodili nacisti. Gre za, kot že zapisano, program Lebensborn. V popolnoma oskubljenem smislu je šlo za program, ki bi oskrbel tretji rajh z zadostno količino arijskega podmladka. Z materjo, ki je poskrbela, da je otrok donošen in dojen, a je morala sama čez mnoge teste in preglede, ki so jo postavili na pravo stran rasne ideologije. In z očetom, ki je bil v SS, torej že tako živeči simbol čiste arijske rase. A ti otroci svojih mater in očetov niso poznali, boste dejali. Napak, njihova mati je bila Nemčija, njihov oče Führer . To so povedali ti otroci sami. In najbolj vztrajno, goreče in nezmotljivo je to zagovarjal Max. Naslovni junak knjige. Prvi otrok, ki se je rodil v tem programu. Prvi med enakimi. In rodil se je na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila, leta 1936. Popoln svetlolasec s popolnoma modrimi očmi, ki je od prvega dneva dalje po svetu dihal vse, v kar je verjela nacistična Nemčija. Popoln vojak, ki je pripravljen narediti vse za svojega očeta. Točno takšen, kot so si ga želeli tvorci Lebensborn programa. In, ker je bil takšen, ga je krstil Führer osebno in dobil ime Konrad. Max je bil ime, ki mu ga je izbrala biološka mama, ki pa seveda pri ničesar, kar je zadevalo Konrada, ni imela popolnoma nobene besede.

In spremljamo Maxovo zgodbo. Začnemo še pred njegovim rojstvom in nato v prvih dneh, letih življenja, ko so ga počasi zapuščali tudi vsi sorojenci programa. Posvojile so jih družine SS oficirjev, da so lahko odraščali v pravilnih in zdravih celicah nemškega Rajha. A ne Max. On je ostal tam, dokler ni šel na svojo prvo misijo, na Poljsko. Tam je pomagal pri krajah majhnih otrok, ki so zadoščali osnovnim standardom in so lahko šli skozi kruti proces ponemčevanja. Spremljamo ga tudi v šoli, lahko bi rekli nekakšni nižji osnovni šoli, kjer se je to ponemčevanje dogajalo. Spoznamo načine, kako so to počeli in predvsem samega sebe, ko presenečeno ugotovimo, kako neobčutljivi smo postali nanje. Max vsepovsod doživi marsikaj. Pri svojih rosno mladih letih je spoznal nek svoj kodeks, kaj je prav in kaj narobe, tudi odrašča na nek poseben način. Le ljubezen do Nemčije in velikega Vodje ostaja enaka. Idolatrizem v svoji najčistejši obliki.

"Moja polt je bela, rahlo rožnata, kakor da bi imel na licih na rahlo naneseno ličilo. Ušesa mi ne štrlijo - ljubi bog, ne! - majhna so, lepo privihana, rekli bi, da spominjajo na školjke. Moj obraz je ozek, ustnice tanke, čelo visoko. Moj nos je droben, prav tako visoko nasajen, in riše neprekinjeno črto do brade.
Ksiht angela. Arijskega angela."

Max kasneje odide v Napolo, elitno šolo, kjer se izobražujejo le najboljši otroci. Tja odide z Lukasom, nekaj let starejšim poljskim dečkom, ki je pravzaprav Žid, a mu je, zgodovini in ideologiji večvrednosti v brk smejočemu, uspela briljantna poteza, da je uspel preživeti med tistimi, ki so vzgajali sovraštvo do takšnih, kot je bil on. A Lukasu je uspelo. V resnici še mnogo bolje kot marsikateremu nemškemu otroku. In z Maxom sta postala najboljša prijatelja. Lukasu je bil Maxu kot starejši brat, za katerega se je zdelo, da ga nikoli ne bo potreboval. Spoznavanje sveta skozi druženje z Lukasom pa je bilo za Maxa v marsičem prelomno. Tudi soočenje s svetom, v katerega nikdar ne bi podvomil.

"Lahko si srečen, da imaš takšnega starejšega brata, kot je Lukas," mi reče. "Preklemano dober vzor ti je!"
S pestjo ga treščim v obraz!

Max in Lukas v Napoli doživita tudi propad nacistov. In kasneje, ko odideta v Berlin, prepuščena sama sebi, ko se jima pridruži tudi Manfred (še en deček iz Napole), v zanimivih končnih poglavjih tudi konec druge svetovne vojne. Doživita prihod Ivanov, kot so imenovali Ruske vojake, Max pa zgodbo zaključi pri Američanih, dobrodelni organizaciji, ki je skrbela za sirote in njihove družine. Tem je včasih uspelo ta dva konca tudi povezati. Pri Maxu jim to seveda ni moglo. Kar seveda ne pomeni, da ima zgodba slab konec. Nikakor ne. Zgodba o Maxu je ena tistih, pri kateri v grobih okvirih veš, kako se bo končala, a vseeno strastno obračaš strani do finiša. V bistvu je to izjemna knjiga.

In v bistvu je to šokantna knjiga. Že osnova zgodbe, nacistični Lebensborn, je nekaj, kar sploh tistim, ki o tem ne vedo nič, dvigne lase. Naslednji šok bralec doživi po prvih stavkih, ko se zave, da bo eno najbolj groznih zgodb, kar jih pozna človeštvo, povedal otrok, ki bo šele ob koncu knjige star devet let. In ta otrok bo povedal in doživel marsikaj, vam zlezel pod kožo in tam ostal še dolgo po tem, ko boste z branjem končali. Knjiga ima svoj vrhunski moment v prevpraševanju etičnega diskurza, v katerega je potisnjen otrok, ki šele odrašča. Na površje pripluje nature-nurture debata, po kateri pa v pri tej knjigi ne pridemo nikamor. Max sam se skozi zgodbo spremeni. Demantira tako veljavnost popolno odmerjenih genov kot tudi nezmotljivo usmerjeno vzgojo. Vprašanje, ki ostaja, pa sega natanko v sredo te debate: ali je bil Maxov demanti možen zaradi njegovih prijateljev in izkušenj, ki mu jih je prineslo življenje zlatega Lebensborn semena, ali pa je tu posredi prav neko jedro človeškosti v njem, ki je doraslo do samozavedanja.

V vsakem primeru je branje Maxove pripovedi nekaj najbolj fascinantnega, kar boste prebavili v letošnji jeseni. Sarah Cohen-Scali je poskrbela za dobro lekcijo.


✭✭✭✭


Tudi na:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...