30. december 2014

Časokjunov dosje (II): bralno leto 2014

Časokljun, tisto kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42 in pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli, odlično opravlja svoj posel. Vsepovsod najdemo različne sezname reči in pametovanja, ki prinašajo smisel in pomen pojmu sodobne kulture bivanja in družbenega napredka. Načrtovanje petletnih strategij je povsem zastarela stvar, hipno spreminjanje skoraj vsega, terja vsakoletno mučno odbiranje grdih kamenčkov iz najlepšega prodja. Tiskano obrekovanopisje, spletni seznami in televizijska, radijska občila, so polna ločevanja odpadkov in z veseljem nam ponujajo končne resnice o tem, kaj je času primerno in kaj ne. Paradigme tega, kaj je potrebno zavreči in kaj ohraniti v spominu, so v takšnih oblačilih mnoge v svoji unikatnosti. In hkrati edine v mnoštvu tistih, ki se motijo. Časokljun bo pošiljal še naprej in čeprav bo dvom o njegovi verodostojnosti na mestu, bo vsakdo – ko bo v roke dobil takšno darilo prihodnosti – vedel, da ima pri sebi pravo stvar.

Kot je prava stvar vsekakor bila tudi tale dosje. Seznam bralnih zmag 2014 se je izkazal za pravega.

Dirk van Hoogstraten, Lezende man met baard en bril (vir slike: commons.wikimedia.org/)
Navkljub precej večji stiski s časom, ki je bila na delu v letu 2014, sem uspel obrniti kar nekaj strani dobrega, pravzaprav odličnega čtiva. Vedno hitreje odložim vse, kar mi ne ustreza in jasno vedno težje najdem tisto, kar zares navduši. Zato sem januarsko branje pričel z vnaprej dobljeno stavo: Jussi Adler-Olsen je super žanrski pisatelj in franšiza Oddelek Q je ravno tako super branje. Izginotje je krimič, ki ga še vedno priporočam vsem. Nato sem šel v popolnoma druge vode, saj Sveta knjiga volkodlaka Viktorja Pelevina ni nekaj, kar bi lahko stlačil v kak enoten žanr. Branje, ki ni za vsakogar, a s kančkom bizarne želje po vedenju, kaj je reposkrumba. Nekaj boljšega. Popolnoma druga zgodba so Samogovori Andresa Neumana: zgodba, polna čustev, napetosti in empatičnega napora. Ne more pustiti hladnega. Po takšnem branju sem potreboval popolnoma drug svet in detajlna biografska pripoved o Metallici, skupini, ki je mnogim pomenila marsikaj (in jim še), je bila kot nalašč za takšen odklop. Naslednji vrhunec je sledil v prvem delu trilogije Stoletje, avtorja Kena Folleta, naslovljen z Propad velikanov. Mogočna in obsežna epopeja o prvi svetovni vojni, ki dokaže, da lahko tudi fikcija o zgodovinskih dogodkih doseže epskost kake fantastične Pesmi ledu in ognja. Komaj čakam, da na vrsto pride drugi del. Nujno branje. Naslednja knjiga v mojih rokah je bila Divja, v kateri se je Cheryl Strayed podala na dolgo Pacifiško gorsko pešpot, kjer je premagovala različne ovire, najbolj tiste, ki ne odidejjo, ko zapreš oči. V Beneških očeh sem se podal nekaj stoletij nazaj, na trgovske ladje v Sredozemlju 16. stoletja. Fina veduta o neusahljivem gonilu ljubezni v težkem življenju. In tudi v naslednji se nisem še ločil od morja. Brodolom Charlotte Rogan je ponovitev Sartrove Za zaprtimi vrati: srhljivka s pravo mero tesnobe. Žanrsko nekaj povsem drugega pa je bilo potovanje Zgodovine pornografije, v katerem je Goran Tribuson poskrbel za super zgodovinsko uro o odraščanju v rajnki Jugoslaviji. Še ena velika bralna zmaga 2014.

Pomlad se je nadaljevala v podobnem slogu. Beatli Larsa Saabyea Christensena prav tako pripovedujejo o odraščanju, a to pot v čisto drugem okolju. Inteligentno branje, o katerem nimam slabih besed. Precej manj zahtevno, predvsem sproščujoče in zabavno je bilo branje Projekta Rosie (Graeme Simsion). Prava literarna bomba pa je prišla s strani Neila Gaimana. Za enega vrhuncev bralnega leta 2014 so zame poskrbeli njegovi Ameriški bogovi, v katerih je genialno vtkal skupaj neverjetno moč pripovedništva, mitologije in mojstrskega sukanja besed (ob Pižaminem genialnem prevajanju). No. Ra. Knji. Ga. Nato sem prečital še eno super zadevo, Lilinovo Sibirsko vzgojo, popolnoma drugačno zgodbo o odraščanju. Tokrat med Urkami v Pridnestrju. Kolosalen zalogaj branja v vseh pogledih je bil Bolañovo delo 2666. Pet knjig v dveh zvezkih, ki so izšli v Modernih klasikih. Težko branje, ki nagradi in je nekaj posebnega. Prav tako eden vrhuncev letošnjega branja. Sledila je dvojica antiutopičnega čtiva, Silos in Ko zacvetijo lilije. Obe pripovedujeta zgodbo o družbi nadzora in zastiranja, proti kateri se je vredno boriti, s čimer se strinjajo tudi glavni junaki v zgodbah samih. 


Edouard Manet, Le Lecteur (vir slike: fr.wikipedia.org/)

Poletno branje 2014 je prispevalo žanrsko raznolikost, čeravno ni bilo tako obsežno, kot bi si želel. Klic kukavice, kriminalko J. K. Rowlingove (oz. Roberta Gilbraitha), ki me je prijetno presenetila in v asketskem slogu Agathe Christie dokazala, da v času prevlade skandinavskih kriminalnih zgodb lahko ustvari dober krimič tudi na drugačen način. Italo Calvino me je v Neobstoječem vitezu dobro zabaval v eksperimentalni igro žanrov in motivov. Prav tako me je zabaval Arto Paasilinna z Na lovu za spomini, čeprav na povsem drugačen način. Poleti sem precej bral tudi Šalamunov Molusk, h kateremu sem se vsled neprijetnosti pred dnevi zopet vrnil. Avgusta je bilo na sporedu branje Lilinovega Prostega pada, nekakšnega ultra brutalnega nadaljevanja Sibirske vzgoje. Ni za tiste s slabim želodcem. Za pomiritev sem utehe iskal v Isherwoodovem Slovesu od Berlina, popolni klasiki iz tridesetih let 20. stoletja.

A. Canella, Le Liseur (vir slike: fr.wikipedia.org/)

Jesen je poskrbela najprej za nekaj obveznega službenega čtiva o knjižničarski etiki, začinila nekaj dni z najdbo Valvasorjeve Theatrum mortis human in se uspešno na plano prebila z Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca. Obvezno branje za vsakega murakamijevca, nekakšna ponovitev branja stare grške pripovedi o Orfeju in Evridiki, na čisto poseben način. Super stvar. Nato sem bral tudi o Dunku in Eggu, v Martinovem Vitezu iz sedmih kraljestev in bil prijetno navdušen tudi nad Elizabeth Gilbert in njenim Pečatom stvarjenja, epski pripovedi o samotnem, asketskem in navdihujočem delu botaničarke. Ko sem potreboval žanrski odklop, sem posegel po nečem, kar sem imel že nekajkrat namen vzeti v roke. V najtemnejšem kotu Elizabeth Heynes je nekaj, česar ne boste mogli odložili, dokler ne pridete do konca. Vesel sem bil tudi nekaj kasneje, ko sem odprl drugi prevod Johna Greena v slovenščino, Kdo si, Aljaska?. V tem delu gre zopet za tematiko odraščanja in soočanja z nekolikanj neprijetnimi vprašanji, a John Green vse to obvlada in dasiravno ne dosega učinka Krive so zvezde, ni nič manj presunljivo delo, polno pravih učinkov, ki jih literatura lahko posreduje. Julie Otsuka je v naslednjem branju poskrbela za čisto drugačen odklop. Njen Buda na podstrešju je zelo drugačna knjiga, ki govori o japonskih priseljenkah v ZDA. Presunljiva zadeva in super branje. Za konec pa sem si privoščil še eno zabavno reč. Jonas Jonasson, ki je lani navduševal s Stoletnikom, je dospel v prevodu Analfabetke, ki je obvladala računstvo. Zanimivo in lahko branje z močno kritiko družbe in oblasti, ne le v ozadju, marsikdaj tudi čisto spredaj.

In ker takšen seznam ne bi bil v funkciji izbornega cvetobera branja, ki ga nikakor ne smete zgrešiti, iz gornjega izpostavljam šest takšnih, ki jih ne gre zamuditi. Preverjeno odlično branje, ki vam bo za vedno sedlo v dušo: Sveta knjiga volkodlaka, Propad velikanov, Zgodovina pornografije, Ameriški bogovi, Kronika ptiča navijalca in V najtemnejšem kotu.

Časokljun, sláinte!

25. december 2014

Analfabetka, ki je obvladala računstvo: kako se znebiti atomske bombe?

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine.

vir slike: emka.si

Analfabetki je ime Nombeko in prihaja iz daljne južne Afrike, kjer se kot malo dekletce preživlja s čiščenjem latrin. Dokaj kmalu se vsem, tudi bralcu, jasno pokaže, da ima punca neverjeten talent za številke in matematiko. In na splošno je dekle močno iznajdljivo. Nombeko se uspe izviti iz svojega službovanja, spotoma se polasti nekaj diamantov in se odpravi iskat boljšega življenja. Pa se pripeti nekaj nesreč in Nombeko je nato obsojena (sic!) na nekaj dolgih let službovanja pri inženirju, ki je alkkoholik in razvija atomske bombe. Čez nekaj let naključja dosežejo, da Nombeko uspe pobegniti, opehariti dva agenta izraelskega Mosada in prispeti na Švedsko, kjer pa se stvari močno zapletejo. Nombeko je na Švedsko s seboj, čeprav sama tega niti ni želela, pripeljala tudi eno od izdelanih atomskih bomb. Odtlej je celotna zgodba, vsaj tista z Nombekine plati, usmerjena v cilj, kako se znebiti bombe na način, ki ne bo vključeval tega, da bombo raznese. Že nekaj časa smo sicer lahko spremljali tudi zgodbo, ki se je godila na Švedskem, še preden se je tja pripeljala Nombeko. Zgodbo o človeku, ki je večino življenja podredil želji, da se sreča s švedskim monarhom. In zgodbo o tej želji, ki je nato postala njeno skorajšnje nasprotje: kralja strmoglaviti. Ta človek je imel sina Holgerja, ki sta bila v resnici dva. Dvojčka. A ker je bil drugi nepričakovan, so se odločili, da ga sploh ne prijavijo, tako da nekako ne obstaja. Bila pa sta si različna, kot dan in noč, ta dvojčka. Oziroma Holger. Številka 1 in številka 2. Prvi je nadaljeval očetovo poslanstvo pri gorečem agitiranju zoper monarhijo, drugi je prvega pripeljal do izobrazbe (v šolo so ga poslali, ko se je enki - ni bil najbolj brihten - kaj zalomilo) in z njim ni delil te strasti. In živita svoje dvojno, enojno in skupno življenje, kot jima pač uspeva. Seveda je jasno, da se njuno življenje korenito spremeni, ko 2 sreča imigrantko Nombeko, analfabetko iz Afrike, ki ima v lasti nekaj zelo dragocenih diamantov, obvlada računstvo in ima na grbi atomsko bombo. Sedaj ima na tej isti grbi še Holgerja 1 in njegovo jezno dekle, ravno tako nenavdušeno nad kraljem, ki bi seveda z veseljem bombo uporabila za vse drugo, kot bi bilo prav. Navdušeno torej lahko sledimo zgodbi te četverice, kako bodo poskrbeli za vse neprilike, ki jih bo povzročala bomba, mosadovci (ki seveda ne bodo pozabili na Nombeko) in predvsem neusklajene želje po poteku te zgodbe. Nombeko bo s svojo iznajdljivostjo poskrbela za nekaj zelo zabavnih momentov, situacije pa bodo pripeljale bralca do roba sprejemljivih absurdnosti, ki se le še za dlako držijo za tisto, kar Analfabetko, ki je obvladala računstvo, umeščajo izven fantastike.

Analfabetka je torej najprej predvsem zabaven roman. Največkrat imamo opravka z preprosto komedijo zmešnjav, ki nastane tako, da se nekaj ljudi pojavi na enem mestu in v istem času, kjer je bolje, da se ne bi. In iz takšnih situacij Jonasson izpelje rezultate, ki vplivajo praktično na potek celotnega romana. Običajno je le stvar poglavja, kjer bo nekaj, kar se je spočetka zdelo povsem nepomembno, privlekel na plano in izkoristil vse to v prid, v tem primeru, Nombeko. Ta je narejena po vzoru protagonista Stoletnika, kjer gre za moralno relativno nedolžen lik, ki želi preživetja v družbi različnih pomembnežev in je prisiljen k temu, da počrpa vse tiste male nepomembne lastnosti, ki jih najde v sebi, da si pot do te dostojnosti napravi kar najbolj preprosto. S tem, da se je Stoletnik pokazal kot stoik, ki uspe praktično brez kake hude navezanosti na situacije, ki se dogajajo v njegovi okolici, mirno prenašati vse udarce usode in izziti kot absolutni zmagovalec Zgodovine. Nombeko, po drugi strani, ni deležna tako širokopotezne zgodbe in jo k delovanju usmerjajo predvsem mnogo bolj kratkoročni cilji, ki so označeni bistveno bolj s tem, da Nombeko pač mora preživeti. Popotnica Stoletnika, ki je moral preživeti ob boku nekaj izjemnih (tako v pozitivnem kot negativnem branju) oseb zgodovine, se v Analfabetki reducira večinoma na obvladovanje situacije z atomsko bombo. Občasno avtorju sicer malce šepa tempo, a vendarle Jonasson uspe v svojem ciničnem, optimističnem in preprostem slogu ohraniti naracijo te zgodbe na nivoju, ki je predvsem zabaven in s svojo neverjetnostjo še vedno pridobiva na kratkočasnem ukvarjanju z resnostjo teme, ki je na delu. V resnici bi, če bi ta slog ne obstajal, imeli opravka vsaj še z eno dimenzijo, ki se ji reče suspenz. Kjer bi bralci brali knjigo tudi zato, ker bi želeli čimprej izvedeti, ali bo bomba ostala neeksplodirana ali ne. Pa tega ni. Nombeko uspe prepričati vse vpletene, nenazadnje pa tudi bralce, da v tej knjigi ne gre računati s kako kolosalno katastrofo.

Analfabetka je tudi roman, v katerega je Jonasson vpletel tudi komentarje na različne politične situacije in druge simptome sodobne družbe. Sprehodimo se od apartheida mimo smiselnosti monarhije na Švedskem, odzadnji igri agentov varnostnih služb, nesmiselni birokratizaciji postopkov, lagodnemu pridobivanju/poneverjanju dokumentov in umetnin do vloge, ki jo ima kitajska vlada v kitajski ekonomiji. Tudi to mnoštvo najrazličnejšega dogajanja je seveda sledenje receptu, ki mu je v Stoletniku prinesel veliko uspeha. Zaradi teh tem je nekako jasno, da kljub temu, da gre za roman, ki je narejen za to, da kratkočasi in predvsem zabava, zopet nosi tudi pomemben pečat ironije in satire. V slednji si privošči marsikoga, nemara - sedaj, ko pogledamo celotno zgodbo - še najbolj vso svetovno elito (tokrat sem sam malo ironičen), ki se ukvarja s tem, da proizvaja in trguje z jedrskim orožjem.

In natanko to se mi zdi, da je v pustolovščini Nombeko, Holgerjev in ostalih, glavni družbeno-kritični namen, ki ga je Jonasson vtkal v komedijo zmešnjav, ki se, kot rečeno, velikokrat giblje na robu absurda. Jonasson se na vso moč roga vsem tistim, ki oblast dopolnjujejo z ukvarjanjem s takšnimi grožnjami (kot je recimo atomska bomba). In v Nombeko najde najbolj preprosto enostavnost odgovora na vsa vprašanja, ki se v iskanju rešitve nanje lahko pojavijo. Vendarle pa se največ ukvarja s Švedsko, kar je seveda povsem logično. Tam je Jonasson pač doma.

Analfabetka, ki je obvladala računstvo, je tako nekakšno večglasno petje, v katerem se zgodi ogromno stvari. V tem času, ko je še posebej prisotna ritualna potreba po obdarovanju ljubljenih, je Jonassonov roman izvrstna priložnost, da z dobrim branjem presenetite koga v svoji bližini. Avtor namreč obvlada prijaznost, s katero bralcu odvzame praktično ves napor, da se prebija skozi zgodbo, ker ta poteka povsem sproščeno, mnogokrat skoraj v neverjetnem sozvočju z resnostjo teme, ki bi v večini drugih kontekstov terjala drugačen pristop. Poleg tega je roman lahko povsem dobra zabava, saj počiva na naključjih, ki bralcu omogoča, da jih razloči od tega sveta; po drugi strani pa ravno prisotnost lagodnega neukvarjanja z neverjetnostjo najrazličnejših situacij vodi iz nezahtevne komedije zmešnjav naravnost v dobro satiro družbe in njenih voditeljev. In iz vsega tega pot najde tudi veliko optimizma, ki večglasje uspešno poveže skupaj. V Analfabetki je nekaj zelo pozitivnega.

Ob zvenu uspešnega Stoletnika se je torej pojavila analfabetka Nombeko. Tako različna, a vseeno v marsičem podobna svojemu predhodniku.

✭✭✭


O Analfabetki tudi na:


01. december 2014

Buda na podstrešju: poročamo

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene?

vir: emka.si

Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo povedna, čeprav ni spisana na klasičen način. Kratkost romana je po svoje povsem v nasprotju z leti, ki jih opisuje. In prav tako je jedrnatost napisanega zgolj navidezna. Knjiga govori o mnogih osebah in vključuje več usod, kot je običajno v navadi, če avtor želi obdržati zadovoljivo konsistenco, s katero bo še obdržal bralca pri sebi. In pove ogromno. Piči, zadane in nekaj časa kar pošteno boli. Prikaže celo paleto čustev in obenem ohranja neko nadvse hladno, uradniško držo, ki prav zlahka deluje podcenjevalno do bralca. Zdi se, da se Julie Otsuka ne trudi za svojega bralca. Med mnoštvom osebnosti, ki nastopajo v zgodbi, pravzaprav nobena oseba ne nastopa tako izpostavljeno, da bi si bralec dovolil, da jo lahko posvoji. Da bi začel dihati z njo, se smejati z njo takrat, ko doživi kaj lepega in jokati z njo v trenutkih, ko se ji dogodi kaj neprijetnega. Ne, Julie nam tega luksuza ne privošči. Ne želi si bralca, bi jo bral zato, ker bi se poistovetil s posameznikom v njeni zgodbi. Pa vendarle to še ne pomeni, da si bralca ne želi in tudi napačno je domnevati, da se ne trudi za svojega bralca. Njeno delo govori povsem v drugo smer, saj bralce ima in Buda na podstrešju je delo, ki zapelje na povsem drugačen način, kot običajno. In kaj je drugačnega?

Delo Julie Otsuka je v celoti napisano v prvi osebi množine. Pa ne gre za to, da bi avtorica tu izpostavljala svojo shizofreno identiteto, temveč povsem zaradi drugih namenov. Roman se v vseh pogledih obnaša kot poročilo. Dokumentarec v izpovedih. Julie Ostuka nam v tem romanu poroča o nečem, o čemer je vredno poročati. In tu je potrebno zapisati nekaj malega o vsebini. Brez tega je razumevanje knjige precej nemogoče. Roman govori o japonskih emigrantkah, ki so zapustile rodno deželo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Julie nas pelje na zgodovinsko potovanje, ki se prične na ladji, s katero je kopica žensk odpotovala v prihodnost, ki so se je zvečine veselile in bile kvečjemu le nekoliko prestrašene zaradi tega, ker niso vedele, kako bi bile čim boljše žene svojim možem. Julie nas pelje tudi skozi prve dni njihovega prihoda, njihove prve stike z moškimi in novimi sosedi. Spremljamo jih na njihovem težaškem delu, kjer je marsikatera podlegla bolečinam in krutim naporom, ki so jih morale prenašati, če so želele preživeti. Spremljamo jih tudi pri vseh grehih, ki so jih storile iz enakega razloga, želje po preživetju. Izvemo, kako so jih sprejeli drugi in kdo jih ni želel sprejeti. Izvemo tudi, kako so vzgajale svoje otroke in koliko jih je pri tem umrlo. Izvemo, kako je otrokom šlo v šoli in kako so oni preživeli. In na koncu izvemo tudi, kako so morale oditi. Vojna se je pričela in Japonska ni bila ravno najboljša prijateljica Amerike. Nič več. In zato so bile tudi japonske žene nekoliko manj dobrodošle. In tako so izginile. Za njimi se je izgubila skoraj vsaka sled.

Buda na podstrešju je poročilo o tem, kako so ženske z Japonske, emigrantke, Issei ženske, doživele svojo epizodo v Ameriki. Poročilo, ki je napisano kot doživetje vseh žena, vsake posebej in vseh skupaj. To je najbolj fascinantno v tej kratki Budi. Na pravzaprav relativno preprost in nezahteven način nas šokira s tem, da nas popelje v glave mnogih izkušenj, ki prepeljejo tako nekatera veselja kot tudi nekatere žalosti. Tu se nimamo časa istovetiti z eno junakinjo, tu smo soočeni s stanjem. Da, gre za poročilo o stanju, ki je lahko zgolj predmet zgodovine, preteklosti, ki je ni več. Vsaj v toliko, kako so domačini sprejeli te ženske in z njimi ravnali. Lahko pa je tudi poročilo o stanju, ki je na delu povsod, kjer imamo sozvočje hrepenenja po nečem boljšem, ki si iz oči v oči stoji nasproti s strahom pred nečim, kar je neznano in zategadelj primerno za vlogo vseh vrst grešnih kozlov, ki jih potrebujemo. Zato se zdi Buda na podstrešju delo, ki v sebi nosi nekaj izvorno humanističnega. Takšnega, ki išče izvorno človeškost v kaosu napak in prestrašenih dejanj v rutini vsakodnevnih neumnosti, ki so obkrožale tako japonske emigrantke kot tudi vse ostale, ki so se kdaj koli znašle v nečem podobnim.

Težko bi rekel, da gre za razvedrilo in težko bi si tudi predstavljal to delo, da nadomešča kak specifični manko v življenju kakega bralca. Gre pa za presunljiv zbir različnih zgodb, mnogih čustev, naivnosti, strahu, preživetja, upanja, sreče in poraza. Tako polna vsebina, ki na povsem jedrnat in aksetski način v naš mir pripelje zgodbe teh žensk, z inteligentno zastavljeno formo dokumentarca, ki se s sinoptiko pripovedovalk tega loti na navidezno neprizadet, poročevalski način, vendarle zadane v polno. Zasluži si lahko le izjemno dobro oceno in mnogo bralcev.


✭✭✭✭



Beri tudi:

Bukla
DobreKnjige
Emka
Goodreads
Spletna stran Julie Otsuka
Wikipedia
The Washington Post
The Guardian
Issei - Wikipedia
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...