27. oktober 2014

Vitez iz sedmih kraljestev: o bedačku Dunku, zabitemu kot deske v plotu

Svetovni cvetober fantazijskega čtiva ponuja zelo bogato tradicijo, ki sega vse od prvih zapisov klasičnega pripovedniškega izročila slavnih pravljičarjev, kakršna sta bila tudi brata Grimm, Alice v čudežni deželi, Stokerjeve Drakule, Frankesteina, tudi bralščine izpod peresa E.A.Poeja, seveda tudi Tolkiena, Rowlingove in posebej v zadnjih nekaj letih popularnega Martina s svojo Pesmijo ledu in ognja. In še mnogo drugih vmes. Zdi se mi, da branje fantazije ob teh imenih nikdar v resnici ni potrebovalo kako posebno oglaševanje, ker bo vedno obstajal krog ljudi, še posebno med mlajšimi, ki bo z veseljem planilo po literaturi, ki ponuja izlet v neznano in spoprijemke z najrazličnejšimi pripetijami, ki samo na daleč – vsaj na prvi pogled – spominjajo na - vsaj na prvi pogled – turobno sivino dolgočasnih odtenkov brezbarvnosti vsakodnevnega učasovanja. In prav zato tudi ne bi smela potrebovati spodbude za branje. V njej se najdejo vsi, od otrok do odraslih. Kar za mnogo ostalega branja ne moremo trditi.

vir slike: bukla.si

Zgoraj omenjeni Goerge R.R. Martin, je pred kratkim in zopet v prevodu Boštjana Gorenca dospel na prodajne in izposojevalne police z zbirom treh kratkih zgodb, ki so izšle pod skupnim naslovom Vitez iz sedmih kraljestev. Gre za zgodbe, vsaka v dolžino meri nekaj več kot 100 strani in pripovedujejo dogodivščine Dunka in Egga, viteza in njegovega oprode. Prva zgodba je Klativitez, kjer izvemo, kako je sploh prišlo do tega, da je Dunk postal klativitez; kako je srečal gologlavega dečka Egga in kako je ta postal njegov oproda. Z njima se podamo v Ashford, kjer si Dunk želi priti na viteški turnir, da bi zaslužil nekaj denarja, vendar pa se tam stvari na žalost močno zapletejo. V tem zapletu spoznamo kar nekaj zanimivih osebnosti, predvsem se potopimo v zapleten ustroj družine Targaryenov, ki že lep čas vlada zemlji, ki jo poznamo tudi iz Igre prestolov in drugih pripovedi Pesmi ledu in ognja. Neposrečen zaplet Dunku priskrbi veliko nevšečnosti, breme katerih bi bilo nemara kmalu lahko usodnih za našega viteza. To, kako se iz njih izvleče, je vsekakor vredno Martinove fikcije. Druga zgodba, Zapriseženi meč, predvsem sledi Dunku in Eggu na nadaljnji poti, središče katere je diplomatski in malo manj diplomatski boj za vodo. V tem boju se Dunk izkaže kot zvesti vitez svojemu gospodarju, seru Eustaciju. V zgodbi zopet izvemo veliko o zgodovini, še posebno o bitki pri Polju rdeče trave. Ta bitka, skupaj z uporom pankrtskega kraljevega sina in vsem kontekstom zgodovine Targaryenov, se vedno bolj zdi ključno kolo, ki vleče zgodbo naprej. Ob koncu se Dunk in Egg odločita, da gresta proti Zidu, na sever torej. Tretja zgodba, Skrivnostni vitez, pa je umeščena skoraj v celoti na posestvo Belozidja, kamor se (po nekaj premisleka) tudi Dunk in Egg, zopet v priložnosti za zaslužek, kajti tokrat je za nagrado ponujeno pravcato zmajevo jajce. Tam se seveda nahaja kopica gospodov, vitezov, kar seveda pomeni tudi kopico spletkarjenj in tudi nič preveč prizanesljivega boja za življenje. V ozadju vedno bolj na plano tudi v tej zgodbi sili boj za kraljevi prestol, saj pretekle notranje razprtije vladajočih Targaryenov še zdaleč niso pokopane. Zato se v tej aristokratski-spletkarski-uporniški druščini zgodi veliko akcije, nesrečno izgine tudi zmajevo jajce, tudi Egg, na koncu pa se pojavi sam Krvni vran, kraljeva roka. Misteriozno bitje, ki je pokončalo Črnozubljega pri Polju rdeče trave. Tako se stvari na koncu vendarle postavijo na pravo mesto, slabi so kaznovani, dobri pa kompenzirani.

Martin ima, tako viri, namen objaviti kar nekaj zgodb o Dunku in Eggu. Klativiteza je objavil leta 1998, Zapriseženi meč leta 2003 in Skrivnostnega viteza leta 2010. Prvi del Pesmi ledu in ognja, Igra prestolov, je izšla leta 1996, zadnja pa še ni napisana (zadnja izdana je bila Ples z zmaji leta 2011). Dogajanje zgodb z Dunkom in Eggom pa je postavljeno v natanko enak prostor, kot Pesem ledu in ognja, le da nekaj let (kakih sto) poprej. Kaj to pomeni? To v resnici pomeni, da je interpretacija prigod Dunka in Egga v resnici precej omejena. Martinu, ki se je teh zgodb lotil med pisanjem svoje najuspešnejše, zelo kompleksne in zelo zelo obsežne epopeje, v resnici teh kratkih zgodb ne bi bilo potrebno napisati. Vsaj posebej ne. Nekako bi lahko stlačil teh nekaj strani med te zajetne bukve. Vendar ni. Kot lahko beremo, je v teh zajetnih bukvah le nekajkrat omenil tako Dunka kot Egga. Dunk seveda v tem kontekstu ni le Dunk, ampak je ser Duncan Visoki, ki ga je enkrat omenil (zaničljivo seveda, kakopak) tudi kraljevi pamž Joffrey (pri listanju pomembne zgodovinske kronike v Kraljevem pristanu). Podobno Egg. Poleg tega je v teh treh zgodbah ogromno poudarkov vezanih na popise odnosov med Targaryeni, vladajočimi, ki bodo osvetlili preteklost bitke za železni prestol vsem tistim, ki jo zagrizeno spremljajo dandanes v prej omenjenih debelih bukvah Pesmi ledu in ognja. Sam žal (še) nisem zagrizel v te Martinove svetove (izvzemši seveda HBOjevo ekranizacijo), zato sem lahko relativno uspešen pri odgovoru na bistveno vprašanje: Kaj lahko Vitez iz sedmih kraljestev ponudi nekomu, ki še nikdar ni prebral ničesar iz Zahodnjega?

Moj odgovor je: vsekakor dovolj. Martin je mojster pripovedi in obvlada vse načine, kako pritegniti bralca v izmišljeni svet, da se slednji zdi tak, kot da mora obstajati. Nekje in nekoč. Brez težav. Bralec tudi nima nikakršnih težav, da svoj vrednosti sistem preslika v te zgodbe, ker se v Zahodnjem stvari ne godijo po kakih bistveno drugačnih principih, kot tu. Mogoče je hotel napraviti učinek nekega fantazijskega roadtripa, vendar mu to ni uspelo, ker se je preveč ustavljal na posameznih lokacijah in pokazal, da ga bolj kot portretiranje pokrajine zanimajo osebe. To pa je (za razliko od kakega Tolkiena) nedvomno Martinova najmočnejša plat, zato prostorski minimalizem deluje kot nekaj dobrodošlega. Vendarle je zanos pri kopičenju vseh pomembnežev in nepomembnežev v zgodbah občasno malo pretiran, ker premo sorazmerno s količino vseh serov, ki se pojavljajo v zgodbah Dunka in Egga seveda narašča tudi občutek, da bi bralec moral vedeti še kaj več, pa ne. Mimo tega bo vsak, ki se lotil branja, seveda nagrajen z užitkarjenjem v težkem svetu klativitezov, političnih bitk in gnilimi družinskimi odnosi. A skozi vse to Martin na piedestal postavlja viteštvo kot metaforo za nekaj, česar si ni moč pridobiti z nekaj zamahi nad glavo (uradno inavguarcijo), temveč z dejanji in osebno integriteto. Dunk v resnici ni vitez, pa vendar prav to je. V prvi zgodbi ga je v težave spravila njegovo zaščitništvo, v drugi zvestoba in v tretji prijateljstvo. Če zgolj močno poenostavim. Sicer pa je v svoji enostavnosti vendarle zgolj bedaček Dunk, zabit kot deske v plotu. To pa ga napravlja za nekoga, ki se je v teh situacijah znašel bržkone zgolj po naključju. In vseeno odlično funkcioniral. Tako se račun tudi za bralca izzide. Tudi, če niste prebrali ničesar, kar diši po Pesmi ledu in ognja, bo Vitez iz sedmih kraljestev dobro branje.

Pa zdi se mi tudi, da nič ne bo napak, če nas potegne v željo po še nadaljnjem raziskovanju, kaj vse se je in se še bo pripetilo v Zahodnjem. Konec koncev je eden pomembnih junakov teh zgodb Dunka in Egga prav pradedek tako Stannisu Baratheonu kot tudi Daenerys Targaryen.

✭✭✭✩


O vitezu iz sedmih kraljestev tudi:




09. oktober 2014

Kronika ptiča navijalca: Murakamijevo branje Orfeja

Kronika ptiča navijalca je zadnje prevedeno delo Harukija Murakamija, na voljo v slovenskem jeziku. Seveda ne gre za zadnje Murakamijevo delo, kajti napisano je bilo že pred 20 leti. In, nekako tako, kot ne boste Laphroaiga ponudili nekomu, ki ni vajen resnih enosladnih škotov, najbrž tudi Kronika ni delo, ki bi bila najprimernejša za nekoga, ki ni vajen Murkamijevega sveta. A ta najbrž je le predpostavka, ki jo lahko preberete tudi kje drugje. Resnica je lahko povsem drugačna. Lahko je tudi nezmotljiva v tisti sproščenosti, ki čarovniško povleče niti iz sveta domišljije enega največjih pisateljev, jih nekje pred tvojimi očmi, čeprav ne veš natanko kje, spretno zveže v nerešljiv klobčič. Takrat, ko je narejen, je urok že popoln in tvoje oči ima pisatelj posihdob negibno na sebi. Težko greš proč, nekaj povsem neprekosljivega je na načinu, kako gibko se te niti ponovno razpletajo in zapletajo hkrati. Kronika ptiča navijalca je Murakamijeva klasika, vsaj v tem nezmotljivem in privlačnem slogu, ki ga uspe voditi skozi celotno, skoraj 700 stransko knjigo. 


(vir slike: mladinska.com)


Kronika se zdi relativno kompleksno delo. Bralec bo lahko užival v pripovedi, v branjih spominov, podajanju zgodbe preko pisem in časopisnih člankov. Razgibana zgodba v kateri se, roko na srce, ne izmenja prav veliko oseb. Razvrednotenje zgodbe, ki bi temeljila na mnogih osebah, v katerih se bralec zlahka izgubi, je nakazal že Murakami sam, ko je s povsem cinično brezbrižnostjo večino stranskih oseb poimenoval z imeni, ki običajno niso označevalci osebnih lastnih imen. Priložnost bo brati o Kreti, Malti, Kumini, Cimetu. Osebe, ki v svoji pomembni vlogi v romanu niso pomembne zaradi svojih imen, temveč zaradi tega kar so. In če velja formula, da je ime označevalec, ki s svojo negativno naravo poskrbi za ločitev od drugih, potem velja, da je na teh osebah nekaj občega. Murakamijevo izvajanje je temu seveda popolnoma nasprotno. V Kreti, Malti, Kumini in Cimetu ni prav nič občega. Od vseh oseb, ki nastopajo v Kroniki ptiča navijalca, čeprav jih ni veliko, so ravno te tiste, na katerih ni prav nič občega. Izjemno posebne, drugačne, nenaravne, celo simbolične in metaforične, bodisi v svoji pojavi ali svojih dejanjih. Nekaj nezemeljskega je na teh osebah. Na vsaki interakciji z njimi. In to je igra, ki jo mora Murakamijev bralec sprejeti. Sprejeti mora možnost, da se v predpostavljanju situacij v branju, torej spletanjem zgodbe, ki se lahko zgodi, še preden jo dejansko prebere, skoraj nujno tudi izgubi. Zveni kot groza nepričakovanega zapletanja zgodbe, ki v tekstu ne prebiva zaradi zgodbe, temveč bolj zaradi oseb, ki so z eno nogo na tem svetu in z drugo v neki na pol nori fantazijski konstrukciji. In nikakor ne veš, kam vse te lahko odpelje. Kar je lahko zares grozljivo, če avtor ne bi bil Murakami. 

V zgodbi sledimo ne tako dolgemu, a posebnemu izseku v življenju Toruja Okade, nekaj-čez-trideset letnega faliranega pravnika, ki je v sklopu svoje brezposelnosti na trdni in utirjeni poti k izgradnji dnevne rutine gospodinjca, ki skrbi za domačo hišo in večerjo na mizi. Zase in za Kumiko. Kumiko je njegova ljubljena žena. In nekje je še njun maček, ki je pred kratkim izginil. Ta dogodek je prvi v nizu vseh pripetljajev v knjigi, ki so za vedno izničili rutino, v kateri se je Toru počutil tako varno. Iskanje mačka se kmalu obrne v iskanje izginule Kumiko. In tu se začenja zares zapletati. Nenavadni pogovori z nenavadnimi liki, vračanje v preteklost in vojna področja na Kitajsko, ruska taborišča in sosedova hiša s sumljivo preteklostjo poskrbijo za zaplet, v katerem je edina oporna točka pravzaprav le še Toru sam s svojimi občasnimi kriki, v katerih si želi pojasnil tega, kar mu od vsepovsod prihaja naproti. A Toru se v resnici ne da. Celo več, zdi se, da v svoji bitki, ki jo bije z vedno bolj neverjetnimi silami in na vedno bolj neverjetne načine, postaja vedno bolj odločen. Iz nekoliko zdolgočasenega povprečneža, ki rutinirano pripravlja večerje za Kumiko, se spremeni v prepričanega borca, ki je pripravljen globoko zakoračiti onkraj tega sveta v nepoznano in strašljivo onstranstvo, da bi od tam popravil stvari. In predvsem nazaj pripeljal Kumiko, čeprav v resnici ne ve, kje ona pravzaprav sploh je. Kako uspešen je pri tem, ne izdam.

Močan pečat zgodbi je pridala najstniška soseda May, ki Toruju vsaj občasno deluje kot edina fizična oporna točka, ki jo ima, še posebno v pismih, ki mu jih piše, ko se odseli. V teh pismih, še posebno zato, ker jih Toru sploh ne prejme in ne prebere, May bralca vestno oskrbuje z neprestanim spominom, da Toru vendarle še obstaja. Ne glede na to, kje si ga bralec v tistem trenutku zamišlja. Ali kje si Toru predstavlja samega sebe.

In zgodi se mu zares veliko zanimivega. Murakami je na njegovo pot položil mnogo pomena na vodnjak, ki je zgodovinsko poznan po simboliki krsta, očiščenja in ponovnega rojstva, tudi kontemplacije in časa. In pisateljeva raba se zdi z vsemi temi pomeni dokaj konsistentna. Vseeno, če bo bralec dobil vtis, da je Kronika ptiča navijalca zaradi vseh teh elementov, ki sem jih opisal (in vendarle jih je še mnogo zraven), neprijazno in naporno branje, tega zares nisem želel. Knjiga je – kar ljubitelji tega japonskega literata vedo – izjemno potovanje in druženje z domišljijo, ki bo bralca spomnilo na nujnost neke radikalne omejenosti razumskega tehtanja sveta. Sam sem Kroniko ptiča navijalca dojel kot Murakamijevo branje stare grške pripovedi o Orfeju in Evridiki. Ne glede na vse razlike v samem izteku, gre tako pri Toruju kot tudi pri Orfeju za manifestacijo sile, ki se rojeva iz občutka nemoči in premika gore, hodi v neznano brez strahu, ne meneč se za ovire na poti. Le takšen se tudi vrne iz onstranstva.

Haruki ostaja eden mojih najljubših pisateljev. Eden redkih, ki znajo narediti kolaž med dotakljivo in preverljivo prisotnostjo ter tistim, kar je temu onkraj. Brez nepotrebnih banalnosti. Tudi plitkosti, ki se mu očita, še nisem občutil. Kronika ptiča navijalca je super branje in z veseljem bi ga podtaknil marsikomu, ki si želi dobrega čtiva.



✭✭✭✭



O Kroniki tudi na:

Bukla
Mladinska knjiga
Emka
Sensa
RtvSlo
Politikis
Wikipedia
New York Times
The Complete Review
Goodreads
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...