24. marec 2014

Zgodovina pornografije: odraščanje v Jugoslaviji

Zares veselje je pisati o knjigah, ki so fantastične. Od prve do zadnje črke. Občasno sicer malo zmajujem z glavo, ko se gledam v ogledalo in slišim, kaj vse počnejo ljudje v moji okolici. Zlahka se začnem obremenjevati s tem, ali svoj čas koristim tako, kot je potrebno. Pa s tem ni nič narobe. Potrebno se je prevpraševati, se obnašati kot kaka slaba navigacija na ozemlju brez posodobljenega zemljevida. In zato sem toliko bolj vesel, da kot po pravilu vsake toliko do mene prileti naslov, za katerim stoji zares kvalitetno čtivo. Takrat vem, da je branje super stvar in, da bom to še naprej z veseljem počel. 

Tako sem občutil Tribusonov roman Zgodovina pornografije.


(vir slike: mladinska.com)


In s tem bi lahko tudi pričel pripoved o tej knjigi. Z naslovom. Zgodovina pornografije ima bore malo opraviti z zgodovino pornografije. Pa vendarle ima. Gre za izjemno pripoved, ki obsega življenjsko zgodbo nekaj prijateljev, ki so skupaj odraščali in odrasli v naši skupni državi, Jugoslaviji. Tematsko se tako prav mogoče nanaša na podobne motive, ki jih srečamo v Jugoslavija, moja dežela, pa vendar gre za drugačen način pripovedovanja. Roman je dolg. A če bi bil krajši, bi bil Tribuson - v želji, da ga naredi bolj prijaznega vsem, ki ne marajo predebelih knjig - primoran, da iz odlične zgodbe odvzame kak pomemben dogodek. In, če se ozrem nazaj v to zgodbo, v resnici težko najdem trenutke, ki bi jih lahko izpustil. Nak, bila bi škoda in vse je točno tam, kjer mora biti.

Zgodba ima sicer svoj okvir, podobno, kot smo takšne našli že v Popku sveta. Pripovedovalec v roke dobi Zgodovino pornografije, rokopis svojega najboljšega prijatelja, ki mu služi za nekakšen vstop v pripovedovanje zgodbe odraščanja v Jugoslaviji. Dasiravno ta rokopis ni neposredno povezan z vsem, kar se zgodi v romanu, je vseeno vse, kar je v njem, nekakšna zgodba zase. A čas, ki ga celotni roman v resnici povzema, se odvija od konca 1940ih do konca 1980ih, ko so naši junaki na pragi štiridesetih let. Ko torej tudi po Prešernovih merilih ne sodijo več v mladost.

Tako sledimo zgodbi, ki jo pripoveduje Stanislav Ivančić, eden od teh junakov. Zgodba je napisana sočno, a nikakor vulgarno; napisana je v vrhunskem stilu in če je potrebno kak odstavek v branju ponoviti, to nikakor ni zato, ker bi bil nerazumljiv, pač pa bolj zato, ker je branje tako fino; napisana je tudi zelo duhovito, čeprav se bralec velikokrat zaloti, da se smeji zelo resnim stvarem; in napisana je predvsem življenjsko. Jasno je, da je opisati skoraj 40 let življenj nekaj posameznikov v času Titove Jugoslavije, precej zahteven, ambiciozen projekt. Tudi zato, ker je vključenih veliko različnih karakterjev, mnoge ljubezni, tudi sovraštev, veliko strahu in veliko tega, čemur ste – če ste moja generacija – lahko prisostvovali, ko so v vaši okolici začeli govoriti o jugonostalgiji in švercanju dobrot iz Italije, Avstrije itn, pa niste najbolje vedeli, kako na to reagirati. Življenje Stanislava pa vseeno ni kaj hudo posebnega; nekaj, kar bi nujno bilo definirano s pomočjo jugoslovanskosti, ki napaja knjigo. V našem pripovedovalcu je veliko univerzalnega, takšnega, da bi ga brez težav lahko ponesli tudi nekaj desetletij naprej, do danes. Ko boste brali, vsak pač s svojega zornega kota, ne boste imeli težav s posvojitvijo Tribusonovih junakov. Uživali boste v njihovem odraščanju in v tem, kako pomemben je bil posameznikov pedigre v družbi, ki naj bi bila v svojem temelju osnovana na enakosti. Predvsem pa boste uživali v vsakdanjih zgodbah teh junakov. In to se mi zdi ena tistih bistvenih posebnosti Zgodovine pornografije.

Gre za to, da bi v običajnih pogojih, torej v knjigah, ki imajo takšno dikcijo in se nanašajo na podobne teme, pričakoval, da gre za iskanje prikaza nečesa drugega, kot je vidno na prvo žogo. Torej, v tem primeru sem od sebe pričakoval, da bom skozi prizmo vsakdanjih zgodb Bajsija Ivančiča, Delona, Mikija, Irene, Arlete, Ljuba in drugih, skoraj zagotovo videl le sredstva za prikaz in interpretacijo življenja v bivši Jugoslaviji. In s tem prikaz neenakosti, težkega življenja, strahu pred oblastjo in politične/ekonomske samozadostnosti nekega naroda. A tu je nek štos. Takšnega branja sploh nisem doživel. Ne morem sicer zapisati, da bi bilo vseeno, če se zgodba ne bi odvijala točno tam in točno takrat, a vseeno. Štos je natanko ta, da gre za življenjske zgodbe prej omenjenih, ki so mnogo bolj pomembne od zgodbe, ki se odvija na platnu za njimi. Čisto resno. Tole ni roman, ki bi ga priporočil tistim, ki iščejo Jugoslavijo. To je branje za zmeraj.

In v podporo takšni interpretaciji je v Zgodovini pornografije kar nekaj vrhuncev. Meni osebno je daleč najbolj pomenljiv obračun z zgodovino, ki ga fikcija v tem delu naredi sama s seboj. Naš pripovedovalec je književnik, ki je napisal že marsikaj, med drugim tudi kriminalko, fantastičen roman in pesmi. Preizkusi se tudi v scenariju, v katerem opisuje tragičen dogodek, ki se je zgodil v kinematografu, ko so v sobi s projektorjem našli mrtvega kinooperaterja. Ta se je ubil, ker je izvedel, da se je njegova žena spečala z enim od aparatčikov, ki so sicer neizmerno uživali v pornografiji, ki jim jo je kinooperater moral predvajati. Tragična zgodba, ki je še bolj tragična, ker vemo, da si je naš pripovedovalec ni izmislil, temveč je zgolj zapisal zgodbo svojega prijatelja oz. njegovega očeta. Gre za grdo zgodbo, ki je marsičem zaznamovala potek celotnega dogajanja v romanu. Scenarij pa je bil zavrnjen. Ker je preveč neverjeten. Preveč fantastičen. To gesto, s katero se Tribuson poigra v svojem romanu, se zdi, da jo je uporabil prav zato, da pokaže na ničnost pomena zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščin, ki lahko seveda botrujejo tragediji, vendarle pa se s posledicami in razrešitvijo lahko ukvarjaš le sam. In z dobrimi prijatelji. Ko fikcija ubije fikcijo, ki posnema realnost, vse skupaj deluje kot dvojna negacija: ostane pa življenje.

Super knjiga. Hitro in inteligentno branje, ki ne bo dolgočasilo. Močna zgodba o odraščanju, prijateljstvu in vsem, kar spada zraven. Bralci, ki te dobe nismo doživeli, jo bomo na takšen način z veseljem požrli. Bralci, ki so jo, pa bodo dobili vstopnico za potovanje v čas, ko spomini še niso bili potrebni (tudi ta citat sem si sposodil pri Tribusonu). Zgodovino pornografije označujejo kot najboljši roman Gorana Tribusona do sedaj. Jaz pa lahko pritrdim, da je izjemno branje. Priporočam.




O Zgodovini pornografije tudi:

13. marec 2014

Brodolom: boj sredi oceana

Zelo zanimivo je, kako človek ob branju knjig potuje v času. Letos sem tako potoval že v 16. stoletje, pa tja v obdobje prve svetovne vojne, preletel nekaj zadnjih desetletij dvajsetega stoletja in se večinoma valjal tu nekje, kjer smo sedaj. V tej knjigi pa sem spet odšel na začetek 20. stoletja. Tja, kjer je že vse dišalo po začetku nove vojne. In to je pomemben podatek. Ljudje smo bitja, ki nas v marsičem pogojujejo okoliščine, v katerih se znajdemo. Ali vemo, da se bomo znašli. In jasno je, da bo groza sočloveka, ki ga ne poznam, ki sedi poleg mene in od kogar ne morem ubežati, toliko večja, če vem, da se pravzaprav velik del sveta pripravlja na vojno. Na ta ultimativni akt prestrašenosti, manifestacijo pohlepa in obupnih klicev želje po obstanku. In zaradi tega marsikaj še bolj grozljivo, neprijetno in tragično.

In poizkusite si zamisliti, kakšne situacije obstajajo. Kakšne zares neprijetne. Takšna, kot je v bistvu tale, ko z vašo bralno koncentracijo skuša manipulirati nekdo, čigar namenov ne poznate. Takšna, kot je tale, v kateri vas nekdo skuša siliti v razmislek o nečem, kar je skrajno neprijetno. A ta, predragi sogovornik, ne bo niti približno tako neprijetna, ker od nje lahko odstopiš. Kadarkoli. Recimo zdajle. A v nekih drugih svetovih so situacije, iz katerih ne moreš odstopiti. In ti svetovi se bodo igrali s tvojo domišljijo, ker nikoli, prav nikoli, nikdar in v nobenem primeru ne dobiš zagotovila, da bodo ti svetovi ostali fikcija.


(vir slike: emka.si)


Svet, ki je prinesel izkušnjo takšne sila neprijetne situacije in ki je zabeljena s pričakovanjem vojne, morije, kakršne do takrat zgodovina ni poznala, je svet knjige, ki sem jo te dni čital. Brodolom je knjiga, ki bo poskrbela za mnoge neprijetne misli. Vendarle luksuz branja tiči prav v tem, da se grožnja pred mislijo, da se to lahko zgodi meni, brez težav kosa z olajšanjem, da knjigo lahko zaprem in takrat vse izgine, jaz pa sem že nazaj v krasnem svetu sedanjosti, brez težav, skrbi in napetosti (če ga ni dovolj, naj k temu opisu bralec doda še ščepec cinizma). Torej da, to vseeno je luksuz, ki, navkljub svoji ironiji, omogoča, da je kako sodobno obrekovanopisje tako zelo brano in tudi omogoča, da lahko beremo in uživamo. Z varne razdalje.

Knjigo boste prebrali na dušek. Opisuje dogajanje, ki je večinoma strnjeno v nekaj dni in prav tako večinoma je postavljena v prostor, ki je omejen na nekaj kvadratnih metrov. Iz tega lahko naredimo nekaj osnovnih sklepov:

1. Dogajanje v knjigi je zelo hitro. Vse, kar se zgodi, ima v resnici vpliv na vse, ki so vpleteni v dogajanje in zato ima bralec popolnoma verodostojen občutek, da se vse skupaj odvija zelo hitro.

2. Veliko bolj kot ukvarjanje z okolico, naravo in kontekstualizacijo junakov zgodbe vanjo, je v ospredju problem odnosov med ljudmi.

3. Ljudje se na majhnem prostoru vedejo drugače kot sicer. Ta drugačnost je mnogo bolj potencirana, če izven tega malega odmerjenega prostora ni drugega kot smrt.

4. Ljudje se na majhnem prostoru vseeno obnašajo predvidljivo. Če imajo skupnega sovražnika, je vse lažje. Najpomembnejše je torej medčasje, ko se tega krivca išče. Paziti moraš, da ne boš izbran ti.

5. Nekatere izkušnje, ki iz takšnih situacij izvirajo, se sublimirajo težje kot druge. Nekaj je tudi takšnih, ki se nikdar ne uspejo spraviti z razumom ali se kanalizirati z zavestjo v nekakšen skupni tok miru.

In zakaj je Brodolom tako časovno in prostorsko omejen? Večina knjige se odvija v čolnu. Rešilnem čolnu, kjer se okoli trideset ljudi, ki so šli na čezoceansko potovanje iz Evrope v Ameriko, gnete in bori za preživetje. Na čolnu so se kajpak znašli zato, ker se je ogromna ladja, po vzoru Titanika, žal potopila. Sam moram priznati, da sem, ko sem vzel knjigo v roke, pričakoval, da bodo preživeli hitro prispeli do kakega otoka, a sem se motil. Ne vem točno, zakaj sem to sploh menil. Mogoče sem upal? No, tega ni. Kar imamo v Brodolomu na delu, je pripovedovanje Grace Winter, mlade poročene pripadnice bogatejšega sloja prebivalstva, ki se mora na sodišču zagovarjati zaradi dogodkov, ki so se zgodili v tistih nekaj dnevih, ki jih je skupaj še z nekaj drugimi doživela na rešilnem čolnu. Ki je bil premajhen za vse svoje potnike. In kjer je pač šlo za glave.

Zgodba in način razvitja dogajanja sta zelo berljiva. Čeravno sta skakanje v sodobnost ali Gracino spominjanje občasno malo nadležna. Gledišče, s katerega Grace pripoveduje zgodbo, je seveda nujno, nekoliko manj nujna je občasno preobilno odhajanje v preteklost, v obdobje pred brodolomom. Natanko zato, ker verjamem, da zgodba temelji na premisi, ki sem jo že omenil: ljudje se na majhnem prostoru obnašajo drugače. Bellum omnium contra omnes. In če velja takšna oblika stanja, ta Hobbesov podnapis naravnemu stanju človeštva, potem je bore vseeno, kakšna je narava posameznika. A mogoče je ravno v tem čar imeti glavno junakinjo. Pripovedovalko, o kateri je dobro vedeti čim več. Ker tako s prve roke dobimo uvid, kakšen je dress code za ta žur, ki se mu reč boj vseh proti vsem.

Nedvomno je to daleč najmočnejše orožje tega romana. In profiliranje Grace Winter tako iz zgodbe naredi srhljivko, popoprano z veliko dozo klavstrofobičnega občutja tesnobe, v katerem stene, ki se jih bojiš, niso nič drugega, kot ljudje okoli tebe; in psihološko učno uro teorije osebnosti, ki se v vsaki situaciji trudi v boju za samega sebe. Kot skrbno, človeško, empatično, preračunljivo, vdano v usodo, poraženo v zmagi in ovenčano v očitnem porazu.

✭✭✭✩


O knjigi tudi:

Bukla
Goodreads
Emka
NY Times
Spletno mesto avtorice Charlotte Rogan
The Guardian

08. marec 2014

Beneške oči: pravljično branje

Beneške oči je fantastičen roman, ki mu manjka le nekaj prvin, pa bi ga z največjim veseljem dodal med uspešne kompilacije sodobnih pravljic, čeprav je njeno dogajanje postavljeno kar nekaj stoletij v preteklost. In ne glede na to, kako se to bere ali sliši, sam tega ne pišem s slabšalno predpono. Gre predvsem za to, da gre za zelo berljivo, enostavno pripoved, ki te pelje skozi skoraj čarobno zgodovinsko pokrajino Sredozemlja ob koncu 16. stoletja, med najrazličnejše dogodivščine, ki jih je lahko doživel povsem preprosti človek. Nekdo, ki ni bil aristokrat ali pripadnik cerkvene oblasti, temveč nekdo, ki bi prav lahko bil kdorkoli izmed nas. In slika, ki jo s pišočim čopičem naslika avtor, se v svoji lepi in izbrani, slogovno zelo preprosti dikciji razrašča skozi izjemno potovanje tako skozi prostor kot skozi čas. Kjer užijemo delček tega, česar nikoli ne bomo. O pravljici pa pišem predvsem zaradi preprostosti, ki jo v sebi nosi zgodba in tega, da ima pisateljeva naracija občutek, kot bi na koncu peresa nosila neko moralko. Takšno, ki bi jo prav lahko spisal tudi kak Perrault. 


vir slike: emka.si

Zgodba nas pelje, kot rečeno, v 16. stoletje, v Benetke, kjer spoznamo družino mojstra zidarja in njegovega sina. Oba živita s svojimi ženami pod isto streho in se trudita za preživetje, predvsem pa sta vajena odrekanja. Za zaplet poskrbi eden od naročnikov gradbenih del, za katerega delata in pri tem, kako sta bila opeharjena, mojster zidar s svojim – za takratno politično elito – predolgim jezikom sebe pahne v nesrečno smrt, sina pa v obtožbo, vsled katere slednji pobegne na galejo in se poda na dolgo pot v Herakleion, na drugo stran Sredozemskega morja. Takrat se tudi zgodba prelomi na dvoje in spremljamo življenjske usode obeh: Micheleja, zidarjevega sina, ki živi kot galjot na obali, doživlja marsikaj, dobrega in tudi slabega; in njegove žene Biance, ki je nevedoča za pota svojega dragega, ostala v Benetkah, sama s svojo taščo in bo odslej izkusila vse, kar se v resnici da doživeti v borbi za preprosto preživetje. Med vsem tem, kar sta doživela, pa ju veže nepretrgana ljubezen, ki jo čutita drug do drugega in ju vedno nekako vodi v naslednji korak. Seveda so preizkušnje, ki ju klofutajo v njuna, v resnici zelo neomadeževana obraza, zelo krute, pa se jima nekako uspeta izogniti, da ju ne poškodujejo preveč. Michele obtiči v Carigradu, Bianca pa pri nadvse prijazni aristokratinji, kot služkinja. Tu se stvari začenjajo po dolgi poti postavljati na svoje mesto in nekaj naključij konec koncev pripelje do tega, da zlobni krivec, ki je Micheleja in njegovega očeta opeharil za zaslužek, konča tam, kjer mora; Michele se vrne v Benetke in z Bianco se v prijetnem zaključku epske zgodbe znajdeta točno tam, kjer zgodovina nujnosti pričakuje dva nepopolna konca ljubezni, da se srečata. Skupaj seveda. Na vrtu enega najlepših mest na svetu, v Benetkah.

Branje knjige je zelo enostavno. Sledimo dvema zgodbama in pri obeh stiskamo pesti, da jima uspe. Če že ne zato, da prideta zopet skupaj, pa vsaj zato, da preživita. Benetke so bile v tistem času očitno izjemno nevaren prostor, kjer so kraljevale predvsem politične intrige in dobra obveščenost, dobre zveze in denar. Ljudje so počeli marsikaj, da so preživeli. A težišče same pripovedi je, kar doda nekaj pozitivnih točk romanu, postavljeno na ladje. Manjše in večje, med galjote, kapitane, sužnje in kaznjence ter ostale, ki so pristali med težaškim veslanjem. Predstava življenja na galeji je izjemno dobro izpeljana. Bralec doživi podobo tistega življenja kot prebivanje v nekem malem mestu, ali, če hočete, kot nekaki državi v državi. S svojimi pravili, vladarji, hierarhijo in navadami. S svojimi nizkimi udarci in svojim načinom življenja. Del knjige, ki prikazuje to življenje, je v resnici noro branje. Nekoliko manj razgibano se zdi Biancino popotovanje od enega Poncija služkinjevanja do drugega Pilata beračenja, a zato nič manj razburljivo. Bralec bo potešen v tem časovnem preskoku in kdorkoli išče knjigo, ki ga bo odpeljala nekaj stoletij nazaj in ki mu bo dala občutek, da je res tam, bo Beneške oči pravo priporočilo.

Kar bi lahko zameril tej zgodbi, v kolikor seveda to smem, je nekaj neuravnoteženosti v samem poudarku zgodbe. Gre za to, da v resnici vsi ves čas vemo, da je to zgodba Micheleja in Biance. Zato imam nekaj težav s tem, zakaj je bilo potrebno kar nekaj strani nameniti povsem nepotrebnim zastranitvam in zgodbam, ki same na sebi v takšnih detajlih niso bistvene za zgodbo glavnih protagonistov, po drugi strani pa tudi same, čeravno so bile dokaj izdatno predstavljene, niso dihale dovolj dolgo, da bi tvorile nek samostojen, dovolj konsistenten drugi vrhunec zgodbe. Kot da se avtor ne more sprijazniti, da je ena zgodba dovolj in se pusti odpeljati v drugo, ki pa je vsled zvestobe prvi seveda ne more dokončati. Ta zamera je sicer lahko popolnoma moja, nekdo drug bo namreč v njej zlahka videl tudi dobropis, ki ga k osnovni zgodbi prinesejo življenjske podrobnosti vsakdana, ki je krojil balkanski in apeninski polotok tistega burnega obdobja.

Ja, Beneške oči je predvsem lepa veduta težkega življenja, ki motive išče v preverjenem gibalnem momentu sveta, ki nikoli ne preneha opravljati tisto, kar počne najbolje: ljubezni, ki je narejena, da združuje. Resnici v brk je seveda potrebno zapisati, da brez sreče in nekaj ravnopravšnjih des ex machina posegov v zgodbo, marsikatera podobna zgodba nujno propade. In to je tisti pravljični moment. Način, kako je Alessandro Barbero, pisatelj, vpletel (nekako preveč prijazno in zavzeto) dobroto Biancine gospodarice, seveda močno presega občutje realnega doživljanja težke usode obsojenega Micheleja in izgubljene Biance, zato sta tako njuna usoda v zgodbi kot tudi naš bralski izplen, popolnoma odvisna od te, malodane magične, geste. In tu stojim za tistim opisom iz prvih vrstic zapisa, da beremo pravljico. Zanimivo in razburljivo branje torej, ki ponudi zgolj eno, v tem primeru popolnoma klasično sporočilo, ki si ga zlahka izposodimo pri Virgilu: Omnia vincit amor.

✩✩✩✩✩


O knjigi tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...