16. december 2013

V tvoji puščavi: njuno

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi.

(vir slike: emka.si)

Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni obljubi, sublimaciji čustev skozi tekst tudi kot slikanje nečesa po spominu; po drugi strani pa gre tudi za čisto običajen road trip, potopisni roman in, v nekem še bolj ekstremnem dojemu, pravzaprav prozno pisanje, ki bi sodilo v pesem.

Osnovna zgodba je sicer karseda preprosta. Gre za moškega in žensko, ki si delita potovanje z avtom, na trajektu, nato zopet z avtom in seveda vmes tudi v hotelu in šotoru. Zgodba je podana kot spomin moškega, kjer v prvem planu ni to potovanje, ampak predvsem ona. In je podana kot spomin ženske, kjer v prvem planu ni potovanje, ampak predvsem on.

Ta knjiga bralcu ponuja prvovrsten pogled v dvojino. V izrekanje v dvoje. To pomeni vsega, kar je njuno. Izrekanje njunega, ki mora to še postati. Oziroma njunega, ki med tem je nastalo, pa ni bilo najdeno in je postalo izgubljeno. Sedaj se obžaluje za tem izgubljenim in zato sedaj nastaja. Njuno. In kaj je bilo njuno? Njuno je bilo potovanje, njuno je bilo zamujanje na trajekt, njuno je bilo divjanje po cesti, njuno je bilo njegovo moledovanje za vizo, njuna je bila pot v puščavo in v puščavi, njune je bila razdalja njegovega pogleda na njeno telo v kopalnici, njuno je bilo tudi njeno povabilo k poslušanju zvoka zvezd. To njuno doživljanje bralec sprva izkusi le prek njegovih besed, nato se marsikaj doda in dopolni tudi z njenimi. Nasploh je ta skoraj roman takšen, da šele na koncu sklene krog, ki je potreben za občutek, ki ga želi zbuditi. In kaj želi vzbuditi?

Na to vprašanje je odgovor pravzaprav kar težak. Vsaj polovico knjige smo priča relativno enostranskemu prigovarjanju k temu, kar je njuno. Njena nedostopnost in pogosta ignoranca do tega njunega, v bralcu počasi zbuja željo, da bi ji iskrica vseeno čim prej preskočila. A gre za razmerje, ki raste počasi in tudi knjiga, dasiravno kratka, sledi natanko temu vzgibu. Prav začutiš, kako te knjiga uči, da se v resnici dvojine, kar je najino, ali vajino, njuno ne da prehiteti in zaključiti v smeri, kjer bi to želel jaz, ti ali on. V drugem delu knjige spregovori tudi ona. In nemara so njene besede veliko bolj presunljive. Sploh zato, ker razkrijejo, kako se znotraj nje, kot jo je videl on, skriva veliko bolj njunemu naklonjeno bitje. Zato ti je še toliko bolj tesno pri srcu, ko počasi slutiš, kako se bo zadeva iztekla. Hudiča, prav nič ni treba slutiti, saj je že prvi stavek v knjigi dovolj nazoren glede tega, kako se bo vse skupaj končalo.

Predvsem pa zgodba in še veliko bolj način naracije prebudita zavest o prostoru. Dvojina se lahko izreka tudi na ta način. Gre za učni primer tega, kako sta dva lahko blizu in hkrati zelo zelo daleč. Kako je potrebno počasnega truda za to, da najdeš pravo bližino. Kako je potrebno bližino zgraditi in kaj vse se lahko vmes dogodi, da je ta naloga še težja. Vendar pa je formula relativno jasna: od vsega začetka knjige, pa do njenega konca, glavne niti poteka njune zgodbe vleče ona. Ona večino časa določa bližino, ki se bo zgradila med njima in on se venomer bolj najde v situacijah, kjer si želi, da bi to bližino določila mnogo bolj blizu, kot jo. Ona je tista, ki se odloči, koliko komunikacije je potrebne in ona je tista, ki se odloči, kdaj je zgodbe njunega konec. A tudi njen odnos do njunega je precej bolj naklonjen, kot se zdi in tudi ona ima marsikaj lahko položenega v obžalovanje. Kolikor si seveda to lahko privošči.

In on? On je pri vsem tem lutka, ki jo giblje roka njenega odnosa do njune dvojine. On vedno bolj čuti praznino v prostoru med njima, kjer si želi bližine. On je na koncu obstal pred breznom te praznine in sedaj strmi vanj. Nepreklicno. In se dvajset let po tem njunem potovanju odloči, da obračuna s tem breznom in praznino v njem. In spiše roman. Skoraj roman. Spiše spomin nanjo in se skuša ločiti od nje. Prenehati s hrepenenjem, s katerim je edinole lahko tolikokrat v teh letih premoščal to brezno njunega, brez bližine. In je napisal knjigo. Napisal je skoraj roman in mu dodal posvetilo njej. Zato je V tvoji puščavi edini možen zaključek njune zgodbe in zgodbe njunega.

Lepo je brati zgodbo In v tvoji puščavi. Navkljub hrepenenju po nedosegljivem, ki kar buči iz vrstic. Ali prav zaradi tega.

Tudi na:

07. december 2013

Umetne muhe in druge laži: lahko gre tudi le za muharjenje

Andrej Lupinc je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Predstavljam si ga, kako sedi z nekom na kavi in ima toliko za povedati, da oni drugi sploh ne pride do besede. Predstavljam si , da bi tudi sam zlahka šel z njim na kavo. Predstavljam si ga tudi, kako je kot otrok v šoli bil trn v peti tovarišicam, ker je venomer držal vzdignjeno roko. Ker ga je kaj zanimalo ali ker je vedel odgovor. Ali pa ker je mislil, da ve odgovor. Niti ni pomembno. Če boste poguglali Andreja Lupinca, boste vedeli, zakaj je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Jasno je, da v trenutku, ko človek prebere polovico zgodb, ki jih je izdal v svoji Umetne muhe in druge laži, nekako ve, da ne bere neumnega čtiva. Gre za izjemno dodelano zgradbo iz zgodb, ki povečini nimajo kaj prida skupnega, a jo vendarle skupaj drži nekaj neverjetnih gradnikov. Skoraj zagotovo je tole branje najboljše letošnje branje slovenskega avtorja. Inteligentno, kot bi brali Eca; na čase napeto, kot bi brali kakega mojstra srhljivk; vmes se ti zazdi tudi, da si se znašel sredi filma Deliverance; pa nekajkrat kar čakaš, od kje bo navihano glavo pomolila Pika Nogavička, v družbi Alice, ki bi se v njegovih zgodbah zlahka preselila v kak Tržič. Le da bi znala muharit.



(vir slike: emka.si)

Umetne muhe in druge laži so zbirka kratke proze. Bralec, ki se boš lotil tega branja, ne pozabi na to, da bereš za zabavo. Te zgodbe te namreč popeljejo zelo daleč in zelo globoko. Pa ne toliko v geografskem smislu, bolj gre za to, da je doseg tega, kar zmore v svoji zabavljaški vlogi k tebi pripeljati Lupinc, nekaj čisto posebnega. Iz več razlogov. Tukaj navajam nekatere. Po spominu. In naj mi bo oproščeno, če se od časa do časa navzamem ribiškega načina.

Najprej moram ponovno omeniti, da me je branje teh kratkih, sicer samostoječih zgodb v resnici zares močno spominjalo na branje Alice v čudežni deželi. Alica je tam doli v zajčji luknji doživela vse tisto, kar se doživeti da. In če jo lahko beremo kot želo sanjskega in neskončne moči, ki jo imajo podobe jezika, sploh v tem svetu, ki zna biti sicer tako prekleto siv in brez domišljije – ja, potem je natanko takšna tudi izkušnja Lupinčevih zgodb. Izjemna zgradba pripovedi, za katero stoji natančna jezična struktura. Bogastvo besednega zaklada, ki tako naravno govori o kakem Ribogu in onem Lipanu,da se ti zazdi, kot da si res tam. Zgodbe so kratke in kot take dosežejo blazno nor učinek. Tvorijo zaključeno celoto, ki pa ni takšne narave, da je ne bi zmogel spet na nekem drugem mestu ponovno odpreti. In jo tam odpeljati zopet nekam popolnoma drugam. In zaključek seveda niti od daleč ne vidi več tega, kar je imel povedati začetek. A vendarle štima. Lepota kratke proze je v tem, da zmore blazno zabavati. Odmerki so ravno pravšnji.

Nato so tu majhni biserčki, takšni, predvsem jezične narave. Povsem se klanjam pisateljem, ki se zavedajo, da jezik ni in ne bo nikoli le orodje, ki ga človek s svojimi pravili lahko napravi za svojega takorekoč sužnja. Pa nikar ne bodi prestrog: izjemno naklonjenost čutim do vseh tipov slovarjev in občudujem drznost vseh preganjalcev kršiteljev slovničnih pravil. A trdim, tako kot je davno zatrjeval neki nemški filozof, da je jezik mnogo več od pravil, s katerim ga človek skuša ukrotiti. Ne govorimo mi jezika, temveč jezik govori skozi nas. Bogastvo tega, kaj besede omogočajo, pa se nikoli ne ustavi pri zadovoljnem občutku, ko sestavimo pravilno poved, temveč gre dlje. Gre za občutek, ko z veseljem ponovno prebereš tisto kombinacijo znakov, ki si jo ravnokar. Ko se prepustiš zvenu samoglasnikov in njihove kopulacije s soglasniki. Ko si preprosto fasciniran in jeziku odmisliš zgolj jezik slovnice. Takrat se zadeva drugačna in avtorju se lahko prikloniš avtorju.

V tem primeru je avtor spisal relativno obsežno zbirko zgodb, ki imajo svojo rdečo nit v ribah, muharjenju in umetnih muhah. Večina protagonistov in antagonistov se v nekem momentu vsaj enkrat znajde v situaciji, da muhari, izdeluje umetne muhe, krade umetne muhe, izgubi škatlice z umetnimi muhami, zapelje mamo punce, ki izdeluje prvovrstne umetne muhe ali se vsaj pogovarja o izplenu muharjenja. Čeprav bi mogoče vse skupaj lahko zvenelo nezanimivo – mislim, kako hudiča lahko skoraj 500 strani napletaš zgodbe, ki se dogajajo okoli muharjenja? – je vse skupaj zapakiral v neprestano neučakanost v pričakovanju tega, kaj se lahko še zgodi. In tako prebereš zgodbo o Božidarju, ki se iz vedute o umetniku brez inspirancije s takšno lahkoto spremeni v divji zaključek z muharjenjem, kjer si glavno vlogo z Božidarjem kakopak deli njegova umetniška muza. In ti slogovni premiki niso nobena redkost. Kot tudi ni nič neobičajnega, če je v marsikateri zgodbi na delu tudi kaka besedna igra. Od daleč in čisto neškodljivo. Razen v zadnji zgodbi.

Ta je nekaj posebnega. Izstopa iz konteksta in je tudi ena najbolj fascinantnih. V njej nastopa avtor sam in to na povsem naraven način, bolj neposredno kot v drugih zgodbah. Tu je predvsem njegov laptop, ki mu je odtujen in na katerem so zgodbe o muharjenju. Zgodbe, ki si jih ravnokar prebral. Avtor postane junak in zgodba postane avtobiografija. Zgodba pojasni delček nastanka knjige, v kateri je objavljena in brez katere je ne bi bilo. Gre za metazgodbo, ki vključuje podatke o predzgodbi za vse zgodbe, ki so v tej knjigi. Ta zgodba je eden tistih malih presežkov, ki jih nisi vajen pogosto prebrati.

In nenazadnje, v duhu aleksandrijske in antiohijske pradavne bitke v razumevanju Svetega pisma, tudi sam, seveda ne v takšni ekstremni maniri, priznam, da sem večkrat pomislil, da v resnici sploh ne gre za umetne muhe. Niti takrat, ko govori o umetnih muhah. Umetne muhe, vabe, natančna izdelava teh in nato potrpežljiva, a spretna uporaba, ki ima vedno konec v nekem, prav posebnem načinu pretiravanja glede velikosti ulovljenega. Vse to je lahko vedno tudi alegorija na življenje, ki diha prevaro od prvega do zadnjega trenutka. No, vsekakor gre vseeno lahko le za umetne muhe in muharjenje. In meni najljubša zgodba nosi naslov Dildo Bugivugi.

Tole je ena od zmag leta 2013.

Tudi na:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...