30. julij 2013

Ostani blizu: kriminalka, v kateri nastopata Ken in Barbie

Zopet krimič. Tako pač je, žanrska literatura je pri meni funkcija zapika. A veš tisto, ko imaš en priljubljen prostor v gozdu, najljubši sedež v kafani ali mehurček v glavi, kamor se zatečeš, ko imaš vsega drugega overload. No ja, mogoče tega ne potrebujejo vsi. Jaz se tja se z veseljem vračam na oddih, ker mi je fino reševati zapletenke in se navdihovati nad detektivskimi sposobnostmi sebe kot bralca. Krimiči so pač kul. Eni so boljši, drugi malo slabši; eni zelo predvidljivi, drugi te držijo pokonci do zadnje strani; eni so kljub predvidljivosti zelo berljivi, drugi te na koncu navkljub velikemu razkritju lahko pustijo hladnega. Kje se tukaj najde Harlan Coben

?
(vir slike: emka.si)


Coben se mi je vtisnil v spomin pred časom, ko je bila njegovo pisanje v Ljubljani oglaševano celo prek plakatov, česar ne vidim pogosto. Ali pa je bil plakat tako uspešen, da mi je ostal v spominu. Oglaševanje branja in knjig se mi na splošno zdi v redu. To v večini primerov ni prodajanje megle. Če bereš, pač nimaš časa delati drugih neumnosti. In, glede na to, da veliko izumov, od kolesa do telefona in interneta, lahko v neki pavšalni interpretaciji stekajo v človekovo nezadržno željo po hitrejšem, učinkovitem in boljšem izkoristku časa in premagovanju razdalj, ima današnji svet, pa kdor to hoče videti in kdor ne, kar nekaj presežka v času. Kako se ta presežek koristi, je nekaj povsem drugega. Oglaševanje branja, ki nagovarja prav ta presežek, upam, pride do rezultata. Zato mi je všeč. A Cobena se kljub temu nisem lotil do sedaj. Brez posebnega razloga. Preprosto preveč drugega.

A mi je knjiga všeč. Zgodba je dovolj kompleksna, da ponudi nekaj več in iztek je dovolj poseben, da si kot kriminalkožer potešen. In ker je o kriminalkah večinoma nezaželeno preveč govoriti (kaj hitro stegneš jezik in nekomu uničiš napeto zgodbo), le nekaj odstavkov, mojih vtisov:

Če bi se odločal na podlagi naslova, bi knjige ne prijel v roke. Ostani blizu je naslov, ki o vsebini in žanru, kamor piše Coben, ne pove ničesar. Pravzaprav je naslov popolnoma irelevanten. A jasno je, da gre za uveljavljeno pisateljsko ime in ne glede na naslov veš, kaj lahko pričakuješ. V tematskem oziru, kvaliteta te verjetno še vedno lahko preseneti.

Zgodba se gradi zelo počasi. Veliko časa Coben posveti preteklosti glavnih junakov. Zanimivo, sedaj ko razmišljam, niti ne vem, kako bi faktično lahko informacije, ki jih dobim na prvi polovici knjige, koristil pri razpletanju zgodbe. A vseeno, točno to jemljem kot veliko prednost in Coben tu kaže, da se ne omejuje specifično in preveč v žanr. Pokaže, da se trudi in mu tudi dobro uspe zlesti pod kožo glavnih junakov in njihovih odnosov.

Prav čutiš lahko, kako zgodba eksponentno gradi suspenz. Če lahko prvih sto strani prebereš po odlomkih v dveh, treh dneh, potem boš naslednjih sto skoraj prisiljen prebrati v enem. V tem tempu. Zadnje razdelke napadaš kot si hlastnil Dinotov burek po nekajurnem žuranju ob tretji uri zjutraj. Coben zna stopnjevati.

Kljub kratkim izletom v popise kadrov, kjer nastopata Ken in Barbie (kdor bo prebral knjigo, njunih strasti pač ne bo pozabil), knjiga ne vsebuje nič neprebavljivega. Ni nekih eskalacij nasilja, hej, zločin, THE zločin, ki napravi krimič krimič, visi v zraku kar nekaj časa. A nič ne de. Hudič je v drugih detajlih.

Kljub dogajanju, ki se zvečine ovija na psihološki ravni junakov, imamo tu Kena in Barbie. Mlad par, ki niti približno nima glavne vloge v zgodbi, a vseeno zelo markatno. Njuna ljubezen drug do drugega, še bolj pa do tistega, kar počneta z otroškim entuziazmom, je nekaj neverjetnega. Spominja na ikonografijo Antona Chigurha, kot jo je portretiral McCarthy v Ni prostora za starce. In kaj počneta v zgodbi? Ključni besedi: spajkalnik, sečevod.

Če bi bila Ostani blizu basen, bi njeno moralko lahko zapisal takole: Če nečesa pomembnega nisi napravil toliko let nazaj, imaš sedaj lahko zaradi tega več problemov. In več trupel. In več solz. Torej je v resnici bolje, da si tiho tudi sedaj. Coben ni napisal moralke, dal pa je jasno vedeti, da njegovi junaki ne morejo mimo bremen preteklosti. But on the other hand, who really can?

Coben je v moji bralni karieri poskrbel tudi za precedens. Na zadnji strani knjige – ko je zgodbe že konec – so zahvale in med temi je moč prebrati tudi priložnost, ki jo Coben kot avtor ponuja. Za primerno donacijo v dobrodelne namene ponuja možnost, da vključi tvoje ime (in priimek) ali prijateljevo v naslednjega od romanov. Tako si lahko zagotoviš mesto v zgodbi Harlana Cobena, kar vseeno ni kar tako. Hej, kaj takšnega res še nisem videl in čeprav mi takšne diverzije še bolj oddaljujejo ideal spontanega pisanja po navdihu, se zavedam, da gre v prvi vrsti za obrt. Obrt se pa vedno lahko prilagodi. In vseeno, gre le za ime. Podarim-dobim se v tem primeru preslika v podarim-pojavim se v krimiču Harlana Cobena. Tudi prav. Neškodljivo in verjetno tudi z dobrimi posledicami. Če koga zanima, naj piše na charity@harlancoben.com .

Ostani blizu je branje, ki se ga lotite, ko boste potrebovali zanesljiv žanrski užitek. Prebral sem nekaj kritik, da je preveč podoben prejšnjim, a sam seveda s tem nisem imel težav, ker je bil moj prvi. Gre za kompaktno zgodbo, ki odstira tančico za tančico, zraven pa, kot rečeno, prijetno stopnjuje tempo. In,kar je najpomembnejše, še vedno gre za iskanje tistega, ki je kriv. Fina zadeva.


Ostani blizu tudi na:

Emka
Bukla
Goodreads
Spletno mesto Harlana Cobena
Express
Trailer
The Columbus Dispatch
The Book Boy
My Reading Room
Sentientonline





24. julij 2013

Jugoslavija, moja dežela: branje letošnjega kresnika

Odkar sem pred dnevi obrnil zadnjo stran Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela, se kar neverjetno velikokrat zalotim pri branju odzivov na to knjigo. Med ljudmi, bralci in nebralci seveda. Ne toliko stroke. In branja so zanimiva, pozornega bodo popeljala od pohval do slabih kritik. Ob vsem tem se večkrat nasmejem, dostikrat prikimam, nekajkrat nemalo užalostim in obenem tudi razveselim. Všeč mi je doba, ko literarno delo dviguje prah. A bilo bi bolje, če bi ga dvigoval post festum branja vsaj nekaj poglavij, ne pa, kot se zdi, post festum branja naslova.

(vir slike: knjigarna-beletrina.com)

Moja izkušnja z Vojnovićevim romanom je super dobra. Inteligentno, tenkočutno, psihološko dovršeno napisano občutje mladega Vladana, ki se znajde na razpotju in v prihodnost lahko vidi le tako, da zaključi in dokončno obračuna z duhovi preteklosti. In to je to. Sledi izjemno berljiv in neprisiljen spust v njegovo popotovanje, v katerem išče svojega očeta in mu gume prečijo ceste do Bosne, Srbije in nazaj v Ljubljano; vzporedno pa beremo poglavja izpred 16 let, zgodbe, ki sicer ciljajo natanko na začetek vojn, ki so zaznamovale razpad Jugoslavije, a toliko bolj ciljajo na to, kako je to doživljal mlad najstnik, ki ima na vse skupaj pač svoj pogled in očeta, ki je živel in dihal kot oficir JLA. Če k njegovi zgodbi dodate mamo, ki prihaja iz Slovenije in sama seboj nosi tipičen slovenski pedigrejem v obliki zapečkarskega družinskega okolja z izključujočim očetom in tiho materjo; Vladanove zgodbe odraščanja v Puli in Fužinah ter svetlo luč v učiteljevem oknu, ki ji je ime Nadja ter izjemno napetost, ki jo na poti proti koncu romana zgodba gradi in se končno izteče v obračun dveh, ki je v resnici obračun enega samega s samim seboj, potem dobite vrhunski izdelek.

Roman Jugoslavija, moja dežela, bi lahko imela, kar se mene tiče, minimalno opravka z Jugoslavijo, ker fokus zgodbe doživljam marsikje drugje. Težko bi trdil, da bi zgodba ne preživela, če bi jo iztrgal iz prostorskega in časovnega konteksta, v katero jo je vpel Vojnović. A jo je. In seveda to potegne stvari za sabo. Vojnovič se potrudi z orisom tega konteksta. Pravzaprav eden najmočnejših adutov te knjige je pripovedovalec zgodbe. Vladanove zgodbe ne pripoveduje njegova mama, kar je dobro. Njeno gledišče mogoče ne bi tako presenečalo. Prav tako njegove zgodbe ne more pripovedovati njegov oče, ker se večino romana sploh ne ve, kaj se z njim dogaja. In če bi Vojnović zavzel njegov položaj, bi mnogo suspenza šlo po zlu. Te zgodbe tudi ne bi mogel tako učinkovito povedati nekdo tretji. To, da je zgodba v večji meri prvoosebna pripoved Vladana, tako otroka, ki išče svojo identiteto, dom, starše in skuša biti normalen otrok kot tudi odraslega, s preteklostjo razčiščujočega človeka, ki mnoge stvari (predvsem bralcu, a tudi sebi) odkriva sproti. V sprotnem razvoju zgodbe se dogaja tudi to, da so mnogi liki razviti sproti. In tu bi lahko umestil moja pomisleka: nekatere zgodbe stranskih likov bi lahko imele nekaj manj strani. Tako bi glavna zgodba ne utrpela padcev ritma. Vendarle je ta dovolj premočrtna, da ji bralne sinkope niso v prehudo škodo. A se zdi tudi, da so načini, kako se zgodba prelamlja v razplet, mogoče za odtenek preveč neizsiljeni od nujnosti poteka zgodbe same. Kar zgodijo se. Kot deus ex machina, ki brcne avto, ko se zdi, da je ta v prostem teku, nazaj v prestavo, za nadaljevanje in iztek.

Rdeča nit Jugoslavije, moje dežele je sledeča: Vladan odide na svoj najpomembnejši roadtrip do sedaj, vmes doživlja epizode, skozi katere nam avtor tako ali drugače riše svoj pogled na prostor bivše skupne države. Iskanje očeta, ki je vojni zločinec, pa se v končni fazi zaključi nekje povsem drugje. Bistven del romana je prikazan v načinu, koliko žrtev in grenkih okusov je pripravljen sprejeti Vladan na tej poti. Če bi sam nastopal v Vojnovićevem romanu, bi želel nastopiti nekje prosti koncu zgodbe. Nastopati bi želel kot nekdo, ki bi ga skušal prisiliti k umiritvi. K pustiti-biti. Sicer na nekoliko drugačen način, kot so to naredili drugi. A ker sem le bralec, bom le vesel, da takšnega lika avtor ni umestil zraven. To, kako se roman in Vladanova zgodba končata, prepuščam bralcu, da ne pokvarim vsega.

Ker se debate okoli tega romana dostikrat sučejo tudi okoli kresnika za letošnje leto, ki ga je prejel Vojnović za ta roman, vseeno težko pristavim kaj bistvenega (če ne drugače, vsaj zato, ker ostalih del v konkurenci nisem prebral). Težko bi rekel, da mi je veliko do teh debat. Sam knjižne nagrade – čeprav so marsikateremu ustvarjalcu dobrodošle, vsaj v moralnem oziru – jemljem predvsem kot enega od zalivčkov, kamor bom popeljal svojo ladjo, s katero odkrivam nove knjižne naslove. Teh zalivčkov je sicer mnogo (eden od njih je npr. Booker, tule je letošnji seznam nominirancev). Zgodb, ki jih tako najdem in preberem, je zato ravno tako mnogo. Knjig, ki bi jih moral prebrati poleg teh, ki jih, ne glede na nagrade, pa na žalost še mnogo več.

Moje druženje z Jugoslavijo, mojo deželo, je minilo hitro. Če je merilo dobre zgodbe zame (med drugim tudi) to, da se z lahkoto vidim, kako čitam tudi njenih naslednjih 200 strani, potem je, vsaj v tem oziru, Vojnović spisal zelo fino branje.


O Jugoslaviji, moji deželi, tudi:

AirBeletrina
RtvSlo
Bukla
Facebook stran
Siol
Pogledi
Goodreads





17. julij 2013

Človeško telo ali kje se skriva pravi roman?

Paolo Giordano je pisatelj, ki me je – kot tudi marsikoga drugega – navdušil s prvencem Samotnost praštevil. Zato sem tudi njegovo drugo delo, Človeško telo, dal na seznam poletnega branja. Tega nisem storil, ker bi šlo za tipično poletno branje, bolj zato, ker sem vedel, da ga bom prežvečil že pred jesenjo. Vsekakor je roman precej drugačen od Samotnosti praštevil, mogoče tudi nekoliko bolj šibak v tistem prvem napadu, kakor včasih rečem silovitemu občutku, s katerim te lahko knjiga prevzame, a vendarle velja kot izvrstna bralna izkušnja. In veseli smo lahko, da ga imamo na policah.

(vir slike: emka.si)

Formalna realnost objekta je večkrat bolj pomembna kot njega vsebinska realnost. Včasih v časih pride moment, ko se vprašaš, ali vseeno sodiš človeka po obleki, ki jo nosi; film po igralcih, ki v njem nastopajo in knjigo po platnici, v katero je ovita. Ja, velikokrat to storimo in vpliv, ki ga ima forma na dojem, je včasih veliko večji kot vsebina. Zato tudi lahko trdim, da bi Človeško telo dojel drugače, če bi ga ne napisal Italijan. Predstavljam si, da bi takšen roman spisal kak Američan, ki bo želel opozoriti na različne obskurnosti, ki se lahko dogodijo vojakom na misiji v Afganistanu, pripravah na pot tja in razcefranost njihovih osebnosti po povratku. In zraven zapakiral še nekaj misli o zasaditvi dreves svobode v deželo, ki je ne pozna ter pihal na dušo brezbožnih sodržavljanov zahodnega sveta, kako je potrebno biti hvaležen za trud vojakov, ki toliko in toliko kilometrov proč doživljajo grde stvari za boljši jutri naših zanamcev. Ne. To knjigo je napisal Italijan. In resda govori o skupini vojakov, ki so odšli na misijo v Afganistan, utripu njihovega življenja v oporišču, groznem dogodku in soočanju z življenjem ob povratku domov. A roman ni patetičen. Ni teatraličen. Nima končne katarze. Po branju se ne počutiš hvaležnega, tudi ne sovražnega. Življenje skupine ljudi, čeprav s podobnimi kratkoročnimi cilji in popolnoma različnimi bivanjskimi konteksti, se lahko hitro obrne. In meja, ki jo Giordano tu večkrat, sklepam da povsem namerno, postavi, je človeško telo. Ta meja te lahko naredi osamljenega, prestrašenega, ljubljenega, discipliniranega, samozavestnega in seveda tudi mrtvega. In nič ni brez posledic.

Branje Človeškega telesa ni težko početje. Giordana odlikuje fokus, ki ga prepoznam v risanju podob v glavah njegovih književnih likov. Zato ne hodi po nepotrebnem dlje od tega. Tudi v primerih in snovi, kot jo je vzel za Človeško telo, bi zlahka podlegel izteku v demonizaciji okolice, ki človeka pripravi do strašnih dejanj, pa se mi ni zdelo, da bi. Vojakom se stvari v Afganistanu ne dogajajo zaradi Afganistana. In vojakom se stvari doma ne dogajajo zaradi Afganistana. Stvari se dogajajo zaradi vzvodov, ki so vezani predvsem na karakter in, kot tudi v Samotnosti praštevil, na preteklost junakov. Ta fokus ostane nepretrgan skoraj večino branja. Včasih se edinole zazdi, da je kot pisatelj pri ustvarjanju te zgodbe kolebal med tem, kateremu liku bi posvetil glavno vlogo. V katero glavo bo najbolj podrobno zlezel. In se vse do konca ni mogel odločiti med dvema, vojaškim zdravnikom Eggitom in vodnikom Renéjem. A to kolebanje ni kako kolcanje, ki bi povzročalo hude probleme. Bolj se mi zdi, da je različnost usod, ki jih lahko najdemo na podobnih krajih, tako bolje izpostavljena.

Vojaki so ikone. Podobe nečesa neustrašnega, trdega, mišičastega, nečesa, kar preživi hude napore in preizkušnje. Sploh tiste, ki so pripravljene oditi toliko in toliko kilometrov proč od vsega, kar jim predstavlja dom. In Afganistan je, vsaj za te naše vojake v Človeškem telesu, dovolj daleč, da bližine ni več in jo je potrebno kompenzirati. Nekje je potrebno vzeti idejo, ki ti pove, zakaj to počneš, kako boš prebrodil vse tisto kar se ti dogaja. In te kompenzacije so tiste, ki z ikonami neustrašnega nimajo kaj veliko opraviti. Razgaljajo v dno duše in telesa. Tako spremljamo vojaka, ki je neustrašen, velik tako v mišicah kot tudi v predrznosti, a ga dogodki prisilijo v dejanje, ki ga naredijo povsem majhnega. In nekoga, ki navkljub svoji stoičnosti čuti, da je napravil veliko napako, ter to napako odpravlja na nekoliko kontroverzen način. Ali nekoga tretjega, ki ga je vse skupaj, misija, sovojaki, dogodki pred in po boleči izkušnji v Afganistanu, pripravilo do obračuna z uniformo kot tako. Kar nekaj takšnih zgodb je na delu.

Torej, ne pričakujte kake literarne revolucije. Človeško telo se ne zdi presežek. Ne v literarnem, ne v idejnem oziru. Popolnoma ničesar nelogičnega ni v tem branju. Zato od bralca ne terja nesprejemljivih naporov. Stavi pa na portretiranje profilov vojakov, sprememb njihovih osebnosti in, kar je najbolj (na pozitiven način) moteče, na trke teh osebnosti. Gre za uvid v življenje skupine, v kateri je veliko osebnih zmag in še več porazov. Skupine, ki pravega alfa samca nima. Vpogled v povezanost teh vojakov s svojimi bližnjimi, ki navkljub sodobni tehnologiji, ostanejo oddaljeni. Vpogled v prekinitve. Ali, kot je Giordano v pogovoru za BorderKitchen v Haagu marca 2013 dejal sam: “Pravi roman se skriva v vsakem liku”.

Človeško telo, za razliko od učbeniških skic, ki smo jih bili deležni že v osnovnošolskih klopeh pri kaki biologiji, ni eno samo. Mnogo jih je. Pravzaprav neštevno, ob zamisli na vse ljudi, ki so že umrli in vse, ki se bodo še rodili. Zato univerzalni karakter Giordanovih junakov, ki jih tu v resnici celo malce ločuje od njih kot vojakov (v bistvu bi lahko bili tudi delavci v tovarni ali taborniki na pohodu) in s tem nezamenljivost situacij v romanu napravi nekoliko bolj vodeno, vseeno deluje kot ključ, ki bo odprl vrata do marsikaterega bralca. In Giordano je mnogo časa v tej zgodbi posvetil pripravi na, lahko rečemo, najbolj travmatični moment zgodbe, ki nepovratno spreminja vse. Zato je to tolikanj manj vojaški, vojni roman. In toliko bolj roman o boju nasploh.

Bralni užitek je tako na visokem nivoju, črke tečejo hitro in sedaj čakam tudi na naslednje branje izpod peresa/tipk Paola Giordana.

Tole je film, ki je nastal v avtorstvu Giuseppa Carotenuta in Paola Giordana ob nekajdnevnem obisku vojakov v Gulistanu; obisk, ki je svoj iztek našel v romanu Človeško telo.







O Človeškem telesu tudi na:

Mladinska knjiga
Intervju z Giordanom na Siol.net
Bukla
MMC RtvSlo
Delo
Pogledi
Pisateljeva spletna stran
The HagueOnline

09. julij 2013

Ujetnik nebes: še enkrat na pokopališču pozabljenih knjig

Prevod Zafonovega Ujetnika nebes sem kar težko čakal. Zato ker sem zelo užival v Senci vetra. Nekje v ozadju imam še obljubo, ki sem si jo dal že pred leti, da preberem tudi Igro angela. Natanko ta tri dela tudi tvorijo nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s pokopališčem pozabljenih knjig. To pokopališče je glavni gradnik, ki Zafonovim trem zgodbam daje ecovski pridih skrivnostnosti, ki jo lahko s seboj prinaša knjiga in literatura sploh. Skrivnostnost, ki jo v času, ko je največji dogodek na vasi guglovo snemanje naših cest, preprosto preveč zanemarjamo. Ker jo knjige imajo in literatura prinaša odprta vrata v neskončne svetove. Odprta pa so le za bralca, ki se odloči prestopiti nje prag. Poguma prestopanja teh pragov je, kot ugotavlja knjigarnar Sempere, ena glavnih oseb v Ujetniku nebes, vedno manj. Zato je tudi svet vedno bolj uboren in manj neskončen. Tako razumem eno glavnih idejnih puščic te knjige. S skrivnostjo, ki jo moramo razrešiti, odpreti nove svetove in ujeti refleksijo, ki jo nujno potrebujemo za preživetje.

(vir slike: emka.si)

Navkljub temu, da gre za trilogijo, so knjige popolnoma samostojne enote in zlahka jih beremo, brez da bi jedikovali, kako ne poznamo dovolj tega in onega ozadja. Bere se lepo, tekoče in na pogoste trenutke tudi zabavno. Zafon je vrhunski pisatelj, ki je sposoben izjemnega vživetja v vsako osebo posebej in ji odmeri pravšnje besede. Zgodba tako teče zelo lepo in tudi predstava situacij, film, ki si ga ob branju vrtiš v zasebnem kinu v svoji glavi, nima večjih črnih lis. Pričakovanja o knjigi so padla le tam, kjer sem bil prepričan, da bo Zafon uporabil nekaj več tiste svoje presežne lirike. Skrivnosti same so tu predstavljene nekoliko drugače.

Če bi želel izpostaviti nekaj osnovnih potez Ujetnika nebes, bi zapisal takole (čeprav se neizmerno trudim ne pisati kvarnikov, lahko previdni preberejo le povedi v poševnem tekstu):

Zafon je na piedestal postavil Alexandra Dumasa s svojim Grofom Monte Cristom. Poklon velikemu Dumasu je dovolj diskreten, da ne prekrije celotne zgodbe, a obenem dovolj očiten, da seže do tja, kamor mora.

Način, kako Zafon pretaka dogajanje iz enega v drug prostor in k temu spadajoče predstavitve oseb, je zelo nevsiljiv in pritegne. Vdor novih karakterjev v zgodbo je včasih enostavno preveč silovit in težko je slediti rdeči niti. Tu s tem ni težav. Nikakršnih.

Zafon je to pot nekoliko zabrisal zasedbo vloge glavnega protagonista zgodbe. Po eni strani je to Daniel Sempere, ki pomaga očetu voditi knjigarno; se vživlja v vlogo mladega očeta in preživlja prav vsakodnevne tegobe v odnosu z ljubljeno Beo. Po drugi strani bi marsikdo stavil na vlogo Fermina Romera de Torresa, pomočnika v knjigarni. Njegova zgodba je za Ujetnika nebes bistvena. A tudi pisatelj David Martin je zelo pomemben v svoji enigmatičnosti, zapletenosti in neskončnosti, nekakšni fantomskosti svoje pojave. Resnica tiči nekje vmes in pozorni bralec si bo v tem primeru zagotovo sestavil svojo hierarhijo oseb v zgodbi. Sam te nedorečenosti nikakor ne štejem v slabo, če se je kdo slučajno spraševal.

Zafon je knjigo izrabil za osebni obračun s politično preteklostjo Španije. S Francovim režimom. Kritiko režima je spretno stlačil v karikaturo vzvišenega, sadističnega, domišljavega in makiavelističnega Mauricia Vallsa. Osebo, ki bi ga Dante verjetno brcnil v tiste globlje kroge pekla. Načeloma nisem velik ljubitelj proze, ki se ukvarja s politično preteklostjo, vendarle pa je Zafon vse skupaj zapakiral v embalažo, mimo katere nisem šel in ni bila moteča. Vsekakor celo eden bistvenih delov zgodbe.

Navkljub večkrat prisotnim nasprotnim občutkom, sem po branju vedno bolj prepričan, da je Zafon pisal o ljubezni. Predvsem v smislu, da ljubezen sili človeka k ponudbam in dejanjem, ki presegajo njegovo moč. V Ujetniku nebes najdemo nekoga, ki živi zaradi ljubezni, čeprav bi ga fiziologija telesa lahko že davno pokopala; najdemo nekoga, ki navzlic očitni resnici, tej ne verjame; najdemo nekoga, ki nekaj stori prvič zgolj iz spomina na ljubezen in najdemo nekoga, ki mora postati on sam, da se bo lahko ponudil drugemu. Veliko čustev je v Ujetniku nebes, na trenutke sem pomislil na tisto, kar so filozofi opisovali kot conatus. Kako mu je to uspelo? Ja, na čase zelo dobro, spet drugje mogoče nekoliko manj.

Na pokopališče pozabljenih knjig se v Ujetniku nebes ne vrnejo zaradi pozabljenih knjig. Sam sem oboževal ikonografijo tega pokopališča, zato sem to pot malo zameril Zafonu njegovo pozabo. Pokopališče se to pot zdi vtkano zaradi nečesa povsem drugega. A naj ostane pri tem. Kvarniki so neprijetni.

Brez strahu, Ujetnik nebes bo prav gotovo doživel svoje nadaljevanje, kot sta ga tudi Senca vetra in Igra angela. V ta občutek sem ob koncu prepričan, čeprav ne vem, ali bi ga znal utemeljiti. To slednje niti ni pomembno, vsekakor pa me tisto prvo navdaja z veseljem. Mogoče se zdi ta knjiga v resnici le uvod v naslednjo v ciklu, a ne glede na to, še vedno se fino bere.

Bodi dovolj. Zafona bom z veseljem bral tudi v prihodnje. Super čtivo, pri katerem sem pogrešal malo, vseeno pa užival. Svet, v katerega te popelje, je kot razstava panjskih končnic, na kateri se lahko zazreš v eno in vanjo gledaš kar dolgo, nato se ozreš k sosednji in uživaš prav tako dolgo in tako naprej. Na koncu, navkljub črnobelim slikam v knjigi, ima vse skupaj veliko barv in različnih zgodb, ki se sumljivo povezujejo med seboj. Karto za takšno razstavo kupim kadarkoli.

Poleg tega Zafon piše o knjigah, branju in pisanju, odkrivanju skrivnosti in posluhu ter odgovornosti dobrim zgodbam. Pri meni bo imel vedno prednost domačega terena. In čeprav je njegovo pokopališče pozabljenih knjig še polno gradiva, je to lahko le dobra novica.


O Ujetniku nebes tudi na straneh

Emka
Avtorjevo spletno mesto
Guardian
Goodreads
Avclub
The Booksmugglers
MyShelfConfessions
The Independent
BlogCritics
Zafonova Facebook stran

... in še marsikje drugje.

04. julij 2013

Rez: razočarane gospodinje po japonsko

Tokrat sem si zaželel nekaj svežega na področju žanra, ki se mu neusahljivo vdajam že dolgo. Kriminalni romani so mi vsekakor en tak knjižni fast food, ki ga brezmožgansko lahko berem, ga hitro požiram in nato relativno hitro tudi pozabim. Ker sem strasten ljubitelj skandinavskih avtorjev, vsaj kar se žanra tiče, sem si zaželel nekaj drugačnega. Z drugega konca sveta. In ja, zadeva je bila precej drugačna.

(vir slike: mladina.si)

Rez ni klasičen kriminalni roman. Običajno imajo kriminalke strukturo, kjer na je na začetku predstavljen bolj ali manj grozljiv umor ali kaka podobna barabija, bodisi preko žandarjev, ki na primeru delajo bodisi prek podrobnosti dogajanja te barabije same. Nato pa sledi dolga pot, polna temeljitega preiskovanja, ki v končni fazi pripelje do tega, da izvemo, kdo je barabijo storil. Tu se v resnici kar lomijo različni nivoji pripovedništva in izgradnje kompleksnosti, kajti spekter tega žanra lahko zajema zelo zapletene zgodbe; obstajajo seveda tudi zgodbe, ki hkrati potekajo v knjigi in se na koncu povežejo med seboj (vsekakor se pri teh splača, da se vsaj pretvarjaš, da ne veš, da se bosta na koncu stekli v eno, drugače ni toliko užitka) in obstajajo tudi zgodbe, ki kriminalni roman izraščajo iz te osnovne krivulje. Eden glavnih atributov dobrega kriminalnega romana se zdi ravno suspenz, ki se gradi pred razkritjem najpomembnejših vprašanj v zgodbi: Kdo je to storil? Zakaj je to storil? Koliko škode je s tem povzročil? Kateri od dobrih junakov bo za ta razkritja sploh preživel? … In v sodobnih brownovskih pisarijah se tem pridružita tudi Ali za vsem tem stoji kaka velika organizacija? in Ali bo končno razkritje spremenilo svet?

Kako se vse to godi pri ''kraljici japonskega kriminalnega romana'', Natsuo Kirino? Tisto v navednicah je v navednicah zato, ker je to tagline z ovitka knjige, tega si nisem sam izmislil. Citiram. Rez ima – glede na zgoraj zapisano – nekoliko nenavadno strukturo. Na začetku imamo umor, imamo razreševanje umora in odkrivanje tančic ozadja, ki se dogaja ob vsem tem. Vendarle z eno pomembno razliko do običajnih tovrstnih pisanjih: v resnici zelo dobro vemo, kdo je ubit, kdo je moril, zakaj je moril in kdo je morilcu pomagal pri zakritju sledov, kako je to zakrivanje potekalo in kaj vse gre lahko pri tem narobe.

V tem vedenju, ki ga imamo kot bralci, je oboje, največja prednost Reza in njegova največja hiba. Vse v žanrskem oziru, seveda. Največja prednost Reza je v tem, da ponudi nekaj novega, drugačen pogled. Ne gre za nek misteriozni, dozdevno popolni umor, ki potrebuje kakega Holmesa ali Poirota, da s svojimi prebliski rešita tisto, kar ste zdi nerešljivo in na koncu zmagoslavno ponudita Razkritje. Gre za pogled morilca samega. Avtorica se potrudi pri slikanju vsakodnevnega življenja štirih kolegic, ki hodijo na nočno delo za tekočim trakom v tovarno za pakiranje pripravljene hrane. Težko življenje, ki jih s svojo neusmiljeno vrženostjo v kapitalizem in s situacijami, s katerimi se soočajo, je tako, kot bi ga lahko živel slehernik. To je tista največja prednost Reza. Natsuo Kirino se je potrudila, da bralec v teh štirih ali vsaj treh od njih najde samega sebe. Masako, Jajoi, Kuniko in Joši so si v svojih zgodbah dovolj podobne, hkrati pa tudi različne, da lahko nagovorijo veliko bralcev. Te niso kake patološke antijunakinje, nimajo kakih čudnih motenj ali česa podobnega. Zlahka se prestaviš v njihovo glavo in hočeš nočeš se kmalu, kot tudi v drugih knjigah, znajdeš v tehtanju, odrekanju in pripoznanju legitimnosti tega, kar glavni junaki počno. Pa naj bo še tako grdo, kot zveni, se bere in predstavlja. Če pisatelju uspe z glavnimi junaki in junakinjami zlesti pod kožo bralcem, potem do tega pride. Vsaj pri meni. Natsuo je to, v nekoliko manjši meri, tudi uspelo. Ker so te štiri delavke nočne izmene slehernice. Zato je zanimivo opazovati predvsem samega sebe, kako počasi ploveš k moralnemu razkroju, ko te nekaj, kar je običajno označeno kot neprijetna grozljivost, v resnici ne gane več toliko, kot bi moralo. Počasi.

In to je tisto, kar največja hiba Reza: počasi. Zgodba se razvija relativno počasi, vsaj tako počasi, da se glede na običajno knjigožersko hlastanje za stranmi dobrih kriminalk, zdi prepočasi. Zdelo se mi je, da bi razvoj zgodbe lahko šel precej hitreje. Problem je namreč ta, da je tukaj glavni akt, nekakšen vrhunec zgodbe, narejen že kmalu po začetku. In nato neumorno čakaš na paruzijo, ponovitev tega vrhunca nekje v naslednjih 400+ straneh, vendar ga ni. Vsaj ne v takšnem oziru, kot bi pričakoval. Nemara ga je Natsuo želela napisati, nemara ga tudi je napisala, vendar ga sam nisem zaznal. Zato tudi na koncu ni kake razrešitve, ki bi meni, kot bralcu, ki je nekaj dni bival skupaj z Masako in ostalimi, ponudil mir s situacijo, ki sem ji bil priča.

Zgodba se seveda vmes velikokrat zaplete in lahko si predstavljam, da slika zelo verodostojno podobo vsakodnevnega življenja japonskih delavcev in delavk. Nekaj je popolnih bizarnosti, kot se jih spodobi; nekaj tudi situacij, ki jim zlahka prikimam, a hkrati tudi nekaj takšnih, ki jim stežka verjamem.

Vsekakor ne gre za klasični kriminalni roman. Glede na ocene knjige, je marsikdo v njej zelo užival. Sam sem nekoliko zadržan. Gre za super vinjeto psihološkega profila žensk, ki se znajdejo v situacijah, ki jih niso pričakovale, odreagirajo pa seveda v skladu s svojo naravo in vestjo. To, koliko je to slednje zastrašujoče, pa prepuščam presoji bralcem. Vsekakor imamo opravka z neko bizarno verzijo Razočaranih gospodinj.

Pod črto torej, gre za zanimiv koncept z nekoliko neobičajno zasedbo vlog, nekaterimi zanimivimi zasuki, ki pa niso kako večje presenečenje, količina neokusnih elementov je manjša, kot bi pričakoval po opisu na ovoju, tempo zgodbe pa žal nevarno pada, k čemur se zgodba z nekaterimi momenti dobro bori, vendar ne uspe popolnoma uničiti manko suspenza, ki je, vsaj zame, eden neogibnih gest dobrega kriminalnega romana. Verjamem pa, da marsikoga ne bo razočaral. Zato vsekakor zarežite vanj. Pa ne z noži Sashimi, temveč z branjem.


Rez je prejel nagrado Nihon Suiri Sakka Kyōkai Shō, nagrado za najboljšo žanrsko detektivsko zgodbo na Japonskem. Tule so nagrajenci. Leta 2002 je bil posnet tudi film Out.


O Rezu tudi:

Bukla
Mladina
Felix
Goodreads
Feoamante
Guardian
Simandan
AnotherCookieCrumbles
BookSlut
Spletno mesto Natsuo Kirino
Facebook stran Natsuo Kirino
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...