Preskoči na glavno vsebino

Poletno branje

Občutek imam, da poletno branje ne obstaja več. No, mogoče je strogost te obsodbe malce prestroga. Lahko zapišem, da bi pričakoval veliko več izrečenega na to temo. Prvič, junij se bo hitro prelomil v drugo polovico in poletje je v bistvu že tu. Drugič, vedno sem imel občutek, da obstaja nekaj, čemur so vsi, tako knjižničarji kot tudi založniki in knjigarji, rekli poletno branje. Nekaj, kar bereš poleti. Takrat, ko imaš čas, ker ga sicer nimaš. Poletje je včasih veljalo za takšno medobdobje med dvema delovnima obdobjema prej in kasneje. Pred poletjem je bilo treba postoriti še zadnje stvari in po poletju je bilo potrebno zopet poprijeti za delo. To poletno obdobje se tako zdi, kot da ni bilo zaresno obdobje. Da je bil le kratek izlet v čas, ki je zunaj pravil zaresnega življenja. In odtod, se zdi, je tudi prišlo tisto poletno branje. Branje, ki je tu le za čas, ki ni namenjen resnemu življenju. Branje, ki se lahko dogaja le takrat, ko se ne dogaja nič pravega. Dejavnost, ki ne bo proizvajala dodane vrednosti za delodajalca. Ker je delavec upravičen do dopusta - ki je seveda poleti – in takrat dela tisto, kar sicer ne. In zato sem pod terminom poletno branje od nekdaj razumel branje, ki sprošča, zabava, ne sili k delu in razmišljanju. Moje razumevanje se je velikokrat izkazalo za ustrezno. Do nedavnega.

Lotil sem se iskanja. Googla povprašal, katere spletne strani mi ponujajo predloge za poletno branje. Iskal sem nalašč slovenske strani, uporabljal izraze ''branje'', ''poletje'', ''poletno branje'', ''2013'' in še nekaj podobnih. Našel sem bore malo. Aja, omejil sem rezultate iskanja na spletne strani in mesta, ki bi mi to informacijo ponudile v objavah v zadnjem mesecu. Ker ne želim neposodobljenih informacij o rekočem priporočenem čtivu. Nalašč nisem iskal v angleščini ali odpiral angleških spletnih mest. In res ni bilo moč najti veliko. Seveda priznavam tudi legitimnost možnosti, da nimam pojma o iskanju in da tega pač nisem dobro opravil, vseeno pa menim, da bi vsakdo, ki želi to, kar sem želel jaz - odkrivanje novega, priporočenega branja za poletje 2013, poletno branje – naredil nekaj podobnega. V glavnem, dovolj kritike. Verjetno je potrebno to dejstvo nenajdljivosti teh informacij na slovenskih spletnih mestih vzeti kot simptom nečesa drugega. Ekonomskega, sociološkega ali antropološkega, v to se ne bom spuščal.

Ni važno. Nekaj se vseeno da najti in po svoje sem vesel, da vendarle so še nekatere. Našli boste lahko priporočila na strani Cosmopolitan, Emka, Študentska založba, DZS, Založbe Meander, knjižnice Mozirje in verjetno še kje drugje. Iskati sem kmalu nehal. Če sem kako očitno in predvsem kvalitetno priporočilno stran izpustil, pa naj mi pozorni bralec ne zameri in pusti sporočilo v komentarju k temu zapisu.

Vsekakor pa pristavljam svoj lonček k poletnemu branju 2013. Kaj bom bral? Nekaj starega, nekaj novega, nekaj izposojenega, nič ukradenega. Tole imam v načrtu, mogoče se bo še kaj priključilo, mogoče bom kaj opustil. Knjige so pač takšne: v večini primerov hitro in nezmotljivo veš, ali te njih nagovor privlači ali ne.



1. Rüdiger Safranski: Mojster iz Nemčije.
Tu nikakor ne gre za novo knjigo. Gre za biografijo Martina Heideggerja, izjemno zanimive osebnosti in vplivnega misleca 20. stoletja. Knjigo berem počasi, po obrokih. Nikoli do sedaj nisem bral le te knjige. Mogoče jo zato valjam že predolgo na polici. A mislim, da s tem ni nič narobe. Ne gre za roman, tudi ne gre za biografijo, ki bi dokumentarno popisovala življenje brez življenja; gre za zelo poglobljen popis razvoja njegovih idej in vesel sem bil, da je prevod prišel tudi k nam. Čeprav ne verjamem, da ima veliko bralcev. In verjetno je tudi sam to poletje še ne bom zaključil.

2. Haruki Murakami: 1Q84, Tretja knjiga.
Ker zaključujem s prvim delo, ki vključuje prvi dve knjigi in ker je res hipnotično delo. Nimam navade razpredati o knjigi vmes, med branjem, zato ne bom nič kaj preveč napisal. Samo toliko: če vas ne zmoti ogromna količina strani (skoraj 1000 vse skupaj), ne odlašajte. Murakami ima izjemen stil in na njegovem pisanju je nekaj gladkega, navdušujočega. Briljanca.

3. Gabriel Zaid: Skrivnost slave.
Zaid je pritegnil mojo pozornost z esejističnim Toliko knjig, ki je na nek svež, ciničen in kritičen način izjemno dobro nastavil ogledalo sodobnim založniškim in bralnim elitam. Genialno napisano in zadane tja, kjer je potrebno. Skrivnost slave se ukvarja s avtorji, njihovo slavo in predvsem s tem, kaj giblje avtorje skozi zgodovino, da se ukvarjajo z drugimi avtorji, jih citirajo, jim izkazujejo slavo in spoštovanje. Govori o citiranju in merjenju citiranja, zato jo priporočam tudi vsem znanstvenikom, ki vedno znova hrepenijo po čim večjemu številu citatov na svoje članke in nenazadnje tudi vsem tistim, ki na Twitterju nekaj objavijo, nato pa štejejo, koliko RTjev so prejeli. Tudi ta je v njegovem stilu dovolj cinična, da bo nasmejala in navkljub avtorjevemu izjemnemu poznavanju literarne in tudi druge zgodovine, dovolj enostavno napisana, da se bere gladko.

4. Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes.
Zafon ima privlačen slog, ki me spominja obenem na kakega E. A. Poa in U.Eca. Temačno vzdušje, skrivnosti, ki prihajajo iz knjig in branja in ščepec magije, za katero nikoli ne moreš trditi, da ne sedi poleg tebe. Gre za tretjo knjigo iz cikla, v katerem sta še Senca vetra in Igra angela. A berejo se lahko tudi posebej. Tole bo kot sladica, za katero si lahko prepričan, da bo dobra in jo čuvaš za pravi trenutek v dnevu.

5. Paolo Giordano: Človeško telo
Svež prevod zadnje knjige avtorja, ki je zaslovel s Samotnostjo praštevil. Vsi pravijo, da je še boljše branje, zato besed ne bom izgubljal. Jasno, komaj čakam.

6. Natsuo Kirino: Rez
Moja velika strast so bili vedno krimiči. Od Agathe do Nesba, prek Karin Fossumn, Sigurdardottirjeve do Val MacDermid in spet k Indridasonu. Veliko je dobrih, tudi veliko slabih, preveč predvidljivih in nelogičnih. In ker sem zadnje obdobje preveč družbe iskal le v skandinavskih avtorjih (roko na srce, v pisanju krimičev so res res mojstri), sem se zavestno odločil, da grem iskat izkušnjo krimiča na drug konec sveta. Natsuo naj bi bila kraljica japonskega kriminalnega romana. Zato torej. (V resnici imam pripravljenega tudi Harlana Cobena z Ostani blizu, mogoče bom japonsko še malo pustil čakati.)


Veselo poletno branje želim. Poletje ni le meddobje, ki ne obstaja. In tudi branje ne obstaja le poleti. V resnici lahko beremo celo leto, a poletje je vseeno čas, ko beremo drugje kot običajno, več beremo zunaj in knjižnice so bolj izropane, kar pomeni, da tudi več knjig leži pri nas doma in posledično verjetno tudi več beremo. In to ni slabo. Slabo je predvsem to, da bralec, ki se loti iskanja priporočil za poletno čtivo, pri preprostem poizvedovanju ne dobi veliko idej, ker mnoštvo posrednikov informacij na spletu ne čuti potrebe, da bi tega potencialnega bralca informirala. Seveda z izjemami. Zato sem se tudi odločil da napišem nekaj idej. Nemara komu koristijo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez