13. junij 2013

Poletno branje

Občutek imam, da poletno branje ne obstaja več. No, mogoče je strogost te obsodbe malce prestroga. Lahko zapišem, da bi pričakoval veliko več izrečenega na to temo. Prvič, junij se bo hitro prelomil v drugo polovico in poletje je v bistvu že tu. Drugič, vedno sem imel občutek, da obstaja nekaj, čemur so vsi, tako knjižničarji kot tudi založniki in knjigarji, rekli poletno branje. Nekaj, kar bereš poleti. Takrat, ko imaš čas, ker ga sicer nimaš. Poletje je včasih veljalo za takšno medobdobje med dvema delovnima obdobjema prej in kasneje. Pred poletjem je bilo treba postoriti še zadnje stvari in po poletju je bilo potrebno zopet poprijeti za delo. To poletno obdobje se tako zdi, kot da ni bilo zaresno obdobje. Da je bil le kratek izlet v čas, ki je zunaj pravil zaresnega življenja. In odtod, se zdi, je tudi prišlo tisto poletno branje. Branje, ki je tu le za čas, ki ni namenjen resnemu življenju. Branje, ki se lahko dogaja le takrat, ko se ne dogaja nič pravega. Dejavnost, ki ne bo proizvajala dodane vrednosti za delodajalca. Ker je delavec upravičen do dopusta - ki je seveda poleti – in takrat dela tisto, kar sicer ne. In zato sem pod terminom poletno branje od nekdaj razumel branje, ki sprošča, zabava, ne sili k delu in razmišljanju. Moje razumevanje se je velikokrat izkazalo za ustrezno. Do nedavnega.

Lotil sem se iskanja. Googla povprašal, katere spletne strani mi ponujajo predloge za poletno branje. Iskal sem nalašč slovenske strani, uporabljal izraze ''branje'', ''poletje'', ''poletno branje'', ''2013'' in še nekaj podobnih. Našel sem bore malo. Aja, omejil sem rezultate iskanja na spletne strani in mesta, ki bi mi to informacijo ponudile v objavah v zadnjem mesecu. Ker ne želim neposodobljenih informacij o rekočem priporočenem čtivu. Nalašč nisem iskal v angleščini ali odpiral angleških spletnih mest. In res ni bilo moč najti veliko. Seveda priznavam tudi legitimnost možnosti, da nimam pojma o iskanju in da tega pač nisem dobro opravil, vseeno pa menim, da bi vsakdo, ki želi to, kar sem želel jaz - odkrivanje novega, priporočenega branja za poletje 2013, poletno branje – naredil nekaj podobnega. V glavnem, dovolj kritike. Verjetno je potrebno to dejstvo nenajdljivosti teh informacij na slovenskih spletnih mestih vzeti kot simptom nečesa drugega. Ekonomskega, sociološkega ali antropološkega, v to se ne bom spuščal.

Ni važno. Nekaj se vseeno da najti in po svoje sem vesel, da vendarle so še nekatere. Našli boste lahko priporočila na strani Cosmopolitan, Emka, Študentska založba, DZS, Založbe Meander, knjižnice Mozirje in verjetno še kje drugje. Iskati sem kmalu nehal. Če sem kako očitno in predvsem kvalitetno priporočilno stran izpustil, pa naj mi pozorni bralec ne zameri in pusti sporočilo v komentarju k temu zapisu.

Vsekakor pa pristavljam svoj lonček k poletnemu branju 2013. Kaj bom bral? Nekaj starega, nekaj novega, nekaj izposojenega, nič ukradenega. Tole imam v načrtu, mogoče se bo še kaj priključilo, mogoče bom kaj opustil. Knjige so pač takšne: v večini primerov hitro in nezmotljivo veš, ali te njih nagovor privlači ali ne.



1. Rüdiger Safranski: Mojster iz Nemčije.
Tu nikakor ne gre za novo knjigo. Gre za biografijo Martina Heideggerja, izjemno zanimive osebnosti in vplivnega misleca 20. stoletja. Knjigo berem počasi, po obrokih. Nikoli do sedaj nisem bral le te knjige. Mogoče jo zato valjam že predolgo na polici. A mislim, da s tem ni nič narobe. Ne gre za roman, tudi ne gre za biografijo, ki bi dokumentarno popisovala življenje brez življenja; gre za zelo poglobljen popis razvoja njegovih idej in vesel sem bil, da je prevod prišel tudi k nam. Čeprav ne verjamem, da ima veliko bralcev. In verjetno je tudi sam to poletje še ne bom zaključil.

2. Haruki Murakami: 1Q84, Tretja knjiga.
Ker zaključujem s prvim delo, ki vključuje prvi dve knjigi in ker je res hipnotično delo. Nimam navade razpredati o knjigi vmes, med branjem, zato ne bom nič kaj preveč napisal. Samo toliko: če vas ne zmoti ogromna količina strani (skoraj 1000 vse skupaj), ne odlašajte. Murakami ima izjemen stil in na njegovem pisanju je nekaj gladkega, navdušujočega. Briljanca.

3. Gabriel Zaid: Skrivnost slave.
Zaid je pritegnil mojo pozornost z esejističnim Toliko knjig, ki je na nek svež, ciničen in kritičen način izjemno dobro nastavil ogledalo sodobnim založniškim in bralnim elitam. Genialno napisano in zadane tja, kjer je potrebno. Skrivnost slave se ukvarja s avtorji, njihovo slavo in predvsem s tem, kaj giblje avtorje skozi zgodovino, da se ukvarjajo z drugimi avtorji, jih citirajo, jim izkazujejo slavo in spoštovanje. Govori o citiranju in merjenju citiranja, zato jo priporočam tudi vsem znanstvenikom, ki vedno znova hrepenijo po čim večjemu številu citatov na svoje članke in nenazadnje tudi vsem tistim, ki na Twitterju nekaj objavijo, nato pa štejejo, koliko RTjev so prejeli. Tudi ta je v njegovem stilu dovolj cinična, da bo nasmejala in navkljub avtorjevemu izjemnemu poznavanju literarne in tudi druge zgodovine, dovolj enostavno napisana, da se bere gladko.

4. Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes.
Zafon ima privlačen slog, ki me spominja obenem na kakega E. A. Poa in U.Eca. Temačno vzdušje, skrivnosti, ki prihajajo iz knjig in branja in ščepec magije, za katero nikoli ne moreš trditi, da ne sedi poleg tebe. Gre za tretjo knjigo iz cikla, v katerem sta še Senca vetra in Igra angela. A berejo se lahko tudi posebej. Tole bo kot sladica, za katero si lahko prepričan, da bo dobra in jo čuvaš za pravi trenutek v dnevu.

5. Paolo Giordano: Človeško telo
Svež prevod zadnje knjige avtorja, ki je zaslovel s Samotnostjo praštevil. Vsi pravijo, da je še boljše branje, zato besed ne bom izgubljal. Jasno, komaj čakam.

6. Natsuo Kirino: Rez
Moja velika strast so bili vedno krimiči. Od Agathe do Nesba, prek Karin Fossumn, Sigurdardottirjeve do Val MacDermid in spet k Indridasonu. Veliko je dobrih, tudi veliko slabih, preveč predvidljivih in nelogičnih. In ker sem zadnje obdobje preveč družbe iskal le v skandinavskih avtorjih (roko na srce, v pisanju krimičev so res res mojstri), sem se zavestno odločil, da grem iskat izkušnjo krimiča na drug konec sveta. Natsuo naj bi bila kraljica japonskega kriminalnega romana. Zato torej. (V resnici imam pripravljenega tudi Harlana Cobena z Ostani blizu, mogoče bom japonsko še malo pustil čakati.)


Veselo poletno branje želim. Poletje ni le meddobje, ki ne obstaja. In tudi branje ne obstaja le poleti. V resnici lahko beremo celo leto, a poletje je vseeno čas, ko beremo drugje kot običajno, več beremo zunaj in knjižnice so bolj izropane, kar pomeni, da tudi več knjig leži pri nas doma in posledično verjetno tudi več beremo. In to ni slabo. Slabo je predvsem to, da bralec, ki se loti iskanja priporočil za poletno čtivo, pri preprostem poizvedovanju ne dobi veliko idej, ker mnoštvo posrednikov informacij na spletu ne čuti potrebe, da bi tega potencialnega bralca informirala. Seveda z izjemami. Zato sem se tudi odločil da napišem nekaj idej. Nemara komu koristijo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...