31. maj 2013

Samotnost praštevil: rdeča nit v barvi iskanja bližine

Roman Samotnost praštevil (Paolo Giordano, La solitudine dei numeri primi, 2008) sem pričel brati v nedeljo zvečer, tam nekje okoli pol desetih zvečer. Tokrat na suho, ne da bi bil opremljen s kakimi predhodnimi informacijami o tem, kaj bom bral. V torek, ko sem se z vlakom vračal iz službe, sem obrnil zadnji list. Vmes sta bila torej dva dneva, polna svojih običajnosti, kjer sem z vso vestnostjo skrbnega uslužbenca opravljal svoje delo in s prav nič manjšo vestnostjo skrbno opravljal tudi dolžnosti, ki jih nalaga družina. Knjigo sem dobesedno požrl. Tako, kot se mi je že nekajkrat dogodilo do sedaj, a vendarle nikoli s kakim deklariranim romanom, ki se ne želi ujeti v kako žanrsko omejitev. Vedno je kaj takega nastopilo le ob Nesbøjevih krimičih, tudi Larssona sem prečital hitro, čeprav nobena od teh knjig nima problemov z anoreksijo. Kot tudi Samotnost praštevil ne. Nekaj čarobnega je v tem romanu. Nekaj, zaradi česar me je pritegnil in sem ga, popolnoma neprisiljeno, pogoltnil na dušek. V veselje predvsem mene in to pot – kar za nekaj drugih del ne morem biti prepričan – tudi brez škode za odnose z okolico in drugimi zainteresiranimi javnostmi. 

(vir slike: bukla.si)

Samotnost praštevil je prvenec Paola Giordana. To je podatek sam na sebi. Kdor je namreč kdajkoli sprejel začasno odločitev, da postane pisatelj in to odločitev ozaljšal v poizkus svojega prvenca, se mu je kaj lahko pripetilo ravno to, da je - če je seveda poizkus udejanjil – imel v sebi preveliko željo, da pove preveč naenkrat, hkrati, da izlije vse znanje, empatije, simpatije in druge patije v tistih nekaj listov, ki bi postali umetniška in prodajna uspešnica. A se običajno konča pri prvem branju prijatelja, ki je iskren in ti pove, da si preveč zapleten, neučakan, brez izdelanega stila, imaš predolge stavke ipd. In potem vržeš zadevo v koš, poizkusiš znova ali pa tudi ne. No, bistveno je, da Samotnost praštevil ni takšen prvenec. Stilsko je popolnoma dorasel marsikomu bolj uveljavljenemu avtorju, hkrati pa se ne trudi biti omni-kar-koli-že. Izjemno neprizadeto pravzaprav dokumentira stvari, se gibko premika od ene zgodbe do druge, od enega desetletja do drugega in ne izgubi rdeče niti. O tem, kakšne barve je ta nit bom, zavoljo suspenza, še malo pomolčal.

Junaki oziroma bolje junaka Samotnosti praštevil sta nekaj posebnega. Imata zgodovino, ki ju je napravila takšna kot sta; seveda sta tudi srečala, ločila, razmišljala drug o drugem in se našla nazaj, pa potem vsej lepoti njunih usod, ki bi se lahko zbližali, zopet ločila, ker drugače pač ne gre. Zakaj drugače ne gre? Pa poglejmo.

Samotnost praštevil je v principu življenjska zgodba dveh praštevil (pisatelj se spretno poigrava z matematično alegorijo o številih, ki so deljiva le s številom ena in samim seboj, pri čemer se mi zdi glavni rezultat pravzaprav le to, da deljenje z drugo številko povzroči ostanek, ki ga bitje deljenca v tem primeru ne prenese). Eni je ime Mattia, ki je kot otrok zatajil svojo sestro, v nekaj trenutkih nespametnih odločitev zaznamuje potek svojega življenja. To življenje ga je odsihmal sililo k bitki s samim seboj, kjer je našel svojo uteho v znanosti. Znanost mu je ponudila roko in mu pomagala razumeti svet, ki ga obdaja in on je to roko nepreklicno sprejel. Za vedno. Stvarnosti kot take se ni več pritaknil, ker mu je pomenila le pot, po kateri se bo ta ali ona matematična resnica sprehodila do njega in mu dala Smisel. Edina vez s stvarnostjo je njegovo telo, v katerega vstopa vsake toliko skozi pretekle in novonastale rane in brazgotine. To je njegov spomin na svet. Drugje ga ni. Samo s sabo deli svoja občutja, deli svoje bolečine, z drugimi se vsak takšen poizkus sprevrne v nepredstavljiv gnus in tesnobo. Mattia je nedeljiv s komerkoli, razen s samim seboj. Drugo praštevilo ima ime Alice. Kot otrok prisiljen v neprestano izpolnjevanje poslanstva svojega očeta, se je prisiljena zapreti v svojo kletko. To je grozna kletka, ki en dovoljuje sproščenega pogleda v ogledalu in zgolj povečuje potrebo po pripadanju. Pripadanje bi moralo to kletko uničiti, a ne gre. Nikoli ne gre. Vsaj ne tako enostavno. Vedno je nekje Telo, vedno ostaja pogled v ogledalu. Zato je tudi Alicino življenje, na prvi pogled precej bolj deljivo z drugimi, zgolj kompenzacija izgube. Alicino življenje je pesniško življenje, ki se trudi najti tisto manjkajoče. Hkrati pa se vsak trenutek zaveda, da tega ne bo in da je vse zunanje, s čimer skuša deliti svoje življenje in sebe, v resnici iluzija. Nihče nima njenega gnusa. Tudi Alice ni deljiva z nikomer drugim, le sama s seboj.

Mattia in Alice sta se srečala. Poizkusila v sobiti. Alice je bila tista, ki je želela k Mattiu, ga želela ob sebi, bila pobudnik pri prodiranju skozi njegovo lupino znanstvene večne resnice. A to zavetje je bilo za Mattia kot Varna hiša za vedno bežečega pretepenega otroka. Seveda se mu ne bo odpovedal. Alice je iskala pot do njega, se mu prilagajala, počela marsikaj, da bi prišel tudi on k njej, uspeh je bil vedno le navidezen. Giordano namreč pisateljsko spretno nikoli ne zavzame stališča zgolj enega protagonista, da bi se ogradil od drugega (kot se je Moyes ogradila od Willa v Ob tebi), vendar izjemno natančno popisuje občutja obeh. Zato praktično vseskozi vemo, kje smo. Suspenza ni, ker ni potreben. Alicina stran zgodbe je stran Želje, ki se trudi na različne načine skozi različna obdobja življenja ugajati različnim drugim, si je pripravljena do neke mere tudi odrezati funt svojega mesa, da bi našla srečo. Uspe ji pač ne. Ker je praštevilo. Mattia ima ob vsem tem popolnoma druge težave in Alicia mu je všeč. To se mi vsekakor več kot dozdeva. A vseeno je njegov domicil obdan s premočno verigo, da bi od sebe lahko vzel kar koli proč v želji, da bi ustregel pravzaprav komur koli. Niti Alice. Zato jo sprejema v takšnosti, kot mu je dana. Nima je želje spreminjati in če bi šlo, bi pravzaprav ne imel želje niti po njej. A nekje globoko v njem se najde nekaj, kar ga vselej spominja nanjo in željo po njej. Nekaj, čemur včasih rečemo najdba sorodne duše. Mattia in Alice tako križarita skozi svoje življenje. Fascinantno, daleč najbolj presunljivo v tej zgodbi je dejstvo, da sta si včasih tudi več kilometrov narazen, vendar ravno takrat neskončno blizu, včasih pa sta sedela v isti sobi, pa je bila neprebojnost obeh njunih oklepov, kletk, teles, pogledov ali kakor koli bomo že to poimenovali, enostavno premočna, da ne bi občutila prevelike razdalje. In to je to. Praštevila so pač deljiva le sama s sabo (tista enka iz matematike je tu zanemarljiva). Vsi ostali poizkusi proizvedejo nek neželen preostanek.

Zgodba je napisana privlačno in pritegne, ne izpusti. Ne zapada v potrebo po sočustvovanju z usodnimi zasuki in igro usode, ki se odvija z vsemi akterji. Na koncu pa bralec vseeno dobi vtis, da se je nekaj spremenilo. Nekaj se je vseeno zaključilo v zgodbi Mattie in Alice. Giordano ju je predstavil kot praštevili, tako da v resnici k njunemu pravljičnemu najdenju ne bi nič pomagalo. Preveč sta nedeljiva. Drugi je vedno najprej eden. In blizu/daleč je lahko zelo relativna stvar, odvisna od truda, prilagajanja, posluha. Lahko pa je tudi zelo absolutna. Bližine včasih enostavno ni in je ne more biti. Zato je barva te rdeče niti bližina. Iskanje te bližine.

In to je vse. Kot pišejo, hipnotična zgodba o iskanju bližine z Drugim, ki sta si lahko neskončno podobna, tudi fizično blizu, pa hkrati predaleč. Samotnost praštevil ni pretenciozen roman, ki bi v duhu naivnega prvenca nosil majico z napisom ''osvajam svet'', temveč gradi svojo poanto počasi in z občutkom. Prav v nobenem poglavju ne gre predaleč, da ne bi videl obale celote. Prav tako ne zapada v nikakršni moralizem lepih duš, ki bi znale le s prstom kazati na posameznike in praviti: ''Glej, ti ljudje so praštevila, le pazi, da ne postaneš tak, kot so oni!''. Ne, nimam tega občutka. Pač pa nosi sporočilo o možnosti bolečin, zahtevnega življenja sodobnosti in iskanja sorodnih duš, ki se lahko konča na različne načine. Zato mi je všeč poigravanje z idejo, koliko nas je takšnih, ki v naslednjem trenutku lahko postanemo praštevila. In zato tudi ne vem v resnici, komu bi priporočil to branje. Sam sem užival in o Samotnosti praštevil razmišljam še sedaj, ko nos tičim že med strani naslednje knjige, ki mi tega na srečo ne zameri.

Paolo Giordano je je leta 2008 za Samotnost praštevil prejel nagrado Strega  za najboljši italijanski roman. Mike Patton je izdal album, ki ga je navdihnil roman, nosi pa naslov The Solitude Of Prime Numbers

O romanu npr. tudi na

RtvSlo.si
Bukla
Emka
Po knjigi je posnet film, tule so podatki na Imdb
Siol
Bralnica
Besede za srce
Mestna knjižnica Ljubljana
Goodreads
NYTimes
Guardian
Penguin (vključuje pogovor s pisateljem)
Pisateljevo spletno mesto







27. maj 2013

Ob tebi: nezahtevno o zahtevnem

Roman Jojo Moyes z izvirnim naslovom Me Before You, je v slovenski jezik preveden z Ob tebi. Ne gre za zahtevno čtivo. Pravzaprav v resnici zelo hitro prideš do spoznanja, o čem bo knjiga govorila in takrat se zdi preprostost čtiva še preveč očitna. Glede na naravo teme, s katero se ukvarja, so verjetno napisane mnoge filozofske knjige, prav tako marsikateri novodobni  new age priročniki. Ker sem sam (sploh teh drugih) prebral premalo ali skoraj nič, težko naredim konkretno primerjavo o moči sporočila, ki ga za takšne teme ti priročniki pobašejo v bralno torbo. V Ob tebi lahko govorim o romanu, ki je napisan za množice. Operira z enostavnim jezikom, bralna hitrost je nekakšnih 40-50 strani na uro (če koga zanima primerjava, Heglova Fenomenologija duha pri meni pomeni hitrost 1-2 strani na uro, Krvavi poldnevnik kakih 15-20), glavnih junakov je dovolj malo, da se ne izgubiš v poplavi njihovi karakternih posebnosti, poleg tega pa so te slednje povsem vsakdanje. Torej, ja, knjiga je napisana tako, da že sedaj in tudi v prihodnosti bo navduševala množice. 

(vir slike: emka.si)

In s tem nimam težav. V marsičem nisem snob, tudi ne knjižni. In to, da je knjiga izdana v zbirki Oddih, mi v osnovi ne povzroča kakih večjih pretresov. Dovzeten sem za zanimive zgodbe, poleg tega pa me je zdramilo tudi to, da o njej bereš mnoge dobre kritike. In če me ne bi potegnila, bi jo zlahka odložil. Vseeno je pomagalo nekaj zanimivih momentov, da sem jo prebral.

Gre za ljubezensko zgodbo, kjer ljubezen nima centralnega mesta, temveč je zanimiv stranski produkt, s katerim si v osnovi nihče od knjižnih junakov v zgodbi ne more kaj prida pomagati. In čeprav bralec, ki pade v knjigo, komaj čaka na osebnostno razrešitev glavne junakinje, se po svoje ravno gesta te razrešitve izkaže kot simbol končnega prikaza ljubezni kot neznanega totema, ki se mu vsi klanjamo in od njega pričakujemo nadnaravne rešitve. Poudarek na ''neznanega'' in ''pričakujemo''. Tudi v tem primeru torej ovoj knjige nima prav, ko trdi, da to ni ljubezenska zgodba. Sam bi jo kot tako brez težav označil. Z omenjenimi opombami.

Vključuje elemente detektivske zgodbe, ki se gradi z relativno uspešnim suspenzom. Če ne obvladate dramaturgije ali pa če nimate patetične navade, da greste najprej na konec knjige prebrat finiš zgodbe, boste našli zanimiv občutek napetosti, ko zgodba prihaja h koncu, špehovina debelega romana se naglo tanjša, ura, ki jo imajo nastavljeno junaki v zgodbi, pa besneče odšteva zadnje trenutke. V resnici ne veš, kako se bo končala. Kot sem rekel, lahko predvidiš ali za nazaj trdiš, da si vedel, a v resnici ne veš. Tu, natanko tu se zadeva lomi. Dramaturški razplet zgodbe bi bil možen na mnogo načinov, nekaj takšnih je tudi tistih, ki bi knjigo potegnilo v recimo peti krog literarnega pekla osladnih knjižnih romanc, iz katerega jo ne povleče nobena dobra kritika. A razplet je, mogoče, nekoliko presenetljiv. V bistvu se težko odločim koliko in komu bo presenetljiv. Recimo tako, da bi vsesplošna dikcija, ki jo narekuje branje, bila povsem zadovoljna tudi, če bi bil konec povsem drugačen. Zgodba bi držala vodo.

Všeč mi je bila uporaba sinoptičnega pogleda na dogajanje, kjer smo lahko zgodbo poslušali z mislimi različnih glavnih junakov. Tu je avtorica naredila zanimiv pristop, ki ga sam obožujem v literaturi. Mislim, da je prav Biblija eden največjih bestsellerjev, ki vsebuje sinoptični način pripovedovanja. Problem v Ob tebi je ta, da je tega literarnega igračkanja mnogo premalo. Tega je le za vzorec. Verjetno pa bi s kompleksnejšo zgradbo romana avtorica tvegala, da izgubi na širini potencialnih bralcev.

Pritegnila me je tudi borba, ki je tekla v ozadju. Borba med prostorom in časom. Všeč mi je bila ideja, kako je vredno pritiskati na odločitve, osebe, situacije s pomočjo sprememb v prostoru, hkrati pa biti nebogljen suženj času, zaradi katerega vse to počneš.

In končno, všeč mi je bila retorika glavnega moškega junaka, Willa, tetraplegika, ko polaga končne račune. Način, kako se sooča z vsem, kar je pričakoval in česar ni. Da le ne bi preveč uničil branja, bi bilo dobro zaključiti kar sedaj. A ta retorika je fantastična. Je razmislek o veličini možnosti, ki jo nosi biti nekoga ter končni možnosti, ki grozeče preprosto za nazaj utemeljuje vse tisto, kar ta biti lahko je. S tem spoznanjem je zvezana tudi odgovornost k biti za sebe, skrb za svojo biti in posluh do okolice, v katero si vržen. Vsak dan, trenutek in naslednji korak posebej. Ja, Will nevarno, tako precej precej na daleč spominja tudi na Heideggerjanca, ki ga je vrženost v svet s svojo faktičnostjo prisilila k razmisleku o samolostnosti. O skrbi za svojo biti. To je bil poglavitni razlog, da me je roman pritegnil. In kar rešuje to čtivo pred bolečim padcem v romantično patetiko.

Kot sem zapisal na začetku. Ta knjiga bo nagovorila mnoge in večina jo bo prebavila brez potrebe po zaviralcih protonske črpalke. Sam bi jo, če ne bi bilo dovolj počasne razplastitve Willovega mišljenja, najbrže odložil predčasno. Mogoče bo ob tisti sinoptični zgradbi zgoraj kdo iskal Willovo plat zgodbe. Vsekakor je jasno, da bi takšna zgodba uničila knjigo in pripoved, ker ne bi ničesar bilo več potrebno dodati. Zato je ni. Ali bolje, njegova plat je udeležena v vsaki drugi, predvsem pa v očeh Lou Clark. Če bi bila ta tančica odvržena prej, bi bila knjiga mnogo manj zanimiva. Vendar ni in zato je.


O knjigi najdete napisano:

13. maj 2013

Michel Houellebecq, Zemljevid in ozemlje: branje nekega avtoportreta

Edini pravi način, tako se mi zdi, da bi nekaj dobrega vrnil dobremu branju zadnjega Houellebecqua, se v tem primeru zdi slika. Knjiga je tako polna povsem neposrednih priznanj, ki jih je avtor prinesel do bralca, da se bi zdelo edino prav, da bi v tem primeru temu sledil in naslikal tisto, kar se mi zdi, da Zemljevid in ozemlje skrivajo za bralca. Do slikarij ima avtor skoraj zagotovo prijazen odnos, takšno je bilo v tem primeru eno izmed teh specifičnih priznanj. A ne bom. Ker ne znam lepo risati, kaj šele slikati. 


(vir slike: emka.si)


Zemljevid in ozemlje je ena izmed tistih knjig, ki jo resnično lahko, kot bi po šolsko rekli, jemljemo večkrat in na mnogo načinov. Pa ne zato, ker bi bilo v ozadju kako mnoštvo enakovrednih interpretacij, ki bi klicale po mnogoboju argumentacij. Bolj zato, ker je sama zgodba tako večplastna, da bo marsikdo v njej našel zase kaj svojega. Pa ne bo branje zato nič manj zabavno. Zemljevid prinaša zgodbo v treh delih, ki nam lahko predstavi žalostno zgodbo umetnika, ki se išče, neprestano hrepeni po nečem, kar bi rad počel, ker nekaj pač mora početi. No, saj običajno umetniki tisto, kar počnejo, delajo tako, da v končni fazi do nas pripeljejo nekaj lepega, um zbujajočega in čutila nahranjujočega. No, vsaj običajno. Ne glede na to, ali jim to uspe, pa prav gotovo umetniške duše to morajo početi. In Zemljevid in ozemlje je lahko zgodba o takšnem umetniku, ki je dosegal vzpone, padce, velike zmage, male poraze in menjal svoj način tega, kaj in kako počne to, kar mora početi.

Gre lahko tudi za zgodbo o tem, kako lahko človeka zaznamuje odnos do očeta. Houellebecq je mnogo časa posvetil umetniku Jedu Martinu in odnosu med njim ter njegovim očetom. Očetje znajo biti vse mogoče, kar si ne želiš, da bi bili; seveda pa so lahko tudi drugačni. In to pot je njun odnos deležen obojega. In predvsem se zdi, da je bila prav tista zadnja postaja njunega odnosa edina, ki je Jedu ponudila, kar mu praktično nobena druga situacija prej in tudi kasneje ni. Smola, ki je Jeda doletela, je bila namreč ta, da je razrešitev njunega odnosa morala steči na način, ki njegovega očeta ni vključevala na Jedu želen način. Zato se je znesel nad prisotno sodelujočo. Prav ta katarza bo lahko marsikomu ponudila argumente za tezo, kako je bistvo te knjige v prikazu njunega odnosa; predvsem, kako je za pravo umetnikovo dušo nemara edinole prav, da ima zdrav odnos do očeta. Ja, lahko gre tudi za tako zgodbo.

Še nekaj takšnih bi se našlo.

A jaz se predvsem vprašujem po namenu, zakaj je v tem romanu nastopal Houellebecq. In ne le nastopal, temveč tudi odigral eno izmed ključnih vlog. Do nekega odgovora sem vsekakor prišel. Tule je:

Houellebecq je napisal roman o sebi. Ne gre za to, da bi on kot simbol odtujenega, zoprnega in samosvojega pisatelja odigral epizodno vlogo v življenju Jeda Martina, umetnika, ki od Houellebecqa potrebuje tekst za svoj katalog. Gre za to, da je Jed Martin epizoda v življenju Houellebecqa. Slednji se v svojem delu nikakor ne pojavi naključno, po pomoti. Tudi ne gre za manjšo vlogico, kakršnim smo priča kameo vlogam, ki si jih je v svojih filmih odmeril Hitchcock, za katerega pravijo, da se je tako pač podpisoval. Niti ni vloga v smislu Raffaellovega avtoportreta v Atenski šoli, kjer stoji poleg Ptolemaja in zgolj gleda v gledalca, pri čemer ga zlahka tudi spregledamo v zanosu, da spremljamo Zgodovino samo. Ne, Houellebecq igra pomembno vlogo, saj je v sicer na trenutke motečo bivanjsko patetiko Jeda vnesel nek zanos. Nekako ga je prevzel s svojo pojavo in za Jeda je Houellebecq pisatelj, ki bo, po Jedovi odločitvi, napravil konec njegovemu slikarskemu ustvarjanju. Vpliv je toliko bolj očiten, ko Jed veliko kasneje z gesto preselitve v očetovo hišo spozna, da s svojimi dejanji v resnici sledi Houellebecqu, da postaja on ali, nekoliko prej, da v Houellebecqu vidi svojega očeta.

A mene to ni zavedlo. Pri branju te mojstrovine sem se počutil zelo podobno, kot pred leti ob gledanju filma Dogville Larsa Von Trierja. Naj spomnim, gledališka scena, kjer se je zgodba v mestu odvijala povsem običajno, vendarle po smo imeli gledalci božji privilegij. Za trenutek smo dobili moč božjega pogleda, kajti zgolj s kredo narisane stene pač omogočajo, da vidimo, kaj se dogaja za zidovi. Hkrati za več zidovi. Pogled seveda ni bil prijeten, a vendarle. Znanje nas, gledalcev, je v tem primeru precej širše in natanko to je na delu tu, v Zemljevid in ozemlje. Ko beremo, vemo, da je Jed Houellebecqov lik in vemo, da je Houellebecq Houellebecqov lik. Za trenutek nas nemara pretenta, potegne zraven, a vendarle na koncu vemo, da je tako. Zato menim, da je bil eden glavnim motivov te knjige pravzaprav njegov avtoportret in Jed Martin, dozdevni protagonist, je bil pač le še en iščoči se umetnik z mnogimi težavami, ki ga je moral narisati. Zato je vrhunec zgodbe natanko tu. V portretu Houellebecqa, ki ga nariše Jed. Ki je tudi ključ do razrešitve zapleta. Ki ji v resnici ne neha rasti vrednost. In ki je tudi, kot sem že zapisal, pomenil vrhunec/konec Jedovega slikarjenja. Prelomnica. Vseeno, zopet ponavljam, naj nas ne zavede. Portret je delo Houellebecqa. In literarna inkarnacija v sliki, ki ima pomenljivo vlogo skozi knjigo, je le metafora za celotni roman. Zaradi tega je Zemljevid in ozemlje v prvi vrsti avtobiografsko delo. Tudi ko umre, se, čisto potiho, želi postaviti ob bok velikim imenom filozofije, po katerih je poimenoval dele mesta, ki jih na sprehodu sreča policist, neposredno po odkritju Houellebecqovega trupla (ulica Martina Heideggerja, Parmenidov trg, krožišče Immanuela Kanta). Zato, se mi zdi, je Houellebecq nastopal v Houellebecqu. Da je pokazal na samega sebe, ne da bi temu očitno rekel avtoportetret ali avtobiografija. Kako pa pisatelj vidi samega sebe, svoje življenje, svojo smrt, svojo govorico in svojega portretista, torej človeka, ki mu dovoli, da bo narisal njegov portret (kar vseeno ni mačji-kašelj-odločitev), pa nimam namena razpredati, v tem je namreč čisti pravi užitek branja tega sodobnega romana. Vse bi pokvaril.

Houellebecq je torej tu na nek način prekosil samega sebe (zopet, kdor bo prebral, bo razumel sarkazem) in v njem naredil vozlišče sijajnih interpretacij. Pa ne le to, tudi slogovno se izjemno lepo prilega še tako zahtevnemu bralcu. Ni plehko, ni pavšalno in ni neumno. Je pa super branje, ki ga, kot sem priznal na začetku, ne bi znal narisati, kaj šele naslikati. A poklona mu ne branim. Toliko bolj, z veseljem ga priporočam naprej.

Houellebecq je za roman Zemljevid in ozemlje leta 2010 prejel nagrado Le Prix Goncourt.

O knjigi tudi:

Emka
Bukla
Delo
Mestna knjižnica Ljubljana
Siol
Ljubljanske novice

Wikipedia
Guardian
NYTimes
Bookslut
Rochester

02. maj 2013

Krvavi poldnevnik: medvedi, ki plešejo, medvedi, ki ne

Krvavi poldnevnik je roman, o odločitvi za katerega se verjetno vprašuješ kar nekaj časa. Ko končaš s tem branjem, si preprosto pretresen, prebutan in odvržen kot nepotrebna cunja tja pod lijak, čakajoč na naslednje pomladansko čiščenje, ko boš zopet uporaben. Zato obstajajo tudi druge knjige, takšne, ki ne terjajo toliko v zameno. Obstaja namreč nekaj največjih mojstrov, ki so sposobni preseči preprosto naracijo in napraviti nekaj, kar v glavi bralca zapusti apokaliptičen mir. Pri tem, da tu ne gre za preprosti mir, ki bi se bratil s spokojnostjo, temveč gre za mir, ki je tišina. Predvsem tišina, ker zahteva molk in premislek, tudi če ga nočeš. V skladu z Wittgensteinom, da je treba o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, pač molčati. V druščino mojstrov te nepovratne stezo bi štel recimo še Leonarda Cohena z mnogimi vrsticami (na primer tista z There is a crack in everything. That's how the light gets in), pa Nick Cave, predvsem s poezijo, a tudi s svojim Ko je oslica zagledala angela; pa pri nas kak Kosovel, tudi Cankar s Svetim obhajilom. Pa še mnogi drugi. Ni jih malo, ki zahtevajo to tišino. 

(vir slike: bukla.si)

A danes mogoče niti ne bi pisal o tem, kako je po prebranem Krvavem poldnevniku. Gre za klasiko ameriškega romana in o njem boste marsikaj lahko prebrali marsikje. Ima svoj poseben način pripovedovanja, ki je zelo zelo neposreden. Kot bralca te ne more pustiti hladnega. In ker je knjiga relativno debela, ima bralec dovolj, več kot dovolj priložnosti, da knjigo odloži in s to zgodbo prekine. Zakaj tega ne stori?  Zakaj tega nisem mogel storiti jaz?

Zadeva je preprosta, čeprav je knjiga napisana izredno čudaško, na čase je celo težko slediti vsemu, kar se zgodi, dialogi nimajo nebenih narekovajskih markacij in nasploh se zdi, da gre za zgodbo, ki ji po številu brutalnih emanacij nasilja ni para. Preprosta pa je za to, ker od bralca ne terja drugega kot sprijaznjenje z dejstvi življenja samega. Vzemi, ali pa ti bo vzeto. Imej odprte oči, ali pa ti jih bo odprl nekdo drug. In tudi zamiži tam, kjer je potrebno, ali pa ti bo oči za vedno zaprl nekdo drug. Avtor vse to spretno zabriše v neprijetno potovanje. V nekakšen krvavi road trip, ki bi ga lahko napisal McCarthyjev sodobnik, a bi govoril o sprehodu čez Ameriko in podiranju deklet ali pa o izletu med različne vinske dežele Francije in o iskanju najboljšega požirka. Nekje tam se nahaja tudi Krvavi poldnevnik. Nabiranje trofej. Skalpov, če sem nekoliko bolj natančen. Sam sem dolgo živel v zmoti (ali pa je bila to načrtna ideološka indoktrinacija mojega vzgojnega okolja, a v to malo dvomim), da so bili le Indijanci tisti, ki so jemali skalpe poražencem v bojih. Nak. Skalpirali so tudi belci. Ker so potrebovali dokaze za dvig nagrad, ki so bile razpisane na, recimo glave Apačev. Ker je tu zadeva še malce bolj trofejsko navdahnjena in se nadaljuje tudi v zbiranje (z leti seveda počrnelih), v ogrlico pripetih uhljev, te knjiga s svojo lahkotno obravnavo bizarnega nasilja enostavno potegne vase. Zato je nisem mogel odložiti.

In ko te ima tam, kjer te McCarthy želi imeti, se začno izrisovati podobe glavnih junakov Krvavega poldnevnika. (Mimogrede, mogoče sem edini, ki je pomislil, da je že tej knjigi želel dati naslov Ni prostora za starce?) Dramatis personae pa je v tem primeru tolpa ljudi, s katerimi se težko strinjaš in ne delujejo kot pozitivni pol nečemu zelo groznemu na drugi strani. Nak. V tej knjigi ne boš našel neke jasne razdelitve med tem, kaj je dobro in kaj slabo. Zato je branje Krvavega poldnevnika težko. Mene malodane vsako branje (ja, nekako mi uspe se prej pozanimati, kaj je dobro brati) pripelje točno tja, v sredo zgodbe. Vedno sedim zraven glavnih junakov, poslušam njihove pogovore in jim tudi odgovarjam; bijem njih bitke in se veselim, ko se na koncu krog nekako pravično sklene. Tukaj pa te katarze ni. Kot bralec zasedam tisto prazno mesto, ki je v zgodbi narejeno le zame, a v ničemer ne morem pripomoči k temu, da bi se strinjal s tem, kar se v zgodbi dogaja. V zgodbi je namreč toliko (ne?)utemljenega nasilja nad vsem, kar leze in gre, da junakov ni. V takšni zgodbi junakov ne more biti. Zato se težišče mene kot pozornega bralca premakne nekoliko drugam. Do prej omenjenega nasilja sem v resnici tam nekje na tretjini zgodbe postal rahlo indiferenten (kar v resnici ni nekaj, s čimer bi se hvali). Gre pač za zgodbo brez vsakršnega suspenza. Pove tisto, kar kani povedati brez ovinkov in frizerjev, ki bi olepševali obliko (tale dovtip bo bolj razumljiv tistim, ki bodo prebrali nekaj strani knjige). Junak, edini pravi junak te zgodbe, pa postane bralec, ki se giblje med Fantom in Sodnikom. V tem dihu sem našel kisik za branje te zgodbe. Tudi zato je nisem mogel odložiti.

Glede tega odnosa, mogoče predvsem tega, kako naslikati Sodnika, imam resne probleme. Kdo je? Kaj počne v zgodbi? Kaj je? Fanta dojemam zlahka kot slehernika, nekoga, ki se pač prostovoljno pridruži krvavemu pohodu nabiranja skalpov in spotoma pobirajoč življenjske resnice. Te pa vsaj dozdevno prihajajo od Sodnika. On pač tam je. Nekdo, ki ve. Z vso svojo krutostjo, grotesknostjo, odločnostjo, preroškostjo in morilskostjo. Spominja na Brandovo podobo v Apokalipsi zdaj. In ko zgodba pripelje k svojemu koncu, ko tudi Fant ni več najstnik, ki se uči, ampak zrel možak, ki se še zadnjič sooči s Sodnikom, McCarthy uspe v nekaj odstavkih zapacati vso jasnino, ki si jo izgradil do sedaj. Za vse, ki jim uspe pomirjujoče razložiti zadnje poglavje knjige, bom namenil veliko posluha in dal kapo dol. Meni pač ostane tišina. Fant je pač podoba učeče vrženosti v sistem, ki od njega terja hitre, nagle in dokončne odločitve, Sodnik pa je podoba Zakona tega sistema. Krvavi, neizprosni in onstran dobrega in zlega. Dlje od tega ne pridem. Tule v gešenk dajem češnjico na torti. Enim v pokušino, drugim v pokaz nečesa najboljšega, kar lahko spiše pisatelj:

Ko je vojna onečaščena in je postavljena pod vprašaj njena plemenitost, so tisti častni možje, ki priznavajo svetost krvi, izključeni iz plesa, ki je borčeva pravica, in s tem postane ples lažen ples in plesalci lažni plesalci. In vendar bo tam vedno nekdo, ki je pravi plesalec, in ali uganeš, kdo bi to lahko bil?

Ti nisi nič.

Ne veš, kako prav imaš. Toda povedal ti bom. Samo tisti, ki se je popolnoma predal krvi vojne, ki je bil na dnu brezna in je videl grozo v strelu in končno spoznal, da govori njegovemu najglobljemu srcu, samo tisti zna plesati.

Plesati zna tudi neumna žival.

Sodnik je postavil steklenico na pult. Poslušaj me, človek, je rekel. Na odru je prostora za eno in samo eno zver. Vsem drugim je usojena noč, ki je večna in brez imena. Drug za drugim bodo stopili v temo pred svetilke. Medvedi, ki plešejo, medvedi, ki ne.
 (slovenski prevod, str. 426-427)

Če bi moral, pod kako grdo grožnjo seveda, postaviti nekaj stavkov iz celotne knjige za njeno bistvo, bi nemara bili ti stavki natanko ti, ki sem jih navedel. Mojstrstvo, vzeto iz groze, ki jo je v zadnjih stavkih Srca teme opeval tudi Joseph Conrad, tukaj variira na podobno temo. Krvavi poldnevnik je filozofsko besedilo, pod katerega bi se mogoče podpisal tudi Nietzsche. V knjigi bo toliko etike, kolikor jo bodo s seboj prinesli prišleki, ki so v tem primeru le bralci.

Zaradi vsega tega knjiga nikakor ni namenjena - kot didaskalije k sodobnemu knjižnemu epepeju pogosto narekujejo - kar najširšemu krogu bralcev. Roman je umojeb. Za tiste z močnimi živci in dobro kondicijo. Nikakor pa ne za vse. Vsekakor eno najboljših branj do sedaj. Ne morem drugače, kot da ne bi priporočil. 

Torej, Want a balloon?



Gradiva za branje o Krvavem poldnevniku je mnogo, recimo tudi na:


Zbir na Tumblrju

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...