15. julij 2012

Citat dneva: William Ian Miller

Juho življenja, človeško juho življenja, najdemo v jedru gnusnega. In to podeljuje gnusu nezgrešljivo mizantropijo. Gnus obhaja slabost ob tem, kar smo in kar počnemo namerno ali pač nenamerno. Ogorčenje vsemu svojemu maščevalnemu besu navkljub ne obsoja človeštva tako nepreklicno. Ko je maščevanje doseženo oziroma kot je pravici zadoščeno, je svet spet urejen in red utegne biti razveseljive vrste, poln življenja in možnosti. Ogorčenje nam daje razloge za življenje. Gnus nam daje razloge za umik. Gnus opravi svoje moralno delo, a nam naposled zapusti občutek omadeževanosti zaradi samega dela.

William Ian Miller, Anatomija gnusa (Studia Humanitatis, Ljubljana, 2006, str. 306, prevod Jernej Habjan)

03. julij 2012

Angelologija

Angelologija je roman, ki bo navdušil verjetno marsikaterega bralca. Če privzamem, da je verjetno cel kup takšnih na svetu, ki se navdušujejo nad Brownovimi Angeli in demoni, neskončno dolgim vampirskim sagam in verjetju, da so za vse na svetu krive neke frakcije elit, drugačne od običajne raje. Ima zgodbo, ima zametke romance, zametke skrivnostnosti, zametke zgodovinskosti in želo tujega, neznanega, ki bo odgovorilo na vprašanje po zlu in zarotah tostranskosti, hkrati pa v razlago odpeljalo daleč stran v transcendenco. Recept je odličen in privlačen.

vir slike:emka.si

Angelologija je sicer delo, ki nekih večjih presežkov nima, čeprav so pričakovanja ob izidu bila zagotovo večja. Avtorica, Danielle Trussoni,  se je verjetno na vso moč trudila, da bi napravila epohalno delo, a ne vem, na prvi vtis po prebranem ji to niti ni tako dobro uspelo. V knjigi je združila govor o angelih, podprt z biblijskimi referencami in hajko po celem svetu, jo začinila z nekaj prizori totalno kataklizmičnega boja med dobrim in zlim in napravila še nekaj ''spoznanj'' o svetu, ki jih nismo niti slutili, kaj šele da bi se tega v polnem zavedali. Vsekakor je po mojem mnenju zaradi te želje po vseobsežnosti izpustila kar nekaj pomembnih sestavin in se prevečkrat poslužila izrabljenih klišejev. Nekaj stvari je preprosto malo preveč za lase privlečenih, če ne že večina proti koncu knjige.Vseeno pa branje teče lepo in si knjigo želiš dokončati. In mogoče je ravno konec - četudi vzeto za nazaj - pričakovan - fin. Pa ne bom razkrival zgodbe in kako so se razpletla razmerja med nefili in angelologi, dobrim in zlim, ljubeznijo in sovraštvom, med tistimi s krili in tistimi brez njih. Pogrešal sem predvsem izgradnjo karakterjev. Premalo namreč izvemo o glavnih osebah - vsaj jaz, ko berem, včasih lahko z vsakim dnem sproti opažam, kako raste podoba glavnih junakov v moji glavi. In v resnici je to vse skupaj lahko zelo zanimivo. A če je doziranje informacij o junakih, pozitivnih ali negativnih, prepočasno ali tudi prehitro, tega procesa enostavno ne zmorem izpeljati do konca. In tako mi ostane včasih grenak priokus do konca. Avtorici Angelologije se je videlo, da se je veliko bolj ukvarjala s tem, kako pozorno in detajlno bo opisala nefile, padle angele, ujetnike podzemlja, kot pa človeške protipole. In to ji malo zamerim. Ja, ampak v resnici mi je prav: gre za bestseller, ki je napisan in izdan z mislijo na nadaljevanje ali celo kako štiridelno franšizo, hkrati pa tudi z namenom, da čim prej pride na filmska platna. 

Verjamem, da se bo našel marsikdo, kot sem povedal na začetku, ki mu bo Angelologija všeč - nekaj je na tej privlačnosti, ki človeka namreč žene k temu da zre v nebo ali pa se čudi globelim neskončnih vodnjakov. Miti so sila fina stvar. Problem je le v tem, da sodobnim predelavam mitov nekako umanjka tisti vzgojni moment, kjer bi lahko poglavje zaprli, pogledali nekam v naš odsev in se zavedali, da sedaj vemo več. Vemo več in smo zato tudi boljši ljudje. Imamo več informacij in konteksta okoli naše biti in zato smo bolje orientirani. Zato tu ne gre za mit kot tak, temveč za izrabo mita. S čimer v osnovi nimam težav. Leposlovje, tudi bestsellerji to počno. In če koga Ime rože navduši za brskanje po Aristotelu, toliko bolje. Tako čutim tudi pri Angelologiji - če takšna dela privabijo ljudi k branju Miltonovega Izgubljenega raja ali pa k Areopagitove Nebeške hierarhije, potem sem s takšnimi deli več kot zadovoljen. Glavno je, da na tak ali drugačen način peljejo k nadaljevanju dialektike. Da nadaljujejo pogovor.Tako ali tako menim, da so pisana dela, tudi in predvsem leposlovja, namenjena k odstirajoči moči upodobitvene sile, ki je ni moč najti v analitičnih metodah ogrinjanja sveta. In zato so nekaj posebnega. Ne glede na to, ali gre za ka-ching ideologijo ali ne. Preprosto, gre za ustvarjanje konteksta. In nedavno nazaj sem (pa seveda pozabil kje) zasledil misel, da so ravno fikcija, romani, novele, bestsellerji, pravljice in drugo tisto, kjer je potrebno vso resnico branja meriti z nekoliko drugačnimi vatli, kot resnico učenja iz učbenikov ali prebiranja takšnih in drugačnih poročil, strokovnih literatur in službenega domačega branja. Preprosto zato, ker takšni literaturi ljudje hitreje, lažje in bolj verjamemo. Tem zgodbam pustimo več bližine in ne jemljemo jih z distanco. Povsem drugače se obnašamo. In to je nekaj, kar me nadvse navdušuje.

Ne gre ravno za triler, v katerem bi mrgolelo umorov in tudi Orfej s svojo liro ni tako ljudsko znan (se motim?) kot ljudje poznajo Da Vincija, iz katerega je Brown napravil svojo ka-ching delo. A ima nekaj svetlih momentov. Prav na sredi knjige, ko se dogajalni čas prestavi za nekaj desetletij v preteklost in se odvija v Parizu tik pred vznikom in kasneje tudi v vihri druge svetovne vojne, je po mojem najbolj izdelan del knjige. Poteka super, kadri niso prenagljeni in ni potrebe po kaki kretenski nebulozi, kot jih je polno proti koncu knjige. A sodbo prepuščam vsem, ki se je boste lotili. Angelologija pritegne, meni je prišla prav za odmor med (večno zaobljubo, da bom poletja posvetil predvsem pogrošnemu in brezveznemu svetu krimičev) enim in drugim reševanjem umorov. Čakajo me že novi podvigi inšpektorja Konrada Sejerja, nekje mi še tiči Sneguročka, ki jo moram prebrati ponovno, zraven pa me zelo mika, da se končno lotim tudi Pesmi ledu in ognja.

O Angelologiji lahko berete tudi na spletnih mestih Bukle, Jokra, Bralnice, Jutarnjega lista, New York Timesa,  ima pa tudi svoje geslo na Wikipediji.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...