Preskoči na glavno vsebino

Rekordi na področju knjižnic in knjižničarstva

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Za namen predstavitve naslednje knjige si bomo spočetka izposodili vprašanje, ki ga je v recenziji (sicer prve izdaje) zastavil David Newton, sodelavec uredništva revije World Patent Information: Knjižnice in knjižničarji so običajno prikazani kot dolgočasni, kaj bi torej lahko pričakovali od knjige, ki jo je napisal knjižničar in govori o knjižnicah? To vprašanje je v pravem kontekstu in brez ciničnih podtonov lahko celo na mestu, a nanj bom odgovoril na koncu, kajti sledeča predstavitev bo svoja vodila vzela z drugega zornega kota kot običajno.

Gre za delo Godfreyja Oswalda (Oswald Godfrey je knjižničar, ki je delal na mnogih področjih, sedaj pa svojo kariero razširja tudi na področje pisateljevanja. Več informacij o avtorju je dostopnih na njegovi spletni strani: http://www.lwrw.info/bio.htm . Na tej domeni boste našli tudi druge zanimive informacije o obeh izdajah knjige Library World Records, vključno z različnimi uporabniškimi odzivi, fotografijami, blogom in drugim), Library World Records (Godfrey Oswald, Library World Records, second edition, McFarland & Company, Inc., Publishers, Jefferson, North Carolina and London, 2009), ki je nekakšna knjižničarska različica Guinnessove knjige rekordov. Kot taka je po eni strani suhoparna, ker ponuja dejstva; po drugi pa je izredno navdihujoče branje, namenjeno različnim skupinam bralcev. In te bomo prikazali najprej. Komu je torej namenjena?



vir slike http://www.lwrw.info

Tistim, ki poznajo kakega knjižničarja, pa ne vedo, kaj mu kupiti za darilo. Zagotavljam, da gre za knjigo, ki pride prav v marsikaterem trenutku in nikoli ni dolgočasna. Vsak knjižničar, ki svoje delo počne z užitkom, bo v njej našel zadostno mero zabave in strokovnih informacij, s katerimi si bo močno razširil spekter splošne razgledanosti in kulturnega prereza sveta.

Tistim, ki so navdušeni nad rekordi. Ti so najbolj splošna in nezahtevna publika v našem primeru, kajti knjiga je nabito polna s takšnimi in drugačnimi presežniki skozi vseh 300 strani knjige, na katerih se ponuja kar 382 različnih rubrik.

Tistim, ki poznajo kakega knjižnega molja, pa ne vedo, kaj mu kupiti za darilo. Celo poglavje je posvečeno svetovnim rekordom v zvezi s knjigami, serijskimi publikacijami in knjigarnami. Razkrije nam podatke o prvih knjigah, največjih knjigah,najtežjih knjigah in najmanjših knjigah. Prav tako tudi nekaj o najpopularnejših delih.

Tistim, ki iščejo uporabno referenčno orodje. Delo namreč ponuja kopico podatkov in z lociranjem nekaterih od teh bi imel nemara težave že kak izkušen knjižničar. Katera knjižnica ima največjo zbirko natisnjenih Shakespearovih del na svetu? - Folger Shakespeare Library ima v zbirki več kot 300 000 takšnih del. Več informacij na spletni stranihttp://www.folger.edu/. Ali kdaj so v Aziji vzpostavili prvi OPAC? - To je bilo leta 1985, ko so OPAC namestili v Nacionalni knjižnici Japonske v Tokiu.

Tistim, ki radi iščejo napake. Zaradi tega, ker jih bodo tudi našli. Seveda jim veselja ne bomo vzeli in jim napak(e) ne bomo izdali. Na žalost je s tovrstnimi deli problem ravno ta, da postanejo mnogo manj verodostojni s trenutkom, ko v njih najdemo prvo napako. Zaradi tega mogoče nekaj previdnosti ne bo odveč.

Tistim, ki radi potujejo. In iščejo poti s kulturno bogatim okoljem. Ti bodo v knjigi dobil cel kup namigov, kam iti in to praktično ne glede na to, na kateri konec sveta se odpravljajo. Po svetu se namreč v zvezi s knjižnicami in knjigami skriva veliko največjih, najstarejših, najbogatejših, najlepših ipd.

Tistim, ki jih ni pomirila prva izdaja, ker v njej niso bili podatki uravnoteženo predstavljeni za cel svet. Takšne pritožbe je v recenzijah prve izdaje lahko avtor bral na svoji spletni strani - Glej stran http://www.lwrw.info/review.htm. Predvsem je šlo za kriterije glede najlepših knjižnic na svetu.

Tistim, ki ne iščejo le dejstev, temveč tudi razmišljanja. Mnoge faktične podatke v knjigi namreč spremljajo dodatna besedila, s katerimi avtor želi razširiti tematiko, ponuditi dodatne razlage in/ali priskrbeti še katere od zanimivih informacij.

In če bi skušali iti nekoliko bolj podrobno v samo vsebino, se nam razkrije marsikaj. V okviru podatkov o največjih univerzitetnih knjižnicah na Kitajskem izvemo, da je v Univerzitetni knjižnici v Pekingu delal tudi Mao Tse-tung; pa na primer tudi to, da je bolonjska knjižnica šele peta na lestvici najstarejših (univerzitetnih) na svetu. Prav tako je zanimiv tudi podatek, da drugi največji letni proračun kake knjižnice znaša 462 milijonov $ (Letni proračun ameriške Kongresne knjižnice). Osebno pa sem se najbolj zabaval ob podatkih, ki označujejo najbolj nenavadne dogodke, ki se lahko dogodijo v knjižnici. Med temi primeri najdemo zgodbo, kako so pred desetimi leti knjižničarji v Firencah pri popravilu polic odkrili del posmrtnih ostankov Danteja.

Zbirka najrazličnejših ekstremnih podatkov v zvezi s knjigami, knjižnicami, gradivom in drugim je za lažje pregledovanje organizirana v devet tematskih sklopov: rekordi v zvezi z nacionalnimi knjižnicami, splošnimi in privatnimi (neodvisnimi) knjižnicami, univerzitetnimi, specialnimi knjižnicami in arhivi; sklop raznovrstnih knjižničnih rekordov, obsežen sklop rekordov v zvezi s knjigami, serijskimi publikacijami in knjigarnami, za knjižnice kot stavbe, za knjižnične kataloge, podatkovne baze in knjižnično tehnologijo; in za organizacije na področju knjižnične in informacijske znanosti. Na koncu sledi pregled bibliografije in obsežen indeks, ki iskanje po knjigi napravi zelo enostavno.

Čeprav Library World Records ne bo tako pogosto krožila v knjižnicah med uporabniki, jo bodo knjižničarji verjetno z veseljem vzeli v roke in po nekaj prelistanih straneh si jo bodo tudi izposodili za daljši čas. Vsakemu knjižničarju bo vsebina pomagala, da bo lažje umestil svojo knjižnico in svoj poklic v širši kontekst zgodovine in kulturnega razvoja. In čeprav ne ponuja kakih velikih rešitev za sodobne knjižničarske probleme, ima mnogo drugih kvalitet, ki delujejo sveže, kratkočasno in poučno. V odgovor g.Newtonu pa lahko zapišem le to, da je knjiga spisana zelo splošno, ima nekaj napak, poleg tega ji ne bi škodilo, če bi bila opremljena s kakimi barvnimi prilogami. Dolgočasna pa preprosto ni. Priporočam!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez