28. december 2012

Branja Grimmovih pravljic

Zdi se mi edino prav, da letošnje leto tudi na tak način sklenem neko obdobje, v katerem sem se precej ukvarjal z bratoma Grimm. Letošnji božič je namreč zaznamovala  200. obletnica prve izdaje njunih pravljic, ki jih pozna ves svet. Tudi Slovenci smo bili zelo pridni v prevodih in prevajamo jih – nekatere več, druge manj – že več kot 150 let. Kar je edino prav, kajti malo katero delo je tako kompleksno in izzivalno, kot je njuna zbirka 211 pravljic. Zanimive so tudi vse teorije, ki postavljajo kontekste o izpuščanju, popravkih, spremembah in stalnicah, ki so jih mnogi učenjaki postavljali (in jih še) o bratih in njunem izboru pravljic. Recimo ena takšna noro dobra zadeva je zapis Jacka Zipesa na The Public Domain Review.

V tem trenutku se mi slednje niti ne zdi toliko zanimivo. Bolj si bom v tem zapisu potrudil podati mali prerez te zbirke pravljic. Mnogo je namreč zanimivega, kar se skriva v teh zgodbah, likih in dialogih. Tozadevši se zdi, da je ena večjih zmot, v katero nas folklora, tudi današnja, uspe prepričati, ta, da so te pravljice zapisane za branje otroku. Ekskluzivno ad usum delphini. Da se te zgodbe lahko odpravijo v smislu, da gre le za slike, ki prikazujejo moralno sporna in nesporna dejanja in imajo zato le vzgojno vrednost. In zato se tudi tiskajo še danes praviloma le za ta namen. In zato se tudi prevajajo praviloma le za ta namen. Tako hitro pridemo do največjega greha, ki se v tem oziru dogaja. Prevajalo in prirejalo – to je namreč največji trik – se bo tako, da se bo staršem ob prvem vpogledu zdela zgodba dovolj ustrezna, da jo bodo lahko brali svojim otrokom in jih vzgajali. Tako pridemo do abotnosti tipa sodobnih priredb Rdeče kapice, v katerih najdemo tudi volka, ki se pokesa in na koncu skupaj z babico vsi trije veselo piknikarijo. Greh, ki je storjen tukaj, je pač veselje do totalnega razvrednotenja vloge, ki jo nasilje volka v takšni ali drugačni dialektični vlogi do ostalih elementov zgodbe (simbol Rdeče kapice in njena naivnost, dobrota, poštenost, ljubezen do babice, sreča ob lovčevem prihodu) izvorno nosi. Pravljice in njihovo prirejanje so nedvomno močan odtis duha dobe. Praznina nekaterih sodobnih priredb pa je tako le praznina nas samih. A o tem na kakem drugem mestu. Grimmove pravljice so večplastni fenomen, v katerem bomo videli ogromno, vse je le odvisno od časa, prostora, starosti in količine konteksta, v okviru katerega se spoprimemo z njihovim nagovorom.

Ena teh zanimivih prerezovalnih optik je način, kako večplastno je prikazan npr. akt žrtvovanja. kratko sem se tega dotaknil pri prispevku za Coursero. Splošno mnenje je namreč, da je žrtvovanje sicer povezano s trpljenjem, a da je v osnovi pozitivni akt, ker meri na dosega večjega dobrega, ki za nazaj opraviči žrtev kot nujno stopnico na poti do izpolnitve tega dobrega. Grimmove pravljice v tem oziru kar naprej ponujajo žrtve, vendar se nikakor ne zdi, da bi akt žrtvovanja obstal kot pozitivni akt ali vsaj monolitni akt, ki bi nastal z črno-belo interpretacijo. In to je lahko argument za to, da se lotimo branja teh zgodb tudi drugače.

Zajčja nevesta (KHM 66) govori o zajcu, ki je hodil v zelje in o deklici, hčerki, ki ga skuša pregnati proč. Ker ji to ne uspe na preprost način, se ukloni zajčevi želji in odide z njim. Zajec se kani z njo poročiti, a dekle se mu obljubi s figo v žepu. Zajec je naplahtan, ukana dekleta uspe. Poroke ni, dekle se reši, zajec pa obstane ves nesrečen. Zvijačnost dekleta s katero je svojo žrtev pretvorila v navidezno in s tem odrešila mater in sebe kradljivega zajca, je pozitivnega formata le dokler ne začne delovati poudarjena zajčeva žalost na koncu zgodbe. Kdo je tu sploh zajec? Ta pravljica se zdi večplastna, a mnogo je takšnih, ki vsaj na videz peljejo bolj preprosto čez vodo. Takšna je recimo Žabji kralj (KHM 1), kjer je žrtev mlade princese nujno vezivo, da zgodba steče do konca. Razvajena punca je vendarle bila le sebična v svoji žrtvi. In še to je obžalovala. Le eskalacija nasilja v njej privede do srečnega konca, ki je seveda takšen kot mora biti. Otrokom lahko ponudimo Malega princa, ki bo pravljico o Žabjem kralju in železnem Henriku pospravil pod bistvo-je-v-očeh-skrito, marsikdo bo v tem našel drugo zgodbo. Premočrtno lahko, če želimo razumemo tudi pravljico o Dvanajstih bratih (KHM 9), kjer je na nitki življenje dvanajstih bratov in jih sestra s svojo žrtvijo lahko reši. In tudi jih. Podobno tudi vrhunec zlobe, ki je na delu v Pepelki (KHM 21), kjer gre mačeha tako daleč, da je pripravljena odrezati funt mesa (no, del pete in prst) s hčerkinih teles, da bi ju spravila na dvor. Kar bi se skoraj izšlo. Pa se ne. A na delu so tudi veliko bolj zapletene in barvite situacije. ena takšna je npr. v Zvestem Janezu (KHM 6), kjer sta na delu dve odpovedi: najprej gre za Janezovo, služabnikovo odpoved obljubi, ki jo je dal in to je moralni moment, na katerem počiva celotna zgodba. Vse se zgodi zaradi tega trenutka. Tudi služabnik je od takrat večji dolžnik in v nadaljevanju nastopa kot kompenzacija, ki deluje, da reši svojo čast. In temu je v resnici moralno nemogoče oporekati, ker bi v bistvu – za razliko od mnogih drugih zgodb – bilo, če bi Janez držal obljubo, mlademu kralju marsikaj prihranjeno. Druga žrtev je namreč kraljeva, močna, ena najmočnejših v Grimmovih zgodbah – obglavljenje sinov za rešitev Janeza, ki mu je grozilo življenje v obliki kamna. Tako je šele ta druga odpoved, žrtev, ki jo je sprejel kralj, v resnici dopolnitev in odveza za Janezovo prvo krivdo. Janez se je šele v tem trenutku pokazal kot resnično vreden preloma lastne obljube. Sedaj lahko preživi v zgodbi kot karakter, vreden preživetja. Žrtev tako v osnovi res nikoli ni porok za končno razrešitev situacije. Zdi se, da obstaja nek vzorec, ki pravi, da je uspeh žrtve predvsem odvisen od karakterja tistega, ki žrtev stori. Tako imamo antagoniste v Sneguljčici, Pepelki, zlobno mačeho v Brinu in tiste nedolžne, ki žrtev napravijo v brezizhodni situaciji, npr. v Janku in Metki, Motovilki, Bratcu in sestrici, seveda tudi druge. Presoja med dobrim in zlim je vsekakor pomemben del razumevanja teh nesmrtnih zgodb.


(Walter Craneova ilustracija Zvestega Janeza, dostopno na gutenberg.org)



V vsakem primeru so Grimmove pravljice vredne precej več razmisleka kot jim ga namenjamo. Skrivajo veliko več kot preprosta moralna navodila za življenje. In to z vsem kontekstom, ki osnovne motive v zgodbi obdajajo. Niso zaman in njihova občasna radikalnost (npr. Brin) je tam zato, ker deluje kot protiutež nečemu drugemu. V vsakem primeru vzemite v roke bralnike in knjige ter se lotite Grimmovih pravljic. Nemara presenetijo.

27. november 2012

On Martian Chronicles


My reading of Bradbury’s Martian Chronicles had different stages. Firstly there was an anxious state of expectation. Searching for the truth about horrible Martian race but none was there to be found. Secondly, the desire to meet the truth about fine Martians, the saviors of our doom, but there were also none there. After a while I learned that the Martian Chronicles aren’t about Martians at all. It’s on the truth of our, human race. Here are two examples.
Firstly, the chapter The Earth Men is a good example of what can be scary when exploring the unknown land. There is no bigger disappointment than not being accepted as you expect to be. Captain Williams and his team suffer the inevitable death, but the lesson here is pretty simple: never forget that your reality can be regarded merely as a delirium of a madman. And what is more, there is no way you can prove otherwise. Ad usum delphini here is a Bradbury’s logical statement repeating Leibniz’s: our world is only one of numerous possible worlds. Never forget that.
And secondly, similar thing occurs in the story of The Third Expedition. John Black, along with his team mates projected themselves their own heaven, where there apparently is no death and time. Meeting with their past, with their relatives and beautiful memories is a plot that can be read as a test. A test on how far can you can go in wanting things? Can you be in a totally unknown land and at the same time enjoy happiness with your most known and intimate things. No, of course not. But happiness is a state of mind, not some physical object. And material objects do not change just because we want them to. So Black and his comrades fail the test of separating the desires from real life. They ought not to.
Every story in the Chronicles has some hidden footnote between the lines. It’s just that there is none on the Martians.
Bradbury, however, introduces himself as a superb psychologist and logic.

Ray Bradbury: The Martian chronicles. London : Flamingo : Harper Collins, 1995

23. november 2012

In the country of the blind, the one-eyed man is king


Wells is one of those authors who explored the vast space outside known realms and at the same time dug into the questions of inner laws that rule the societies. One thing he managed to convince me, is that some lines aren’t meant to be crossed. In at least two of his superb works.
The Island of Doctor Moreau is a tale of many themes and motifs. I understand it mainly as a tale of frustrated, “mad” scientist, who is banished from the native country because of his idea of mocking the nature itself and having the god-complex. Moreau managed to create the world in which he is the creator and the ruler of all beings. He did everything to create a new civilization, where even laws appear to work as they have to. But things have their inner necessities. As such, “stubborn beast-flesh” (1) can’t become human. That line, as story tells us, isn’t meant to be broken.
Another work and even harder argument: The country of the blind addresses the argument how the borders of our language are necessarily also the borders of our world. Nunez had come and sought new possibilities in a place, where everyone is blind. What at first seems an advantage, soon becomes the dividing line that cannot be crossed. And through each day that he seems to assimilate into their order, he just cannot stop using words that have no meaning to his new hosts: “There is no such word as SEE … Cease this folly…” (2). Ultimately he, at the pressure of losing his eyes, recognizes this border, raises his white flag and leaves.
Wells convinced me that one has to do a lot of thinking before he/she walks down the path to the terra incognita. Rules that apply to our kind of thinking not necessarily apply everywhere. And when this comes from “The Father of Science Fiction" (3), the lesson is even more important.

(1) H. G. Wells, The Island of Dr. Moreau, eBooks@Adelaide, University of Adelaide, last updated Saturday, August 18, 2012 at 12:25; http://ebooks.adelaide.edu.au/w/wells/hg/w45is/index.html, page 129

(2) H. G. Wells, The country of the blind, in The Door and the Wall, and other stories, eBooks@Adelaide, University of Adelaide, Last updated Tue Aug 24 14:41:54 2010; http://ebooks.adelaide.edu.au/w/wells/hg/w45td/index.html, page 118

(3) Adam Charles Roberts (2000), "The History of Science Fiction": Page 48 in Science Fiction, Routledge found on http://en.wikipedia.org/wiki/H._G._Wells

19. november 2012

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher.

Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make something big: giving life to lifeless matter. And this seems to be point breaking in the whole story. He follows his inner wish and completes his task. But later we see how Victor’s creation destroys his love towards his family and their desires. Ergo, it is the exact fulfillment of his dreams (though non-satisfying) that leads to death of his loved ones (“… all was the work of my thrice-accursed hands”, p.92). Victor as a searcher of perfection is realizing that he is facing the impossible task. One can never reach perfection in fulfilling everyone’s request. Unfortunately Victor does not realize that soon enough and due to this the story must end the way it does.


Frankenstein is a novel of imperfection, anxiety and suffering. And a protagonist who is trying to make perfect creature, embracing high ethical standards and thus creating universal scheme of utopia. Victor is in all of us.


Shelley, Frankenstein or The modern Prometheus, London: George Routledge and sons, 1888.





16. november 2012

On a choice of characters


Fantastic literature can often be seen as a writers attempt to tell us what ought to be done in order to keep the world out of the hands of evil. In the case of Stoker's Dracula, the novel can be read as symbolic representation of virtues and tools needed to keep the prosperity of London safe.
Dracula is a representation of pure evil. It desires to come to London ("I long to go through the crowded streets of your mighty London…" p. 60) . Why London? London seems like an allegory of Eden. A Place that is embraced by objective (modernity and prosperity of the developed city) and subjective good (cosmopolitan city with Lucy’s, Mina’s and Jonathan’s stories of love; lunatics hidden behind the bars). This perfection is ruined by a coming of Dracula. Evil works in many ways so there are many things needed to defeat it. What is crucial here is the author's choice of characters: the protagonists could be randomly picked through the story, but we can see their roles of love, revenge, money, science, and experience. And - as it is omnipresent in almost every breath of the book - the most important are faith in God ("…we go as the old knights of the Cross…" p.398) and artifacts of Christian rituals. Maybe only outsider can help us see things we don’t (Van Helsing) and maybe we’ll need to face our deepest nightmare (Jonathan’s return to Transylvania). These are Stokers weapons of choice and with everyone playing their role, London is saved.
This reading thus brings such level of understanding the work: It’s a reminder towards the inhabitants of London that they should not forget to deepen their religion and scientific knowledge (among other things) due to the dangers superficial beauty of the city might attract. As we saw, some elements direct us to Stoker as a critic of Victorian London. 

Bram Stoker: Dracula, Barnes & Noble Classics, New York, 2004


Bram Stoker (1847-1912), photo: http://commons.wikimedia.org

Framing the reality


Carroll's stories Alice in Wonderland and Through the Looking-glass are astonishing works and one can find numerous interesting observations therein. One of those has its beginning a few years before they were published. Science, industrial revolution and especially Darwin, changed a lot in human mind. In this aspect, especially Through the looking glass made a very good attempt in telling the world, especially children, that the truth isn't always rational and systemized. And where is the path to the other side.
It's just seeing/knowing things differently. Firstly, If Carroll built an imaginary world only to bring smile on a child's face, then no Goats were there, preaching them, what they (like Alice) ought to know (p.32). Author speaks to a child, proving that even vivid dreams have elements of serious life. Secondly, conversations that Alice has with everyone, can help us get to the Carroll's criticism of Darwin and strict science. Remember Alice's talk to the Gnat and how we name the insects only for our purposes (p.35) - this goes to authors academic colleagues, reminding them that they need to observe nature in every possible way. And thirdly, even if life contains strict rules of the game, the whole game can consist a lot more than there is seen prima facie. Chess is a game and Alice knows how to play it, but a pawn is never merely a pawn. It’s not like Alice needs new realities; she already embraces them. The real trick here is reflecting this to us. Carroll is giving us a reality-check. And to everyone, who believes “contrariwise”, Alice has a shout: ''I am real!'' (p.51).
Carroll and his stores are on powerful mission here: though criticizing, they neither deny Darwin nor seriousness of life, but enrich our perception of reality. Once more it’s shown how fantasy frames the reality.

(cited) Lewis Carroll: Through the Looking Glass. Web edition published by eBooks@Adelaide. Accessible via http://ebooks.adelaide.edu.au/c/carroll/lewis/looking/index.html




Alice Through the Looking Glass (Colin Smith) / CC BY-SA 2.0

15. november 2012

The element of sacrifice in Grimm's fairy tales


Among different perspectives of the tales, this essay will try to focus on one of these, so I would like to point out one: the element of sacrifice. In Grimm’s tales the element of sacrifice is a neutral act in itself, but always bonded to the moral ground of the character who performs the sacrifice. Even the intensity of sacrifice does not change that. It only depends on the person who makes it.

Look at the tales of Aschenputtel, The Almond Tree or Snow-white, where really false intentions drive the antagonists to do horrible things to get what they want. In the Aschenputtel we see how the mother tries to put her daughter into the golden shoe with the order ‘’Cut the toe off…’’ , just to make the foot fit (p.107) and later it don’t pay. Same happens with the stepmother of Snow-white, who has extremely sick desire to be the fairest of us all – decides to sacrifice the Snow-white (in even more absurd cannibalistic manner), but the stepmother fails at the end. And the most evil representation of this emerges in The Almond Tree, where the evil stepmother also fails.

And how sacrifices can help and reward good characters in the end: The Frog Prince couldn't be a human prince if the King’s youngest daughter wouldn't sacrifice herself in the bargain for the lost golden ball; and the father of Hansel and Grethel did make the horrible sacrifice of their children, but at the end it all ends well; also the stories of The Twelve brothers and The Six Swans – the ultimate sacrifice of the sisters, preparing to give their lives for their brothers, was, as the sisters were good intended, rewarding.

As seen here, a sacrifice itself in Grimm’s tales do not guarantee the reward in the end. Goodness in character does.

Post scriptum: esejčič smo na Courseri pisali na podlagi izbora Grimmovih pravljic, ki je bil objavljen leta 1886. Gre za prevod Lucy Crane z ilustracijami Walterja Cranea, nekaj ilustracij iz te izdaje je na voljo na http://topillustrations.wordpress.com/2012/09/18/household-stories-by-grimms-illustrated-by-walter-crane/ Knjiga je prosto dostopna tudi na Project Gutenberg.

(Walter Crane, The Almond tree)

11. november 2012

Some thoughts on Poe and Hawthorne


J. Lacan, controversial psychoanalyst, once wrote: ”I love you, but because inexplicably I love in you something more than you, …, I mutilate you.” This is a statement on human relations. It deals with not accepting the loved ones as they are and rather pointing to redesigning them according to one’s wishes. That’s exactly what some of Hawthorne’s and Poe’s works are asking and telling us: how far are we ready to go when we love something in somebody (and not this somebody as a whole)? And their answers do produce horror.
Hawthorne’s The Birthmark, the story of a scientist Aylmer and his wife Georgiana, is evidently going in that direction. No one doubts on his love towards her, but there is the birthmark as “… a frightful object, causing him more trouble and horror than ever Georgiana’s beauty …’’ (p.5). He seems much more intrigued with her small birthmark than with anything else. Obsession that ultimately ends with “… the parting breath of the now perfect woman passed into the atmosphere and her soul … took its heavenward flight.” (p.21). Similar motif occurs with the story of Rappaccini’s daughter, where Giovanni couldn’t accept Beatrice as how she is, but tried to “heal” her, to “save” her, to be “purified from evil” (p. 69). And she also said her farewell.
The Oval portrait by Poe reveals this theme even better. It's seen in the deadly relation of the painter who loves something in his wife and must catch that something (life); to catch and embody it in his painting. This story answers our question from the first paragraph with a definite: until the end.
Thus we see how Hawthorne and Poe knew these dark sides of human relations as their characters - because of their own needs - are prepared to “mutilate” their loved ones. Unfortunately the redesign process often ends miserably.


J. Lacan, The Four Fundamental Concepts of Psychoanalysis (The Seminar of Jacques Lacan , Book 11), New York: W. W. Norton & Company, 1998, see chapter 20

N.Hawthorne, Mosses from the Old Manse and other Stories, ebook from Project Gutenberg, release date: September 13, 2008

E.A.Poe, The Complete works of Edgar Allan Poe, Delphi Classics, 2011

N.Hawthorne, Twice-Told Tales, ebook from Project Gutenberg, release date: October 11, 2004


15. julij 2012

Citat dneva: William Ian Miller

Juho življenja, človeško juho življenja, najdemo v jedru gnusnega. In to podeljuje gnusu nezgrešljivo mizantropijo. Gnus obhaja slabost ob tem, kar smo in kar počnemo namerno ali pač nenamerno. Ogorčenje vsemu svojemu maščevalnemu besu navkljub ne obsoja človeštva tako nepreklicno. Ko je maščevanje doseženo oziroma kot je pravici zadoščeno, je svet spet urejen in red utegne biti razveseljive vrste, poln življenja in možnosti. Ogorčenje nam daje razloge za življenje. Gnus nam daje razloge za umik. Gnus opravi svoje moralno delo, a nam naposled zapusti občutek omadeževanosti zaradi samega dela.

William Ian Miller, Anatomija gnusa (Studia Humanitatis, Ljubljana, 2006, str. 306, prevod Jernej Habjan)

03. julij 2012

Angelologija

Angelologija je roman, ki bo navdušil verjetno marsikaterega bralca. Če privzamem, da je verjetno cel kup takšnih na svetu, ki se navdušujejo nad Brownovimi Angeli in demoni, neskončno dolgim vampirskim sagam in verjetju, da so za vse na svetu krive neke frakcije elit, drugačne od običajne raje. Ima zgodbo, ima zametke romance, zametke skrivnostnosti, zametke zgodovinskosti in želo tujega, neznanega, ki bo odgovorilo na vprašanje po zlu in zarotah tostranskosti, hkrati pa v razlago odpeljalo daleč stran v transcendenco. Recept je odličen in privlačen.

vir slike:emka.si

Angelologija je sicer delo, ki nekih večjih presežkov nima, čeprav so pričakovanja ob izidu bila zagotovo večja. Avtorica, Danielle Trussoni,  se je verjetno na vso moč trudila, da bi napravila epohalno delo, a ne vem, na prvi vtis po prebranem ji to niti ni tako dobro uspelo. V knjigi je združila govor o angelih, podprt z biblijskimi referencami in hajko po celem svetu, jo začinila z nekaj prizori totalno kataklizmičnega boja med dobrim in zlim in napravila še nekaj ''spoznanj'' o svetu, ki jih nismo niti slutili, kaj šele da bi se tega v polnem zavedali. Vsekakor je po mojem mnenju zaradi te želje po vseobsežnosti izpustila kar nekaj pomembnih sestavin in se prevečkrat poslužila izrabljenih klišejev. Nekaj stvari je preprosto malo preveč za lase privlečenih, če ne že večina proti koncu knjige.Vseeno pa branje teče lepo in si knjigo želiš dokončati. In mogoče je ravno konec - četudi vzeto za nazaj - pričakovan - fin. Pa ne bom razkrival zgodbe in kako so se razpletla razmerja med nefili in angelologi, dobrim in zlim, ljubeznijo in sovraštvom, med tistimi s krili in tistimi brez njih. Pogrešal sem predvsem izgradnjo karakterjev. Premalo namreč izvemo o glavnih osebah - vsaj jaz, ko berem, včasih lahko z vsakim dnem sproti opažam, kako raste podoba glavnih junakov v moji glavi. In v resnici je to vse skupaj lahko zelo zanimivo. A če je doziranje informacij o junakih, pozitivnih ali negativnih, prepočasno ali tudi prehitro, tega procesa enostavno ne zmorem izpeljati do konca. In tako mi ostane včasih grenak priokus do konca. Avtorici Angelologije se je videlo, da se je veliko bolj ukvarjala s tem, kako pozorno in detajlno bo opisala nefile, padle angele, ujetnike podzemlja, kot pa človeške protipole. In to ji malo zamerim. Ja, ampak v resnici mi je prav: gre za bestseller, ki je napisan in izdan z mislijo na nadaljevanje ali celo kako štiridelno franšizo, hkrati pa tudi z namenom, da čim prej pride na filmska platna. 

Verjamem, da se bo našel marsikdo, kot sem povedal na začetku, ki mu bo Angelologija všeč - nekaj je na tej privlačnosti, ki človeka namreč žene k temu da zre v nebo ali pa se čudi globelim neskončnih vodnjakov. Miti so sila fina stvar. Problem je le v tem, da sodobnim predelavam mitov nekako umanjka tisti vzgojni moment, kjer bi lahko poglavje zaprli, pogledali nekam v naš odsev in se zavedali, da sedaj vemo več. Vemo več in smo zato tudi boljši ljudje. Imamo več informacij in konteksta okoli naše biti in zato smo bolje orientirani. Zato tu ne gre za mit kot tak, temveč za izrabo mita. S čimer v osnovi nimam težav. Leposlovje, tudi bestsellerji to počno. In če koga Ime rože navduši za brskanje po Aristotelu, toliko bolje. Tako čutim tudi pri Angelologiji - če takšna dela privabijo ljudi k branju Miltonovega Izgubljenega raja ali pa k Areopagitove Nebeške hierarhije, potem sem s takšnimi deli več kot zadovoljen. Glavno je, da na tak ali drugačen način peljejo k nadaljevanju dialektike. Da nadaljujejo pogovor.Tako ali tako menim, da so pisana dela, tudi in predvsem leposlovja, namenjena k odstirajoči moči upodobitvene sile, ki je ni moč najti v analitičnih metodah ogrinjanja sveta. In zato so nekaj posebnega. Ne glede na to, ali gre za ka-ching ideologijo ali ne. Preprosto, gre za ustvarjanje konteksta. In nedavno nazaj sem (pa seveda pozabil kje) zasledil misel, da so ravno fikcija, romani, novele, bestsellerji, pravljice in drugo tisto, kjer je potrebno vso resnico branja meriti z nekoliko drugačnimi vatli, kot resnico učenja iz učbenikov ali prebiranja takšnih in drugačnih poročil, strokovnih literatur in službenega domačega branja. Preprosto zato, ker takšni literaturi ljudje hitreje, lažje in bolj verjamemo. Tem zgodbam pustimo več bližine in ne jemljemo jih z distanco. Povsem drugače se obnašamo. In to je nekaj, kar me nadvse navdušuje.

Ne gre ravno za triler, v katerem bi mrgolelo umorov in tudi Orfej s svojo liro ni tako ljudsko znan (se motim?) kot ljudje poznajo Da Vincija, iz katerega je Brown napravil svojo ka-ching delo. A ima nekaj svetlih momentov. Prav na sredi knjige, ko se dogajalni čas prestavi za nekaj desetletij v preteklost in se odvija v Parizu tik pred vznikom in kasneje tudi v vihri druge svetovne vojne, je po mojem najbolj izdelan del knjige. Poteka super, kadri niso prenagljeni in ni potrebe po kaki kretenski nebulozi, kot jih je polno proti koncu knjige. A sodbo prepuščam vsem, ki se je boste lotili. Angelologija pritegne, meni je prišla prav za odmor med (večno zaobljubo, da bom poletja posvetil predvsem pogrošnemu in brezveznemu svetu krimičev) enim in drugim reševanjem umorov. Čakajo me že novi podvigi inšpektorja Konrada Sejerja, nekje mi še tiči Sneguročka, ki jo moram prebrati ponovno, zraven pa me zelo mika, da se končno lotim tudi Pesmi ledu in ognja.

O Angelologiji lahko berete tudi na spletnih mestih Bukle, Jokra, Bralnice, Jutarnjega lista, New York Timesa,  ima pa tudi svoje geslo na Wikipediji.

09. junij 2012

Nesbøv Leopard

The LeopardThe Leopard  (Jo Nesbø)


My rating: 5 of 5 stars


Nesbo je po vseh svojih napisanih romanih zopet dokazal, da obvlada svoj posel. Leopard je verjetno njegov najbolj temačen in brutalen roman, vendar slednje servira v ravno prav odmerjenih obrokih, da človeka ne mine. Vedno bom občudoval ljudi, ki zmorejo takšno upodobitveno moč, da iz ničesa oz. zgolj iz tega, kar jim dogaja v glavi, spišejo tako zapleteno zgodbo, ne pozabijo na občasno motečo pretirano psihološko profiliranje svojih junakov in uspejo do konca držati napetost.

Tule je šlo še za nekoliko drugačen presežek: kljub temu, da se nahajaš v tistem delu zgodbe, kjer ti je že vse jasno (Agatha Christie je ta moment hranila prav za konec), pravzaprav nastopi del zgodbe, ki je najbolj srhljiv od vsega do sedaj. Nesbo me je kljub temu, da sem ga že precej prebral, vendarle uspel presenetiti na kar nekaj koncih.

In glede na uspeh, ki ga je doživel s Snowmanom in zategadelj pritisk, ki ga je verjetno doživljal, ko je zadevo pisal, je naredil top krimič. Priporočam vsem. Na trenutke spominja na scenarij za franšizo Žage. Ampak samo na trenutke. Predvsem zaradi tega umotvora, ki ga je poimenoval Leopoldovo jabolko. Če boste prebrali knjigo, boste vedeli, o čem pišem.

(vir slike: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Leopoldsapple.jpg)


Aja, za zraven pa priporočam posluh albuma Deftones: White pony. Meni je sedlo.



View all my reviews
Enhanced by Zemanta

06. junij 2012

Knjižničarstvo kot odgovornost in drugi pogledi na sodobno vlogo knjižnic

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Pred menoj leži precej obširen zbornik z naslovom Knjižnice in družba: vloga, odgovornost in prihodnost knjižnic v dobi sprememb (Libraries and society: sole, responsibility and future in an age of change, ed. by David Baler and Wendy Evans, Oxford, Cambridge, New Delhi: Chandos Publishing, 2011). Gre za enega bolj sodobnih poizkusov, ki želi kompedijsko, na enem mestu združiti razmišljanja in izsledke raziskav o nekaterih največjih problemih ter izzivih knjižnic sedanjosti. Knjiga je vsekakor v celoti, v nekaterih delih bolj, v drugih manj, dovolj provokativna in zanimiva, da je ne bi smeli zgrešiti. Zato nekaj stavkov.

(vir slike: amazon.co.uk) 

Ellen R. Tise že v predgovoru razvija trditev, da je prav knjižnica v sodobni družbi tista institucija, ki je najbolj reprezentativen del te rastoče in razvijajoče se družbe. In s tem se lahko strinjam. Še bolj zanimiva in nemara (pre)drzna je izjava, da so bile knjižnice vedno družbene ustanove, ki promovirajo demokracijo, rast in razvoj. S tem se mogoče strinjam nekoliko manj. A ne glede na to, teh prvih nekaj paragrafov se zdi kot mikrokozmos celotnega dela – razgibanega in intelektualno drznega analiziranja in reševanja problemov sodobnih knjižnic. Družbeno je sprejeto, da je knjižnica koncept, ki potrebuje redefinicijo v virtualnem okolju. In Ellen iz gornjih premis in iz tega potegne zanimiv sklep, da gre v tem okolju v resnici za vprašanje družbeno odgovorne knjižnice. Gre za nujnost, s katero morajo sodobni knjižničarji zagristi v jabolko sodobne tehnološke paradigme in zaradi svoje družbene odgovornosti do rasti in razvoja družbe pri tem enostavno nimajo več izbire. Uporaba, življenje in aktivnost v realnosti spletnih prisotnosti je sodobni imperativ knjižnic. Še več, bolj kot kdajkoli so knjižničarji podvrženi temu, da razmišljajo o svoji sedanji vlogi in vlogi, ki jo bodo nosili v prihodnosti. Knjižničarji morajo, bolj kot kdajkoli doslej, biti predmet avtorefleksije. V luči sprememb, ki so se zgodile in tistih, ki se še bodo, morajo knjižnice premagati napor in misliti same sebe.

Prispevki opozarjajo ne le na generacijski prepad, kjer mlajši uporabniki nikakor ne prepoznajo knjižnic na način, kot jih starejši, temveč tudi na rastočo realnost opozicije med informacijsko bogatimi in informacijsko revnimi. Tu ne gre za sinonim opozicije med razvitim svetom in svetom v razvoju – tudi v prvem se pojavljajo skupnosti znotraj skupnosti. O tem zanimivo govori prispevek Johna Featherja o brezplačnem in enakem dostopu do informacij: reči, da dostop do informacij še nikdar ni bil enostavneiši, je kliše – in kot vsak kliše, je tudi ta le na pol resničen. Če ste v zgodbi, kjer nastopate kot relativno dobro izobražen in relativno kvalitetno živite na področju, ki ima efektivno zagotovljeno električno in telekomunikacijsko infrastrukturo, imate tudi relativno poceni dostop do informacij. Za druge v drugih zgodbah zadeva ni več tako enostavna. Kje in kako lahko knjižnice pri tem pristavijo svoj lonček, pa je dobro opisala tudi Jenny Craven v poglavju Povečevanje dostopa do informacij (Widening access to information). Tako navaja knjižnico iz Leedsa, ki je veliko prispevala k pomoči družinam z avtističnimi otroki v svoji knjižnici; podobno je bila nadgrajena tudi knjižnica iz Karlovy Vary. Omenja tudi tehnološko rešitev v podcastih Londonskega muzeja in mnogih drugih, ki so se efektivno lotili tudi zasnove spletnih mest za povečanje obsega dostopnosti informacij.

Zbornik nagovarja raziskave vloge, odgovornosti in prihodnosti knjižnic. Prispevki se dotikajo tako ZDA, Kanade, Danske, Nizozemske kot tudi drugih. Kot glavne izzive sodobnih knjižnic so avtorji zbornika prepoznali: enakost v dostopu do informacij; knjižnice v odnosu do izobraževanja in procesu akademske komunikacije; knjižnica kot fizični prostor; uporabnik jutrišnjega dne; prihodnost knjižničarstva kot poklica; sodelovanje knjižnic ter razvoj knjižnic v nadaljnjih 10, 20 in 30 letih. V tem oziru je delo bogat prispevek h konstruktivnim pogovorom o prihodnosti naše stroke in knjižničarstva, ki ga bodo gojili naši zanamci.

Mogoče je za osnovni vtis celo dovolj branje le prvega prispevka: Knjižnice, družba in družbena odgovornost (Libraries, society and social responsibility). Ker vključuje – po besedah avtorjev, ki sta hkrati tudi urednika zbornika – vse ključne nagovore, koncepte in ideje, ki spadajo v jedro te problematike. Prvi takšen nagovor je koncept knjižnice kot fizičnega prostora. Zanimivo se namreč zdi, da, navkljub podobi knjižnice, ki se je v času enormnega razvoja IKT močno spremenila, obstaja potreba po prostoru, ki ga knjižnica nudi in ta potreba se zdi popolnoma enaka kot prej. Ne glede na to, kako ta prostor vidijo uporabniki. Včasih knjižnice svoj prostor vidijo le kot prostor za študij in raziskovanje, uporabniki pa za druženje. Knjižnica prevzema vlogo nevtralnega prostora, ki ni ne delovni prostor ne dom. Tako npr. v 10. poglavju Les Watson govori o izgradnji prostorov kot nečesa, kar bi moralo potekati v smislu obnove in izboljšanja naših knjižnic, ki želijo izpolnjevati vlogo [predvsem nagovarja visokošolske] knjižnice. Tako so opravili raziskavo na Univerzi v Loughboroughu, kjer so odprli velik odprt prostor za učenje v knjižnici. Imenujejo ga »Odprto« (Open) in izkazal se je za izjemno popularnega med dodiplomskimi študenti, ki simultano opravljajo učenje in druženje. V tem smislu je potrebno to vzeti za primer izredno uspešne prakse, v kateri gre za iskanje ravnovesja med takšnim prostorom in prostorom t.i. tihih čitalnic, ki so vsekakor še vedno del nuje. Poleg tega je potrebno razumeti, da dolgoročnega recepta za dojetje bistva oblikovanja fizičnega prostora knjižnice v prihodnosti enostavno ni. V Avstraliji so knjižnice najbolj oblegane stavbe – s tem, da so tam knjižnice postale prostori srečevanja in druženja. Bistveno je, da se prepozna glavna vloga knjižnic v izgradnji družbenega kapitala. In v tem oziru bodo potrebne spremembe v oblikovanju prostorov, jasno. Iz vsega tega seveda avtorji sklenejo mnogo zanimivega, česar nam seveda ni potrebno kupiti za suho zlato. Vzeti si je potrebno čas za razmislek in o tem napraviti širši diskurz. Eden takšnih je v izjavi, da je eksistenca knjižnic v prihodnosti najbolj odvisna od njihovega pozitivnega vpliva in obsega, s katerim bodo pripomogle k izgradnji družbenega, kulturnega in ekonomskega kapitala. Nekateri v zborniku zaključujejo, da so bistvenega pomena tudi zadovoljene potrebe uporabnikov, s poudarkom na postopku zadovoljevanja slednjih. Avtorji so tu nedvoumni: bistvenega pomena se zdi prav raba novih tehnologij.

V prispevkih pa nikakor ne najdemo zgolj teoretičnih razmišljanj, temveč tudi zelo konkretne številke (npr. prispevek Claire Creaser o knjižnicah v Združenem kraljestvu) in druge najsodobnejše raziskave uporabniških izkušenj iz knjižnic in različnih okolij širom sveta. Vse to vam bo prikazalo prihodnost knjižničarjev kot prihodnost polno neprestano razvijajočih se težav in odgovorov nanje. Prepričan sem, da vas bodo prispevki v tem zborniku oborožili z dovolj širine, da bosta iskanje kompromisov in borba za prihodnost knjižnic nekoliko lažja.

Kritično, analitično, diskurzivno in nujno potrebno delo. Zato ga priporočam v branje.

02. maj 2012

Nesbø

Običajno sem ljubezen do kriminalk skrbno negoval le v poletnem času. Preprosto zaradi neumnega prepričanja, da je takšno plažo potrebno brati le na plaži. Neumnost. Sčasoma, ko postaneš nekoliko starejši in odkriješ, da je čisto premalo časa za vse zanimive zadeve, ki priletijo k tebi, ti postane vseeno. In preprosto uživaš. Kriminalke spadajo v preprost užitek. Takšen, ki ga lahko konzumiram brez slabe vesti, da bom zaradi tega postal slabši človek, hkrati pa se zavedajoč, da bom tako zgodbo kot tudi vse ostalo relativno hitro pozabil. Ah, tako pač je. Vsekakor pa si Nesbø zasluži nekaj besed, ker mi je že nekajkrat polepšal večere in zgodnja jutra pred službo.

(vir slike: Wikimedia Commons, avtor: Hannibal)

Gre za izjemnega pisca suspenza, po štirih njegovih knjigah sem to vsekakor pripravljen zagovarjati. Redkokdaj mu peša ritem napetosti, ne trudi se vsega speljati v pojasnjevanje kake teorije zarote in zato ne zapade v težave vsakega, ki želi v eni knjigi rešiti probleme človeštva. Gre preprosto za izjemno napete krimiče, ki pa imajo tako dobro prepletene zgodbe, da se včasih vendar težko načudim domišljiji, ki je potrebna za spletanje. Upodobitvena moč slik, ki jih imaš v glavi, ni dovolj za dobro zgodbo. To sem tudi sam spoznal že, mislim da v četrtem razredu osnovne šole, ko tisto, kar sem želel napisati za prosti spis, ni bilo enako tistemu, kar dejansko sem napisal. A to, da potrebuješ talent pisanja, še vedno ni dovolj. Že pred leti je Stephen King povedal marsikaj koristnega v svoji On Writing, med drugim skoraj najbolj bode v oči spoznanje, da pisanje uspešnega bestsellerskega romanopisca (najbrže ne glede na žanr) nima nič opraviti z romantično podobo iskanja navdiha z beležko v roki na sprehodu. Bolj kot to, gre za trdo delo. To je tisto tretje, kar Nesbø definitivno ima. V vseh delih, ki sem jih do sedaj prebral. 


Pa o samih zgodbah ne bom besedičil, saj veste, itak so krimiči začasni užitki, ki jih ne smemo preveč propagirati... ne, v resnici je bolje, da pri teh stvareh ne veste ničesar. Sicer ima svojo spletno mesto, na katerem je kar nekaj finih informacij o njem, njegovih knjigah in ostalem; najdete pa tudi njegov kanal na Youtube.V slovenski jezik se počasi prevajajo, a dostopni so, zato le hlast po njegovih zgodbah. Ker so zares izjemne. Sam sem do Nesba prišel relativno po naključju, čeprav sem že po po prebranih kriminalkah Yrse Sigurðardóttir, Arnaldurja Indridasona in Stiega Larssona sklenil, da nekaj časa v tem žanru ostajam na severu Evrope. Skandinavci očitno ta posel opravljajo mojemu okusu primerno (za vse, ki jih zanima ta smer, dodajam link na Scandinavian Crime Fiction). V zvezi s slednjim od naštetih naj zapišem, da me mogoče celo motijo oznake, da je Nesbø naslednik Larssona. To je neumnost, kajti Larsson je berljiv, celo izjemno berljiv. Poleg tega je uspel v Lisbeth Salander razviti mogočno antijunakinjo brez primere, a to, kar je izdano pod slavno trilogijo Millenium, sam ne štejem med boljše primere kriminalk. Prvi del ja, ostala dva nikakor. Polega tega lahko ponovim odgovor, ki sem ga enkrat zapisal Opici na Goodreads, glede primerjave Nesba in Larssona: Nesbø, vsaj do sedaj tako kaže, je bolj ljubitelj klasične kriminalke in se ne trudi (besides the obvious ''evil is bad'') s kakimi politično-socialnimi zarotami; Nesbø je lažje berljiv, ker bralca ne sili k temu, da izbira, kdo je glavni junak, Larsson koleba med Lisbeth in Mikaelom; zanimivo je tudi, da te Larsson nekako prepriča, da se proti zlu ne da boriti čisto pošteno, medtem ko je Harry Hole dokaj klasičen intelektualni detektiv (ups, inšpektor) z dokaj klasičnimi klišeji (glej Mel Gibson v Lethal Weapon); zdi se mi tudi skoraj bolj močan v jeziku, Nesbo namreč. Vsaj v Snowmanu je bilo kar nekaj pasusov, ki sem si jih z veseljem podčrtal (ne vem ravno, če je to prava primerjava ali argument, ker sem bral nekaj v slovenščini, nekaj v angleščini, nič pa v originalu); predvsem me je pa pri npr. Snowmanu prijetno presenetil aranžma poglavij, kjer ob pravem trenutku posreduje pravi segment zgodbe, da ti ne zmanjka sape in te zaklene do konca (Larssonu je to včasih malo pešalo). Pa ne razumite me napak, o Larssonu sicer rad govorim dobro.

V kolikor se odločite brati Nesba, mogoče velja slediti kronološkemu nastanku njegovih zgodb. Saj ne, da se ne bi dalo brati tudi drugače, pa vendarle obstajajo nekateri detajli, ki bodo lažje razumljivi, če poznate predzgodbe. Sam sem sicer storil drugače in pričel s Snowmanom, ki je, mislim da že sedma knjiga o Harryju Holeu. In kasneje šel na začetek. Kakorkoli že, če ste med ljubitelji tega žanra, mu dajte priložnost. In če poznate koga, ki je ljubitelj tega žanra, ga pocukajte za rokav in za trenutek odigrajte prijazno vlogo prijatelja, ki priporoča čtivo. Ker se približuje poletje, bo teh vprašanj seveda vedno več.

Seveda bom tudi sam vesel kakega priporočila. Vedno se bo našel čas za dobro čtivo.

Enhanced by Zemanta

24. marec 2012

Nekaj literarnih pogledov na knjižnice

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Knjižnice, kot sem na tem mestu že nekajkrat omenil, niso zaprti konceptualni prostori, o katerih se ne bi pisalo. V strokovnem smislu obstaja dovolj organizacij in akademskih pogovorov, ki bibliotekarski stroki nudijo dober teoretični okvir za motrenje svoje dejavnosti. Slednji tako nudi priložnosti za strokovni razvoj, optimizacijo delovanja, izboljševanje orodij za delo in ohranjanje učinkovitega stika z uporabniki. Po drugi strani so bile knjižnice in ljudje, ki so in delajo v njih, večkrat tudi navdih ponujajoči fenomeni, ki so s svojim poslanstvom, zakladi in skrivnostmi vabile različne žanre umetnosti, da o njih pripovedujejo najrazličnejše zgodbe. In zato se bomo danes na kratko ustavili ob teh slednjih.

V slovenskem jeziku smo v zadnjem obdobju na police dobili tri izredno zanimive monografije, ki na svojevrsten način prispevajo tako h kulturni zavesti literarne produkcije v slovenskem jeziku (ne glede na to, ali gre za prevod ali izvirno delo) kot tudi k temu, kako smo knjižničarji in kako naše knjižnice dojete s strani obiskovalcev, gostov, uporabnikov in strank.

Prvo takšno delo, ki nam je dospelo v naročje, je lanskoletni prevod Knjižničar – Monodrama, avtorja Rainerja Strzolke ( Rainer Strzolka, Knjižničar – Monodrama: Informacijski specialist ali knjižni molj? Manager ali revni poet?, Berlin, Ljubljana: Simon Verlag für Bibliothekswissen, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2009, prevod Ivan Kanič). V slovenščino nam je delo prevedel Ivan Kanič. Gre za kratko, a izredno pronicljivo delo, ki nam na prvo žogo prinaša nekaj zelo humornih krokijev o vsakdanjih peripetijah. Te bodo s ciničnim nasmeškom opremile vsakega knjižničarja, ki ima kaj opraviti z ljudmi in njihovimi željami, s katerimi se odpravijo v knjižnico. Knjižničar – Monodrama prinaša tragikomične situacije, zbrane v petih dejanjih. Njihova skupna lastnost je referenčni pogovor. Neuspešen seveda. Tako lahko prebiramo dialoge med uporabniki, ki ne znajo uporabljati knjižničnih katalogov (čeprav to ne zmanjša njihove samozavesti), se ne razumejo najbolje s sistemom postavitve gradiva na podlagi signature, ne vedo najbolje, kaj bi sploh radi vedeli ali pa vedo, kaj bi radi in knjižničarje dojemajo kot osebne postreščke, nazadnje pa tudi tiste, ki na splošno pogovor s knjižničarjem dojemajo kot mentalne steroide za napihovanje svojega poznavalskega ega. 

In medtem, ko je večina teh situacij knjižničarjem v splošnem dobro poznana ter jim predstavlja le še občasen nasmeha vreden spomin, je drugo branje dela nekaj povsem drugega. Po streznitvi namreč bralec postane pozoren tudi na drugo plat medalje, ki pa ni prijetna za knjižničarje. Opazi namreč, da knjižničarji na svojem delovnem mestu vse prevečkrat za samoumevno jemljemo tisto, kar večina drugih ne (npr. poznavanje pravil iskanja po knjižničnem katalogu). Ali pa, da večkrat propademo na tem, da uporabnikom enostavno ne znamo ali nočemo na pravi način razložiti sistema delovanja knjižnice. Spet dostikrat je problem v tem, da sicer znamo zadostiti informacijskim potrebam naših strank, pa vendarle tega ne znamo izpeljati na učinkovit način, ki ne bi povzročal dodatne zmede. Ali pa smo v končni fazi le premalo prilagodljivi trenutku in razmeram, ki od nas terjajo za odtenek večjo fleksibilnost.

In mislim, da je avtor vsaj v enem od svojih momentov želel povedati ravno to. Namreč, da za vse neprijetne in tragikomične situacije v knjižnici vendarle niso krivi le uporabniki . Zelo pogosto namreč svoj lonček k temu pristavijo tudi knjižničarji sami. Zato se lahko Strzolko v tem kontekstu beremo na več načinov. Če se odločimo za površno branje , si bomo pridelali nekaj nasmeškov. Malce bolj poglobljeno branje nas postavlja pred ogledalo. In tisto tretje, sintetično branje , nam prinese dragocene učbeniške nasvete v izogib raznoraznim neprijetnostim. Kakorkoli se odločite, delo je dovolj kratkočasno in obenem dovolj večplastno, da vam ga lahko priporočim v čtivo.

Nadalje se lahko na kratko zaustavimo še pri literarni publikaciji, ki jo izdaja ZBDS, Sekcija za splošne knjižnice. Gre za serijo z naslovom Zgodbe iz knjižnice in do sedaj izdani dve deli – Knjižnica kot moj tretji prostor (Zgodbe iz knjižnice: Knjižnica kot moj tretji prostor, ur. Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Bojan Režonja, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2008) in Kako diši moja knjižnica (Zgodbe iz knjižnice: Kako diši moja knjižnica, ur.Boris Jukić, Nadja Mislej-Božič, Maja Razboršek, Ljubljana: Sekcija za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, 2009) – nastopata kot krona natečaja, na katerem so splošne knjižnice povabile vse uporabnike k ustvarjalnosti in deljenju izkušenj, doživetij in razmišljanj o knjižnicah. V teh dveh knjižicah je namreč v branje ponujena kompilacija izbranih zgodb, ki so dospele na omenjena razpisa. In v branju teh pripovedi, ki niso žanrsko ali kako drugače vsebinsko omejene, lahko resnično uživamo. Zgodbe so napisane na berljiv način in ne trpijo za sindromom želje po prodaji; zgodbe nam predstavijo videnje knjižnic na način, ki ga knjižničarji preprosto ne moremo opaziti; te zgodbe na laž postavljajo vse slabo osnovane trditve o nepotrebnih knjižničarjih ali kulturi; zgodbe, ki skupaj sestavljajo pravo pravcato postmoderno izkušnjo, torej izkušnjo brez temelja in izkušnjo, v kateri svoj delček prispeva vsak avtor posebej in vsak bralec posebej. Prva izdaja Zgodb iz knjižnice je podnaslovljena z »Knjižnica kot moj tretji prostor«, torej knjižnica kot prostor, postavljen ob bok vsem tistim prostorom, kjer ljudje v resnici živijo (se družijo, tvorijo skupnost…). Tako lahko v triintridesetih zgodbah najdemo najrazličnejša dojemanja knjižnic z najrazličnejšimi besedami. Nekaj kratkih o avtorjih teh zgodb pa najdete na koncu knjižice. Nalašč se ne bom spustil v kako analizo del, ker tu ni potrebna. Zgodbe so privlačne, zanimive, raznolike in barvite . Zato menim, da bo branje tudi takšno. Dodajte na svoj seznam.

In natanko isto priporočam tudi za drugi literarni zvezek Zgodb iz knjižnice. Objavljenih je osemindvajset prispevkov, ki se ukvarjajo s temo Kako diši moja knjižnica. Tudi to zbirko zgodb lahko opišem na podoben način kot sem to storil za prejšnjo. Nemara gre tukaj še za odtenek bolj privlačne zgodbe, a mislim, da je pri tem na delu tudi osebni okus bralca. V resnici bo najbolje, da v roke vzamete obe deli in presodite sami. Zanimiv, celo provokativen pridih pa ima predvsem ta, drugi zvezek. Eden prvih in še danes večkrat slišan argument vseh nasprotnikov elektronskih bralnikov in elektronskih knjig je namreč prav ta, da pri branju s teh napravic izostane en zelo pomemben del rokovanja s klasično knjigo – vonj. In tudi tu vas prepuščam k razmisleku o tem, ali ta argument drži vodo ali ne. Pri odločitvi pa vam bodo v pomoč tudi zgodbe, ki na različne načine osmišljajo vonj v knjižnici.

Literarna dela, ki se nanašajo na knjižnice, pa imajo še eno prijetno lastnost, ki jih loči od vseh strokovnih del. Povečini imajo univerzalen karakter in jih lahko berejo vsi knjižničarji (in seveda tudi ostali). Vse prevode in izvirna avtorska dela, ki se literarno in z ustvarjalno močjo človekovega duha ukvarjajo s knjižnicami, zato lahko spoštujemo, cenimo in priporočamo drugim. Še posebno to velja za tiste bisere, ki so v slovenskem jeziku .

16. marec 2012

Eco in Vrtinec seznamov: knjiga o seznamih, ki postane seznam.

O Umbertu Ecu bi lahko razpredali na tisoč in en način, pa bi bilo še vedno dovolj materiala, ki bi bil neizrečen. V resnici sem bil vedno fasciniran nad takšnimi sodobnimi sprehajajočimi se enciklopedijami, iz katerih je kar buhtelo vse tisto, kar imajo za deliti z nami. Umberto Eco je zaslužen za to, da obstaja knjiga, ki sem jo prebral vsaj desetkrat in jo verjetno vsaj še nekajkrat ponovno preberem. Prav tako je zaslužen, da sem tu, kjer sem in da opravljam delo, ki ga opravljam. In da ga opravljam z nadvse spoštovalno distanco do veličine poslanstva, ki ga prinaša morala tega dela samega. Bistveno je, da je imel Eco v mojem življenju, odkar znam brati, izjemno spoštovano pozicijo. In jo še vedno ima.

(vir slike: pogledi.si)

Dasiravno o njegovem delu Vrtinec seznamov nimam prida hvale, s katero bi pospremil njega vračilo na knjižnično polico. Zakaj ne? Mogoče je problem v meni: pričakovanja so vedno pomembna stvar, brez predsodkov, s kateri se spopadeš z vsako situacijo v življenju, pač ne gre. Odvisno je le, kaka je vsebina teh predsodkov. Gre za nujno personalizacijo izkušnje in to je tisto, kar v resnici naredi tvojo izkušnjo res tvojo. Zato sem bil verjetno preoster v svojih pričakovanjih pred branjem Vrtinca seznamov. Ni me potegnil toliko kot bi pričakoval.Zato bom stavil, da ni problem drugje kot tu. Gre za delo, ki obravnava spiske in sezname, takšne in drugačne, vendar pa ni zastavljeno teorijsko v smislu, da mi bo ponudilo moralno, ontološko ali estetsko nujo tega, zakaj nas praktično že skozi celotno (predvsem umetniško) zgodovino ti seznami in spiski spremljajo. Tega ne ponuja. Ali pa sem spregledal.

Nasprotno s tem pa je delo, knjiga, po svoji obliki v resnici fenomenalna. Ponuja namreč izjemno bogat pregled literarne in likovne umetnosti in tudi mimobežnih malenkosti, ki se lahko nanašajo na sezname ali naštevanje ali ponavljanje ali ...Točno to. Delo je samo na sebi v resnici tisto, o čemer piše. Vrtinec seznamov, ki je seznam sam. Najprej in najpomembneje je, da gre za seznam. Dela, ki so seznami, naštevanja in dela, ki se na upodobitveni ali ubesedljivi način ukvarjajo s pojasnjevanjem nekih fenomenov na način, ki se predvsem zateka v mnoštvo. Vrtinec seznamov ponuja izjemno izbran in dober cvetober literarnih odlomkov in knjižnih barvnih reprodukcij umetniških del, ki se na sezname nanašajo. Običajno v delih takšne reference končajo v sprotni ali končni opombi, če imajo srečo, dobijo celo kak opis, v zares ''upravičenih'' momentih si zaslužijo tudi citat v tekstu. Vrtinec seznamov pa ta dela obravnava v obratni logiki -  povsem enakovredno Ecovemu tekstu; mogoče bi lahko celo zatrdil, da so njegovi teksti, ki tvorijo vsebino vsakega poglavja in s tem predhajajo tem literarnim tekstom ali obkrožajo likovne reprodukcije, v resnici sprotne opombe k tem delom. Nemara je ravno ta učinek želel doseči. Poklon delu literarno-umetniške zgodovine. Zato lahko Vrtinec seznamov priporočim vsem, ki imajo radi literarno in umetnostno zgodovino, ker bodo verjetno močno uživali.

Sam, kot rečeno, nad pretiranim kopičenjem teh tekstov in naštevanj, česar je tudi v Ecovem besedilu dovolj, nisem bil kaj prida navdušen. če je eden od namenov seznamov, prikazati veličino in nezmožnost našega uma pri dojetju opisovanega fenomena, potem je ravno ta knjiga in način kako je napisana (niti ne toliko vsebina) pri meni rezultirala v predaji in bolj ko se je knjiga bližala koncu, vse bolj sem se zalotil, da mi oči avtomatično preskakujejo naštevajoče vrstice. Ker običajno tega ne počnejo, sklepam, da je nekaj narobe. A vztrajam, problem je bil v mojem pričakovanju. Verjetno bo marsikdo znal v njej najti veliko več užitkov. Veselo na delo, seznami čakajo.

O delu Vrtinec seznamov tudi:

12. marec 2012

Priročnik za izobraževanje knjižničarjev

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Knjigo bi najlažje opisali kot priročnik za »naredi-tečaj« izobraževanje. Zbirka založnika Chandos, ki se ukvarja s strokovnimi bibliotekarskimi vprašanji in aktualno problematiko redkokdaj razočara. Gre za, vsaj po mojem mnenju, eno najboljših strokovnih zbirk sodobnega časa in v resnici sem nadvse vesel, da dela iz te zbirke relativno pogosto najdejo svoj prostor v mojih rokah. Vedno se potrudijo z izdajo, ki je sposobna uvida v katero izmed perečih problematik sodobnega dela v knjižnici. In le nekoliko bolj poglobljeno branje ponudi tudi marsikatere presežke, zaradi česar v resnici nimam slabih besed o diskurzu, ki je na voljo.

Opravila, vezana na uporabnike, so upravičeno skoraj vedno na prvem mestu najpomembnejših nalog vsake knjižnice. Zanimiv se zdi razmislek, kako težko nalogo si da vsak, ki želi na enem mestu predstaviti najpomembnejše naloge v odnosu knjižničarjev do svojih uporabnikov, kaj vse to obsega in kakšna umetnost je pravzaprav vsaka informacijska transakcija, ki se zgodi v prostorih knjižnice. Delo Pat Gannon-Leary in Michaela D. McCarthyja pa gre v resnici še korak dlje. Priznava, da gre v vsem tem za izredno pomembne naloge in hkrati se zaveda, da je potrebno močan poudarek ponuditi izobraževanju osebja v knjižnici. Natanko to izobraževanje – izobraževanje za delo z uporabnike v najširšem smislu – je smisel njunega dela, katerega naslov bi lahko prevedli kot Skrb za stranke: priročnik za usposabljanje osebja v knjižnici (Pat Gannon-Leary and Michael D. McCarthy: Customer care: a training manual for library staff, Oxford, Cambridge, New Delhi: Chandos Publishing, 2010).

Koncept knjige je sila enostaven. Lahko jo dojemamo kot referenčno orodje za delo s strankami, ker nam ponudi čisto teorijske koncepte in definicije vedenjskih simptomov naših uporabnikov in tudi nas na drugi strani informacijskega pulta (seveda z ustreznimi korelati pravilnih reakcij nanje) hkrati pa je zastavljen popolnoma preprosto, kot se naučimo iz naslova – zastavljen je kot priročnik za predavatelje, ki že ali pa še bodo opravljali izobraževanja svojih kolegov za učinkovito delo z uporabniki. In v tem drugem oziru je knjiga zares praktična. (Bodočemu) predavatelju ponudi čisto vse: od navodil za pripravo na tečaj, tega, katera pisarniška gradiva potrebuje, do vsebin posameznih problemov in do ure natančne razdelitve poteka izobraževanja (poglavja so razdeljena na posamezne sklope 2-dnevnega izobraževalnega usposabljanja). Natanko vse vsebine pa so seveda podprte s strogo teorijo, zato tudi lahko govorimo o neke vrste referenčni literaturi za delo z uporabniki v knjižnici.

Cilj knjige je torej pomoč knjižničarjem pri razvoju veščin komunikacije in vsega ostalega, kar pripomore k boljšemu delu z uporabniki. Zato je namenjen predvsem kadrovskim in izobraževalnim oddelkom, pa tudi vodjem služb za delo z uporabniki ter nenazadnje tudi vsem, ki bi si želeli izboljšati svoje delo s strankami (v širšem oziru).

Poglavja v knjigi se nanašajo na definiranje storitev za uporabnike, definiranje uporabnikov samih, komunikacijo z njimi, opredeljevanje vprašanj in aktivnega poslušanja, pritožbe, soočanje s težavnimi situacijami, načini, kako najti izboljšave, možnosti timskih usposabljanj (ang. teambuilding) ipd. Torej gre res za poizkus celovite slike vseh aspektov našega dela z uporabniki. Zanimivo je, kako v temelju opredeljevanja uporabnikov avtorja ločita kar 6 različnih tipov uporabnikov, od pozitivnega do negativnega, nikakor ne podležeta skušnjavi črnobelega slikanja situacij v sodobnem delu z ljudmi. Tako je tudi celotno poglavje posvečeno komunikacijskim spretnostim, v katerem spodbujata prepoznavanje komunikacijskih ovir in pomembnost neverbalne komunikacije. Prav slednja se izkaže, to avtorja tudi argumentirano podpreta, za izjemno pomembno, kajti raziskave kažejo, da dejansko dinamiko pogovora le v 7 % zapolnjuje to, kar izrekamo; veliko bolj, 38 %, štejejo paralingvistični elementi (ton, glasnost, način govora…), najbolj, kar 55 %, pa neverbalna komunikacija. Temu v brk postrežeta s čisto praktičnimi nasveti, tudi s pravili osebnega prostora. Kako blizu naj bomo našim uporabnikom, da ne bo preblizu ali predaleč? Avtorja uporabita formulo, v kateri se intimni prostor, torej prostor rezerviran le za nas in naše najbližje, širi manj kot 45 cm okoli nas; osebni prostor, rezerviran za prijatelje in neformalna druženja, določa razdaljo 45-120 cm do drugega; uporabniki v knjižnici pa padejo v naslednjo skupino – družbeni prostor, ki določa, da se moramo do strank postaviti v razdaljo nekje med 120 in 360 cm. Kakorkoli banalno se to sliši, vendar vsekakor drži, da je velikokrat pomembno že to, kako daleč od uporabnika se postavimo, ko govorimo z njim. Zato so takšni »kratki« nasveti več kot dobrodošli, da jih vsaj enkrat v življenju slišimo. Tako avtorja ponudita tudi seznam najpogostejših primerov neverbalne komunikacije, jih razložita in ponudita tudi najpogostejše jezične spodletelke - slednji so seveda v angleškem jeziku, a prevod in adaptacija v slovenskega z malo truda ne bi smela povzročati težav.


(vir slike: barnesandnoble.com)

Knjiga je nasploh polna vseh mogočih praktičnih primerov, vaj za izboljšanje komunikacije in dobrih praks iz različnih knjižnic. Seveda pa ne manjka niti relativno dobrih seznamov literature za nadaljnji študij teh tem, v kolikor bi koga pograbila teorijska nuja. In tako se dobrodošle informacije nadaljujejo iz poglavja v poglavje: v sedmem npr., nam želita avtorja povedati, da se moramo na nek način pritožb pravzaprav veseliti, saj so v resnici to najboljši vir za informacije o tem, katerih sprememb se moramo najprej lotiti. Ker pa pritožbe na splošno zelo pogoste spremljajo stresne situacije, tudi ta vidik ne ostane brez predlogov za lažje soočanje s pritožbami.

Prav gotovo ni knjižnice, ki bi imela optimalno urejene odnose s svojimi uporabniki. To si lahko priznamo vsi. Ker gre za dinamično okolje, ki ga spremljajo različne bolj ali manj vetrovne zunanje in notranje situacije. Poleg tega se uporabniki sami tudi vedno znova spreminjajo, tudi ti zaradi svojih različnih zunanjih in notranjih situacij. In knjižničarji. In gradivo. In tehnologija, ki vse to spremlja. Zelo malo je konstant. Vendar so slednje vsekakor v veliki meri dobro zajete v knjigi, ki sem jo imel to pot veselje brati. Zato jo z veseljem priporočam, nemara koga navduši tudi za priredbo v slovenskem jeziku. Polje odnosov z uporabniki je za večino knjižnic bistvenega pomena in hkrati večkrat podobno krmarjenju med Scilo in Karibdo, iskanju kompromisa med zahtevami uporabnikov in zahtevami knjižnice, gradiva in pravilnikov. Naj bodo torej prve čim večkrat uspešno razrešene, druge pa v čim večji meri prilagojene prvim.

06. marec 2012

Onkraj navade je le smrt: Jelloun - Domov

Pisatelj Talhar Ben Jelloun je izjemen avtor. Čeprav je moje poznavanje njegovih del zelo omejeno, v bistvu sem predhodno prebral le njegovo delo Ta slepeča odsotnost svetlobe (v Mladini so zapisali nekaj o tem delu). No, vsekakor lahko za slednje trdim, da je zagotovo eno najboljših del, ki sem jih uspel v življenju prečitati. Gre za neprekosljivo zmes poezije in proze, kjer so tesnobna občutja in boleče preizkušnje tako dobro ubesedene, da te preprosto posrkajo vase in ti ne dovolijo kaj prida predaha. Gre za ekstremno delo, ki meji na tisto, kar lahko sploh prebereš in prebaviš. Nekakšen korelat temu, kar mu je uspelo napisati, bi bil v filmskem svetu prav gotovo Biutiful. Pač nekaj, kar spustiš k sebi, ti je na koncu malodane žal, da si tako storil, vseeno pa veš, da ti je dalo ogromno. Umetnost vsekakor ni namenjena temu, da bi sproščala ali spravljala v dobro voljo. Gre za tragično bistvo umetnosti, za katerega se zdi, da v nekaterih delih vendarle rado prebiva. Vedno bolj poredko, a je tam. Preži na nedolžne še bolj redke, ki so pripravljeni spustiti se v boj.


 (vir slike: emka.si)


Domov je drugačno delo. Nekaj krajše in nikakor ne tako močno. Vprašanje je tudi, ali si je želelo biti takšno. Sam imam mogoče celo težave, ker ne vem ravno najbolje, kam bi delo umestil. Gre za roman? Novelo? Esej? Vsekakor je dogajanja tako malo, da v resnici tisti marketinški sinopsis, ki je na voljo na ovoju knjige, niti ni marketinški sinopsis, ki bi zgolj uvajal in vabil bodoče bralce. Pač pa je v resnici vse dogajanje, ki se zgodi v Domov. Zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki izve, da se bo upokojil in se vrnil domov. Mohamed pa s tem nič kaj preveč ni zadovoljen, saj tega ni zmožen prebaviti. Pozna svoje življenje, čeprav bi težko rekel, da uživa v njem. Navajen je vsakodnevne rutine in kar ga bo iz te iztirilo, to ga bo hkrati tudi uničilo. Sprememba je smrt. In to ne velja le za mikrokozmos njegove trenutne življenjske situacije, temveč tudi za kontekst družbe in časa, ki Mohameda obkrožata. Tako dobimo poleg preprostega razmišljanja o njem in njegovi usodi v upokojitvi, tudi ogromno premislekov o življenju kot takem, o islamu, o spreminjajočem se svetu, priseljencih in podobnem. A navkljub temu Domov ni zahtevno čtivo. Niti približno tako zahtevno kot Ta slepeča odsotnost svetlobe. Nemara bi moral, kot napotuje tudi spremno besedilo na ovoju knjige, prej prebrati njegovo "La plus haute des solitudes'', kjer je obravnaval položaj priseljenskih delavcev v Franciji. Pa nisem.

Domov sem se lotil zato, ker me je presenetila ta izdaja, ko mi je dobesedno padla v roke. Poznal sem le avtorja in eno njegovih del. Ne bom rekel, da sem razočaran, a vseeno kake večje katarze ni bilo. Knjiga je prebrana hitro, ne glede na to, da je dostikrat močno zamegljeno, kdaj je v ospredju Mohamedovo razmišljanje in kdaj dogodki, v katerih je on v kadru. V branje bi ga priporočil predvsem tistim, ki bi radi prebrali sodobno eksistencialistično romaneskno delo, v katerem ti postane jasno, kako neobčutljiva je človeška tesnoba na kulturne razlike. In tistim, ki bi radi literarni pokaz, kaj pomeni, da smo ljudje bitja navade. Onkraj navade pa je le smrt. Edina druga možnost. Zaradi vsega tega bosta tudi Jellounova Domov in Mohamed, ostala v kvalitetnem spominu.

Zanimivo morda le še to, da sem ob branju velikokrat dobil pred oči podobo nekega stranskega karakterja iz zelo znanega filma. Pravzaprav je šlo pri njem za zelo podoben motiv, le da prenešen v kontekst izpustitve iz zapora. A namesto sreče in zadovoljstva, je bila tudi pri njem, tako kot pri Mohamedu, na drugi strani obzidja le smrt. Govorim o Brooksu Hatlenu (igral ga je James Whitmore) in filmu The Shawshank Redemption. Saj se ga spomnite, ne?

(vir slike: celeb-str3am.blogspot.com)

22. februar 2012

Kje iskati gibalo zgodovinskih sprememb?

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

V rubriki Povabilo k branju se z veseljem lotevamo tudi beril, ki nas popeljejo nekoliko izven našega osnovnega interesnega polja. Gre namreč za izvrsten način, kako lahko možgane napasemo na sosednjem travniku, za katerega se večkrat izkaže, da v resnici sploh ni tako strogo ločen od našega. Prav tako pa imam vse pogosteje občutek, da se znanost opravil s knjigami in informacijami nasploh, vedno bolj povezuje z drugimi, navidezno ločenimi področji.


(vir slike: bookdepository.co.uk)

Zato to pot predlagam, da v roke vzamete knjigo profesorja ekonomije, Leonarda Dudleyja, z naslovom Informacijske revolucije v zgodovini Zahoda (Leonard Dudley: Information Revolutions in the History of the West, Cheltenham, UK, Northampton, MA, USA: Edward Elgar Publishing, 2008). Gre namreč za avtorja, ki se v prvi vrsti ukvarja z ekonomsko zgodovino. Tako imamo tudi pri tem delu prerez več kot tisoč let zgodovine s težiščem v evropski in ameriški kulturi, ki se ukvarja predvsem z vprašanji ekonomije, politike in širših družbenih odnosov in ima rdečo nit v inovacijah in revolucijah v informacijski znanosti in tehnologiji. Delo skuša skozi serijo interpretacij različnih dogodkov odgovoriti na vprašanje, kako so spremembe v informacijskem svetu vplivale na spremembe v družbi.

Glavna teza, ki jo avtor v delu zagovarja, je ta, da so večjim družbenim revolucijam v evropskem in ameriškem prostoru vedno predhajale inovacije na informacijskem področju. Avtor pravi, da so slednje tiste, ki spreminjajo ekonomije obsega in učinke omrežij ter v končni fazi povzročijo spremembe obstoječih medosebnih odnosov. In iz tega nastajajo nove družbe. V tej tezi je potrebno razjasniti vsaj dva pojma: prvi je ekonomija obsega ("Scale economies"), kjer gre za obseg, do katerega padejo stroški enote, ko se obseg produkcije poveča. Ali drugače: gre za prednosti pri stroških na račun poslovnega širjenja. Družba, ki doseže ekonomijo obsega, zniža povprečne stroške na produkt prek povečane produkcije, ker so fiksni stroški porazdeljeni med povečano število produktov; drugi izraz pa je učinek omrežja ("Network effect"), kjer gre za učinek, ki ga ima uporabnik produkta ali storitve na vrednost produkta ali storitve za druge uporabnike. Bistveno je, da več ljudi, ki uporabljajo storitev ali produkt, bolj se veča vrednost tega produkta ali storitve.

Naloga, ki si jo zadaja knjiga, je v tem, da pokaže, ali je v zadnjem tisočletju nova tehnologija spremenila ekonomije obsega v relaciji do učinkov omrežja in če, ali bi takšne družbene revolucije lahko povezali z inovacijami na področju informacij. Tako se po uvodnih besedah avtor poda na okoli 300 strani trajajočo eksplikacijo izbranih dogodkov iz evropske in ameriške zgodovine in zanje ponuja drugačno interpretacijo, kot smo je vajeni predvsem iz zgodovinskih učbenikov. V središču pa so vsakokrat informacije. V tem oziru se »spopade« (med drugim tudi) z vprašanji:  Zakaj se je zrušil imperij Karolingov? Kako so lahko Normani osvojili in obdržali Angleško kraljestvo? Zakaj je Luther z reformo krščanstva uspel, medtem ko isto ni uspelo Johnu Wycliffu in Janu Husu? Zakaj je Karel I. Stuart izgubil tako svoje kraljestvo kot tudi svojo glavo? Zakaj so ZDA leta 1898 Španiji napovedale vojno? Ali obstaja povezava med 11. 9. 1989 (odprte meje med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom) in 9. 11. 2001 (napad na WTC)?

Tako recimo literatura o propadu Karolingov običajno govori v prid invazij, ki so jih v zahodno Evropo izpeljali Muslimani, Vikingi in Madžari, vendar Dudley predlaga drugačno interpretacijo – v zadnjih dveh desetletjih vladavine Karla I. Velikega se je namreč pojavila standardizacija latinščine, ki so jo uporabljali na dvoru in v samostanih. Ta standardizacija je močno povečala pismenost in tako znižala stroške skriptorijev, hkrati pa povečala učinke omrežja, kar je pomenilo razmah gradiva. Tako avtor po seriji izpeljav pride do srednjeveške latinščine kot doslej preveč spregledanega dejavnika, ki je močno vplival na potek dogodkov v tistem času.

Besedilo je napisano branju prijazno in marsikatero poglavje vam bo prineslo nekaj novega. Ali vsaj za nekaj trenutkov da misliti zgodovino v drugačni perspektivi. Delo je, kot rečeno, v prvi vrsti namenjeno raziskovalcem zgodovine in razvoja politike, ekonomije in družbe v evropski in ameriški kulturi. A vse polno je tez, ki so dovolj zanimive in si zaslužijo premislek.

V podstati celotne knjige je precejšnje število znanstvenih člankov, ki jih je napisal avtor sam ali v sodelovanju z drugimi. V knjigi avtor ponudi tudi spletni naslov, kjer so članki dostopni, vendar nas tam pričaka le žalostni Désolé, la page demandée n'existe pas sur ce site..., torej bo potrebno članke poiskati nekje drugje. Bibliografija slednjih je v knjigi seveda na voljo, kot tudi obsežen seznam referenc, ki napotujejo na nadaljnje raziskave.

Na kratko torej knjigo predlagam kot izlet v zanimive raziskave o preteklosti in naši zgodovini, kjer velike spremembe krožijo okoli informacijskih inovacij in mejnikov; modeli, vzeti iz ekonomske znanosti, pa poleg vsega ponudijo še dodaten izziv, a obenem ne predstavljajo (pre)velike strokovne ovire.

19. februar 2012

Knjižnica ponoči

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Ko sem pred časom izvedel, da se v izdajo pripravlja nov prevod Alberta Manguela, sem v hipu pred seboj zagledal kalejdoskop izvrstno oblikovanih idej, zakladnico znanja in neskončne poti navdušenja, po katerih lahko pelje pisana beseda. Vesel sem bil kot majhen otrok. Dela tega avtorja so vnaprej dobljena bitka in nadvse me veseli, da smo v slovenski jezik dobili tudi, izvorno pred petimi leti izdano, Knjižnico ponoči (Alberto Manguel, Knjižnica ponoči, Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011).




(vir slike: emka.si)

Knjiga je – podobno recimo kot njegova Zgodovina branja – zares izvrstnem preplet marsičesa. Za Alberta se zdi, da se je preprosto usedel na sredo svojega knjižnega kabineta, zaprl oči, in se prepustil, da njegovo intimno razmerje s knjigami in knjižnicami, malodane freudovsko prosto asociira skozenj. In zato bi se lahko marsikomu zazdelo, da gre za avtorjevo prenapihnjeno dokazovanje svojega neskončnega poznavanja področja bibliotekarstva, knjig, literature in knjižničnih prostorov. Vendarle pa v brk lahko takšnim kritikom pihnemo le to, da nam je v tem primeru popolnoma vseeno.

Sodobna knjižnica se izreka na mnogo načinov. Prevečkrat se njen pomen pomete nekam tja v sprotno opombo pod črto, se ga izrablja tudi za neplemenite družbene agitacije, se prevečkrat reducira na medsebojno obrekovanje strokovnjakov, mimogrede pa še vsake toliko zaslišimo kako kratkovidno stavo o tem, kdaj bodo dokončno nepotrebne. Vendarle pa se knjižnica, tako sodobna kot tudi pretekla, izreka na ogromno izjemnih, unikatno zgodovinskih in navdihujočih načinov. Vse te, lahko zatrdimo vsaj večino teh, je v Knjižnici ponoči razvil Manguel. Mit, ureditev, prostor, moč, senca, oblika, naključje, delavnica, um, otok, preživetje, pozaba, domišljija, identiteta in dom. To so Manguelove kategorije, skozi katere govori pojem knjižnice. Opisuje pričevanja in dogodke v Drugi svetovni vojni, ki pripravljenemu nudi pomen kroženja knjig v človeško nedostojnih razmerah, razčlenjuje Leibnitzevo misel o tem, da knjižnici njeno vrednost določata zgolj njena vsebina in način, kako bralci to vsebino izkoriščajo, ne pa število njenih zakladov; navrže tudi opravljivo o Borgesovi navadi, da je v knjižnici praznoval skoraj vse rojstne dneve; opisuje odnos, ki ga je slavni Panizzi čutil do Britanske narodne knjižnice in nenazadnje pristavi svoj lonček tudi k sodobni, v vsej svoji izvrstni neumnosti iskrivi debati o tem, kaj je bolje, elektronska ali papirnata knjiga, iztek pa ponudi motrenju spleta v njegovi zrcalnosti z Bogom dvanajstega stoletja, torej kroga, ki ima središče povsod, oboda pa nikjer.

Knjižnico ponoči so izdali v Cankarjevi založbi, v zbirki Bralna znamenja. Bere se počasi. Včasih se zazdi, da lahko bralec zadiha le takrat ko si v svoji naracijski sili odpočije tudi avtor. A Manguel si tega počitka ne vzame. Zato je teh 250 strani lahko zelo napornih. Še posebno, če si želimo napraviti ta ali oni zaznamek z željo po nadaljnjih kontekstih kateri izmed njegovih zgodb. A vseeno se zdi knjiga mnogo, mnogo prekratka.

In komu jo priporočiti? Knjižničarjem, ki so pozabili, kaj pomeni delati v knjižnici; arhitektom knjižnic, ki iščejo pomenske odtenke knjižnične stavbe; tistim, ki iščejo smisel in pomen knjižnične zbirke; tistim, ki se pripravljajo na bibliotekarski izpit; tistim, ki so neskončno zaljubljeni v knjige in tistim, ki iščejo sodoben humanistični diskurz o informaciji. Da, vsem tem. V prvi vrsti pa vsem, ki zahajajo v knjižnico. Knjižnico ponoči je potrebno postaviti v prvo vrsto med novosti in jo čim večkrat priporočiti uporabnikom. Še veliko vode bo namreč preteklo, preden bo naslednji avtor sestavil tako polno in učinkovito apologijo knjižnicam.

10. februar 2012

David Benjamin ''Sedem''

Kar nekaj časa je že od tega, kar sem zadnjič doživel tisti občutek, ko požreš knjigo na eks. Tisti občutek, ki ga lahko doživiš le ob knjigah, ki te, jaz temu pravim, zaklenejo. Za tistih nekaj momentov, ur ali dni si njihov in tudi čas, ko nimaš časa zanje, te priklenejo nase, premišljuješ le o tem, kdaj boš našel čas zanje.
 
Vir slike: pogledi.si

Na žalost sem sam največkrat to doživel le ob kriminalkah, ki sem jih nato ravno tako hitro tudi pozabil. Bojim se, da bo tako tudi z Benjaminovim delom Sedem. V osnovi gre za kriminalni roman, ki ima cel kup prijetnih prvin, med katerimi prednjači ravno to, da praktično preko vseh svojih 300 strani ne izgubi fokusa, niti ritma ne. Drži te do konca, dovolj je skrivnostna in dovolj preobratov vsebuje, da je zanimiv do konca.

Problem je mogoče le v tem, da Sedem večkrat pade v klišeje, ki so preveč očitni, da ne bi zmotili. Podrobnosti vsekakor zadržim zase, ker bi s tem marsikomu pokvaril veselje do branja, a avtor je delo v resnici zastavil (mogoče preveč?) širokopotezno in, v želji ustrezanju šablon, ki jih je pred leti za kriminalne romane na novo postavil Dan Brown, se tako trudil preveč. V Sedem namreč najdemo tako Platona, Nostradamusa, Hitlerja, Pascala, ruski KGB, tajne druščine in tajne druščine, ki so izšle iz tajnih druščin. Tam, kjer se je moralo, je bilo pač potrebno zadevo zvezati skupaj. To, ali zgodba sama drži vodo, presodite sami. Ob branju boste skoraj zagotovo uživali.

Sam nimam težav s tem, da bi podlegal neskončni potrebi po kritiki, ki bi jo moral v obraz metati vsakemu umetniškemu delu in ga preverjati s stvarnostjo. Umetniško delo ni namenjeno posnemanju stvarnosti, pa naj gre za impresionistično slikarijo ali le bestsellerski krimič. To je moje stališče. A vseeno moram zgodbi vsaj malo verjeti in stične točke Sedem so včasih res malo fantastične. Sicer mi gre oznaka v Cobiss, tem taksonomskem temelju katalogizacije in kategorizacije knjižničnega gradiva, - znanstveno fantastični roman - malo na živce. Sam kaj prida znanstvene fantastike nisem našel zraven. Vse se sicer vrti okoli regresije, hipnoze, vendar to področje prepoznam sila premalo, da bi znal trditi, da je to znanstvena fantastika.  Mogoče me poučijo drugi :)

Ne glede na vse to, mi je bil Sedem v užitek. Užival sem v tem, da večino časa nisem vedel, kako so moralne vloge porazdeljene, kdo s kom manipulira in kako se bo na koncu stvar končala. Mene je pritegnil zaradi tega. Ideja je super, mogoče bi ji vzel ščepec megalomanskosti in Brownovske potrebe po reševanju sveta. To je pa tudi vse. Zanimivo bi bilo slišati odzive različnih tipov bralcev - ne dvomim, da bodo npr.psihologi imeli svojevrstne komentarje.

Sedem je krimič, ki ga prebereš na dušek, zato ga z veseljem priporočam vsakomur, ki išče nekaj za čez vikend. Na delu je dovolj Dana Browna in hkrati tudi Umberta Eca, da bo pritegnilo. O avtorju bom težko kaj zapisal, ker ga ne poznam. David Benjamin je psevdonim. In s tem nimam težav.

O knjigi tudi na straneh:
Enhanced by Zemanta

16. januar 2012

Smrt Zajčija Munra


Smrt Zajčija Munra je roman Nicka Cavea, zagotovo enega najbolj plodnih in nedoumljivih umetnikov, ki se sprehajajo v tem trenutku na zemlji. Hkrati gre za roman, v katerem pravzaprav umanjka veliki dogodek. Ni ničesar osrednjega, kar bi tistih nekaj strani, ki bi ta dogodek opisovale, ločilo od ostalih strani. Gre za izsek življenja Zajčija, o katerem je pravzaprav nujno povedati le to, da je v svojem principu nekaj, kar bi naše babice pospremile z ''naš pa zagotovo ni tak'' dikcijo. Zajči je pijanec, odvisnik od seksa, preklinja, prezira, izkorišča, dekadentsko prebiva. Zajči je antijunak par excellence.


(vir slike: www.bukla.si )

A potrebno je začeti s tem, da je to predvsem in najprej roman Nicka Cavea. Kdor koli se ukvarja z njim, posluša njegovo glasbo in spremlja razvoj njegovih subtilnih umetniških fantazm, bo vedel, kako je avtor tudi na svojem glasbenem področju: prvič, poln antijunakov in drugič, doživel kar nekaj sprememb glede tega, kako bo zgodbe in svoje pridige posredoval svoji publiki. Preden se je začel bogato udejstvovati v maniri The Bad Seeds, kjer je glasba zelo poslušljiva in sprejemljiva tudi za tiste poslušalce, ki se z besedili ne ukvarjajo preveč, je svet okoli sebe rušil z The Birthday Party, pred leti pa se je v to obdobje vrnil z Grindermanom. Ni bilo torej dovolj, da piše silovite tekste, potrebno je bilo vse skupaj opremiti še s silovito hardcore glasbo. Mogoče je želel boljši učinek, mogoče se mu je enostavno fučkalo za to, kaj si o njem še kdo misli. Dosegel je oboje, hkrati pa skozi vsa ta leta pridno polnil svoj opus z mnogimi nepresegljivimi umetninami, ki se tako ali drugače vedno polni antijunakov. V življenju ni rožic, ni ljubezni brez bolečine, ni katarze brez antijunakov. Šok je drugotnega pomena. Tako ga dojemam jaz. In kot je vse skupaj znal sublimno zapakirati v Bad Seeds obdobju, kjer je prijetne, sicer molovske melodije, obkrožujoče npr. smrtonosne femme fatale v Henry Lee zapakiral v prijetne pesmi, je znal to na tako prijeten način preliti tudi v roman. Roman, ki je presežek v marsičem, Ko je oslica zagledala angela. Zajči Munro, nima ne takta ne lepih besed ne prijetnih melodij in tudi ne kakega umetniškega besednega presežka, ki bi bil na delu. A vendar gre za delo, ki ponudi katarzo, ponudi znanje.

Napravite izlet na uradno spletno stran knjige na www.thedeathofbunnymunro.com/, na Youtube ima Smrt Zajčija Munra tudi trailer:



Čeprav mislim, da ima delo dovolj metaforičnega v sebi in bi mu razkritje vsebine ne delalo kake hude škode, vseeno ne bom uporabljal kvarnikov. Razlog v resnici ne tiči v tem, da bi komur koli želel pokvariti navdušenja ob razvitju zgodbe, temveč bolj v psihološkem momentu, kjer se mi zdi, da bo vsak bralec, ki bo dovolj pogumen, da se dela loti in ga prebere do konca, v posameznih epizodah in razmišljanju Zajčija, našel kar nekaj možnosti za svojevrstno in lastno integracijo samega sebe v delo in obratno. Zanimivo se je meni zdelo ravno to. Ne toliko zgodba o nekem dekadentnem, s seksom obsedenem cepcu, ki ne zna poskrbeti za svojega otroka in mu misli še v najbolj občutljivih trenutkih bežijo le v fantazme z golimi dekleti. Gre za to, da je imelo moje branje tega dela več stopenj. Prva interpretacija bi bila, da je v svoji zgodbi je Zajči Munro toliko dekadenta, da v resnici ne spada v ta svet; da je preveč poseben, nespodoben, pokvarjen, zapuščen in preklet; da je v resnici obstoj takšne osebe celo nemogoč; neprepričljiv, ker je preveč fantastičen. Nato je nastopila druga stopnja, v kateri ugotovim, da je Zajči v resnici slehernik – Vprašanje Zajčijeve fantastičnosti je postalo enako vprašanju razlikovanja pokvarjenosti od pokvarjenosti, zato ugotovim, da z lahkoto berem Zajčija in njegove misli kot misli slehernika. In kot takemu sedaj nimam več težav, da mu privoščim propad. In Caveov antijunaški moment bi s tem postal izpolnjen. Poleg tega je ta linija branja prinesla še cel kup humorja, ki ga je prva onemogočala. Zato sem se tudi z veseljem v marsičem presmejal skozi Smrt Zajčija Munra. Problem, ki mi je ob približevanju konca postal rahlo zoprn, je bila edinole prisotnost sprva Zajčija mlajšega, še bolj pa, ko se epizodno pojavi tudi Zajči (naj)starejši. Še nekaj je takšnih pretresov na delu, ki so me v končni fazi pripeljali do tretje stopnje branja. Hegel bi se me nedvomno privoščil z gromkim smehom, ko bi tole bral, a vseeno. Nekje na poti sem namreč doživel to avtorefleksijo, ki mi je ob Zajčijevih nebulozah postregla z dejstvom, da sem to jaz. Zgodba Zajčija Munroja je moja zgodba in tragikomičnost njenega poteka je tudi moja. Če sem še nekaj trenutkov prej lahko zapečkarsko opazoval Zajčijeve dogodivščine kot nekaj hudomušno prijetnega, smešnega in bolanega, sedaj tega ni več. To je bila do konca razvita gesta sleherniškega momenta, ki sedaj prebiva v Zajčiju Munroju. Ni nujno, da sem tako do konca pervertiran, pijan in relativno nesposoben glede česarkoli odgovornega v življenju (kot je Zajči), a vidim, kako fantazme obvladujejo tudi moje življenje in kako si navkljub temu, da si to tudi priznam, želim katarze, prepoznanja in dobrega. In navkljub temu, da se lahko vse okoli mene takoj podre, želim dobro tudi svojim bližnjim. Ker bodo le tako duhovi, ki me preganjajo, zares utihnili. To, ali so Zajčijevi duhovi ob vsem tem na koncu utihnili,pa si preberite sami. Smrt Zajčija Munra se mi zdi super delo, mogoče le ne za vsakega in ne ob vsaki uri v dnevu.

Zdi se mi pa, da bi najboljši theme song za spremljavo Smrti Zajčija Munra, lahko bil le en sam. In če sem ob Oslici neprestano v glavi slišal diskografijo The Bad Seeds, tukaj zanimivo nisem Grindermana. Temveč Faith no more. Torej, I started a joke:


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...