Preskoči na glavno vsebino

Veselje in sreča ob uporabi spletnih katalogov knjižnic po Evropi

Danes sem imel neznansko srečo, da sem lahko po nekaj časa zopet uporabljal pestre spletne kataloge večinoma nacionalnih knjižnic v Evropskem prostoru. Če lahko tudi Rusijo štejemo sem. Šlo je za to, da se dobil relativno preprosto vprašanje, ki se je nanašalo na iskanje prevodov in izdaj nekega klasičnega ameriškega avtorja iz prejšnjega stoletja. Omejitve so bile le avtorjevo ime in da je prevod iz 2007 ali mlajši. Zelo enostavno pač. Glede na to, da smo že nekaj časa izven dobe kataložnih listkov in da se avtomatično zapise nacionalnih bibliografij ali popise zalog nacionalnih (tudi večine drugih glavnih knjižnic) izdeluje računalniško in so tako dostopni na t.i.OPACih. Že res, ampak, veselje ob tem spoznanju takoj zbledi, ko ugotoviš, da se je potrebno pri določenih državah pošteno namučiti, ker so njihovi uporabniški vmesniki jezikovno prilagojeni zgolj in samo njihovem nacionalnem jeziku.

Vem, lahko bi si v marsičem pomagal z združevalnimi iskalniki, kakšen je TEL, vendarle pa sem ugotovil, da slednji občasno ne deluje ravno brez težav in zato se v resnici raje - tudi zaradi občutka točnosti - obrnem na spletne možnosti ki jih imajo nacionalke na voljo.

Pomagam si lahko z različnimi spletnimi mesti, ki jih lahko kot portale uporabljam za dostop do spletnih strani nacionalnih knjižnic. Eno takšnih je www.nationallibraries.org. Na sporedu sem imel Češko, Slovaško, Poljsko, Madžarsko, Rusijo in Hrvaško. Z lahkoto sem podatke našel za Češko, Poljsko, Hrvaško (čeprav je pri njih prisoten problem neenotnosti knjižnic, npr. lahko si ogledate, koliko različnih skupnih/vzajemnih katalogov premorejo - na strani Inštituta Ruđer Bošković); malce več težav sem imel s Slovaško in Madžarsko, a absolutna zmagovalka je še vedno Rusija.

In on neuspešnih poizkusih v njihovem opacu nisem pridobil želje po znanju ruskega jezika. Bolj sem presenečen nad nedostopnostjo, ki si jo s svojim katalogom ustvarjajo. A sem v končni fazi uspel. In dobil potrditev, da se ne gre zanašati na OCLCjev WorldCat, čeprav je večkrat zelo zelo uporaben. Število prevodov, ki sem jih našel zavedenih na WorldCatu v okviru zgoraj omenjenih pogojev, je bilo 1. Natanko en sam prevod je naveden. V ruskem katalogu, kjer sem sicer za podatek porabil skoraj pol ure, sem jih našel 11 (enajst).

Za hec sem preizkusil tudi Google Book Search, ki pa žal (še) ni dovolj natančen za sistematične poizvedbe.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez