27. september 2010

Dewey: Maček iz mestne knjižnice

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Navkljub načelni strokovni usmerjenosti rubrike Povabilo k branju, sem mnenja, da pravzaprav strokovne informacije same po sebi nimajo moči, da bi vlekle k napredku. Zaradi tega sem z veseljem v svojem zadnjem prispevku predstavljal prozo naših uporabnikov, ki razmišlja o nas, našem delu in poslanstvu (Nekaj literarnih pogledov na knjižnice, Knjižničarske novice št. 5, 2010). Poleg tega smo z eno nogo še vedno v poletju, ki povečini uživa status počitka, odmora in priložnosti za »poletno branje«. Zato mi je tudi v veselje, da predstavljam slovenski prevod knjige o knjižničnem mucu, imenovanem Dewey (Vicky Myron, Bret Witter: Dewey, Maček iz mestne knjižnice, Ljubljana:Modrijan, 2010, prevod Marjeta Gostinčar Cerar).

Knjige o Deweyu sam nisem srečal po naključju. Pravzaprav bi bilo nemogoče, da bi jo zgrešil. Doma namreč gostim mačka, ki je na las podoben Deweyu, tako da je bil dovolj le hiter pogled na naslovnico, ki je zaradi napisanega izstopala med vsemi novo prispelimi knjigami v knjižnico. Poleg tega mi jo je kot priporočilno čtivo čez kakih petnajst minut na mizo položila pisarniška cimra. In za nameček se mi Dewey prikaže tudi na Facebooku (Knjiga o Deweyju ima tudi tu svojo stran http://www.facebook.com/DeweyTheBook). Vse to je bilo dovolj, da sem knjigo vzel v roke.

In moram priznati, da mi sprva ni pustila preveč pozitivnega vtisa. Branje brez dodatnih misli bo pripeljalo do občutja, ki spominja na tiste ob gledanju filmov o Lassie ali Free Willy. In v osnovi natanko takšno zgodbo tudi prikaže. Melodramo, v kateri nastopa sivi vsakdanjik s še bolj sivimi ljudmi , ki živijo iz dneva v dan in stoično prenašajo udarce usode, ki jih zgodovina piše okoli njihovega življenja. To melodramo nato nepreklicno spremeni dogodek, za katerega se zdi, da so ga vsi komaj čakali in ki je za vedno v sivino vnesel barve. V našem primeru gre tu za ljudi, še posebno avtorico Vicky Myron, iz mesteca Spencer v Iowi, ki so doživeli mačka Deweya. Zaradi tega pridiha, ki se ga ob branju knjige ne bo mogel znebiti praktično nihče, se mi takšne zgodbe običajno upirajo. Vseeno pa je tukaj nekaj drugega na delu. Ta zgodba v neki drugi gesti ponuja razmislek o tem, kaj je knjižnica, kako knjižnico upravljati, kaj knjižnici pomenijo uporabniki in kaj uporabnikom pomeni knjižnica kot prostor. Mogoče bi si celo drznil postaviti tezo, da knjige s takšno vsebino, kot jo ponuja Dewey, uspešno triumfirajo z demistifikacijo knjižnic in stereotipov, povezanih z njimi.


(vir slike: deweyreadmorebooks.com)

Knjiga je torej zbirka poglavij, ki imajo rdečo nit v mestecu Spencer in življenju avtorice Vicky Myron, večletne direktorice mestne knjižnice. Tako spoznam o glavne osebe, povezane z mestno knjižnico, uporabnike knjižnice, pomembne osebe različnih vlog v mestu in bližnje Myronine sorodnike. In spoznamo Deweya. Avtorica podrobno opisuje vse glavne mejnike v življenju muca, ki so ga na mrzlo jutro našli v zaboju za vračilo knjig izven delovnega časa knjižnice. Opisuje tudi probleme z odločitvijo, kaj z najdenčkom storiti, kasnejše privajanje na življenje v knjižnici in praktično vse njegove slavne podvige, zaradi katerih je ta mačkon postal svetovno znana zvezda. Knjižničarji so ga poimenovali Dewey in to ime se je navkljub kasneje izpeljanemu natečaju, ko so izbirali ime, tudi obdržalo (Njegovo polno ime je tako bilo Dewey Berimo Čimveč (v izvirniku Dewey Readmore). Kratek povzetek Deweyevih prigod je dostopen na spletni strani mestne knjižnice Spencer: http://www.spencerlibrary.com/dewey.shtml). In Dewey je tako ali drugače skoraj dvajset let prebival kot hišni muc mestne knjižnice v Spencerju. Avtorica v lahkotnem slogu opisuje vse njegove dogodke, srečanja, zasluge in uspehe, prav tako pa tudi negativne plati navezanosti na hišnega mačka. In na ta način predstavi njegovo zgodbo svetu.

Vseeno pa je v tem nemara nekaj več. Zdi se namreč marsikdaj, da le tisti dogodki, ki nepričakovano posežejo in na videz tudi ne spadajo v neko zgodbo, to zgodbo napravijo. Anna Frank je s svojo dnevniško zapisano izkušnjo v mnogočem prispevala k dojemanju Druge svetovne vojne, čeprav se zdi, da otroci v vojne ne sodijo. Dewey je maček in kot tak ne sodi v zgodbo knjižnice. Knjižnica kot svet prostor tišine, branja in spoštovanja ni prostor za nekaj tako nepredvidljivega, kot je hišni ljubljenček. A vendarle zgodba pokaže, da to ni res. Da sprememba v mišljenju lahko pripelje tudi do nečesa pozitivnega. In da tudi prihod Deweya knjižnici ni zmanjšal njene vrednosti, niti zaviral njenega poslanstva. V tej vlogi vidim Deweya kot simbol odprtosti za spremembe, ki so na primeru spencerske knjižnice prišle več kot dobrodošle. Med tem, da je povzročil večji obisk, pogostejši obisk knjižnice, vlil pozitivnega elana in posledično tudi knjižnični upravi pomagal k temu, da so jo  financerji začeli jemati resno, je verjetno prav Dewey to knjižnico naredil to, kar danes je. Avtorica gre še nekoliko dlje in sicer očitno dejstvo – prihod mačka, psa ali katerega koli drugega bitja spremeni življenje – poudarja tudi za svojo privatno sfero. Dewey, sicer knjižnični muc, je občasno seveda odšel tudi domov k Vicky in pripomogel tudi k boljšemu družinskemu razumevanju. Vse o Deweyu torej. Njegovo slavno ime in zgodbe, ki se še danes pletejo okoli knjige in njegove zgodbe, lahko preverite tudi na spletu (Na spletni aplikaciji Flickr je pred dvema letoma potekal natečaj, v katerem so prek naloženih fotografij izbirali mačka/o, ki je Deweyu najbolj podobna. Glej www.flickr.com/groups/deweylookalikecontest).

A zgodba o Deweyu (lahko si ga ogledate tudi v seriji video posnetkov na portalu www.youtube.com - išči »Dewey Readmore«) sploh ni zgodba o Deweyu. V resnici gre za življenjsko zgodbo, kot sem že uvodoma povedal, o mestecu, knjižnici in direktorici te knjižnice. To pomeni, da jo v prvi fazi vseeno priporočam vsem ljubiteljem lahkotne proze; prav tako morajo po njej seči vsi ljubitelji malih živali. V drugi fazi pa jo brez sramu lahko preberejo vsi, ki delajo v knjižnicah in se tako seznanijo s pozitivnimi in tudi negativnimi učinki sprememb, ki na nek način kazijo stereotipe knjižnic. In če nam stereotipi niso všeč, nam Dewey zagotovo bo.

24. september 2010

Stieg Larsson, Millenium

Pravkar zaključil z drugo knjigo iz serije Millenium, izpod peresa kontroverznega švedskega pisatelja Stiega Larssona. Prvemu delu je naslov Dekle z zmajskim tatujem, drugemu pa Dekle, ki se je igralo z ognjem. V bistvu sta si knjigi v marsičem izredno različni. Noč in dan. Če ne bi nastopali isti osebki, bi prav tako kupil zgodbo in v njej vseeno užival. A po drugi strani so ravno predzgodbe tiste, ki drugemu delu dajo potrebno globino, da je vse skupaj toliko bolj razumljivo. Drugače razumljivo.

Dekle z zmajskim tatujem je pravzaprav precej klasična detektivska kriminalna zgodba, ki si vzame dovolj časa, da razvije popolnoma temačno atmosfero in močne like. Temu dodano vrednost v objem meče tudi dogajanje, ki je večinoma postavljeno v odročno švedsko mestece, ki ob branju zares deluje kot Grumova Goga. In potem imamo tu Mikaela Blomquista in Lisbeth Salander. Moški pol in ženski pol, tolikokrat prisoten v mnogih kriminalnih delih. Čeprav v Millenuim knjigah to ni to. Mikael ni James Bond, čeprav je babjek. In Lisbeth Salander ne bere Cosmopolitana, čeprav je seksi. In imamo zaplet, hudičevo dober zaplet. Plus zvrhano mero čudakov, preteklosti, snega, mraza. Knjiga je odlična. Bere se izjemno hitro in kvalitetno. In na koncu nima tistega Poirot učinka, v katerem je bil morilec ves čas vsem pred nosom. Sploh ni poanta v morilcu. In razrešitev uganke je le del tega, zakaj je zanimivo brati. Predvsem to, kaj je tisto, v tej knjigi, za kar bi si želel vztrajati v branju, ni tako enoznačno, kot bi se na prvi pogled zdelo. Zato to niti ni klasična detektivska zgodba.




Dekle, ki se je igralo z ognjem je nekaj povsem drugega. Ne vem, če sploh lahko govorimo še o kriminalnem romanu, saj v prvi tretjini knjige nihče ne umre. No, skoraj. In šele na polovici knjige se glavni junak odloči, da bo umor(e) razrešil. Vse prej je bila predpriprava. Ki jo je pisatelj posvetil glavnim likom. Na čase se mi je zazdelo, kot se ni več strinjal sam s sabo, kako je na koncu prve knjige opravil z Salanderjevo. Na kakšen način je pri njej zaključil z zgodbo. Zato je bilo potrebno v drugi knjigi napraviti uverturo in Salanderjevi dati mesto, tja, kjer ga ima. Z nekaterimi lepotnimi popravki, heh. Vseeno je zgodba, čeprav za odtenek bolj razpršena, za moj okus mnogo boljša od prve. Poglobi se v temačno preteklost in razkrije veliko Lisbethine preteklosti. In tu je pravzaprav ključ celotne zgodbe. Tisto spremno čtivo, ki govori o raziskovanju nasilja/posilstev na ženskami na Švedskem, je le za zraven. Bistvena je zopet preteklost. Temačna preteklost. In zanimivo je tudi to, koliko časa v drugem delu potrebujeta Kalle in Sally, da se dejansko srečata.



Sedaj moram priti do tretjega dela. Prevoda še ni, čakal ga ne bom.

(slike: www.emka.si)
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...